top of page

Najdaljša Pot, ki jo človek v življenju prehodi

Pred časom sem na spletnih omrežjih (najina FB stran) spraševal ljudi, katero aktivnost po njihovem mnenju predstavlja spodnji graf frekvence srčnega utripa v odvisnosti od časa. Kot je razvidno iz grafa, je aktivnost trajala približno eno uro; na ordinatni osi pa je prikazano število utripov srca na minuto.


Odgovori ljudi so bili kreativni in zanimivi; zvrstili so na spektru od hoje do teka v hrib; največ odgovorov je bilo vezanih na kolesarjenje, dobil pa sem tudi odziv, da gre morda za vesalnje ali pa potapljanje.


Z vsemi omenjenimi aktivnostmi, ki so jih bralci predlagali, imam tudi sam izkušnje in lahko rečem, da so bili vsi odgovori smiselni. Iz grafa je videti, da gre za aktivnost, pri kateri je bil srčni utrip nekaj časa konstanten, potem je naraščal, nato približno 15 minut, bil okrog 150 udarcev na minuto, potem pa se je okoli 38 minute srčni utrip dvignil na 190 utripov na minuto, čemur je sledil strm padec utripa na približno 90 udarcev na minuto in prav ta padec je, kot sem razbral iz komentarjev, zbegal marsikoga, ki se je poglobil v zgornji graf.


Nobeden od predlogov bralcev pa ni navedel moje dejanske aktivnosti.


Meritev sem namreč posnel ob tem, ko sem eno uro stal z rahlo pokrčenimi koleni - bil sem v stoji.

Pričakoval sem, da stoje v mirovanju ne bo v naboru odgovorov, ki so jih ljudje pisali v odzivu na vprašanje. Dejstvo namreč je, da ljudje stoje tipično ne dojemamo kot neke fizične "aktivnosti", kaj šele, da je možno zgolj s "preprosto" stojo v mirovanju spraviti srčni utrip na 190 udarcev na minuto ali pa vzdrževati pulz 150 udarcev na minuto dobrih 15 minut!


Opazovanje nekoga, ki stoji, se zdi precej dolgočasno, če vam človek potem ne pove, kaj vse se medtem dejansko dogaja v njem in njegovem telesu! In eden od pokazateljev dogajanja je lahko srčni utrip.


Na dan te stoje sem srčni utrip meril cel dan, zato da sem ga lahko primerjal med različnimi dnevnimi aktivnostmi. Poleg tega sem takoj po aktivnosti zapisal, kaj se mi je dogajalo v posamezni fazi stoje na telesnem, čustvenem in mentalnem nivoju. Vsa opažanja sem potem združil in opisal v videu, ki je del izobraževalnega gradiva v mojem online programu Grounding Fundamentals, ki ga dobiš tukaj, v katerem skozi teorijo in praktične vaje podrobneje učim tudi vse kar je potrebno vedeti v vseh ostalih fazah.


Posnetek zaslona iz videa Exercise sample - Standing and Heart Rate Measurements, ki je del izobraževalnega gradiva v online programu Grounding Fundamentals


Stik s srcem


Ko se naš srčni utrip spremeni, je to pokazatelj, da se v našem telesu nekaj spreminja. Če ne izvajamo ravno intenzivnih kardio vaj ali vzdržljivostnih treningov, so lahko spremembe srčnega utripa povezane tudi zgolj samo z različnimi fiziološkimi in/ali čustvenimi stanji v telesu.


Meritev srčnega utripa je ena izmed dveh relativno preprostih meritev, ki jih lahko opravimo sami in s katerima lahko pridemo v "stik s srcem" v smislu, da začnemo ozaveščati njegovo pristotnost in delovanje znotraj nas; druga meritev je meritev krvnega tlaka.


