Nič slabšega kot slabi odnosi

Zakaj se od določenih težkih, napornih ljudi tako težko oddaljimo? Zakaj se zdi, da imajo določeni zakomplicirani ljudje za nas neko privlačnost, pa čeprav se je v preteklosti že izkazalo, da niso zaupanja vredni, da so nas zapustili, da nas niso jemali resno, da so nas celo napadali, da so nas poniževali, grdo govorili o nas za našim hrbtom ali pa nam kako drugače naravnost dali vedeti, da nismo dovolj delavni, dobri, dovolj lepi, dovolj vredni, da je z nami nekaj narobe - hkrati pa so vsakič znova potem spet iskali stik z nami? Zakaj jim pripisujemo neko pomembnost v našem življenju in jim dopuščamo vse in jim odpuščamo v nedogled? Zakaj se od nekaterih ljudi tako težko odlepimo? Je problem v njih, je težava pri nas, je problem vse?!?



Čustven hlad; čustvena drama namešana z ignoranco; skrivnostnost; "si nekaj posebnega"; elitizem. Tiha, v resnici zelo težko prepoznavna zavist, ki se skriva za prijaznimi nasmeški in iluzijo velikega, radodarnega srca, ki je veliko in radodarno le, dokler veljajo pravila igre, ki jih postavlja "veliko in radodarno srce." Pa neumestne pripombe, ki spodnesejo noge in zmedejo um. Naključna "izposoja" idej, projektov. Nezanesljiva komunikacija, od zasipanja s pozornostjo, neprestane prisotnosti do umaknjenosti, nedosegljivosti, neodzivanjem in trmastega molka.

Vsi jih poznamo. V naša življenja vstopajo v različnih dizajnih, vsak pa s svojim stilom. Neprijazna in zahtevna šefica; črnogled in zajedljiv kolega; mama, ki se ji že celo življenje dogajajo najhujše stvari in nobenega ni, ki bi bolj trpel; sosed, ki pretepa sosedo; vsevedni samooklicani duhovni učitelj; sadistična profesorica, ki zabija vse po vrsti dvajset let, potem pa se vsi čudijo, zakaj nekomu enkrat poči film v razredu; gurujka zdravega življenja; lečeča zdravnica; razvpit psihoterapevt; mož na stalnih službenih potovanjih; najmlajši sin.

Življenje nas lahko blagoslovi s površinskim srečanjem z njimi. Včasih pa nam življenje ne prizanaša in nas z njimi zaplete v tesne, zakomplicirane, karmične odnose. Ko potegnemo črto pod celo situacijo z njimi in smo iskreni in pošteni, je naša bilanca stanja v odnosu z njimi vedno negativna. Ko naredimo detajlno analizo, je jasno, da se zaradi stikov z njimi počutimo slabo. V naše življenje prinašajo dinamiko, hkrati pa veliko dela - od borb z njimi smo utrujeni, izčrpani, pobiti in scuzani. V stiku z njimi nam nivo energije preprosto pade in ko se veliko družimo z njimi, nam pada nivo energije na splošno.

Primer:

  • Po polurnem pogovoru, v katerem sem že petstotič samo poslušalka, odložim telefon in sem tako utrujena, da bi šla lahko kar spat ali pa se najest sladkarij, pa čeprav sem bila prej povsem spočita oziroma mi ni bilo do sladkega.

  • Na poti iz skupnih počitnic začnem čutit tako izmozganost, da komaj pripeljem domov, medtem ko se na poti iz avta še grdo spotaknem, padem ter si močno poškodujem nogo.

  • Jutro; grem na sestanek in poslovno kosilo. Sem v dobrem razpoloženju. Razmišljam o načrtih, ki sem jih pripravljala zadnjih 14 dni in kaj vse me še čaka. Sem polna načrtov, pozitivna. Popoldne, ko se vračam domov, se zalotim med vožnjo in razmišljam, kako mi je vse brezveze. Padla mi je morala. Moji načrti se mi zdijo bedni in nobenega smisla več ne vidim nikjer.

