Pariz, Nobelovci in zadnji kozarec vina

Bilo je po srečanju sošolk in sošolcev iz osnovne šole. Tako kot je bilo v tistih časih v moji navadi, sem dogodek zaključil precej pijan. S Tino sva bila sicer sošolca v osnovni in srednji šoli, potem pa sva se oba odselila iz Idrije in že živela v Ljubljani. Ona mlada psihologinja, jaz mlad učitelj... in ne, nisva bila par.

Me je pa neko novembrsko nedeljo zgodaj zjutraj v njenem rdečem twingotu dostavila iz žurke v Idriji nazaj v Ljubljano.

Čez nekaj dni sva se dobila ponovno.

Govorila sva o alkoholu in pitju.

Ko je odšla, sem se začel intenzivno ukvarjati z dvema vprašanjema, ki mi jih je Tina zastavila:

1. "Če praviš, da nimaš težav z alkoholom, zakaj potem enostavno ne nehaš piti?"

2. "Predstavljaj si, da imaš sedemletno hči. V nedeljo zjutraj se želi igrati s teboj, ti pa se zbudiš z mačkom in cel odsoten, ker si se ga nabil v soboto, in dejstvo je, da ne moreš niti živeti, kar šele, da bi bil zares z njo.. Kako misliš, da se tvoja hčerka v tem trenutku počuti ob tebi?"

Odgovor na prvo vprašanje se mi je zdel enostaven. Da imam jaz težavo z alkoholom?!? Pa kdo sploh je Tina?!? In kaj ona sploh ve o tem?!

"Itak da lahko neham piti kadar koli..."

Da to dokažem sam sebi sem si v mislih že določil, kako bom pol leta brez.

Mislil sem si: "Tako se bo jasno videlo, da seveda nimam prav nobenih težav z alkoholom in da itak zmorem brez."

Glede na to, da je bil november, sem hkrati tudi začel računati, kdaj po novem letu si bom izbral primeren datum, da začnem s svojimi “pol leta brez”. Po logiki seveda ni bilo smiselno začeti takoj, saj je bil pred mano veseli december, pa novo leto... Skratka. Po kratkem miselnem pink-ponku sem ugotovil, da v resnici nikoli ni čisto pravi trenutek za začetek polletne pavze od alkohola.

In v trenutku me je zadelo: "Shit stari, ti imaš res problem."

Drugo vprašanje: o sedemletni deklici?

Sploh nisem zares iskal odgovora. Ob misli na hipotetično situacijo me je le zabolelo in nekje daleč spodaj sem čutil sram.

In to je bilo dovolj.

V tistem trenutku sem se odločil za spremembo.

Odločitev: "Od tega trenutka naprej ne pijem več alkohola!"

In ga nisem pil...

... do prve prave žurke za rojstni dan. Moj dober kolega je praznoval okroglih 40.

Še sedaj ga imam pred očmi, ko ves začuden stoji pred menoj: "Pa kako? 40 let in ti ne boš niti nazdravil z mano???"

Popustil sem. Prijel kozarec, naredil požirek...

Bilo mi je obupno. Ljudje okrog mene veseli ... jaz pa sem se počutil kot v jami. Tema. Poraz. Občutek, da sem luzer. In hkrati sem bil jezen. Jezen sam nase. Kako sem lahko popustil!!!

Po tistem požirku sem se še bolj trdno odločil, da je to to. Spet: "Ne pijem več alkohola in pika!!"

In ga nisem pil.

Do naslednje priložnosti, čez kak mesec...

Bil je začetek svetovnega leta fizike. Večerja v dvorcu sredi Pariza. Med smetano fizike, profesorji, Nobelovci. S kolegi iz Slovenije sedimo … in strežejo nam različna vina. Nobenega soka, nobene vode. Le vino...

In si rečem: "Samo polovico vsakega kozarca vina preizkusim, in to je to…."

To je bil šele poraz!

Naslednji dan je jamo zamenjala črna luknja. Podrl se mi je svet. Občutek sem imel, da ne bom zmogel tega. Ne zmorem, da ne bi pil!! Še večja kriza. Dojel sem, da bo vedno nek rojstni dan, vedno neka fancy prireditev, vedno bo neskončno priložnosti za popivanje in raznorazne degustacije...

Od "mojega" Pariza bo kmalu minilo 19 let.

***

Sprememba je zelo kompleksen proces.

Vsak izmed nas se je že znašel v situaciji, ko si je zaželel spremembe. Za take ali drugačne spremembe se je tudi že odločil. Bile so nenadne spremembe ali pa take, na katere smo se pripravljali dalj časa, velike ali majhne.

Namen spremembe je vedno obrat zatečenega stanja, ki nam v danem trenutku iz takih ali drugačnih razlogov ne odgovarja več. In edine spremembe, ki dolgoročno obstanejo, so spremembe, ki jih naredimo zato, ker čutimo, da jih moramo narediti.