Z razvojem tehnologije je postalo merjenje srčnega utripa množično dostopno. Z raznimi "fitnes sledilci" oziroma malo boljšimi pametnimi urami lahko vsak od nas 24/7 sledi svojemu srčnemu utripu. Množično te naprave uporabljajo rekreativni in profesionalni športniki, saj lahko na podlagi sledenja srčnega utripa prilagajajo intenziteto svoje aktivnost, obdobja počitka in regeneracije.


Pri omenjenih merilcih je sledenje spanju drugi pomemben vir informacij, ki jih lahko dobimo o svojem telesu in posledično o sebi. Od trenutka, ko sem prebral knjigo Matthewa Walkerja Zakaj spimo: moč spanja in sanj sem recimo radikalno spremenil svoj pogled na spanje. Moj glavni razlog, zakaj sem si pred leti sam omislil nakup teh sledilcev je bil ravno ta - zanimalo me je, kaj se z menoj dogaja ponoči in kako kvaliteten je moj spanec.


Kar se stika s srcem tiče pa seveda obstaja še tretji način, kako prihajamo v stik z njim, in to so naši občutki. V tem primeru je merilna naprava naše telo v povezavi z našo zavestjo. Kako dobro uglašeno "merilno napravo" imamo pa seveda zavisi od našega zavestnega stika, ki ga imamo s samim s sabo - s svojim telesom, senzacijami v njem, impulzi, občutki, čustvi, mislimi, vedenjem.


Ob nakupu omenjenih fitnes sledilcev me je tudi zanimalo ali bom lahko z njihovo pomočjo dobil kako smiselno povezavo med meritvami srčnega utripa in različnimi čustvenimi stanji. Še posebej me je zanimalo, kaj se v zvezi s tem dogaja v stanjih relaksacije, meditacije in ob prizemljevanju.


Zelo obetavno se mi je zdelo merjenje z enim od njih, ki naj bi za analizo uporabljal tudi t.i. HRV (heart rate variability). Vemo namreč, da se pri "normalnem" ritmu srca v mirovanju časi med posameznimi srčnimi utripi neprestano spreminjajo. Hkrati vemo, kar so pokazali raziskovalci HeartMath Instituta, da je variabilnost srčnega utripa pomemben indikator človekove kapacitete za čustveno samoregulacijo in ena izmed pomembnih avtonomnih funkcij za zdravje. Opisali so tudi stanja koherence ali fiziološke skladnosti. Za nekoga, ki je v stanju fiziološke skladnosti (ang. physiological coherence) je značilna:

  • visoka skladnost njegovega srčnega ritma

  • povečana aktivnost parasimpatičnega dela živčnega sistema

  • povečana skladnost in sinhronizacija med fiziološkimi sistemi

  • učinkovito in harmonično delovanje imunskega sistema, srca in krvožilnega sistema ter živčnega sistema in sistema endokrinih žlez, ki uravnavata delo vseh ostalih sistemov in organov


Stoja in grounding


Težave pri uravnavanju svoji čustev (nezmožnost čustvene samoregulacije) je pogosto razlog, ki ljudi pripelje do tega, da poiščejo pomoč psihoterapevta.

V svoji praksi ugotavljam, da ima večina čustvenih težav - težave z obvladovanjem jeze, težave s tesnobo ali paničnimi napadi, pa tudi veliko težav v partnerskih odnosih ali pa težave pri navezovanju stikov z drugimi ljudmi - v energijskem smislu nekaj skupnih točk:

  • v telesnem smislu smo ljudje blokirani, kar se kaže v različnih kroničnih napetostih v telesu, s tem, da kje in kako se te napetosti pojavljajo v telesu zavisi od človekove preteklosti in njegove osebne zgodbe;

  • večina nas je "v glavi", kar zajema vse - od overthinkinga, doživljanja tesnobe in panike, do pretiranega vrednotenja in obsojanja sebe in/ali drugih, možganske megle ipd.;

  • znotraj sebe nimamo dovoljenja za doživljanje in izražanje določenih čustev, kar ni nič drugega kot podlaga za čustveno blokado;

  • v spiritualnem smislu smo odmaknjeni od tega, kdo pravzaprav zares smo in zakaj smo tu.