To so možni odzivi na prisotnost ljudi, v družbi katerih ni prostora za nas.


"Narcisi" in "energijski vampirji"?


Populistično se taki ljudje opisujejo kot "narcistične", tudi kot "energijske vampirje". Brez nepotrebnega patologiziranja, senzacionalizma, kompliciranja in obsojanja pa bi lahko rekli, da so to ljudje, ki imajo:


  1. resne težave s sočutjem do drugih ljudi,

  2. ker so v psihološkem razvoju ostali na stopnji egocentrizma,

  3. zato se po definiciji ne zanimajo za druge ljudi - razen, ko jim to lahko koristi.

Dejstvo pa je, da nas taki ljudje s svojo prisotnost vlečejo dol - ali pa nas najprej izredno dvignejo (s svojo misterizonostjo, nedoseglivostjo, izjemnostjo, vseznalstvom, umetno hiperpozornostjo, ki se pri njih aktivira, ko zaznajo koristo, ki jo bodo dobili od nas) potem pa nas začnejo sčasoma vleči dol.


Energijsko nas nezavedno povsem okupirajo z njihovo pristotnostjo - ker smo jim, iz naših razlogov, energijsko na voljo.

To se pokaže tako, da začnemo izgubljati stik s sabo - dobesedno s svojim dihanjem, telesnimi impulzi, čustvi, mislimi in spiritualnimi viri; s svojo prihodnostjo in preteklostjo. Dolgotrajno druženje z njimi nas vrže v takoimenovani "survival mode", v preživetveni mehanizem življenja, v katerem ni prostora za ekspanzijo in rast, ampak je vse zakrčeno; preživetveni mehanizem temelji na biologiji strahu. Vedno manj rastemo, vedno manj upamo, vedno manj si upamo; opuščamo cilje, vizije, želje; zapuščamo sami sebe; postajamo bleda senca samih sebe. Posledica vsega tega je seveda - naše slabo počutje.


Če se veliko družimo s tovrstnimi ljudmi, zasebno ali službeno, potrebujemo veliko časa, da se vračamo v stanje notranjega ravnovesja. Če smo odraščali ob takih ljudeh, se v prvi vrsti niti nismo mogli najdi kot avtentična bitja, saj so nam neprestano zasedali naš notranji prostor: z njihovo čustveno dramo, kritizerstvom, kontrolo. Če se redko srečujemo s takim profilom ljudi in smo že avtentični, se relativno hitro naravnamo nazaj v stanje optimalnega ravnovesja. Če pa nikoli nismo mogli biti zares avtentični in se hkrati dosti družimi s takim profilom ljudi - kar je po principu privlačnosti še posebej verjetno - pa se verjetno ne bomo niti zavedali, kakšno škodo si z druženjem z nesočutnimi ljudmi povzročamo.

Pop-psihološko se takim ljudjem reče narcisi ali pa "energijski vampirji," ker se okupirani s sabo in ker se zdi, da nam pijejo energijo. V resnici pa nam je seveda ne pijejo. Gre za dinamiko energijske izmenjave v odnosih, do katere lahko pride pri vseh nas - je pa res, da pri nekaterih ljudeh do tega prihaja pogosteje kot pri drugih, pri nekaterih pa se zdi, da znajo v odnosih biti samo na tak način.

Energijsko resnica pa je, da nam nihče ne more ničesar odvzeti, če mu za to ne damo dovoljenja.

Ko imamo v življenju opravka s takim dogajanjem v odnosih, je to zato, ker to dovolimo: nezavedno ali zavestno. Nekaj je v nas, kar nas dela ranljive; nekaj je na njih, kar jih dela za nas močno privlačne. Odnosi so energijska izmenjava. V takih "vampirskih" odnosih se zgodi to, da mi nekaj našega zamenjamo za nekaj njihovega; za nekaj, kar smo prepričani, da nam manjka - ali pa nam res manjka in mislimo, da bomo to dobili od drugega človeka (tipično, nikoli).


