top of page

Psihološka travma in kako sem pretapkala njeno smrt

Presedam se na neudobnem, trdem stolu. Močno me zebe. Obute imam termo štomfe in visoke škornje. Volnena obleka, dvojni rokavi, volnena ruta. Ne pomaga nič. Konec zime je, a mraz v Londonu je obupen, tak vlažen in oster kot rezilo britvice. Prostor, v katerem delamo je velik studio z visokimi stenami in ogromnimi okni. Slabo je segret. S stropa visi konstrukcija z odskimi lučmi, kabli, nekim sistemom za ozvočenje.

Poleg mene sedi Mariam. Drži me za roko in pozorno čaka. Črne oči, črni gosti lasje, tesno speti nazaj, lepa. Deluje Indijka. Prvič sva spregovorili pred nekaj več kot pol ure. Na delavnici je na vrsti vaja v parih in izbrali smo si partnerja. Če ljudi ne poznaš, gre običajno to po principu najbližjega. Tokrat sva to midve.

Dogovorili sva se, da bom v prvi rundi terapevtka jaz, Mariam bo klientka.

V tej vaji načrtno delamo s travmatskim dogodkom.

Smo na delavnici iz EFT-ja ali Emotional Freedom Technique. Po domače rečemo "tapkanje", tehnično bolj pravilno "akupresura za čustva". Razširjena, preprosta, med ljudmi popularna tehnika za sampomoč. Poleg TFT ali Tought Field Therapy pa tudi znanstveno najbolj podprta tehnika energijske psihologije, ki se jo lahko - na moje hvaležno veselje - da res odlično in kreativno uporabljat za zdravljenje v terapiji.

Po 40 minutah vsi v skupini obrnemo vloge. Sedaj sem jaz klientka in Mariam terapevtka.

"Čemu se želiš posvetiti?" me vpraša.

Nekaj časa pomolčim. Se še malo presedem na neudobnem trdem stolu. Hitro skušam začutiti, kakšen občutek imam ob njej. Najprej: ji zaupam? In potem: sem danes v dobri koži, da tvegam pretapkati z njo, kar imam v mislih?

Mirno me drži za roko in pozorno čaka.

"Ja, vem," rečem. V trebuhu čutim, da sem OK s tem.

Vpraša: "Že imaš naslov 'filma'?"

Film je poimenovanje za preprosto tehniko, s katero varno mentalno oddaljimo travmatski dogodek. S tem pomembno zmanjšamo verjetnost, da bi premočna čustva, povezana z dogodkom, lahko začela "uhajati" iz kaotičnega spominskega klobčiča, povezanega s travmo.

Imam dogodke. In sem pripravljena. Ampak komaj pride iz mene. Rečem: "Moja prijateljica L in ...."

Soba je polna glasov, moj se izgublja pod njimi. Mariam se skloni bližje: "Kako si rekla? Nisem te slišala..."

Živčna sem.

"L in njena smrt."

L in njena smrt


Čez nekaj več kot pol ure iz ozadja bežno slišim Sue. Sue vodi trening. Zato pazi na čas in pravi, da naj v 10 minutah zaključimo.

Moje telo se stresa. Ne od mraza. Z Mariam še vedno delava. Še vedno pripovedujem "film". Sprva se je zdelo, da se vsega spomnim povsem natančno. Kje sem bila, kdo je klical, kaj sem slišala. Potem sem začela čutit prsni koš in žalost, ki je naraščala in začela bruhati kot podzemna voda iz požiralnika.

Mariam me tapka, iz mene prihajajo čustva in polna sem misli, za katere nisem niti vedela, da jih še nosim v sebi, da sem jih takrat sploh imela. Dejstvo je, da je bil zame šok izgube takrat ogromen, zato se je moja psiha zaščitula in vsa ta čustva, ki so sedaj prihajala na plano, enostavno odcepila na stran. Šla so v nezavedno ali, kot rečemo v energijski psihologiji, v polje subtilne energije in sicer na tiste na nivoje, ki so zunaj dosega zavesti.

Moje telo ni pozabilo ničesar.

Moje telo očitno ni pozabilo ničesar. Vse je shranilo, tako kot vedno shrani, pri nas vseh. Če kaj, potem telo ne laže. Telo je naš ultimativni zaveznik, in npredelana travma bedno pusti sledi na telesu, potem pa še po vsem našem življenju. In tresenje mojega telesa, ki ni bilo od mraza, je bilo dejansko posledica releasa - sprostitve gmot subtilne energije, ki sem jih zadrževala v svojem fizičnem, čustvenem in mentalnem telesu.

Medtem Mariam vztrajno tapka naprej. Vsak košček spomina, ki me čustveno preplavi, enostavno in varno ga odtapka. Noge se mi tresejo in čutim mehke valove stisnjene, skompresirane energije, ki sem jo vsa ta leta zadrževala v sebi. Preplavljajo mi noge, roke. Občutek je, da se iz mojega jedra vali sled vseh tistih čustev, misli... vse tiste bolečine.

"Vsa tista bolečina"


Mariam tapka in govori in jaz ponavljam: "Even though it was too late and I could do nothing anymore, I deeply love and accept myself..."

"Čeprav se nisem mogla posloviti od nje in je bilo za vse prepozno, popolnoma ljubim in sprejemam sama sebe" ...

"Čeprav je za vse prepozno in je sedaj vsega konec, izbiram, da kljub temu ljubim in spoštujem sama sebe"...

"Ta bolečina..."

"Ta žalost..."

Krivda, praznina, nemoč, spet krivda.... šok novice,... ki je ostal v mojem telesu.... Skozi telo odteka travma trenutka, ko sem izvedela, da je ni več in da je nikoli več ne bo z mano.

Vse skupaj je kaotično, turbolentno, močno, tako kot paše k travmi, tako kot paše k izgubi nekoga, ki sem ga imela rada in ga imam še sedaj.

Tapkanje me je osvobodilo bolečine, ki je v meni ždela dosti, preveč let; ni pa odneslo moje ljubezni. Le prečistilo jo je.