top of page

10 zlatih pravil mentalne higiene ali zakaj je "ne vem" lahko tudi laž

Če želimo izkusiti kaj novega, pridobiti nova učenja, znanja ali veščine, moramo kdaj skočiti iz cone udobja. Včasih to pomeni odpraviti se v širni svet. Tako sem se pred leti znašel v Ameriki, pri človeku, ki je z mano individualno delal en cel teden.


Že prvo jutro je bilo navodilo za eno izmed "personaliziranih" nalog zame, da si v beležko naredim črtico vsakič, ko rečem "ne vem."


I don't know.

Ne vem.


Zdelo se mi je totalno butasto, da si to pišem, sem pa potem zelo hitro ugotovil, da sem ta "ne vem" dejansko uporabljal pred ali za vsakim drugim stavkom.


Ko sem ga zvečer vprašal, kaj je smisel teh črtic in kaj je problem tega, da govorim, da "ne vem", mi je odgovoril, da se vsakič, ko rečem "ne vem", zlažem.


"Ne vem je laž!"

Seveda se nisem strinjal z njim.


Zato sem naslednja dva dni porabil za to, da sem mu dokazoval, da se moti.


Nehal sem šele, ko sem ugotovil, da se je bil pripravljen z mano bockati glede "ne vem" tudi cel teden, če bi bilo treba. Meni pa, iskreno, absolutno ni bilo v interesu, da sem prepotoval pol sveta, da bom potem nekomu na "tako butasti stvari" dokazoval, da glede nečesa nima prav.


Tako sem v nekem trenutku pragmatično popustil ter v nadaljevanju skrbno pazil, da nisem več uporabljal besedne zveze "ne vem."



Si v "mentalnem stresu"? Tukaj je 15 znakov mentalnega stresa


Danes vem, da je uporaba besed "ne vem", "verjetno", "se mi zdi", "mogoče", ki jih postavljamo pred ali za določenimi trditvami, zelo sofisticiran način, kako človek ostaja v svojih mentalnih zankah ("loopih") in se drži daleč od tega, da se sooči s tem, kar je bistveno.

Hkrati iz opazovanja sebe in drugih vem, da bolj kot je uporaba teh besed nezavedna in avtomatizirana, bolj je človek odtujen od sebe in od svojega pristnega jaza.


Pet nivojev človekove biti v katere usmerjamo energijo
Pet nivojev človekove biti, v katere usmerjamo energijo

V resnici gre za naše mentalne blokade. Energijo v telesu namreč kanaliziramo na različne nivoje naše biti in to, da smo zaciklani na nivoju uma in misli samo pomeni, da v tistem trenutku tipično nismo v stiku z ostalimi deli sebe.


Prekomerna uporaba besede "ne vem" seveda ni edina znanilka mentalne blokade. Ljudje smo na splošno mojstri ustvarjanja raznoraznih mentalnih zank, ki se potem tudi prej ali slej izrazijo kot stres na mentalnem nivoju.


Simptomi stresa na mentalnem nivoju so raznoliki, med sabo se razlikujejo po intenziteti, pa tudi po resnosti v smislu zdravstvene ali včasih celo patološke slike pri pozamezniku.


Znaki mentalnega stresa so lahko sledeči:


1. Povečana količina zaskrbljenih misli, ki se kaže v občutkih preobremenjenosti v glavi. Težko se sprostimo. Vrtimo se lahko v pesimizmu, negativnem gledanju na svet. Prevelik fokus dajemo vprašanjem kot so "kaj je prav in kaj narobe", "kaj se sme in kaj ne sme". Doživljamo lahko tudi tesnobo, ki se kaže skozi fizične simptome, za katere zdravniki ne najdejo somatskih vzrokov - imamo npr. srčne palpitacije, povečano napetost ali pritisk v prsnem košu, znojenje in tresenje, slabost, včasih lahko pride tudi do vrtoglavice ali celo kolapsa.


2. Nezmožnost osredotočanja in težave s koncentracijo se kažejo pri opravljanju nalog, ki zahtevajo od nas fokus v daljšem časovnem obdobju ali večjo pozornost. Ta simptom je pomemben predvsem, če s koncentracijo nikoli prej v življenju nismo imeli nobenih posebnih težav in se kar naenkrat soočamo s tem, da so misli pogosto prekinjene, pozornost pa skače z ene stvari na drugo. Težave imamo pri poslušanju ljudi ali pri branju daljših besedil ter pri ohranjanju pozornosti pri drugih dolgotrajnih dejavnostih; misli nam hitro odtavajo drugam.