"Narcisi" in "energijski vampirji" niso nobeni vesoljci in niso nič posebnega, so le ljudje, ki se energijsko primarno napajajo iz odnosov z ljudmi, namesto iz stika s svojim globljim sebstvom in svojo dušo - in šele potem iz stika s soljudmi.

Mehanizem z njimi deluje na principu moči. Ljudje, ki so močno ujeti vzorce takih odnosov, po moči odkrito hlepijo, jo prostodušno uveljavljajo ali pa po njej skrito hrepenijo.


Prepričanja, ki nas delajo posebej ranljive za take odnose, velikokrat vezana na osnovne energijske centre prve, druge in tretje čakre. Ti vibracijski nivoji oblikujejo občutek varnosti v svetu (prva čakra), odnos do denarja v povezavi z intimnostjo (druga čakra) ter občutek lastne vrednosti in odgovornost do drugih (tretja čakra). V kolikor imamo kjerkoli na teh področjih nerazčiščene pojme, potem smo relativno lahka tarča za ljudi, ki se hranijo skozi odnose, namesto iz Vira. In ker prvi trije energijski centri vplivajo na vse ostale, je seveda logično, da neravnovesje v njih ruši tudi ravnovesje v srčni čakri in vseh višjih čakrah. Počutje, ki sledi, je nujno slabo.

Problem je v tem, da ko smo ranljivi in nimamo ozaveščenih svojim notranjih ran, "takih" ljudi in "takih odnosov" na prvi žogo tipično sploh ne zaznavamo kot ne najboljšo družbo. Če sami ne vemo, kdo smo; ne poznamo sebe, svoje zgodbe niti tega, kam gremo, potem imamo nekako okvarjene senzorje in ne razumemo, da "kar je zame dobro, to čutim kot dobro," in kar je slabo, to čutim kot slabo.


Zdravi odnosi so zdravilni


Obstajajo ljudje, od kateri se poslovimo in občutimo, da po druženju z njimi sijemo še svetleje, kot smo; še bolj čutimo, kdo smo; še bolj se zavedamo, kdo smo. Ta ekspanzija v nas se čuti kot prijetna - ker je prijetna. Za nas dobri ljudje nam z njihovo prisotnostjo pomagajo, da se globlje povežemo s sabo. To se zgodi na dober način. To ne pomeni, da z njimi nimamo konfliktov ali pomislekov ali prebliskov nezaupanja; ali da nam na trenutke ni nelagodno, ko se odpiramo. Ampak pod črto, ko naredimo nek povpreček, se vse to čuti uredu in dobro.


Take odnose prepoznamo po tem, ker je izmenjava obojestranska: ko sva skupaj, sem jaz še malo bolj jaz in ti si malo bolj ti. Jaz dajem in ti daješ nazaj; sva povezana. Oba zrasteva, za en pikič ali za veliko. In ko sva skupaj, nama je obema dobro - ja, tudi kadar sva v konfliktu. To je preprosta, pristna in dobra izmenjava.


Dobri odnosi nikoli ne temeljijo na zajedanju, zajedljivosti, spodkopavanju drugega in igranju igric; dobri odnosi nimajo veze z narcizmom ali energijskim vampirizmom.

Slabi odnosi nas izčrpavajo


Odnose, ki temeljijo na energijskem izčrpavanju, prepoznamo po tem, da se zaradi njih počutimo slabo - vendar, pozor, ne nujno takoj - vsekakor pa prej ali slej. To neprijetno in bolečo realnost včasih zaznamo s časovnim odmikom oziroma odlogom: včasih, ko odidemo iz odnosa ali pa šele, ko smo od takega človeka dovolj oddaljeni oz. ločeni od njega dalj časa, več dni ali tednov. Globlji trik takih odnosov, ki za nas niso zdravi je, da se med samim druženjem z njim lahko počutimo neprijetno - ali pa tudi ne!