Težave, ki jih imamo ljudje, so zgolj simptom - vzrok pa je energijske narave.

Ljudje smo pri blokiranju energijskega pretoka v telesu zelo kreativni. Največkrat se tega zaustavljanja svoje lastne energijske pretočnosti niti ne zavedamo, včasih pa to zanikamo oz. skrivamo pred samim sabo. Na ta način ostajamo v negativnih ciklih in spiralah težavnega počutja. Kako to počnemo, je v osnovi pogojeno z našim razvojem v otroštvu in določenimi izkušnjami v preteklosti, ki so nas morebiti zaznamovale (travmatski dogodki).

Kot otroci si pogosto nismo dovolili občutiti bolečih in neprijetnih občutkov izgube, strahu, žalosti, jeze, ker to s strani pomembnih in manj pomembnih drugih ljudi v našem okolju ni bilo dovoljeno. Na žalost pa je tako, da smo s tem, ko smo skušali regulirati in prikriti boleče in neprijetne občutke, posledično prikirili in zatrli ne le njih, ampak tudi svojo vitalnost, živost, radost, kreativnost in seksualnost. Zaradi vsega tega potem kot odrasli prekomerno usmerjamo energijski tok v naših telesih navzgor.


Pot k naravni celostnosti pa je vedno v obračanju energijskega toka navzdol.

Pot navzdol je v bistvu prizemljevanje (ang. grounding), vendar tu ni mišljena zgolj preprosta bosonoga hoja po zemlji, ampak bistveno bolj kompleksno dogajanje. Prizemljevanje je veliko več kot zgolj neka tehnika, ki jo izvajamo. Ko gledamo grounding širše in podrobneje hkrati, lahko vidimo, da je sestavljen iz več vidikov in eden izmed pomembnejših je ta, da skozenj prihajamo bolj in bolj v organski, naravni, pristni stik sami s sabo. Ta proces poteka tudi vzporedno z aktivacijo srca oziroma še globljih in nižjih predelov telesa v trebuhu in pri ženskah maternice.


Energija in "energijsko"


Vsakič ko pišem o energiji v telesu in usmerjanju energije navzdol, si kot fizik na eni strani in kot psihoterapevt po drugi strani povsem lahko predstavljam, kako se vse to lahko sliši - vse te "energije".


Ljudje namreč veliko govorijo o "energijah", pri tem, da večinoma niti ni jasno, kaj s tem mislijo. Spodaj tipično ni nekega globljega razumevanja "energije" ali pa besedo vsak uporablja, kot mu ustreza in ko mu ustreza.


Kako je v fizikalnem smislu z definicijo energije bi moral v principu vedeti vsak, ki je v našem izobraževalnem sistemu prišel dlje kot do osmega razreda osnovne šole. Ko sam pišem v mojih člankih o energiji izhajam iz nekaj osnovnih predpostavk:

  • ne spuščam se v podrobnosti glede definicij, razen tega, da lahko energijo spreminjam z delom ali s toploto

  • za vsako dejavnost v telesu in da vsi procesi v telesu tečejo nemoteno potrebujemo energijo, zato tudi potrebujemo kisik, hrano, vodo, sonce...

  • energije v telesu ne moremo "videti", opazujemo pa lahko njene učinke, na primer, da razmišljamo, delamo počepe, da bije srce...


Vse skupaj je analogno temu, kot da ti povem, da je sekunda (s) enaka "trajanju 9.192.631.770 nihajev valovanja, ki ga odda nevzbujen atom cezija 133 pri prehodu med nivojema hiperfinega razcepa osnovnega stanja."


Nič se nisem zlagal in to je tudi uradna definicija sekunde. Vendar, če nič ne vemo o valovanju ali o prehodih med energijskimi stanji atomov, nam definicija sekunde ne bo povedala veliko. Niti ne bomo imel pojma, zakaj sploh potreba po taki definiciji!


