V 4 korakih do življenja po merah Duše?

Vsakič, ko se odločim, da si še bolj oblikujem življenje po merah moje Duše, je jasno, da so koraki isti. Podobne so tudi stranpoti. Recept sam po sebi ni nobena skrivnost, je povsem obvladljiv. Bolj je težava pri sami izvedbi. Izvedba je tipično človeško kaotična, hkrati pa sam rezultat, bodimo realni, vedno tudi nepredvidljiv. Ampak temu se reče lajf. Življenje vsebuje nepredvidiljivost samo po sebi, mi pa dejansko ustvarjamo življenje po merah Duše. Vendar... če niti probamo ne, kako naj sploh rata? 😉

Na kratko

Življenje po merah tvoje Duše si preprosto oblikuješ v štirih korakih. Ti štirje koraki so kot ena taka čudovita torta iz štirih plasti. V nadaljevanju ti bom razložila cel postopek, tukaj pa je najprej povzetek. Osnovna plast je, da ozavestiš, česa si ne želiš. To je temelj. To je običajno tisto, kar je trenutni vidik tvoje realnosti, pa ti hkrati ni všeč. Naslednja plast je, da si priznaš, kaj si pravzaprav globoko v Duši želiš? Tretja plast je, da se znaš soočiti z negativnimi prepričanji in občutki, ki jih zavedanje dušnih želja dvigne. Četrta plast je, da se vztrajno vračaš v pozitivno občutenje in zavedanje svojih dušnih želja, ko hkrati v praksi narediš vse, kar je v tvoji moči, da podpreš njihovo uresničitev, hkrati pa dovoliš Življenju, da prinese svoj delež in poskrbi zate.

Vsak od teh štirih korakov do življenja po merah Duše ima svoje izzive - na vsakem lahko zrasteš, hkrati pa se lahko na čisto vsakem tudi zatakneš.

Poglejmo si zadevo malo podrobneje.😉

I. korak: "Ne želim si..."

To je tisto, nad čim se pritožuješ in česar ne maraš, ker ti vzbuja slabe občutke in počutje. Česa si ne želiš, običajno veš. Globoko v sebi veš. Običajno mi vsi to dobro vemo. Ni pa nujno, da si to, kar je naša dušna resnica, tudi dovolimo občutiti ali priznati, da občutimo. Ljude velikokrat skrivamo svojo resnico sami pred sabo. To počnemo iz več razlogov, ključni je najverjetneje strah in z njim povezana krivda. Ti razlogi imajo običajno svoje korenine v pozicijah odvisnosti - bodisi sedanjih ali preteklih, recimo: ženska, ki ne more več prenašati partnerja in se ga boji zapustiti, ker je finančno odvisna od njega in ne vidi poti ven. Ali moški, ki ga je kot fantka čustveno zlorabljala mama in mu vcepila občutke krivde za njeno nesrečno življenje, in ki pri 34.letih niti ne pomisli zares, da mu vztrajanje s partnerko, ki ga ne spoštuje, v resnici sploh ne ustreza.

V kolikor imaš v sebi veliko občutkov strahu in krivde, je lahko že ta del procesa oblikovanja dušnega življenja zate naporen ali celo nemogoč. S tem zavreš proces v štartu. Vedno prideš do točke, ko kao sploh "ne veš, kaj sploh se dogaja s tabo". Veliko je miselne nejasnosti, konfuzije, čustvenega nemira. Problem pa ni, da ne veš, kaj si ne želiš; mi vsi vemo, kaj si ne želimo, kaj nam ne ustreza. Tovrstna zamrznjenost je lahko posledica nakopičenih nepredelanih travmatskih dogodkov, nevrorazličnosti ali pa kombinacija obojega.

Problem je, da obstajajo deli tebe, ki te preprosto ne podprejo v temu, da si dovoliš občutiti in dojeti tvoj "ne".

To ni enostavna pozicija v življenju. Verjetno zelo veliko nadčloveškega napora vlagaš v prilagajanje drugim. Veliko breme po vsej verjetnosti nosi tvoje telo, ki se izraža skozi bolečine. Dokler si ne dovoliš poiskati in občutiti svojega "ne" ter ga potem podpreti, tako tudi ostaja, moraš pa vedeti, da se podpiranja sebe lahko vedno naučiš!

