top of page

4 koraki do življenja po merah tvoje Duše

Vsakič, ko se odločim, da si še bolj oblikujem življenje po merah moje Duše, je jasno, da so koraki isti. Podobne so tudi stranpoti. Recept sam po sebi ni nobena skrivnost, je povsem obvladljiv. Bolj je težava pri sami izvedbi. Izvedba je tipično človeško kaotična, hkrati pa sam rezultat, bodimo realni, vedno tudi nepredvidljiv. Ampak temu se reče lajf. Življenje vsebuje nepredvidiljivost samo po sebi, mi pa dejansko ustvarjamo življenje po merah Duše. Vendar... če niti probamo ne, kako naj sploh rata? 😉


Na kratko


Življenje po merah tvoje Duše si preprosto oblikuješ v štirih korakih. Ti štirje koraki so kot ena taka čudovita torta iz štirih plasti. V nadaljevanju ti bom razložila cel postopek, tukaj pa je najprej povzetek. Osnovna plast je, da ozavestiš, česa si ne želiš. To je temelj. To je običajno tisto, kar je trenutni vidik tvoje realnosti, pa ti hkrati ni všeč. Naslednja plast je, da si priznaš, kaj si pravzaprav globoko v Duši želiš? Tretja plast je, da se znaš soočiti z negativnimi prepričanji in občutki, ki jih zavedanje dušnih želja dvigne. Četrta plast je, da se vztrajno vračaš v pozitivno občutenje in zavedanje svojih dušnih želja, ko hkrati v praksi narediš vse, kar je v tvoji moči, da podpreš njihovo uresničitev, hkrati pa dovoliš Življenju, da prinese svoj delež in poskrbi zate.



Vsak od teh štirih korakov do življenja po merah Duše ima svoje izzive - na vsakem lahko zrasteš, hkrati pa se lahko na čisto vsakem tudi zatakneš.

Poglejmo si zadevo malo podrobneje.😉


1. korak: "Ne želim si..."


To je tisto, nad čim se pritožuješ in česar ne maraš, ker ti vzbuja slabe občutke in počutje. Česa si ne želiš, običajno veš. Globoko v sebi veš. Običajno mi vsi to dobro vemo. Ni pa nujno, da si to, kar je naša dušna resnica, tudi dovolimo občutiti ali priznati, da občutimo. Ljude velikokrat skrivamo svojo resnico sami pred sabo. To


počnemo iz več razlogov, ključni je najverjetneje strah in z njim povezana krivda. Ti razlogi imajo običajno svoje korenine v pozicijah odvisnosti - bodisi sedanjih ali preteklih, recimo: ženska, ki ne more več prenašati partnerja in se ga boji zapustiti, ker je finančno odvisna od njega in ne vidi poti ven. Ali moški, ki ga je kot fantka čustveno zlorabljala mama in mu vcepila občutke krivde za njeno nesrečno življenje, in ki pri 34.letih niti ne pomisli zares, da mu vztrajanje s partnerko, ki ga ne spoštuje, v resnici sploh ne ustreza.


V kolikor imaš v sebi veliko občutkov strahu in krivde, je lahko že ta del procesa oblikovanja dušnega življenja zate naporen ali celo nemogoč. S tem zavreš proces v štartu. Vedno prideš do točke, ko kao sploh "ne veš, kaj sploh se dogaja s tabo". Veliko je miselne nejasnosti, konfuzije, čustvenega nemira. Problem pa ni, da ne veš, kaj si ne želiš; mi vsi vemo, kaj si ne želimo, kaj nam ne ustreza. Tovrstna zamrznjenost je lahko posledica nakopičenih nepredelanih travmatskih dogodkov, nevrorazličnosti ali pa kombinacija obojega.


Problem je, da obstajajo deli tebe, ki te preprosto ne podprejo v temu, da si dovoliš občutiti in dojeti tvoj "ne".

To ni enostavna pozicija v življenju. Verjetno zelo veliko nadčloveškega napora vlagaš v prilagajanje drugim. Veliko breme po vsej verjetnosti nosi tvoje telo, ki se izraža skozi bolečine. Dokler si ne dovoliš poiskati in občutiti svojega "ne" ter ga potem podpreti, tako tudi ostaja, moraš pa vedeti, da se podpiranja sebe lahko vedno naučiš!