Akcija mora biti usklajena z glavo, srcem in trebuhom: o stvari moramo razmisliti, vedeti, kaj ob vsem tem čutimo in šele nato lahko delujemo, tudi s podporo okolja.

1. UVOD V ZAVEDANJE

V prvi fazi v resnici ne razmišljamo o svojem vedenju kot problematičnem. To je faza močnega odpora. Ni nam do tega, da bi pogledali svojo realnost tako kot je in rekli bobu bob. Mogoče vemo, da stvari ne štimajo, ampak iz tega nočemo delati drame in "pretiravati". Drugi ljudje nas na naše vedenje mogoče opozarjajo, vendar nas to ne gane preveč. Prej vidimo njih kot problematične. Mogoče smo celo vdani v usodo, ker smo že prej poizkušali s spremembami, pa nam ni šlo. Običajno nočemo, da nam kdorkoli soli pamet.

2. ZAVEDANJE

Počasi začnemo dopuščat možnost, da imamo težavo. Hkrati s tem se pojavi tudi upanje, da bi lahko kaj storili. Smo v fazi mešanih občutkov in močne ambivalence. Bi ali ne bi? Tehtamo, dvomimo. Naredimo si seznam “za in proti”. Opažamo, kako slabo se počutimo, ker se obnašamo na določen način in privlačijo nas ljudje, ki jim je sprememba uspela. Samo razmišljanje o spremembi pa seveda ni sprememba in ni tudi zavezanost, ki jo potrebujemo, da nekaj res spremenimo. Veliko razmišljamo, se pogovarajmo sami s sabo ali z drugimi. Začnemo videti povezave.

Primer: najprej moram priti do zavedanja, da alkohol škodi organizmu in posledično mojemu življenju, predvsem mojim odnosom. Dojeti moram, da imam realno problem s pitjem, če se mu ne morem odreči z lahkoto.

Razmišljanja smo večinoma sposobni vsi, razen če smo biološko oškodovani na kakršen koli način. Zavedanje je torej prvi korak - vendar žal ni dovolj! To vemo vsi iz svoje prakse. Zelo nam je jasno, kaj bi “morali” narediti - in tega ne naredimo. Problem zavedanja je ta, da nas pripelje samo do naslednjega žura, naslednjega rojstnega dne, naslednje gala prireditve. Informacija sama po sebi nima nobene vrednosti, če se ne dotakne naše notranjosti - če jo ne začutimo povezane z nami.

Razmišljanje o spremembi je zato samo prvi izmed korakov. Ključno za spremembo je, da razmisleku nujno sledijo čustva. Spoznanje se nas mora dotakniti čustveno - sicer spremembe enostavno ne bo.

3. ODLOČITEV

Še vedno smo ambivalentni, nismo res prepričani, da je to dobro za nas ali da to zmoremo, vendar se tehtnica nagiba v smer spremembe. Veča se zavedanje slabega vpliva, ki ga ima neko vedenje na nas in pozitivnega vpliva, ki ga lahko prinese sprememba.

Ključen preskok naredimo takrat, ko informacije v nas sprožijo čustvo – frustracijo, strah, jezo, hrepenenje, željo po ljubezni, miru, dobrem počutju, zdravju?

Žena ti lahko vsak dan pove, da preveč piješ ali pa da imaš katastrofalen odnos z otrokom, ampak dokler se ob tej informaciji v tebi ne sproži čustvo, se ne zgodi nič. Podobno je, ko vztrajaš v slabem razmerju ali pa ne nehaš kaditi. Ali se ne odločiš za nekaj, kar si močno želiš.

Jeza na ženo, ljubezen do sebe, strah pred izgubo zdravja ali nečesa drugega, kar ti res veliko pomeni… tega kar imaš, karkoli... dokler se te stvari čustveno ne dotaknejo, vse do takrat informacija, zavedanje in razmišljanje nimajo nobene prave vrednosti. Vsakič znova zbledijo za šankom ali z naslednjim “da”, ko bi v resnici moral reči “ne”.

Danes vem, da sem alkohol nehal piti prav zaradi čustev in občutkov. Razmislek je bil pomemben in to, da sem se ujel v logično zanko, je bil začetek. Vendar pa se je smer "abstineca" zares nastavila šele, ko sem začutil, kako se moja »hipotetična sedemletna hči« počuti ob meni, ko sem cel mačkast in zadirčen po celonočnem pijančevanju. In cela paleta občutkov, s katerimi sem prišel v stik in jih ozavestil, ko sem popustil in pil na žurki prvič in na gala prireditvi drugič.

Ko ozavestimo povezave med glavo (informacije, zavedanje, razmišljanje) in srcem + trebuhom (čustva, občutki, želje), postanemo tudi zares sposobni koraka v smislu akcije. Takrat smo pripravljeni na mobilizacijo. Takrat lahko delujemo, to naredimo in izvedemo spremembo.

4. AKCIJA

V tej fazi je ključnega pomena realistični načrt. V tej fazi potrebujemo ljudje podporo, notranjo in zunanjo, moramo imeti določene veščine in know-how. Če jih nimamo, jih moramo razviti. Dokončno dojamemo, da je za nas res pomembno, da naredimo spremembo.