3. Težave s spominom in pozabljivost, ki se kažejo kot delna ali popolna nezmožnosti hranjenja raznih informacij. Te se v skrajni obliki lahko pokažejo kot "blokada", ko imamo kar naenkrat popolnoma "prazno glavo". Poleg blokad lahko ljudje doživljamo tudi tako imenovano možgansko meglo. Sam ne bom pozabil zagovora na mojem strokovnem izpitu leta nazaj, ko sem prvič v življenju zares doživel tako "blokado". Posebnost te blokade je bila v tem, da sem dobil res izjemno enostavno vprašanje, s tem, da je bila vsebina vprašanja taka, da sem jo v pri svojem delu na šoli opravljal tedensko, kar pomeni, da sem v resnici imel konkretni postopek, ki bi ga moral opisati pred izpitno komisijo, v mezincu. A v tistem trenutku, pred komisijo, nisem bil sposoben izustiti niti enega stavka. Še danes se spomnim surrealnega občutka blokade, s tem, da se seveda spomnim vseh vprašanj in natančno vem, kako je potekal zagovor. Omenjen strokovni izpit sem seveda moral ponavljati.


4. Disociacija ali psihična odsotnost, ki se kaže skozi občutenje, da smo neprijetno ločeni ali oddaljenega od okolja, samega sebe ali svojih občutkov. Lahko bi jo opisali kot nekakšno zasanjanost ali zamišljenost, ki je do neke mere normalna in jo poznamo vsi, medtem ko ponavljajoče ali zelo intenzivne oblike odtujenosti kažejo na spekter tki. "disociativnih motenj", ki so v bolj izrazit obliki značilne za postravmatska stanja. Med disociacijo, ki je lahko blažja ali močnejša, lahko občutimo izgubo kontrole nad svojim telesom, občutenji, misli ali dejanji. Včasih disociacijo občutimo tako, kot da se zunanji svet dogaja v počasnem posnetku ali kot da smo v sanjah ali kot da smo "stran" od svojih občutkov in čustev. Včasih imajo ljudje občutek, kot da sami sebe opazujejo od zunaj; kot da gledajo sebe v filmu oz. svoje življenje kot film. Kadar imamo vtis, da smo ločeni od svojega telesa in dejansko občutimo kot da "to ni moja roka," ali si rečemo, ko vidimo podobo v zrcalu, "to nisem jaz," govorimo o stanjih derealizacije, ki pa so načeloma redkejša oblika disociativnih stanj.


5. Panični napadi se kažejo kot nenaden občutek intenzivne tesnobe ali strahu v telesu, ki se lahko pojavi brez očitnega razloga, čeprav je običajno posledica določenega (nezavednega) sprožilca. Zdi se, da ljudje pogosteje doživljajo paniko v določenih družabnih situacijah (npr. gneči in nakupovalnih centrih), pogost sprožilec zna biti vožnja po avtocesti, letenje z letalom, itd.


Pogosti fizični in čustveni simptomi paničnega napada vključujejo:

  • hitro bitje srca ali palpitacije

  • znojenje in mrzlica ali vročinski oblivi

  • tresenje ali drgetanje telesa

  • občutek dušenja ali zadušitve

  • občutek slabosti ali vrtoglavice

  • občutek izgube nadzora ali norosti

  • strah pred smrtjo ali izgubo nadzora

  • strah pred izgubo stika z realnostjo ("se bojim, da se mi bo kar zmešalo"),

  • (disociativno) oddaljenosti od samega sebe ali okolice,

  • težave pri dihanju ali občutek utesnjenosti v prsih

  • napetost mišic ali celo krči v telesu


6. Težave z odločanjem se velikokrat kažejo v prevelikem dvomu vase, v drugi, v situacijo. Ljudje včasih mrzlično iščemo in iščemo različne informacije, ki nam bi racionalne pomagale rešiti dvom, in to počnemo toliko časa, dokler ne vzpostavimo situacije, v kateri imamo na voljo vsaj dve opciji, ki pa sta velikokrat obe neugodni, posledično pa bo narobe karkoli bi se odločili, zato smo še bolj paralizirani ob sprejemanju odločitve in ne znamo iti "čez" dvom.


7. Odmik od socialnih stikov, ki se lahko v začetku kaže v zavračanju ali obsojanju sebe ali drugih, kasneje pa postanejo občutki v stikih z drugimi že tako neprijetni, ali pa ob misli na stike doživljamo neprijetne občutke krivde ali sramu, da se stikov "najlažje" enostavno izognemo (izogibajoče vedenje).


8. Zmanjšanje delovne učinkovitosti, ki je vedenjski vidik mentalnega stesa in je preplet različnih dejavnikov, ki se velikokrat kaže kot rezultat prej omenjenih faktorjev - od kaotičnega ali "počasnega" mišljenja, zmanjšane sposobnosti organizacije dela in posledično nezadovoljstva pri delu ali nezadovoljstva s samim seboj.


