V moderni družbi naj bi se časa bali. Veliko ljudi ga skuša skriti ali mu ubežati. Midva ga nosiva in kaževa. Najini življenji sta preplet rasti in kontinuitete hkrati. In tako kot skozi čas rasteva midva, zori tudi najin odnos, najino delo in praksa, v kateri preživiva precej časa 😉

Oba sva letnik 1977, najini poti pa sta se sicer srečali že nekje sredi osnovne šole, ko se je Samo priselil v Idrijo iz Krasa. Tudi na idrijski gimnaziji sva bila sošolca, vse do leta 1995, ko smo maturirali in sta se najini poti razšli – Samo je odšel študirat fiziko, Tina psihologijo. Šele po koncu študija sva se ponovno srečala, najina zgodba pa je dobila nepričakovan in neplaniran preobrat.

Od takrat je minilo že več kot dve desetletji in toliko časa že ustvarjava življenje skupaj.

Kvalitetno psihoterapijo dojemava kot nekaj zelo praktičnega, uporabnega in podpornega. Za naju psihoterapija — ali kakršno koli drugo notranje delo — ni neskončno analiziranje ali brskanje po travmatski preteklosti, ki bi bilo samo sebi namen. Tako pri lastnem notranjem delu kot pri delu v zasebni praksi nama je pomembno, da ima proces jasno usmeritev in da vodi v bolj konkreten, resničen stik  s sabo, drugimi in z Življenjem.

Skupna nama je želja, da terapevtsko delo razvijava onkraj utesnjenih, zastaranih ali neživljenjskih konceptov, ki se lahko pojavijo v vsaki stroki. Oba izhajava iz orientacije na telo, hkrati pa nama je pomembna relacijska in spiritualna dimenzija dela. V najini praksi tako brez zadržkov naslavljamo ne samo to, kaj človek razmišlja, kako se obnaša ali kaj občuti v telesu, ampak tudi aspekte nevidne resničnosti in prostorov človekove izkušnje, ki jih ni mogoče razložiti z umom.

Čeprav nama je blizu znanstveni način razmišljanja, hkrati veva, da se meja med znanstvenim in magičnim od neke točke naprej začne mehčati.

Najino delo se zato pogosto srečuje na presečišču telesa, psiholoških procesov, energije in psihospiritualnega vidika človeka — ter njegove povezanosti z naravo.

Ostajava radovedna, ustvarjalna in odprta za novo razumevanje človeka. Veliko vlagava v lastne izkušnje, raziskovanje in učenje, hkrati pa nama veliko pomeni, da lahko znanje in spoznanja deliva z ljudmi, ki podobno čutijo življenje in svet okoli sebe.

Verjameva tudi, da je v življenju malo stvari preprosto »prav ali narobe«. Veliko bolj pomembno vprašanje se nama zdi: ali je nekaj za človeka koristno ali ne? To je eno od pomembnih vodil najinega dela – da ima to, kar počneva, za človeka resnično vrednost in učinek ter da vodi do sprememb, ki ostanejo.

Iz lastnih izkušenj veva, da je notranje zdravljenje pogosto proces vračanja k večji celostnosti. Pot do tja gre skozi srečevanje z bolečino notranjih delov, skozi postopno odlaganje mask, ki smo jih razvili za preživetje, ter skozi bolj iskren stik s sabo.

In ja, vsekakor: tisto, kar človeka zares zazdravi, je vedno zgolj Ljubezen.