Sama hitro zaznam, kaj ne želim in mi ne ustreza. Resnica pa je, da sem te svoje instinkte osvobodila skozi leta. Ni bilo vedno tako. Leta sem ostajala v okoljih, v katerih se nisem počutila dobro ali so bila zame celo škodljiva. Slediti mojemu "ne", slišati ga, sem se naučila postopoma. Težko je postavljati življenje, ko enostavno nimamo aktiviranih ali izgrajenih notranjih delov, da podpremo sebe in slišimo, kaj ne želimo. Ni enostavno, ko si ne dovolimo slišati in si priznati, da nekaj ni dobro za nas in niti najmanj ni usklajeno s tem, kdo pravzaprav smo na našem najglobljem, dušnem nivoju.


2. korak: "Želim si..."


Izkristalizirati pristno dušno željo je naslednji korak. Pri meni je tako, da včasih že samo to, da pridem do čiste dušne želje, traja dosti časa. Ni hiter, niti avtomatičen, niti spontan proces, ali pa je tako res redko tako. V šumu vse te energije okoli mene - ljudi, pogovorov, stikov, dotikov, zvokov, misli, slik, občutkov in čustev ... je včasih umetnost prepoznati, kaj si pravzaprav dušno želim. Zato je vsaka, čisto vsaka iskrena, dušna želja, ki je prepoznana, za moje pojme razlog za praznovanje, za zadovoljstvo. Recimo: moja želja je meditacija pod smreko, vsako jutro. Jutra, meditacija, smreka, vsak dan. Do tja, da si to željo, skupaj s pomočjo Življenja uresničim, je res lahko še pot, ampak že samo to, da vem, kaj si želim, je razlog za radost in hvaležnost. Vem, kaj pomeni biti brez želja. Vem, kakšno je življenje, ko ni vizije, ko ni upanja, ko ni ničesar. Zato jih tako cenim, te dušne impulze, ki zrastejo od znotra - te dušne želje.


Dušna želja je čudovita dinamična sila našega notranjega sveta, s katero soustvarjamo zunanji svet. Je jezik Duše in gonilo sočnega, sončnega, smiselnega življenja. Nič dušnih želja, nič življenja. Nič dušnih želja, nobene sočnosti. Iskrene dušne želje so tiste, ki nam odprejo svet. V bistvu pripeljejo v naša življenja svetlobo. Razširijo ga in predihajo; nosijo nam upanje v dobro in zaupanje v ljubezen.

Za dušne želje se v osnovi odpremo. Če si predstavljate, si jih »naložimo« v zavedanje, v zavest. To je težko opisati, ampak je pomembno vedeti: ne izmislimo si jih, niso fantazijske, ampak dejansko One "pridejo" do nas. Mi jih moramo znati "uloviti", zaslišati, občutiti. Vsak od nas ima svoje načine in skozi poglobljeno delo na sebi se vsak lahko spozna do mere, da razume, kako njegove dušne želje prihajajo do njega; enostavnega ali generičnega recepta za to ni.


Dobro pa je vedeti, da dušne želje vedno prihajajo iz mesta, ki je vibracijsko višje kot naša običajna zavest (ego), torej tista, "s katero vozimo avto in plačujemo položnice". In, če vas zanima zakaj prihajajo, je eden od možnih odgovorov ta, da pridejo zato, da lahko mi poglabljamo svojo lastno, unikatno človeško izkušnjo Sebe v tem življenju, na tem planetu... ter z njim vse lekcije Ljubezni, ki se jih rabimo učiti. Obstaja del v našem umu, ki mu lahko rečemo »višji jaz«. Višji jaz je del naše notranje hiše zavesti, ki povezuje zavestni, nezavedni in nadzavedni um. In prav ta Višji jaz je posrednik za sporočila Duše, ki jih potem naš vsakdanji um (ego) bolj ali manj uspešno interpretira, se pravi prevede v "jezik", ki nam je zavestno razumljiv in ga znamo potem tudi uporabiti...


Ker je Višji jaz povezan z vsem, kar smo, torej tudi nezavednim, je hkrati povezan tudi s telesom. Ker je Višji jaz povezan tudi z nadzavednim umom, je hkrati povezan tudi z vidnim in nevidnim svetom okoli nas. Sporočila Duše torej z njegovo pomočjo prihajajo skozi misli, hkrati skozi telo - senzacije, občutke, čustva in sanje, hkrati pa tudi skozi okolje, ki nam odzrcali našo dušno realnost, velikokrat preko "naključnih sovpadajočih dogodkov", torej preko sinhronicitet.


Vse to pisano dogajanje je posvečeno zgolj temu, da se bolj zavedamo svoje Duše. Ko gremo v zavesten stik z vso to pisanostjo in ko znamo vedno bolje prepoznavat, kaj si pravzaprav želimo, se ni težko vsakič znova uglasiti na vibracijo naše Duše. S tem je življenje po merah naše Duše že konkretno na dosegu roke.