9. Težave s spanjem oziroma nespečnost, ki se lahko kažejo kot težave pri uspavanju ali kot težave nepreiknjenega spanca, kar tipično doživljano kot prebujanje ponoči, ki rezultira v daljše prekinitve spanja, ki jih lahko spremljajo intenzivno razmišljanje, tesnoba, mišične napetosti. Včasih se težave s spanjem kažejo kot jutranja utrujenost po, gledano časovno, normalno prespani noči. Občutek utrujenosti ali zaspanosti se lahko vleče čez dan in lahko vpliva na naše delovanje ter kakovost življenja.


10. Spremembe v apetitu, ki se lahko kažejo tako, da izgubimo apetit ali pa prekomerno jemo.


11. Razni drugi telesni simptomi, ki se lahko kažejo kot glavoboli, bolečine v želodcu: premikajoče se tiščanje okoli prsnega koša, tiščanje v žlički; mišična napetost, škrtanje z zobmi; utrujenost... in za katere zdravniki niso našli telesnih vzrokov!


12. Razdražljivost ali nihanje razpoloženja, ki se lahko kaže v tem, da nas stvari hitreje in lažje vznemirijo ali pa da postanemo hitreje čustveni, bolj intenzivno čustveno reagiramo v situacijah, v katerih običajno ne bi bili vznemirjeni.


13. Izogibanje telesni aktivnosti, ki je običajno nezavedno obrambne narave, saj nam izogibanje stiku s telesom daje distanco do neprijetnih občutkov, ki jih nosimo v telesu in "nočemo" občutiti nelagodja in neprijetnosti, ki nam jo nepredelana čustva puščajo v telesu. To velja zgolj v primeru, da telesna aktivnost že v štartu ne uporabljamo na način, s katerim vzdružujemo ločenost od svojih občutkov in se branimo pred svojo čustveno realnostjo.


14. Povečana uporaba drog ali alkohola, ki se kaže v tem, da moramo "zvrniti kak kozarček", da se pomirimo tekom dneva ali "po napornem dnevu", vzeti "helex" ali pa, zelo pogost pojav, skaditi en joint pred spanjem, da se lahko umirmo zaspimo. Vsa taka vedenja, skupaj s tendenco po nereševanju globljih razlogov našega sicer "stresnega" življenja, lahko sčasoma neopazno vodijo v resne težave z zasvojenostjo, zato velja biti glede uporabe psihoaktivnih substanc in psihofarmakov zelo pozoren.


15. Čezmerna uporaba telefona, računalnika ali socialnih omrežij, ki nas "pomirja", saj je distrakcija od notranje in zunanje realnosti, se pa lahko kaže v tem, da se hitro razburimo, ko smo postavljeni v situacijo, ko nam naprave in omrežja v tistem trenutku niso na voljo, postanemo živčni, razdražljivi in iščemo načine, kako dobiti nazaj, kar nam manjka.


V kolikor zgoraj opisana stanja trajajo dlje časa in destruktivno vplivajo na tvoje vsakdanje življenje, predvsem pa na tvoje odnose z ljudmi, je priporočljivo, da poiščeš pomoč pri usposobljenem strokovnjaku.

Obstaja veliko učinkovitih načinov zdravljenja, ki ti lahko pomagajo pri obvladovanju simptomov in izboljšanju kakovosti življenja. Eden od teh je definitivno psihoterapija.



Ali poznaš globlje vzroke tvojih "skrbi" in "stresa"?


Za vse zgoraj napisane znake velja, da pod njimi obstajajo globlji, čustveni vzroki. Za razreševanje teh vzrokov pa je tipično potrebno pogledati globlje, v energijsko ozadje.


V mojih očeh je v ozadju vedno energijski problem.

Veliko ljudi ob besedi energija zastriže z ušesi, posebej ko jo omenjamo v zvezi z nekem psihoterapevtskim procesom ali pa z delom na sebi.


Včasih je to tudi upravičeno, saj vidim, da marsikdo operira s pojmom energija "kar malo tako".


Osebno gledam na energijo zelo fizikalno.

V fiziki je energija jasno definirana fizikalna količina, je pa z njo podobno kot naprimer z gravitacijo, ali pa z električnim poljem - čeprav ju nikoli nisem zares videl, to še ne pomeni, da ne obstajata. Še več, na osnovi njihovih učinkov so ljudje skozi stoletja razvijali teorije in zgradili razne tehnološke aplikacije.


Obstoj energije v telesu, ki krmari razne procese v njem, lahko torej opazujemo indirektno - preko njenih učinkov, ti pa se v telesu lahko kažejo na različnih nivojih človekove eksistence. Tukaj se ne bomo ukvarjali npr. z energijskim izkupičkom pri celičnem dihanju, ali kako ATP služi kot vir energije na celičnem nivoju, niti se ne bomo ukvarjali s tem, koliko energije smo sposobni iztisniti iz telesa pri, recimo, kolesarjenju navkreber.


Vzroki za prej naštete simptome so največkrat skriti v različnih energijskih stanjih, ki so vedno kombinacija našega mišljenja, čustvovanja in obnašanja.