To se zgodi ravno zaradi tega, ker ima nek del nas vendarle korist od druženja z njim - tudi mi v odnosu z njimi nekaj hranimo pri sebi. In zaradi te dvojnosti in nezavedne koristi je tak odnos tudi tako težko prepoznati, ga realno oceniti in se odločiti, kaj z njimi. Tipično ga dolgo časa ne interpretiramo kot problematičnega. Vsaj ne zares problematičnega! Z našim umom rajši počnemo močne akrobacije. Uporabljamo niz trikov in čarovnij, da si realnost prikazujemo kot drugačno, kot je v resnici. Čutimo, da ni dobro, ampak ... mi že najdemo tolažbo. Vsak dan znova, ko zakrvavi rana, si menjamo flajšter. Včasih gremo kar po transfuzijo nove krvi. Da vse to preživimo, si pogumno prigovarjamo: "Če jaz ne bi imela tako tanke kože in slabega strjevanja krvi, zagotovo ne bi toliko bolelo... no, v resnici sploh rane ne bi bilo!... In, če bi bil on le malo drugačen, potem pa sploh ne bi imela nobenih težav! Super bi bilo..."

Razumete? Po domače temu rečemo, da sami sebe farbamo. To pomeni, da ustvarjamo filme v svoji glavi. Imamo svoj privat Kolosej. In, predstavljate si lahko, da je vzdrževanje takega kompleksa dejansko pretty much faking drag šport. Veliko nas stane, ko si govorimo, da je vse uredu - ko v resnici vemo, da ni.


Nezavedne koristi slabih odnosov


Eden bolj fascinantnih pojavov človeškega vedenja je, kako ljudje v slabih odnosih kar vztrajamo. In vztrajamo. Ostajamo in ostajamo in ostajamo. Čeprav so konflikti katastrofe. Pogovori monologi. Ali pa hodimo kot po jajcih, 24/7. Vedno pazimo na volumen in kvaliteto izdihanega zraka, da ja ne bi koga kaj zmotilo? Muka, muka, muka, muka od lajfa, muka od odnosa... Mi pa kar vztrajamo, high five! Ne samo tedne in tedne, eni dejansko ostajajo v takih rastljinjakih, ki so puščave, cela življenja, dobesedno "dokler naju smrt ne loči".

Si predstavljate?!? Za to, jasno, obstajajo vzroki. Mogoče niso na prvo žogo logični, ker niso racionalni, so pa psihologični in obstajajo, iracionalni. Umaknjeni so iz našega zavedanja. Več kot 95% vsega, kar smo - vseh informacij, ki jih vsebuje naše energijsko polje, leži zunaj zavesti. In vsi ti vzroki, zakaj se ljudje obnašamo v nasprotju z zdravo pametjo, ležijo prav tam - pod vodo, v nezavednem. Dokler teh podvodnih energijskih mrež ne ozavestimo in ne razlomimo skrivnosti ledene gore, ter ozdravimo izvorov, s katerimi se kot magnetki energijsko odpiramo za take odnose - jih seveda tudi ne zmoremo zapreti.

Na odnosih, ki za nas niso dobri, je nekaj magičnega. Zdi se, da so ljudje, na katere se navlečemo, magični. Dejansko pa magija izvira iz narave nezavednega: naši magnetki so potopljeni v brezčasnost in neskončnost nezavednega. Hranijo se z nezavednimi in iracionalnim upanjem, da bomo pri takih ljudeh dobili, kar nam manjka - ali se nam zdi, da nam manjka - pa naj bo to:

  • občutek varnosti,

  • finančne preskrbljenosti,

  • intimnosti ali

  • osebne moči.