Potem pa se začne tretji del zgodbe.


3. korak: Boj


Ko namreč enkrat dojamemo, kaj si zares želimo, se zgodi neizbežno: v nas se aktivira energija sence. Naš ego začne producirati misli, ki jih lahko sledijo občutenja, ki so pravzaprav scenariji za drame, filme katastrofe ali apokalipse.


Naš zavestni um, ego, je otrok evolucije in je v osnovi orodje preživetja. Kot tak vedno pridno dela za nas. Preverja okolje in situacije, bodisi realne ali fantazirane, hkrati pa se spontano, brez da ga mi usmerjamo, nahaja v preteklosti ali prihodnosti, pri čemer vse motri skozi prizmo ne-varnosti. Za naš ego vedno obstaja najprej negativno. Deluje kot prezaščitniški starš, ker to v resnici tudi je; skozi evolucijo je bila to njegova naloga in v tem ga lahko razumemo, ker le tako, z nekim sočutjem, se lahko od tega njegovega negativnega šuma namerno oddaljimo.


Zakaj?


Zato, ker je to ključni trenutek, v katerem večina ljudi odneha slediti svojim dušnim željam in dušnim vizijam, ki pridejo iz dušnih želja. Kar je samo po sebi res škoda, saj svet potrebuje veliko veliko več srečnih ljudi, da inspirirajo in motivirajo tudi druge za iskanje njihove sreče. Šele ko delujemo iz svoje duše, iz svojega višjega jaza, s svojo srečo namreč služimo vsem, ne le sebi.


Zato je, če želimo graditi življenje v barvah, materialih, vonjih in okusih svoje lastne čudovite Duše, popolnoma nujno, da se znam soočiti z neprijetnimi občutki, ki nam jih dušne želje vedno znova dvignejo. Te "neprijetnosti" pridejo kot usedline v kozarcu navidezno čiste vode so: krivda, dvomi, tesnoba, sram, strah. To so taki mali zmaji, ki se blazno vznemirijo, ko se aktivira tisti jederni del nas, ki je povezan z ljubeznijo, s svetlobo Duše. Nujno je, da smo pozorni, kako ti zmajčki valijo negativizme, ki se valijo iz našega uma, kot čokoladna jajčka; v vsakem je nekaj, hkrati pa v nobenem nič zares vrednega. Razumeti je potrebno, da rastejo iz globoko posajenih omejujočih negativnih prepričanja, s katerimi je naš um prepojen kot bombažna vatka, prepojena z acetonom, s katero si dol sčistimo star lak za nohte. Ego ni vse, je pa močan, in ko se izpod njegove riti valijo čokoladna jajčka polna krivde, dvoma, tesmnobe, sramu in strahu, se hkrati s tem stimulira celo naše energijsko polje. Celo naše bitje se aktivira in lahko se prilagodi vibraciji strahu.


Omejujočih negativnih prepričanja običajno ni neskončno, čeprav se na prvi pogled zdi, da jih je milijon. V energijski psihologiji velja pravilo, da se energijski pojavi združujejo v skupke, in ko odkrijemo ključnega, včasih sta ključna dva, le redko več, se zgodi čarovnija: ko odstranimo enega, namreč vsi izginejo. Skupek preprosto kolapsira.


Izkušnja kaže, da je običajno v nas nekaj takih prepričanj, iz katerih izvirajo vsa ostala. Najbolj pogosta so, da nekaj ni varno, si tega ne zaslužimo, nismo pripravljeni, ne bo koristno za nas ali druge, ni možno, da se sploh zgodi, bomo izgubili sami sebe, če se nekaj zgodi... in podobno! To so neke vrste “centralne blokade” za oblikovanje naše realnosti.


Prepričanja, negativna ali pozitivna, namreč oblikujejo našo percepcijo in v skladu z našo percpecijo se potem energijsko polje okoli nas dobesedno ukrivlja in ustvarja - za nas. Po domače povedano - vidimo, se pravi prepoznamo, kar je v skladu z našimi notranjimi zemljevidi. Če nečesa ni na našem notranjem zemljevidu, tega običajno ne bomo niti opazili. To je fenomen “vozičkov”. Ko sem bila v letih za imeti otroke, sem kar naenkrat povsod videla same nosečnice, vozičke in dudice. Če bi me takrat vprašali, bi prisegla, da niti prej niti potem nikoli več ni bilo toliko otrok kot takrat, ko sem bila jaz na tem, da imam otroke. Kar seveda ni res. Ampak vtis je bil tak. Vse, kar sem videla, so bile nosečnice, vozički in dudice. Vidimo vedno po sebi in to pač tako je in je ok.