Človekovo nezavedno kot prefinjen glasbeni producent usmerja energijo v aktivacijo in deaktivacijo različnih delov telesa, v čustvovanje in aktivacijo različnih miselnih procesov in volje, vse v upanju da s tem reši, navidezno ali realno, "nevarno" situacijo.

Ta stanja tudi določajo specifično energijsko porazdelitev, včasih kanaliziramo energijo bolj v telo, včasih v čustva, včasih potrebujemo veliko energije za aktivacijo naše volje. In ne samo to, energija tudi "preskakuje" med temi nivoji oziroma človek - večinoma se to dogaja nezavedno - lahko energijo relativno hitro iz enega nivoja kanalizira in preusmeri na drug nivo.



Konkreten primer: Panika


Za grobo razumevanje energijskega dogajanja v ozadju si lahko pogledamo primer panike oziroma pančnih napadov.


Panični napadi niso sicer način, kako moje telo reagira na situacije, ne bom pa pozabil klica notarke, ki me je poklicala dva dni pred zaključkom zame pomembnega posla in mi sporočila, da neke stvari "pa tu ne bodo šle skozi" in kako rabim pridobiti še neko določeno dokumentacijo.


V tistem trenutku se mi je v trenutku odprla kaskada misli, različnih opcij, nepremostljivih ovir in težav, ki so se v trenutku postavile na pot. Spomnim se trenutka v dvigalu bloka, ko sem se po nekaj urah reševanja problema in raznih telefonskih klicev vračal domov, in sem se zazrl v lastno podobo v ogledalu.


Pordel obraz, rdeča in vroča ušesa, rahel "buzzz" v glavi.... to je nekje najdlje kar sem sam doživel v smislu panike.


In tudi ni trajalo dolgo, kajti ko sem to prepoznal sem opravil nekaj vaj za t.i. "discharge" in kasneje omenjeni problem z notarko tudi rešil...


Problemi nastanejo takrat, ko je intenziteta doživjanja za nekoga še večja ali pa je to doživljenje ponavljajoče ali pa je vzrok, ki vodi človeka v paniko v njegovem čustvenem doživljanju ali pa so vzroki za paniko daleč od njegovega zavedanja v nezavednem.


V teh primerih gre za vzburjenje, ko gre večino telesnega naboja (ang. charge) v intenzivno razmišljanje.


Ljudje zmotno mislijo, da je problem pri paniki zgolj v intenzivnem doživljanju in mišljenju, ne zavedajo pa se, da je omenjena intenziteta zgolj simptom.


Vzrok je nekje drugje in tipično so ti vzroki globlje čustvene narave. In tu je tudi pot do energijske razbremenitve.

Vedeti moramo, da so možgani energijsko visoko potraten organ in za njihovo delovanje potrebujejo veliko količino energije. Že v mirovanju, ko počivamo, porabijo možgani približno 25% celotne energije telesa. To je pomemben delež, če upoštevamo, da možgani predstavljajo le približno nekaj odstotokov celotne človekove mase telesa.


Med umsko ali fizično aktivnostjo pa se ta poraba energije še bistveno poveča. Med obdobji intenzivne mentalne koncentracije ali fizičnega napora se lahko poraba energije možganov lahko tudi za nekaj krat poveča v primerjavi s porabo med počitkom.


V primeru paničnega napada pa gre ta intenziteta čez vse meje, kajti v času panike ima človek tipično v energijskem smislu tudi blokirano telo, kar se velikokrat kaže v preintenzivni napetosti mišic. To pa samo pomeni, da bo ta energijski tok "v glavo" v času panike maksimalen.



Če v teh trenutkih človek ne naglasi telesa in svojih čustev potem bo ostal ujet v začaranem krogu, kajti neozaveščeni čustveno-telesno vzroki postanejo energijsko gorivo za "mentalni ogenj" v glavi.

Ogenj, na katerega ves čas konstantno dolivamo gorivo, bo vedno bolj intenzivno gorel. Podobno se dogaja z možgani, ki jim konstantno dovajamo energijo. Razmišljali bodo, iskali probleme in analizirali gore podatkov, saj je to ena njihovih osnovnih funkcij.


V trenutkih panike potrebujemo torej neke vrste deaktivacijo in regulacijo, kar pa je lažje reči kot narediti.


Večino ljudi bo umiril kontakt, zaupanje in varnost. Če to uspemo narediti sami, je to super, saj znamo vzpostaviti nazaj kontakt s sabo, smo v tem varni in zaupamo, da bo vse ok.


Večina pa v tistem trenutku potrebuje pomoč nekoga, ki mu zaupa.


"Večina" pravim zato, ker te seveda lahko v paniko spravljajo tudi že sami kontakti z drugimi ljudmi in v tem primeru ljudje niso doživljani kot "varni", kar pomeni, da je to res nujno raziskati in razrešiti s strokovnjakom.