Hkrati pa te definicije niti ne rabimo razumeti pri uporabi v vsakdanjem življenu. Če nam nekdo recimo reče, da imamo 30 sekund časa da rešimo neko uganko, bomo vsi imeli precej dober občutek koliko teh 30 sekund približno traja.


Podobno je pri grounding-u.


Če želimo iti globlje v občutenje in celostno dojemanje grounding-a, ki je malce več kot sezuti čevlje, malce globlje zadihati in, morda, celo objeti drevo... bo v tem procesu ena izmed ključnih stvari aktivacija srca. Za to pa bomo, podobno kot za vsako stvar v telesu, potrebovali energijo. Ker pa je srce v telesu locirano nižje od možganov, bomo morali energijo usmerjati navzdol, saj imamo ljudje enegijski tok skoraj privzeto obrnjen navzgor (podrobneje si o tem lahko prebereš v članku tukaj).


Poglobljeno zanimanje, kakšna je zares vloga našega srca in iskanje načinov, kako aktivirati srce na različne načine, me osebno spremlja že od trenutka, ko sem prvič gledal dokumentarec The power of the heart. V njem je bil med drugim naveden eksperiment, katerega opis si lahko ogledaš v tem spodnjem posnetku:



Torej... če je to, kar pravijo, vsaj približno res, bi moralo vsakega izmed nas izjemno zanimati (ali pa skrbeti), kako odpiramo oziroma zapiramo srce. Konec koncev, kaj pa lahko zares izgubimo, če namesto v možgane, energijo usmerjam v srce??? Seveda je odgovor nič, lahko le ogromno pridobimo. Velja si namreč zapomniti pravilo:


Zaprto in blokirano telo bo kanaliziralo energijo v možgane, odprto in pretočno telo pa v srce!

Podobno kot možgani uporabljajo različne energijske vhode in izhode v telesu za pridobivanje informacij in posledično orientracijo in interakcijo z okoljem, tako uporablja srce, v psihospiritualnem smislu, energijske vhode in izhode za tkanje, vzdrževanje in poglabljanje odnosov med nami. Vsak, ki je kdajkoli ZARES ZAČUTIL, kaj to pomeni, da se mu odpre srcem, namreč "u feelingu" VE, kako to izgleda, hkrati pa tudi ni daleč od zavedanja, da:

  • je včasih dovolj desetinka sekunde očesnega stika, da se med dvema srcema obudi ali stke izjemno globoka vez,

  • so roke podaljšek srca,

  • stik s trebuhom "stopi" srce,

  • gresta svobodna spolnost in čustvena intimnost z roko v roki z odprtim srcem in pretočnimi genitalijami,

  • lahko "vžgemo" srce tudi preko stopal,

  • z dihanjem direktno vplivamo na srce in srčni utrip.


Če se ti vse to bere le kot kaka teorija in filozofija, potem je velika verjetnost, da skušaš zadevo razumeti z glavo. Kar pa se srčnih stvari ne da. Z glavo nikoli ne pridemo do srca, lahko le opazujemo, kaj se s srcem dogaja. Začutiti s srcem je nekaj povsem drugačnega kot razmišljati in "probat štekat" z umom. Pot k sebi je velikokrat prehod od intelektualnega razumevanja "sebe in vsega" k globljemu čustvenemu doživljanju sebe in drugih, ter k globlji in tankočutnejši občutenjski povezanosti s sabo, drugimi, svetom ter svojo intuicijo.


V mojem konceptualnem svetu je stoja z rahlo pokrčenimi nogami (na kratko "stoja") ter opazovanje notranjih senzacij ena najbolj optimalnih praks, kar sem jih kadarkoli spoznal v preteklih 30 letih raziskovanja telesa, najprej skozi šport in borilne veščine, nato skozi telesno psihoterapijo. Zame je stoja izjemna praksa, ki jo človek lahko intencionalno uporabi za odpiranje telesa in srca, ter način, ko za trenutek odvzamemo energijo možganom in jo preusmerimo v druge, psihospiritualno izjemno pomembne telesne centre (srce, trebuh).