Sama hitro zaznam, kaj ne želim in mi ne ustreza. Resnica pa je, da sem te svoje instinkte osvobodila skozi leta. Ni bilo vedno tako. Leta sem ostajala v okoljih, v katerih se nisem počutila dobro ali so bila zame celo škodljiva. Slediti mojemu "ne", slišati ga, sem se naučila postopoma. Težko je postavljati življenje, ko enostavno nimamo aktiviranih ali izgrajenih notranjih delov, da podpremo sebe in slišimo, kaj ne želimo. Ni enostavno, ko si ne dovolimo slišati in si priznati, da nekaj ni dobro za nas in niti najmanj ni usklajeno s tem, kdo pravzaprav smo na našem najglobljem, dušnem nivoju.

II. korak: "Želim si..."

Izkristalizirati pristno dušno željo je naslednji korak. Pri meni je tako, da včasih že samo to, da pridem do čiste dušne želje, traja dosti časa. Ni hiter, niti avtomatičen, niti spontan proces, ali pa je tako res redko tako. V šumu vse te energije okoli mene - ljudi, pogovorov, stikov, dotikov, zvokov, misli, slik, občutkov in čustev ... je včasih umetnost prepoznati, kaj si pravzaprav dušno želim. Zato je vsaka, čisto vsaka iskrena, dušna želja, ki je prepoznana, za moje pojme razlog za praznovanje, za zadovoljstvo. Recimo: moja želja je meditacija pod smreko, vsako jutro. Jutra, meditacija, smreka, vsak dan. Do tja, da si to željo, skupaj s pomočjo Življenja uresničim, je res lahko še pot, ampak že samo to, da vem, kaj si želim, je razlog za radost in hvaležnost. Vem, kaj pomeni biti brez želja. Vem, kakšno je življenje, ko ni vizije, ko ni upanja, ko ni ničesar. Zato jih tako cenim, te dušne impulze, ki zrastejo od znotra - te dušne želje.

Dušna želja je čudovita dinamična sila našega notranjega sveta, s katero soustvarjamo zunanji svet. Je jezik Duše in gonilo sočnega, sončnega, smiselnega življenja. Nič dušnih želja, nič življenja. Nič dušnih želja, nobene sočnosti. Iskrene dušne želje so tiste, ki nam odprejo svet. V bistvu pripeljejo v naša življenja svetlobo. Razširijo ga in predihajo; nosijo nam upanje v dobro in zaupanje v ljubezen.

Za dušne želje se v osnovi odpremo. Če si predstavljate, si jih »naložimo« v zavedanje, v zavest. To je težko opisati, ampak je pomembno vedeti: ne izmislimo si jih, niso fantazijske, ampak dejansko One "pridejo" do nas. Mi jih moramo znati "uloviti", zaslišati, občutiti. Vsak od nas ima svoje načine in skozi poglobljeno delo na sebi se vsak lahko spozna do mere, da razume, kako njegove dušne želje prihajajo do njega; enostavnega ali generičnega recepta za to ni.

Dobro pa je vedeti, da dušne želje vedno prihajajo iz mesta, ki je vibracijsko višje kot naša običajna zavest (ego), torej tista, "s katero vozimo avto in plačujemo položnice". In, če vas zanima zakaj prihajajo, je eden od možnih odgovorov ta, da pridejo zato, da lahko mi poglabljamo svojo lastno, unikatno človeško izkušnjo Sebe v tem življenju, na tem planetu... ter z njim vse lekcije Ljubezni, ki se jih rabimo učiti. Obstaja del v našem umu, ki mu lahko rečemo »višji jaz«. Višji jaz je del naše notranje hiše zavesti, ki povezuje zavestni, nezavedni in nadzavedni um. In prav ta Višji jaz je posrednik za sporočila Duše, ki jih potem naš vsakdanji um (ego) bolj ali manj uspešno interpretira, se pravi prevede v "jezik", ki nam je zavestno razumljiv in ga znamo potem tudi uporabiti...

<