Ta nasvet pa ni omejen samo na paniko.


Če se konstantno nahajaš v katerem od zgoraj naštetih stanj ali so ti simptomi zelo intenzivni in ti onemogočajo "normalno" življenje, potem si poišči strokovno pomoč. Kajti najprej se rabiš "umiriti" in stabilizirati in šele nato lahko začneš graditi na orodjih, s katerimi se boš kajsneje sam oziroma sama spopadala in regulirala svoja čustvena stanja...


Je pa žal tako, da ko smo v paniki ali se ciklično ubadamo s katerim od zgoraj naštetih simptomov, tedaj je telo na avtopilotu in posega po njemu znanih mehanizmih, ki pa nam tipično pomagajo vzdrževati prej omenjeni energijski tok v glavo.


V takih trenutkih nam bodo v pomoč vsa dejanja, ki bodo obrnila energijski tok iz glave nazaj v telo, saj se le na ta način lahko zares umirimo. Vsa ta dejanja sam velikokrat imenujem orodja, za katere je izredno pomembno, da jih odkrivamo in pilimo v situacijah in trenutkih ko smo ok. Kajti le na ta način lahko naučimo telo in reprogramiramo našega avtopilota, da bo v času intenzivne obremenitve možgan posegel po orodjih za razbremenitev.


Energijska razbremenitev možganov


Kot smo spoznali, je energijski tok pri človeku privzeto usmerjen navzgor. Načeloma ni s tem nič narobe, zaradi tega imamo tudi marsikatero primerjalno prednost z drugimi živalimi; zato tudi hodimo po dveh nogah in ne po vseh štirih kot večina živali...


V telesno psihoterapevtski obravnavi ob iskanju in razreševanju globljih vzrokov stisk, največkrat vzporedno učim ljudi tehnik, ki energijski tok iz možgan usmerijo navzdol v telo.

S temi tehnikami si lahko kasneje pomagajo seveda tudi sami.


Trije najbolj tipični primeri aktivnosti, ki nam obrnejo energijski tok navzdol iz možganov proti telesu, so:

  1. Dihalne vaje za sprostitev. Več o različnih dihalnih vajah za pomiritev sem pisal tukaj.

  2. Telesna aktivnost z osredotočenostjo na telo. Začnemo lahko že z rahlim raztezanjem ali pa gremo na sprehod v naravo. Gibanje lahko pomaga sprostiti napetosti v telesu.

  3. Različne vaje za prizemljevanje (ang. grounding). Gounding je eno najboljših in najbolj učinkovitih orodij za energijsko razbremenitev možgan. Njegove osnove, skupaj s teorijo in praktičnimi vajami poglobljeno učim v mojem online programu Grounding Fundamentals. Program je v angleškem jeziku in ga dobiš tukaj.


Kot opazimo, je v vseh treh primerih ključen del procesa mišična relaksacija.


Razmišljanje in mišična napetost sta dva mehanizma, ki gresta v primeru mentalnega stresa z roko v roki, saj z njima tipično zaustavimo in potlačimo čustva in občutke.

Ljudje načeloma bežimo stran od neprijetnih občutkov, nevarnih in travmatskih situacij ter bolečine in gravitiramo k užitku in drugim prijetnim občutkom. V primeru neprijetnih občutkov bomo tako kar nekaj energije kanalizirali v mišično napetost.


Vloga mišične napetosti


Prekomerna mišična napetost nam v primeru intenzivnih neprijetnih čustvenih stanj pomaga, da sploh ne čutimo telesa. Ljudje tipično tudi nimajo zares dobrega koncepta, kaj so to telesne senzacije, impulzi, občutki, čustva. Tudi volja je za njih zgolj misleni problem.


Več kot je tega neprijetnega doživljanja v ozadju, z večjo silo moramo držati vso to čusteno stanje pod kontrolo. Na ta način pomagamo tudi "zapirati" pomembne energijskle vhode in izhode v telesu in poskrbimo, da ogromno energije pride v glavo, kar - kot smo povedali - je problem. S tem poskrbimo, da konstantno dovajamo dodatno energijo za razmišljanje in smo posledično stalno ujeti "v glavi".


Kar se velika večina ljudi ne zaveda je to, da je gorivo za intenzivno razmišljanje največkrat v ozadju neka nerazrešena čustvena situacija, ki drži telo v krču in stanje prekomerne mišične napetosti. V tem primeru tudi ne moremo energijsko enostavno razbremeniti možganov.


Razbremeniti glavo in rešiti problem v takih primerih pomeni enostavno to, da se zavestno soočimo točno s tistimi čustvenimi temami od katerih nezavedno že dolgo bežimo.

Bolj kot je za nas to nezavedno in neprijetno, več notranjega dela imamo v tem procesu.