Na potovanju oblikovanja življenja iz duše je zato ključnega pomena, da se vsakič znova vračamo k temu, kar si res želimo in da se zavedamo, da bodo slabi občutki in negativne misli prej ali slej prišli. Ne gre za vprašanje "ali" bodo negativne misli in občutki prišli, ampak "kdaj" bodo prišli.

Predvsem pa gre za vprašanje, kaj bomo mi z njimi storili? Kakšen odnos bomo zavzeli do njih? Jih bomo poslušali? Koliko? Do določene mere, nič? Kako jih bomo spremenili? Kako jim bomo odvzeli moč?


Koliko negativnih misli in občutkov bo prišlo na plan skupaj z našimi dušnimi željami, in kako močni bodo, je vedno odvisno od več dejavnikov, po mojih izkušnjah pa sta pri odraslih ljudeh v osnovi ključna dva:


kako dobro se zavedamo tega procesa samega po sebi ter

kako smo od malih nog gor opremljeni za soočanje z energijami sence.


V kolikor ste rastli v okolju, v katerem ste bili namesto spoštovani - poškodovani, je smiselno pričakovati, da se boste s senco težje boriti, ker vam je okolje skozi čas odraščanja dejansko serviralo negativizem, namesto, da nas vas vztrajno učilo svetlega, pozitivnega soočanja z življenjem.

V tem primeru imate opravka z dvojno dozo negativizma - s senco, ki je del naše splošne človeške izkušnje, hkrati pa še z dozo kondicioniranega negativizma, ki se lahko zažira globoko v vašo Dušo. Dejansko se lahko skozi čas zažre tako globoko, da začnete doživljati in občutite sebe "negativno", hkrati pa je vaš um polje temnih misli, iz katerih le z veliko napora sem in tja zraste kaj svetlega. V tem primeru je praktično urgentno poiskati strokovno pomoč, kot jo nudimo tudi pri nas. in raziskati, kaj vas pravzaprav žene v tako temeljno negativno občutenje in zaznavanje sebe; vedno obstajajo razlogi in ko jih boste ozavestili, se boste lahko lotili spremembe.


4. korak: Zmaga


Četrti korak je preizkušnja akcijske naravnanosti na eni strani ter odprtosti in sprejemanja na drugi. V tem koraku pride do sinergije ženske in moške energije, v kateri se potem končno rodi nekaj novega - več dušnega življenja. Pomembno je, da smo v tem procesu vztrajni in da se potrpežljivo vračamo k tistemu, kar si globoko v sebi želimo.


Važno je, da vztrajamo na merah svoje Duše, delamo v skladu s svojimi dušnimi vizijami in hkrati dopuščam, da Življenje dela za nas.

To v bistvu pomeni, da ne visimo na željah, ampak jih nosimo s sabo. Zaupamo in smo z njimi. Tudi ta del je lahko za marsikoga zelo zahteven. Pri ženskah je to posebej izrazito. Veliko žensk še vedno živi na način, da poizkuša kontrolirati vse - celo družino, pol kolektiva in še svoje telo. To niso lahkotne zadeve. To je zelo utrujajoče življenje, je pa res, da se da tudi drugače - kjer je volja, je vedno tudi pot...


Iz svoje izkušnje vem, kako nas včasih strahovi, dvom in zaposlenost z življenji drugih ljudi enostavno odpeljejo stran od napih dušnih želja… za eno popoldne, za mesec ali leto. Včasih nas odpeljejo stran za več let. Se zgodi. Vsem nam se to dogaja. Ne se obtoževati zaradi tega. Ne se kritizirat zarad tega. Sprejet je treba, da življenje ni popolno, da se ne rodimo izučen za lajf, ampak da je poanta ravno v tem, da učimo, preizkušamo sebe in izkušamo življenje... v vseh barvah, vonjih, okusih, skozi vse odtenke... Preprosto zaupati je treba, da kar je resnično, se vedno znova vrača in se tudi bo. Vse, kar je Dušno, nas namreč vedno spet pokliče, vsakič znova nas obišče in vsakič znova imamo priložnost, da se odpremo vrata in se odzovemo klicu...


Razlika med življenjem iz Duše in ega?


Zakaj bi se sploh matrali? Zakaj je življenje po dušnih željah sploh važno? A je važno? Ja, ful!