Zgolj to je, kar dela nenavadno slabe odnose bolno privlačne: obljuba, da bomo zunaj dobili nekaj, kar nam manjka znotraj. V prevodu to pomeni, da dokler ne razvijemo osnovnega zaupanja vase, nimamo nobene možnosti, da bi iz njih odšli. Veliko težje se jim odrečemo, kot bi nam velila zdrava pamet, in veliko več časa rabimo, da se odlepimo od njih, kot bi bilo po našem mnenju dobro. V ozadju takega vztrajanja v neprimernih odnosih je mreža vzrokov - včasih je en sam, večkrat pa so cele matrice, s pomočjo katerih ustvarjamo realnost na podlagi tega, kaj verjamemo, da je res.

Naša prepričanja določajo, kako zaznavamo sebe in svet. In to, kar zaznavamo, potem ustvarja našo realnost.

Prepričanja pa se oblikujejo skozi življenje - skozi milijarde običajnih interakcij ter sveženje neobičajnih dogodkov - travm. Vse to oblikuje smer našega notranjega razvoja: način, kako dojemamo sebe in svet okoli nas. V štartu vse to poteka nevede in nehote, vendar bolj kot odraščamo, bolj mi dobivamo odgovornost in mi postajamo tisti, ki odnose omogočamo. Čeprav imamo opravka s slabimi odnosi, v katerih se počutimo slabo, smo v njih zato, ker jih mi dopuščamo. Vsi odnosi so ples v paru. In za ples v paru, tradicionalno:), potrebujemo dva; it takes two to tango.


Osnovni principi odnosov, ki nam odnašajo energijo

Če je naš soplesalec s sabo obremenjen "energijski vampir", si morate najprej zapomnit, da on ali ona kontrolira ples. Vam se sicer zdi, da plešete z njim - v resnici pa on pleše, vi pa sledite. To počne skozi enega ali mešanico:

  • kritizerstva,

  • igranja žrtve,

  • zagledanosti vase.

Pogledamo vse tri malo bolj podrobno? Vse tri so običajno povezane med sabo, ampak za razumevanje tematike jih bomo umetno ločili.

1. Kritizerstvo

Radi vam povedo stvari "direktno v faco". Na to svojo "avtentičnost" so tipično zelo ponosni. Zdi se jim vrlina. Sposobni so vas vprašati: "Ti lahko nekaj popolnoma odkrito povem?" In potem - preden jim to dovolite ali ko jim, polni občutka, da je z vami itak vse narobe in bo treba "popravit", to dovolite - vas dobesedno sesujejo z njihovo "odprtostjo", iskrenostjo, zraven pa dodajo, da to počnejo, ker vas imajo močno radi.


Ne dojemajo, da so enostavno brutalni. Izkazujejo pomankljiv občutek za integriteto in prostor dugega. Zanje ste ali smetnjak ali pa boksarska vreča. Ne ločijo, kaj je njihovo in kaj je dejansko od drugega človeka:; odlagajo svoje "psihološke vsebin" in uničujejo sanje, vizije, dokaj mimogrede.


Ljudi lahko spravijo v parih manevrih na velikost mikroba, hkrati pa tipično oddajajo dvojna sporočila: komplimente, v ozadju katerih sedi zavist, ki vam jo celo - uganili ste! - lahko celo odkrito priznajo!

2. Igranje žrtve

Igranje žrtve je od vseh "vampirskih" najbolj kontraintuitivna strategija. Ko ljudje igrajo žrtev, so tako nemočni in ubogi, da niti pomisliš ne, da manipulirajo z ne-močjo. Eden od znakov, da ste jih spustili preblizu je, da se jih ne morete znebiti niti čustveno in mentalno. Zdi se, da vam notranji prostor dobesedno polnijo. Vedno se zgodi nekaj, da pridejo v vaš mentalni fokus in tam ostajajo. Hočeš ali nočeš, se ukvarjate z njimi. Hkrati ob njih vse postane skrčeno, ker delujejo na vibraciji strahu in hkrati pri vas sprožajo vaše vibracije strahu. Paradoksalno, velikokrat sploh niso zanimivi - pa toliko razmišljate o njih! Bolj kot zanimivo delujejo monotoni, prazni, nergavi, pesimistični. Spominjajo na spužve, ki srkajo energijo; več ko jo daš, bolj raste njihov problem in slabše je z njimi! Skrite žrtve prepoznamo tudi po tem, da rade opravljajo in se pritožujejo; problem je vedno zunaj. Ogromno se ukvarjajo z drugimi, kar je logično, ker so drugi krivi in odgovorni, one pa ne močne. Ne govorijo o sebi, ampak o drugih ljudeh, poleg tega pa skozi svoj pesimizem radi dvigujejo anksioznost in skrbi tam, kjer jih prej tudi ni bilo.