In to so stvari, ki jih ljudje tipično ne moremo rešiti sami. Ideja, da bomo te stvari rešili sami, je samo še dodatno gorivo na že tako energijsko obremenjne možgane.


Deset zlatih pravil mentalne higiene


Dejstvo pa je, da naj si bomo še tako uspešni pri "energijski razbremenitvi možganov", del naše energije bo vedno šel v možgane - dokler bomo živi.... in tudi razmišljali bomo dokler bomo živi.


Zato je poleg same razbremenitve izrednega pomena tudi poznavanje nekaterih "mentalnih trikov," zaradi katerih potem ne zapademo spet v spiralni cikel mišične napetosti, intenzivnega razmišljanja in negativnih misli.



0. Zavedanje in odgovornost

Kar se ne zavedamo, ne moremo spremeniti.

Zato je prvi korak ta, da začnemo opazovati svojo notranjost, svoje misli, telesne senzacije, občutke, impulze.


Zvedanje mora postati absolutna prioriteta!

Kot bomo spoznali kasneje, je tu izredno pomembno, da ne vrednotimo in ne obsojamo, kajti le na ta način lahko odvzemamo del energije možganom.


Ko enkrat začnemo slediti sebi in našemu notranjemu dogajanju postane naša odgovornost, da začnemo stvari, ki nam niso všeč, spreminjati in striktno pri sebi popravljati sledeče:


1. Vsakič, ko uporabiš besedno zvezo NE VEM, se ZLAŽEŠ!

Če si vsaj malo podoben_a meni si v tem trenutku zastrigel_a z ušesi.


Del mene je še danes skeptičen do tega, kar sem zapisal, pa je bila zgoraj zapisana trditev ena mojih najdražjih lekcij :)


Dejstvo je, da se danes izogibam uporabi besedne zveze NE VEM in jo redko uporabljam, kar mi je spremenilo marsikateri pogled na svet. Hkrati pa neuporaba "ne vem" avtomatsko prepreči ciklanje in vrtenje okrog stvari, ki jih res "ne vem", ter s tem ustavim marsikatero nepotrebno miselno kaskado.


Dejstvo je, da je glava tista, ki ne ve.... srce pa vedno ve!

Da glava utiša srce, rabi uporabiti razne trike. Poleg krepitve mišične napetosti, omejevanja dihanja, in zadrževanja čustev je relativizacija tega kar povemo izredno pomembno in večkrat uporabljeno orodje.


Vem, da bo to težko slišati, ampak če se hočeš energijsko razbremeniti in poravnati, potem bo glava tista, ki bo morala popustiti! Drugače ne bo šlo.


In prvi korak k temu je zavedanje, da se zlažem vsakič, ko začnem ali zaključim stavek z "ne vem". Če se že slučajno ne zlažem pa zrelativiziram pomembnost sporočila.


Podobno problematične besede so "mogoče", "verjetno", "se mi zdi," ipd.


2. Fokusiraj se na to kar veš - in ne na to kar ne veš

Kot sem zapisal že v prejšnji točki, neuporaba besedne zveze "ne vem" velikokrat prepreči marsikatero nepotrebno miselno spiralo. Ampak možgani potrebujejo material za razmišljanje in če jim odvzamem pomembno kost za glodanje jo moramo zanje nadomestiti s sočno hrano.


Ta sočni kos hrane je osredotočanje na to kar vemo.


S tem, ko se osredotočamo na to kar vemo, se približujemo sebi. Počasi začnemo graditi in oblikovati svoje znanje, vedenje, občutenje. Z vsakim korakom smo bližje in bližje svojim kvalitetam, svojim potencialom in svoji resnici.


Če se sam osebno ujamem v stvari, ki jih nisem dobro razmislil, in uporabim besedno zvezo ne vem, bom zelo verjetno moje sporočilo nadaljeval z: "To kar pa vem je, da..." in temu bodo sledile stvari, ki jih vem.


3. Fokusiraj se na to kar je in ne na to česar ni

Fokusiranje na to, kar vemo, je lahko od začetka zelo težko in tipično stvari, ki jih vemo ne najdemo v miselnem toku. Zato se je v teh trenutkih pomembno ozreti navznoter in to, kar je, poiskati v telesu.


Zelo hvaležne tarče našega iskanja so telesne senzacije in impulzi, pa tudi občutki. Tega je v telesu tipično na pretek; problem nastane takrat, ko nam te senzacije sprožajo neprijetne občutke oziroma so ti občutki že v štartu neprijetni in poskušamo bežati od njih... ampak to je spet način, kako zdrsnemo v nepotrebno negativno miselno spiralo!


Torej, ostajanje pri temu kar je, pa četudi je to neprijetno, je pomemben miselni koncept, ki zopet prepreči marsikateri zdrs v nepotrebno misleno spiralo.