Življenje iz dušnih želja je nadvažno, ker je razlika v kvaliteti življenja iz duše in ega res gromozanska.

Ko živimo iz svoje Duše, smo preprosto srečni. Dogajajo se nam tipično človeško težke preizkušnje, vendar ohranjamo neko temeljno povezanost s sabo, z drugimi, z Življenjem, z višjo silo. Smo prisotni. Smo živi navznoter. Smo odzivni. Tudi ko nismo živi navznoter, ker je bolečina prevelika, smo v zavedanju ali v vračanju k zavedanju. Mir prej ali slej pride. Občutek uspeha pride. Zadovoljstvo prej ali slej pride. Velikokrat je v micanih stvareh. Zadovoljstvo je vonj mehkega pomladnega jutra. In uspeh je dobro kosilo. Notranji mir je ležati v topli postelji, s hvaležnostjo za vse.


Ko pa živimo iz svojega ega, smo globoko v sebi močno nepomirjeni, nesrečni, nezadovoljni. Lahko smo uspešni, celo izjemno uspešni, obču


dovani, iskani, vendar nas nič ne zadovolji, nič nam ne prinese miru, nil nam ne da občutka uspeha. Verjetno živimo notranje osiromašeno življenje. Smo nekako prazni. Razmišljamo, vendar prisiljeno, da preigravamo možnosti in se borimo s strahom, dvomi in tesnobo. Kamorkoli pogledamo, je vse nekako narobe.


Življenje iz Duše je drugačno. V njem sledimo svojemu telesu in najglobljim občutkom in sledimo željam in signalom, ki nam jih preko sinhronicitet ponuja življenje. Naš ego uporabljamo na pameten način, kar je možno zato, ker smo v temelju varno (a) povezani s svojim telesom in (b) s tem z Vsem, kar obstaja. Lahko prisluhnemo sebi, drugim, Vesoljo. Smo zaupljivejši, mirnejši in varnejši. Lahko se svobodno odločamo. Svobodno odločanje se namreč začne šele takrat, ko vemo, kaj si želimo.


Ker ko nismo v stiku s tem, kar so naše pristne želje, enostavno ne moremo nikamor. Nimamo kompasa. Ne moremo se premakniti. Nismo srečni. Nekaj manjka. To je kot takrat, ko se hočeš napolniti z nečem, hkrati pa te tisto potem ne zadovolji. Rečeš si, res rabim še nekaj pojest. In si narediš en kakav s piškoti. In je božanski. Ampak čez nekaj časa si spet lačna. In če se takrat poglobiš, če se uspeš globlje začutiti, si prisluhnit, opazit, kaj ti govori življenje - znotraj in zunaj tebe... se to lahko spremeni. Dojameš, da si želiš še kaj drugega kot je kakav s piškoti. Pa čeprav je božanski...



Koristno!


Štirje koraki oblikovanja življenja iz Duše?

I. Ozavestim, česa si ne želim.

II. Ozavestim in si iskreno priznam, kaj si pravzaprav želim?

III. Pogumno se soočim z zmaji v obliki z negativnih prepričanj

IV. Zmagam zato, ker se vztrajno vračam v občutenje mojih pristnih želja, naredim vse, kar je v moji moči in hkrati dovolim Življenju, da poskrbi za njihovo manifestacijo.


Dejstvo je, da je svobodno odločanje možno šele na podlagi tega, da res vemo, kaj si sploh želimo. Veliko ljudi si niti ne upa dopustiti zaznati, katere so njihove pristne želje. Ko nimamo stika s tem, kaj si res želimo, ne moremo biti res srečni, saj najverjetneje živimo v skladu s tem, kar smo bili naučeni - to pa ni nujno v skladu s tem, kdo zares smo. Lahko je, lahko pa ni, vsekakor pa naše koristi v takem načinu življenja ni veliko, zato tudi nismo srečni ali izpolnjeni. Priti v stik z željami je most, preko katerega gremo, da pridemo na ozemlje, kjer je možno živeti svobodno. In tega se lahko vedno naučimo!


** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja. Srečno poročena in mama dveh deklet, ki psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo ter delom z "nevidnim" in presežnim, spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice za ženske, vse so na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, začnejo pa se s prvo (klik!)



PS. Prvič bereš najin blog? Pridruži se vsem, ki nam ni vseeeno, kam gre ta svet & zato živimo zavestna življenja, na inteligenten način😉 Vpiši tvoj e-mail tu spodaj ... in se beremo! 😉

Prijava na e-novice
Najnovejše objave
Priporočava
bottom of page