3. Zagledanost vase

Poznate ta vic? Pride N na večerjo in dve polni uri govori o sebi. Izveste vse o tem, kako je vse fantastično, s katero zvezdo se je družil predvčerajšnjim, kako pomembne stranke ima, kaj vse je odkril o sebi na duhovnem potovanju, kakšne projekte načrtuje etc. Potem, po 2 urah, za trenutek obmolkne, vas pogleda globoko, globoko v oči - očesni kontakt ključen - in potem reče: "Torej, dajva zdej reči še kakšno o tebi. Kako si pa ti kaj? Kako se ti zdim? Naj ti povem, kaj si mislim o tebi zadnje čase... " Aaaaaa....

Zagledanost vase vključuje pomankljiv občutek za prostor drugega. Ljudi s tovrstnimi potezami je še najlažje prepoznati. Ko jih prvič srečamo, nas začarajo. Na njih je nekaj nadnaravnega, presežnega. Običajno v pogledu (“obstala sem, pogledal me je direkt v dušo”), glasu (“njegov globok, šarmanten bariton”), stasu (“boginja”), pojavi (“ta njena mirnost, nič ne reče, a hkrati se mi zdi, da me dobesedno bere”) ali pa kar v vsemu (“omg, omg”).


Nekaj je, kar močno pritegne našo pozornost. Občutek je tak, kot da bi se zalimali nanje. Ne moremo, da jih ne bi gledali, poslušali in občudovali. Očarljivi, šarmantni, zabavni so; vse se zavrti okoli njih, oni pa okoli sebe. Na zabavi ali konferenci jih prepoznate po tem, da se pogovarjajo z vami, hkrati pa pogledujejo po sobi in konstantno lovijo poglede drugih, "mhm, mhm....", v resnici pa vas sploh ne poslušajo. In nikoli, prav nikoli vas ne pokličejo z imenom... ali pa to počnejo tako kompulzivno, da veš, da nekaj ne štima (so naučeni).


Predvsem pa ... res so nekaj posebnega. Vse okoli njih je nekaj posebnega. Družijo se s posebnimi ljudmi. Okoliščine njihovega življenja so nekaj posebnega. Že ko so bili spočeti, je zunaj divjal stoletni vihar in Zemlja je razpadla na dvoje. Od nekdaj je vse okoli njih posebno. Vi pa jih hranite s pozornostjo in občudovanjem. V najboljšem scenariju od njih ne dobite ničesar pristnega; v najslabšem vas odvržejo kot zobotrebec, ko dojamejo, da vi niste nič posebnega in "itak nikoli ne boste".


Pokazatelj pristnega stika s sabo

Torej... da skrajšamo. V osnovi gre preprosto za to, da se mi vsi prvinsko hranimo bodisi iz povezave s svojim globljim sebstvom in spiritualno esenco, ali pa z energijo drugih ljudi. Razmerje, v katerem se to dogaja, se seveda od človeka do človeka razlikuje in tudi ni stabilno. So obdobja, ko smo ljudje bolj povezani s sabo in tista, ko smo manj. So ljudje, ki so za to, da se povežejo s sabo in svojo spiritualno esenco, motivirani in tisti, ki jih to sploh ne briga.