4. Izogibaj se vrednotenju in opolnomoči notranjega opazovalca

Naboljše je, če uspemo pri opazovanju svoje notranjosti ostati zgolj pri opazovanju senzacij in jih ne vrednotimo. "Neprijeten" ali "prijeten" občutek je že eno od prvih vrednotenj.


Z urjenjem svojega notranjega opazovalca v meditaciji, ob dihanju, pri gibanju ali prizemljevanju... odvzemamo energijski presežek možganom in ga usmerjamo v druge nivoje naše eksistence.


Vrednotenje je sicer ena izmed pomembnih nalog našega uma. Velikokrat se bo vrednotenje kazalo v tehtanju:

  • kaj je prav oziroma narobe,

  • kaj je dobro oziroma slabo,

  • kaj je pozitivno oziroma negativno,

  • kaj je lepo in kaj grdo,

  • kdo je kriv in kdo nedolžen,

  • kdo ima prav in kdo narobe

Primer. Velikokrat slišim ljudi reči, "Danes je slab dan, že zjutraj se nisem zbudil v redu." Prvič, slab dan je že prvo vrednotenje. Kaj "slab" sploh pomeni? Drugič, trditev, da se zjutraj nismo zbudili v redu, implicira na veliko stvari. Največkrat pa vrednotimo nek občutek, kar pa po svoje še ni kritično.


V grobem je občutek neprijeten, ampak namesto da "bi bili" s tem občutkom, ga razdelali, začutili na polno, naredili nekaj z njim, ga transformirali, raje skočimo v glavo in mu damo nalepko "ni v redu". S tem tipično le zamegljimo problem.

Zato tudi veliko rešitev, ki jih glava v tistem trenutku sproducira, da bi bili "v redu", skoraj zagotovo ne bo uspešnih, ker skoraj zagotovo na naslavljajo pravega vzroka v ozadju. In ko jutro razpotegnemo v dan in ga ovrednotimo kot slabega, samo nadaljujemo našo negativno miselno spiralo...


Vrednotenju se enostavno izogneš tako, da si ne postavljaš zgoraj zapisanih vprašanj in se izogibaš opisanim miselnim zankam. V primeru, da se nam te miselne zanke in vprašanja vrtijo nezavedno v ozadju je treba enostavno začeti pri točki 0, kar pomeni opazovanje notranjega dogajanja in krepitev zavedanja.


5. Fokusiraj se na svoje kvalitete in ne na svoje pomanjkljivosti

Možgani so organ za preživetje. Ena njihovih glavnih nalog je ta, da zbirajo informacije iz zunanjega okolja ter informacije o dogajanju znotraj našega telesa, vse to skupaj primerjajo z banko naših dosedanjih izkušenj z namenom, da analizirajo ali se nahajamo v situaciji, ki je za nas varna ali nevarna in glede na to pripravijo telo za odziv.

V tenutkih, ko se ne počutimo varni, naj se tega zavedamo ali pa ne, smo ranljivi.


Eden izmed načinov, kako pobegnemo iz tega občutka ranljivosti je ta, da se možgani konstantno fokusirajo na naše pomanjkljivosti, v upanju da najdejo rešitve, kako te pomanjklivosti odpraviti. To je spet lahko ena neskončnih mislnih spiral, kajti popolne varnosti ni. Že samo dejstvo minljivosti in dejstvo, da bomo vsi enkrat tako ali drugače odšli iz tega življenja samo po sebi pomeni, da je iskanje pomanjkljivosti v svoji ranljivosti kost za neskončno glodanje možgan.


Eden izmed načinov, kako se lahko izognemo tej spirali je ta, da iščemo za nas varna okolja in da tudi delujemo v njih. Ko se bomo enkrat znašli v varnem okolju, možganom ne bo potrebno konstantno iskati lukenj v naših obrambah in se osredotočati na našo ranljivost in načine, kako to ranljivost skrijemo. V teh trenutkih se lahko sprostimo, zadihamo in se začnemo osredotočti na svoje kvalitete.


6. Vizualizacija varnega prostora

Vzemi si čas in si v mislih predstavljaj tvoj varen prostor. Varen prostor si je smiselno pripraviti in urediti v trenutkih, ko se počutiš ok. Slike, zvoki in vonji v varnem prostoru in njegovi okolici ti bodo pomagali se osredotočili in umirili in vanj se lahko vedno v mislih zatečeš v trenutkih, ko ti je težko.


7. Postavljaj si "prava" vprašanja

To je še eden od načinov spopadanja z vprašanji iz 4. točke. Ko bomo pozorni na svoje misli bomo kaj hitro ugotovili, da si velikokrat postavljamo razno razna vprašanja.


Recimo, da se vprašanje na primer glasi takole: "Ali sem to in to stvar naredil narobe?" V tem primeru bo tudi odgovor tipa "ja, to si naredil narobe" ali pa "ne, to nisi naredil narobe". Kar samo pomeni, da nas je že sam tip vprašanja popeljal v spiralo vrednotenja.


