top of page

Nič slabšega kot slabi odnosi

Zakaj se od določenih težkih, napornih ljudi tako težko oddaljimo? Zakaj se zdi, da imajo določeni zakomplicirani ljudje za nas neko privlačnost, pa čeprav se je v preteklosti že izkazalo, da niso zaupanja vredni, da so nas zapustili, da nas niso jemali resno, da so nas celo napadali, da so nas poniževali, grdo govorili o nas za našim hrbtom ali pa nam kako drugače naravnost dali vedeti, da nismo dovolj delavni, dobri, dovolj lepi, dovolj vredni, da je z nami nekaj narobe - hkrati pa so vsakič znova potem spet iskali stik z nami? Zakaj jim pripisujemo neko pomembnost v našem življenju in jim dopuščamo vse in jim odpuščamo v nedogled? Zakaj se od nekaterih ljudi tako težko odlepimo? Je problem v njih, je težava pri nas, je problem vse?!?



Čustven hlad; čustvena drama namešana z ignoranco; skrivnostnost; "si nekaj posebnega"; elitizem. Tiha, v resnici zelo težko prepoznavna zavist, ki se skriva za prijaznimi nasmeški in iluzijo velikega, radodarnega srca, ki je veliko in radodarno le, dokler veljajo pravila igre, ki jih postavlja "veliko in radodarno srce." Pa neumestne pripombe, ki spodnesejo noge in zmedejo um. Naključna "izposoja" idej, projektov. Nezanesljiva komunikacija, od zasipanja s pozornostjo, neprestane prisotnosti do umaknjenosti, nedosegljivosti, neodzivanjem in trmastega molka.

Vsi jih poznamo. V naša življenja vstopajo v različnih dizajnih, vsak pa s svojim stilom. Neprijazna in zahtevna šefica; črnogled in zajedljiv kolega; mama, ki se ji že celo življenje dogajajo najhujše stvari in nobenega ni, ki bi bolj trpel; sosed, ki pretepa sosedo; vsevedni samooklicani duhovni učitelj; sadistična profesorica, ki zabija vse po vrsti dvajset let, potem pa se vsi čudijo, zakaj nekomu enkrat poči film v razredu; gurujka zdravega življenja; lečeča zdravnica; razvpit psihoterapevt; mož na stalnih službenih potovanjih; najmlajši sin.

Življenje nas lahko blagoslovi s površinskim srečanjem z njimi. Včasih pa nam življenje ne prizanaša in nas z njimi zaplete v tesne, zakomplicirane, karmične odnose. Ko potegnemo črto pod celo situacijo z njimi in smo iskreni in pošteni, je naša bilanca stanja v odnosu z njimi vedno negativna. Ko naredimo detajlno analizo, je jasno, da se zaradi stikov z njimi počutimo slabo. V naše življenje prinašajo dinamiko, hkrati pa veliko dela - od borb z njimi smo utrujeni, izčrpani, pobiti in scuzani. V stiku z njimi nam nivo energije preprosto pade in ko se veliko družimo z njimi, nam pada nivo energije na splošno.

Primer:

  • Po polurnem pogovoru, v katerem sem že petstotič samo poslušalka, odložim telefon in sem tako utrujena, da bi šla lahko kar spat ali pa se najest sladkarij, pa čeprav sem bila prej povsem spočita oziroma mi ni bilo do sladkega.

  • Na poti iz skupnih počitnic začnem čutit tako izmozganost, da komaj pripeljem domov, medtem ko se na poti iz avta še grdo spotaknem, padem ter si močno poškodujem nogo.

  • Jutro; grem na sestanek in poslovno kosilo. Sem v dobrem razpoloženju. Razmišljam o načrtih, ki sem jih pripravljala zadnjih 14 dni in kaj vse me še čaka. Sem polna načrtov, pozitivna. Popoldne, ko se vračam domov, se zalotim med vožnjo in razmišljam, kako mi je vse brezveze. Padla mi je morala. Moji načrti se mi zdijo bedni in nobenega smisla več ne vidim nikjer.

To so možni odzivi na prisotnost ljudi, v družbi katerih ni prostora za nas.


"Narcisi", "energijski vampirji"???


Populistično se ljudje, ki delujejo na opisane načine, pogosto opisujejo kot "narcistične", tudi kot "energijske vampirje". Brez nepotrebnega površinskega patologiziranja, senzacionalizma, kompliciranja in obsojanja bi lahko rekli, da so to posamezniki, ki imajo:


  1. resne težave s sočutjem do drugih ljudi,

  2. ker so v psihološkem razvoju ostali na stopnji egocentrizma,

  3. zato se po definiciji ne zanimajo za druge ljudi - razen, ko jim to lahko koristi.

Dejstvo pa je, da nas taki ljudje s svojo prisotnost vlečejo dol - ali pa nas najprej izredno dvignejo (s svojo misterizonostjo, nedoseglivostjo, izjemnostjo, vseznalstvom, umetno hiperpozornostjo, ki se pri njih aktivira, ko zaznajo koristo, ki jo bodo dobili od nas) potem pa nas začnejo sčasoma vleči dol.


Energijsko nas nezavedno povsem okupirajo z njihovo pristotnostjo - ker smo jim, iz naših razlogov, energijsko na voljo.