Tipično je, da to jasno in glasno sporočimo drugim ljudjem. Ko enkrat iskreno spregovorimo o njej, jo izgovorimo, dobi naša namera povsem drugo moč. Občutek, da drugi vedo za našo namero, večini od nas zelo pomaga. Hkrati ni nič boljšega kot občutek uspešnosti, ko vidimo, da nam gre sprememba dobro od rok. To je sila, ki nas poganja naprej.

Ponavadi traja od 3 do 6 mesecev, da pridobimo osnovni dober občutek o naši spremembi.

5. VZDRŽEVANJE

Je resnična preizkušnja volje in moči našega duha. Zahteva veliko vztrajnosti. Iz življenja potrebujemo odstraniti vse, kar nas spominja na stare vzorce vedenja in jih dosledno nadomeščati z novimi.

Ključno je, da imamo podporo pri drugih ljudeh, ki nas razumejo in podpirajo našo spremembo.

To je faza v kateri vse, kar smo se naučili in začutili, prenesemo v dejanja. Sposobnost, da vsakič znova dosledno ponovimo naše zavedanje, resnico in stališča. Sposobnost, da vsakič znova pogledamo človeka, ki nam ponudi pijačo v oči in rečemo ne hvala, ne pijem alkohola. Sposobnost, da vsakič znova, ko nam isti človek ponovno ponudi pijačo, ga ponovno pogledamo v oči in spet rečemo ne hvala.

Sposobnost, da prenesemo tudi trenutek, ko nam ljudje nehajo ponujati pijačo ... in vse kar pride za tem.

V tej fazi se soočamo s svojimi zakoreninjenimi prepričanji, srečamo svoje najhujše odpore in začnemo raziskovati resnično ozadje svojih problemov. Naletimo na svojo osebno zgodbo in primorani smo v transformacijo svojih strahov in ran. V tej fazi smo ranljivi za zdrse, ponovne vrnitve k starim načinom vedenja, vendar če vztrajamo in hkrati predelujemo najgloblja ozadja svoji težav, ... nam bo zagotovo uspelo!

6. OPUSTITEV

Je faza telesnega mojstrstva. O naši spremembi ne razmišljamo več. Ne zato, ker ne bi hoteli, ampak zato, ker smo v zvezi s tem naredili vse in dovolj. Novo vedenje postane avtomatizirano in sprememba ni več nekaj, za kar se borimo, ampak naš avtentičen del. Postane del nas, nekaj povsem naravnega.

Ko pomislimo nazaj, ne moremo verjeti, da smo bili tisto mi!

Pa smo bili.

V spremembo smo vložili čas, energijo, notranje delo ... in postali drugačni:)

Čestitke!

***

Raziskave kažejo, da je zgolj 20% ljudi v nekem danem trenutku zmožno izpeljati določeno spremembo na osnovi golega razmisleka.

Po domače povedano, samo vsak peti od nas je "zrel" za neko določeno spremembo. Večinoma pa ljudje za spremembo nismo a priori zreli. V odločitvi zanjo moramo najprej dozoreti. Se pravi za spremembo vložiti čas, energijo, delo, denar.

Bolj kot je neko vedenje ustaljeno in več energijske koristi imamo od njega (npr. čustveno, seksualno, finančno...), bolj bo delo, da ustaljen vzorec spremenimo, zahtevno.

Ampak vsekakor ne nemogoče.

Kjer je volja, je vedno tudi pot.

V 80. letih prejšnjega stoletja sta C. C. DiClemente in J. O. Prochaska, raziskovalca alkoholizma, začela z opazovanjem tega, kako ljudje dejansko spremenimo vedenje. Sledilo je 35 let raziskav in opazovanje več kot 150.000 ljudi. Zaključek? Vsaka resnična in korenita sprememba vedenja je proces in poteka kar skozi 6 različnih faz, ki sva vam jih temeljito opisala zgoraj. Potrebuje svoj čas, določeno količino notranjega dela in zunanje podpore.

Čas je za spremembo!

Samo in Tina

Koristno!

Sprememba je proces. Poteka skozi šest stopenj: 1. UVOD V ZAVEDANJE, 2. ZAVEDANJE, 3. ODLOČITEV, 4. AKCIJA, 5. VZDRŽEVANJE, 6. OPUSTITEV. Če pomislite na problem, ki ga imate v vašem življenju, in si poizkušate predstavljati v kateri fazi spremembe ste, boste veliko bolje razumeli, kaj potrebujete, da spremembo dokončno uresničite.

** Tina in Samo Božič živita in delata v Novi Gorici. Klasično psihoterapijo razširjata z delom s telesom, z energijskim delom in duhovnostjo. Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt, Tina pa psihologinja in psihodinamska psihoterapevtka, ki pri svojem delu uporablja subtilno energijo in delo s spiritualnim svetom.