Velikokrat je smiselno celo zgolj postaviti vprašanje in ga "vreči v prostor" podobno, kot vržemo seme in ne poskušamo najti odgovora z glavo. Vprašanje naj bo odprto in vezano na stvari, ki so v tistem trenutku za nas pomembne. Nato enostavno počakamo, če dobimo odgovor. Včasih dobimo odgovor takoj in ga v trenutku tudi preglasimo, včasih moramo na odgovore počakati dalj časa ali pa celo večkrat ponoviti spraševanja...


Še pred tem pa je seveda potrebno poskrbeti za varen prostor, da se splohustrezno sprostimo, umirimo, prizemljimo in odpremo.


8. Cilje zamenjaj z intencami

V življenju je smiselno imeti dobro definirane cilje. Ena izmed metod za postavljanje dobro definiranih ciljev je metoda SMART. SMART je kratica, ki izhaja iz angleškega jezika in določa, da mora vsak zastavljen cilj vsebovati vseh pet spodaj omenjenih komponent:

  • Specific - Specifični

  • Measurable - Merljivi

  • Achievable - Dosegljivi

  • Relevant – Ustrezni

  • Time-sensitive – Časovno omejeni


Ljudje tipično nismo dobri v postavljanju ciljev zato smo ob doseganju ne dobro postavljenih ciljev soočeni s stranski učinek v obliki stresa in s tem z napetostmi v telesu, tesnobo, paniko ipd. Stres se nam lahko pojavi zaradi čustvenega ozadja tudi ob dobro definiranih ciljih.


Zato je poleg ciljev smiselno postavljati tudi intece oziroma namere. V primerih, da se soočamo z mentalnim stresom pa je smisleno marsikateri cilj enostavno prevrednotiti in ga zamenjati z intenco.


Intenca je ena najosnovnejših in najmočnejših temeljev naše življenske izkušnje. Je naša odprta, pozitivna in zavestna usmeritev, katere cilj je doseči določeno dejanje ali stanje v bližnji prihodnosti.


9. Odstrani raznorazne distrakcije

Mislim, da tu ni potrebno preveč izgubljati besed. Raznorazne distrakcije pomenijo samo motilce, na primer mobilne telefone, internet, torej stvari, ki negativno vplivajo na fokus in to da smo tukaj in sedaj.



10. Ko skreneš od zgoraj zapisanih točk si odpusti in pojdi naprej!

Od vseh zgoraj zapisanih točk boš skrenil_a, in to prej ali slej. To ni problem. Ne obsojaj se. Sprejmi. Reci sam_a sebi:


"Tudi če sem skrenil_a s svoje željene poti, popolnoma ljubim in sprejem sebe točno takega_tako kot sem."

In potem preprosto nadaljuješ z vsem, kar je zate dobrega in koristnega! Vsak nov trenutek je priložnost za novo izbiro in preprosto zaupaj, da je v tebi moč, da to tudi storiš!



Koristno!


Uporaba besed ne vem, verjetno, se mi zdi, mogoče - pred ali za določenimi trditvami - je največkrat sofisticiran način, kako človek ostaja v svojih mentalnih zankah, tipično daleč od tega kar je zanj zares bistveno. Bolj kot je uporaba teh besed nezavedna in neozaveščena, bolj je človek odtujen od sebe in od svojega jaza. Je pa uporaba "ne vem" zgolj ena izmed mentalnih blokad, ki jo lahko odpravimo z energijsko razbremenitvijo možgan oziroma s prakticiranjem ustrezne mentalne higijene, ki vsebuje 10 osnovnih pravil:


0. Zavedanje in odgovornost

1. Vsakič ko uporabiš besedno zvezo NE VEM se zlažeš!

2. Fokusiraj se na to kar veš in ne na to kar ne veš

3. Fokusiraj se na to kar je in ne na to česar ni

4. Izogibaj se vrednotenju in opolnomoči noranjega opazovalca

5. Fokusiraj se na svoje kvalitete in ne na svoje pomanjkljivosti

6. Vizualizacija varnega prostora

7. Postavljaj si "prava" vprašanja

8. Cilje zamenjaj z intencami

9. Odstrani raznorazne distrakcije

10. Ko skreneš od zgoraj zapisanih točk si odpusti in pojdi naprej!



* Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu NICE - Netherlands Institute of Core Energetics in je polnopravni član Evropske zveze na telesno psihoterapijo EABP. Živi in dela v Novi Gorici. Je poročen in oče dveh deklet.


PS. Pridi na prvi pogovor in dogovorila se bova, kaj bova naredila, da rešiva tvoj problem in urediva zadeve, zaradi katerih nisi srečen_a. Delajva skupaj!


Comments


Prijava na e-novice
Najnovejše objave
Priporočava
bottom of page