To se pokaže tako, da začnemo izgubljati stik s sabo - dobesedno s svojim dihanjem, telesnimi impulzi, čustvi, mislimi in spiritualnimi viri; s svojo prihodnostjo in preteklostjo. Dolgotrajno druženje z njimi nas vrže v takoimenovani "survival mode", v preživetveni mehanizem življenja, v katerem ni prostora za ekspanzijo in rast, ampak je vse zakrčeno; preživetveni mehanizem temelji na biologiji strahu. Vedno manj rastemo, vedno manj upamo, vedno manj si upamo; opuščamo cilje, vizije, želje; zapuščamo sami sebe; postajamo bleda senca samih sebe. Posledica vsega tega je seveda - naše slabo počutje.


Če se veliko družimo s tovrstnimi ljudmi, zasebno ali službeno, potrebujemo veliko časa, da se vračamo v stanje notranjega ravnovesja. Če smo odraščali ob takih ljudeh, se v prvi vrsti niti nismo mogli najdi kot avtentična bitja, saj so nam neprestano zasedali naš notranji prostor: z njihovo čustveno dramo, kritizerstvom, kontrolo. Če se redko srečujemo s takim profilom ljudi in smo že avtentični, se relativno hitro naravnamo nazaj v stanje optimalnega ravnovesja. Če pa nikoli nismo mogli biti zares avtentični in se hkrati dosti družimi s takim profilom ljudi - kar je po principu privlačnosti še posebej verjetno - pa se verjetno ne bomo niti zavedali, kakšno škodo si z druženjem z nesočutnimi ljudmi povzročamo.

Pop-psihološko se takim ljudjem reče narcisi ali pa "energijski vampirji," ker se okupirani s sabo in ker se zdi, da nam pijejo energijo. V resnici pa nam je seveda ne pijejo. Gre za dinamiko energijske izmenjave v odnosih, do katere lahko pride pri vseh nas - je pa res, da pri nekaterih ljudeh do tega prihaja pogosteje kot pri drugih, pri nekaterih pa se zdi, da znajo v odnosih biti samo na tak način.

Energijska resnica je, da nam nihče ne more ničesar odvzeti, če mu za to ne damo dovoljenja.

Ko imamo v življenju opravka s takim dogajanjem v odnosih, je to zato, ker to dovolimo: nezavedno ali zavestno. Nekaj je v nas, kar nas dela ranljive; nekaj je na njih, kar jih dela za nas močno privlačne. Odnosi so energijska izmenjava. V takih "vampirskih" odnosih se zgodi to, da mi nekaj našega zamenjamo za nekaj njihovega; za nekaj, kar smo prepričani, da nam manjka - ali pa nam res manjka in mislimo, da bomo to dobili od drugega človeka (tipično, nikoli).


"Narcisi" in "energijski vampirji" niso nobeni vesoljci in niso nič posebnega, so le ljudje, ki se energijsko primarno napajajo iz odnosov z ljudmi, namesto iz stika s svojim globljim sebstvom in svojo dušo.

Mehanizem z njimi deluje na principu moči. Ljudje, ki so močno ujeti vzorce takih odnosov, po moči odkrito hlepijo, jo prostodušno uveljavljajo ali pa po njej skrito hrepenijo.


Prepričanja, ki nas delajo posebej ranljive za take odnose, velikokrat vezana na osnovne energijske centre prve, druge in tretje čakre. Ti vibracijski nivoji oblikujejo občutek varnosti v svetu (prva čakra), odnos do denarja v povezavi z intimnostjo (druga čakra) ter občutek lastne vrednosti in odgovornost do drugih (tretja čakra). V kolikor imamo kjerkoli na teh področjih nerazčiščene pojme, potem smo relativno lahka tarča za ljudi, ki se hranijo skozi odnose, namesto iz Vira. In ker prvi trije energijski centri vplivajo na vse ostale, je seveda logično, da neravnovesje v njih ruši tudi ravnovesje v srčni čakri in vseh višjih čakrah. Počutje, ki sledi, je nujno slabo.

Problem je v tem, da ko smo ranljivi in nimamo ozaveščenih svojim notranjih ran, "takih" ljudi in "takih odnosov" na prvi žogo tipično sploh ne zaznavamo kot ne najboljšo družbo. Če sami ne vemo, kdo smo; ne poznamo sebe, svoje zgodbe niti tega, kam gremo, potem imamo nekako okvarjene senzorje in ne razumemo, da "kar je zame dobro, to čutim kot dobro," in kar je slabo, to čutim kot slabo.


Zdravi odnosi so... zdravilni


Obstajajo ljudje, od kateri se poslovimo in občutimo, da po druženju z njimi sijemo še svetleje, kot smo; še bolj čutimo, kdo smo; še bolj se zavedamo, kdo smo. Ta ekspanzija v nas se čuti kot prijetna - ker je prijetna. Za nas dobri ljudje nam z njihovo prisotnostjo pomagajo, da se globlje povežemo s sabo. To se zgodi na dober način. To ne pomeni, da z njimi nimamo konfliktov ali pomislekov ali prebliskov nezaupanja; ali da nam na trenutke ni nelagodno, ko se odpiramo. Ampak pod črto, ko naredimo nek povpreček, se vse to čuti uredu in dobro.


Take odnose prepoznamo po tem, ker je izmenjava obojestranska: ko sva skupaj, sem jaz še malo bolj jaz in ti si malo bolj ti. Jaz dajem in ti daješ nazaj; sva povezana. Oba zrasteva, za en pikič ali za veliko. In ko sva skupaj, nama je obema dobro - ja, tudi kadar sva