Stoja in učenje opazovanja notranjih senzacij je tudi prva domača naloga, ki jo večina mojih klientov dobi prav kmalu na začetku našega dela. Pa to ne pomeni enourne stoje kot v zgoraj navedenem primeru, pomeni pa stojo, ki traja lahko od nekaj sekund pa do nekaj minut.


Boleča meča


Ko postanemo enkrat vešči notranjega opazovanja skozi stojo, izkušnja kaže, da nam zadošča le kratek čas da se ustavimo, umirimo in prizemljimo.


To lahko hitro vidimo tudi na grafu srčnega utripa pri stoji. Znotraj moje enourne stoje vidimo, da sem imel intervale ko je srčni utrip naraščal, ko se je srčni utrip zmanjševal in ko je bil srčni utrip konstanten.


Te spremembe srčnega utripa niso bile posledica sprememb mehanske energije, saj sem ves čas stal pri miru ampak so bile posledice sprememb v notranjosti telesa. Ker nisem intenzivno razlišljal tudi niso bile posledica mentalnega napora ampak so bile posledica sprememb v občutenju.


Ko sem te intervale povezoval z notranjim občutenjem sem ugotovil, da sem bil na intervalih, ko je bil srčni utrip relativno konstanten, prizemljen, imel sem občutek odprtosti in umirjenosti. Na teh intervalih se je vse nekako ustavilo in občutek sem imel da sem bil tam in tedaj.



V tem konkretnem primeru sem občutek prizemljenosti začutil trikrat. Prvič že takoj na začetku in trajalo je približno 10 minut.


Pomembno je vedeti, da so ti intervali od človeka do človeka različni in strogo individualni. Bo pa za večino izmed nas tipično veljalo, da se lahko umirimo in prizemljimo že s tem da obstanemo, rahlo pokrčimo kolena, zadihamo in se za trenutek zazremo vase.


Začetni občutek prizemljenosti je ponavadi manj intenziven kot je intenziteta občutkov prizemljenosti kasneje, če v stoji vztrajamo. Da pridem do bolj intenzivnih občutij prizemljenosti pa je potrebno nekaj več dela ter poznati nekaj osnovnih zakonitosti, predvsem tudi kako delati z neprijetnimi občutki, ki jih s podaljšano stojo z rahlo pokrčenimi koleni prej ali slej tudi začutimo ter nato zavestno sprocesiramo.


Se še spomnite nemogoče fizikalne definicije sekunde izpred nekaj minut? Poznavanje teh zakonitosti prizemljevanja in dela z neprijetnimi občutki si lahko predstavljate analogno poznavanju valovanja ali poznavanju prehodov med energijskimi stanji atomov pri definiciji sekunde!


Povedano drugače?


Zato, da smo "skalmirani", torej odprti in prizemljeni, ni potrebno da smo lepi, da imamo popolno, izklesano telo ali ravno prav kil, niti ni potrebno da smo super inteligentni ali kako drugače posebni in pomembni. Potrebno pa je, da znamo zavestno "delati" z neprijetnimi čustvi in občutki.

V moji terapevtski sobi redno vidim, kako so omenjeni neprijetni občutki pogost razlog, da ljudje npr. ne stojimo v optimalni poziciji. Zato začne telo takoj, ko se postavimo v odprto in energijsko nevtralno pozicijo, delati z odvečnimi napetostmi (stoja je čustveno nevtralna in energijsko odprta pozicija kar pomeni, da ne prejudiucira določenih čustvenih stanj in zato lahko v stoji doživljamo tako prijetne kot neprijetne občutke). V tem primeru dela telo ravno kontra, kot na primer pri večini športov. Pri športih je velikrat point v tem, da s treningi "gradimo" mišice in delamo, medtem ko je pri energijskem odpiranju telesa point v relaksaciji in sproščanju mišic.


