top of page

Pinja in Bowie

Iz starih dnevnikov:


"Čakam, da mi zraste pinja... 😳"


Pinja je fru-fru... v Gorici se pač reče pinja.


"Napaka. Tole striženje. Ker pač nisem karakter za pinjo... Za vzdrževat pinjo."

 

Fora je, da točno vem, kdaj sem se šla pošišat.

 

Post festum seveda tudi vem, zakaj. 


0.

In čemu.

 

Cela ta pinja...


Ok, stvar ni glih tok banala, kot se lohk zdi na prvi pogled.

 

Ker, mislim, pri vseh problemih, ki jih imamo na svetu, Tina, resno?


Pinja???


Pinja ja.


Je ena taka mala zgodba.

Pinja je zgodba in so boleči filingi, na katere ženske reagiramo tako, da se do popolnosti osredotočimo na svoje nepopolno telo. Telo postane projekt, me pa se, nevede in navidezno lažje, soočamo s kaosom življenja, znotraj in... zunaj.

Pinja je prispodoba.


Za čase in reči, na katere se ne da dosti vplivat, pa čeprav bi to hoteli in želel... verjetno bolj kot karkoli drugega na celem svetu.



1.

Nobeno noč pred porodi nisem uredu spala.


V resnici je bilo v tednih pred porodom vedno nabranih dosti slabo prespanih noči.

 

Čeprav bosta počasi mimo dve desetletlji od mojih porodov, ostaja predporodna zgodba še vedno ista.


Kadar se pripravljam, da se v meni ustvari nekaj novega, so moje noči podobne predporodnim nočem.


Tako je tudi, ko se pripravljam na delavnico.


Nemirna ratam in noči ratajo ulite po meni - bolj rahle, vse slišijo in vse čutijo; hipersenzibilne in nemirne.

 

In velikokrat sem pokonci zelo zgodaj. Kar je uredu; jutranje ure imajo ugodno razmerje med kisikom, C02 in ptičjim petjem in to je, si mislim, vedno dobro.

 


2.

Ko sem te dni razmišljala o koledarju in razporejala delo za čez leto, sem ugotovila, da se mi bo kar nekaj reči pokrivalo s časom...

 

Ko je bil Bowie še tu.




3.

Živo se spomnim, kako sem stala, na sredi kuhinje. Sklonila sem se nad kup goste srebrne dlake, ki se je stisnil k mojim nogam.


Pač, eni mački so psi... skozi ob nogah, pod nogami.


Začela sem ga čohati. Mišljeno je bilo, da si vzamem malo več časa in mu grem lepo od vrha glave do repa; šla sem mu ob hrbtenici, po levi in desni strani sinhrono, in z malce bolj močnim prijemom masirala njegovo gosto dlako in njegov špehec.

 

Dokler me na desni strani nekaj ne zmoti.

 

Ustavim sem se za trenutek... zarikvercam s prsti nazaj.

 

In se ustavim na enem mestu.

 

Začenem tipati desno spodnjo stran mačjega hrbta.

 

Kaj pr kurcu je tole.

 

Rečem naglas. Tipam in tuhtam. Kaj je to??? Dobim ful čuden občutek. Imam nekaj slik in nekaj misli. So čudne. Nekaj v meni se sesede, v trebuhu nastane en tak prazen prostor in ni ga čutit konca, tega prostora, praznega.

 

Stresem z glavi, odženem slike in misli.

 

Ma nekaj je vsekakor fizično tam.

 

Kot ena faking bulica.

 

Mogoče celo dve, ena zraven druge? Ena mal večja, ena malo manjša, mogoče ne glih bulica, bolj ena ploščata zadeva...

 

Tipam in na koncu toliko časa šlatam ubogega mačka, da ne ločim več ali fantaziram ali dejansko pod prsti nekaj zaznavam v tkivu.

 

Povem mojim. Samac ni glih navdušen nad vsem skupaj, predvsem ne nad mojim tesnobnim odzivom in mi reče, da greva takoj po koncu vikenda, first thing Monday morning, do veterinarja, da vse preverimo, ker da me ne bo gledal celo napsihirano čist po nepotrebnem.


Fer.

 

In sva šla, first thing Monday morning.



4.

Ko sva prišla nazaj domov, sem bila srečna ku faking avijon.

 

Maček je zdrav.

 

»Lejte, gospa... maček ima zdrave zobe, diši mu iz ust, spi, je, igra se... to je verjetno hematom. Maček je ogromen; koliko kil ima, ste rekla.... 9?... no vidte... je neroden, se je udaril kam, ko je lezel iz kake omare. Sedaj, lahko naredite preiskave, ampak so drage, vam kar povem, ker če bi hotela vi res videti, kaj je, je treba uredu preiskave narediti... Sami se odločte, ampak jaz bi še malo opazoval in počakal

 

Bilo je natanko to, kar sem želela slišati.

 

In bil je pozni oktober.

 

Življenje je steklo naprej.



5.

Bowija sem nekaj časa po tistem pregledu še anksiozno tipala in čekirala bulico, potem pa sem, sweet denial, malo odustala in pozabila na vse skupaj...

 

Bil je november, potem december... you know, lučke, darila... zimski feel... vse, kar paše zraven... čas je tekel.

 

Do prvega ponedeljka v januarju, po Novem letu, ko sem se, izgleda, jst mal zbudila.

 

Bowija sem spet bolj konkretno pretipala... in me je mal kap.

 

Kar je bila oktobra velikost frnikule ali dveh, je bila sedaj kar naenkrat ena uredu žogica za golf... mogoče celo teniška žogica??? 


??? 

 

In tako se je začelo.



6.

Bowija smo dali uspavati na eno polno luno; bil je Veliki petek.

 

Po Gorici so bila v polnem razcvetu tista grmičasta, roza drevesa, jst jim rečem "nevestice"; ne vem, kako se jim reče.

 

Občutek prebujanja novega življenja je bil topel, neznosen.



7.

Včasih pomislim, kako izgleda zadnje jutro?

 

Enkrat pride, za vsakega, za vse.


Zadnji sončni zahod; zadnji sončni vzhod; mogoče obratno.

 

Na Bowijevo zadnje jutro nisem vstala; dvignilo me je iz postelje.