Ljubezen je most med Tabo in Vsem*

​

Poznava se že mnogo časa. 

​

V otroštvu in mladosti sva bila najprej sošolca... skupaj sva odraščala in maturirala na idrijski gimnaziji. Po zaključku gimnazije sta se najini poti razšli; eden je šel študirati fiziko, drugi psihologijo. Kmalu po koncu študija sva se spet srečala in se, nepričakovano, začutila povsem drugače kot kadarkoli prej. 

 

Od tega bo kmalu 20 let.

 

Ves ta čas ostajava starša, ljubimca, zaveznika in zelo dobra prijatelja. V naši družini nas je šest - kar vključuje tudi dva mačka!

​

Vsak od naju ima za sabo svojo zgodbo, notranje boje in preizkušnje, svoje strokovne izkušnje in terapevtsko izobrazbo. Tako kot sva si različna, sva si v marsičem tudi zelo podobna, in iz vsega tega črpava moč, inspiracijo in ljubezen za najino skupno delo. 

​

Oba dojemava psihoterapijo kot nekaj izjemno praktičnega in koristnega.

 

Seveda imava svoje dobre izkušnje z njo, zato se zavedava njenega potenciala. Hkrati je najina vizija, da jo narediva še bolj odprto in bogato. Tako kot ceniva tradicijo, si hkrati prizadevava, da delo vedno širiva izven okvirjev in onkraj utesnjenih, zastaranih konceptov, ki znajo biti v vsaki stroki nepraktična doktrina.

 

Neprestano se učiva.

 

Najina skupna točka je tudi ta, da priznavava obstoj vidne in nevidnih realnosti. Čeprav si deliva naklonjenost znanstvenemu um, hkrati veva, da je meja med znanstvenim in magičnim v resnici tanka in od neke točke naprej zelo, zelo zabrisana.

 

Ostajava radovedna in kreativna; veliko vlagava v izkušnje in vedno več bova v prihdonjih letih vlagala v to, da deliva skozi desetletja oblikovano praktično znanje in inspiracijo z ljudmi, ki štekajo "najin jezik", saj midva v prvi vrstu čutiva in štekava njihovega. 

 

Prepričana sva, da je v življenju zelo malo "prav in narobe", je pa veliko koristnega in nekoristnega. To je najino vodilo tudi pri strokovnem delu. Vsakič znova je vse, kar delava, v osnovi posvečeno temu: da je delo koristno; da deluje; da so rezultati, se pravi pozitivne spremembe, ki obstanejo na dolgi rok.

​

Najina globoka osebna izkušnja je, da je notranje zdravljenje vedno zgodba o celostnosti, ki pelje skozi bolečino osvobajanja od mask in alkimijo senc v lepoto osebne resnice.

 

Veva, da iskrenost in zavezanost Resnici človeka ne naredita nujno najbolj priljubljenega, vsekakor pa ga naredita notranje mirnega in srečnega. Resnica vedno podari prostor in čas, da se lahko posvetimo najboljšemu v sebi in da to potem dajemo naprej ljudjem, ki jih res spoštujemo in oni nas.

​

Vsak iz svoje izkušnje veva, da le skozi iskrenost do sebe in drugih lahko odpremo vrata življenju ... in dojamemo, da je tisto, kar čaka na pred vrati in zdravi, na koncu koncev vedno le

 

Ljubezen.