V tej kvaliteti se ljudje zagotovo razlikujemo med sabo: do katere stopnje se lahko polnimo s pomočjo svoje globine in spiritualne esence, koliko energije pa jemljemo od drugih ljudi. In, ocena čez palec bi bila, da bolj kot smo v pristnem stiku s sabo, bolj smo prijetna družba za soljudi.


Pokazatelj pristnega stika s sabo in svojo notranjo esenco ni število ur meditacije, psihoterapije ali joge. Obstajajo ljudje, ki imajo za sabo ogromno psihološkega ali "spiritualnega dela" in so hkrati največje vase zagledane riti, kar si jih lahko zamislite.


Pokazatelj pristnega stika je stanje ravnovesja med telesom, umom in dušo, ki se kaže skozi optimalno energijsko odprtost in vzajemnost do sebe, soljudi in narave.

Ko smo v harmoničnem stiku s svojo globino in spiritualno esenco, se počutimo varni, preskrbljeni, ljubljeni, vredni, povezani z drugimi ljudmi, lahko se izražamo in dajemo, oblikujemo vizije življenja in smo povezani z izvorno energijo, katere del smo. Oblikujemo odnose, ki niso popolni, so pa sočutni in ljubeči. Mar nam je za druge, pomembno nam je, da drugi rastejo, tako kot rastemo mi z njimi, in razumemo, da je bistvo odnosov vzajemnost, ki dopušča različnost, svobodo in pozitvno notranjo rast vseh v odnosu...

Koristno!

  • Odnose, ki temeljijo na energijskem izčrpavanju, prepoznamo po tem, da se zaradi njih počutimo slabo - vendar ne nujno takoj - vsekakor pa prej ali slej. Globlji trik takih odnosov, ki za nas niso zdravi je, da se med samim druženjem z njim lahko počutimo neprijetno - ali pa tudi ne! Dolgotrajno druženje z njimi nas vrže v stagnacijo ali celo nazadovanje - vedno manj rastemo, vedno manj upamo, vedno manj si upamo; opuščamo cilje, vizije, želje; zapuščamo sami sebe; postajamo bleda senca samih sebe. Posledica vsega tega je seveda - naše slabo počutje.

  • V vsakem odnosu imamo svoj delež odgovornosti; za ples sta potrebna dva. Rešitev? Zavedanje in odličen stik s sabo. Delajmo na tem, da praktično znamo "nahraniti "sebe - da živimo iz stika s svojo globino in spiritualno esenco. V življenju nikoli avtomatično ne pričakujmo od drugih, da nam zadovoljujejo notranjo praznino in primankljaje; vedno pa dajajmo in pričakujmo spoštovanje in dostojanstveno vedenje, v katerem ni prostora za igrice.

  • "Energijski vampirji" seveda ne obstajajo; tudi govoriti o "narcisih" ali počez diagnosticirati "narcistično / narcisistično motnjo", kar je v zadnjem času precej popularno, je delikatna stvar. Fakt pa je, da obstajajo dinamike in odnosi, v katerih oseba A skozi krajši ali daljši čas energijsko uspeva na račun osebe B. To počne zato, ker na tak način lahko polni notranjo praznino in se energijsko ohranja v stanju stabilnosti. Pomembno pa je, da se absolutno zavedamo, da nismo nikomur dolžni polniti praznine, niti pričakovati, da nam bodo drugi polnili našo.

** Tina Božič je mama dveh deklet; poročena je s Samotom, s katerim si delita prijetno zasebno psihoterapevtsko prakso v Novi Gorici (ustanovljeno l. 2009). Je psihologinja in psihoterapevtka, ki je tradicionalno psihoterapijo že nekaj let nazaj temeljito razširila z energijsko psihologijo in delom z duhovnim svetom.

PS. Kako polno živeti? Kako povezovati telo, um in dušo... in imeti odlične odnose? Naročite se na najine e-novičke. Ne prihajajo po nekem točnem urniku, prihajajo pa sigurno, obljubiva 😎 Tu spodaj, klik - in smo na vezi 🚀




Prijava na e-novice
Najnovejše objave
Priporočava