Zelo dobro se spomnm mojih neprijetnih občutkov na začetku, ko sem pred veliko leti začel zavestno prakticirati stojo. Spomnim se, kako me je po nekaj minutah tipično začel boleti desni spodnji del nog - meča. Ta bolečina je bila tako zelo intenzivna, da preprosto nisem mogel nadaljevati s stojo in sem moral stojo prekiniti.


Bil sem frustriran. V glavi sem tekmoval s tai chi mojstrom, o katerem sem bral, kako je stal ure in ure. Potreboval sem kar nekaj časa, da sem prešel čez fazo te bolečine in da sem lahko začel podaljševati čas stoje. Hkrati pa sem tudi izluščil napake in oblikoval pomembne napotke, ki jih učim v svojem programu in ki pomagajo ljudem, da ne ponavljajo podobnih napak kot sem jih delal na začetku.



Poleg tega, da dajemo v stoji dovoljenje telesu, da naredi, kar ima za narediti, sta pomembna tudi naša namera in fokus na opazovanje notranjosti in opazovanje naše čustvene realnosti.


Nazaj k srcu


Bistven element prizemljenosti je torej aktivacija srca - in to ne na način, da gradimo okrog njega mišični oklep (hello, fintes!), pač pa da delamo z zmanjševanjem mišičnih napetosti v telesu, z našo odprtostjo in ranljivostjo.

Zame je srce organ, ki se nahaja v različnih energijskih stanjih, ta pa so povezana z njegovimi telesnimi, čustvenimi in spiritualnimi funkcijami. Eden izmed indikatorjev, da se spremeni energijsko stanje srca je srčni utrip. Če se srčni utrip poveča samo pomeni, da je moralo srce utripniti v minuti večkrat, za kar je potrebovalo več energije.


Več kot očitno je, da lahko s stojo usmerjam energijo v srce, ga s tem aktiviram in mu spremenim energijsko stanje.


Kot sem že omenil ima prizeljenost kot taka več dimenzij. V mojem programu Grounding Fundamentals tako učim o petih dimenzijah grounding-a, pri čemer lahko delamo ljudje sami na prvih štirih. Odnosna dimenzija z drugimi ljudmi je peta dimenzija prizemljenosti, ki pa jo lahko delamo samo v kontaktu z drugimi ljudmi in tukaj nam je lahko v veliko pomoč tudi ustrezna psihoterapija. Ponavadi je namreč tako, da imamo ravno zaradi težav v odnosni dimenziji prizemljenosti težave z vsemi ostalimi štirimi, saj ima prav vsaka izmed njih v svojem jedru povezavo z odnosom. Ljude smo odnosna bitja in to se pozna na čisto vseh nivojih našega bivanja!





In v odnosih... je kralj srce.

V srcu je globoko vedenje.


Ampak če hočemo dobiti odgovore iz srca, ga je treba dobesedno osvoboditi mišičnega oklepa, ga spoznavati ter mu dati čas, da "pride k sebi".


Hkrati moramo vedeti, da nam srce ne bo dalo odgovorov v jeziku, ki ga pozna glava, pač pa bo govorilo skozi občutke, resnico, intuicijo.

Koliko pa bomo zares poslušali srce in sledili njegovim usmeritvam z našimi dejanji, pa je potem še eno odprto vprašanje...


Zato tudi pravijo, da je najdaljša pot, ki jo mora človek v življenju prehoditi, pot od glave do srca.


S Tino greva še dlje. Oba se strinjava, da je najdaljša Pot, ki jo človek prehodi, dejansko pot od glave preko srca v globine trebuha in nazaj ter navzven...

Si z nami na tej Poti?



Koristno!


Najdaljša pot, ki jo mora človek v življenju pre