Pinja in Bowie
Iz starih dnevnikov:
"Čakam, da mi zraste pinja... 😳"
Pinja je fru-fru... v Gorici se pač reče pinja.
"Napaka. Tole striženje. Ker pač nisem karakter za pinjo... Za vzdrževat pinjo."
Fora je, da točno vem, kdaj sem se šla pošišat.
Post festum seveda tudi vem, zakaj.
0.
In čemu.
Cela ta pinja...
Ok, stvar ni glih tok banala, kot se lohk zdi na prvi pogled.
Ker, mislim, pri vseh problemih, ki jih imamo na svetu, Tina, resno?
Pinja???
Pinja ja.
Je ena taka mala zgodba.
Pinja je zgodba in so boleči filingi, na katere ženske reagiramo tako, da se do popolnosti osredotočimo na svoje nepopolno telo. Telo postane projekt, me pa se, nevede in navidezno lažje, soočamo s kaosom življenja, znotraj in... zunaj.
Pinja je prispodoba.
Za čase in reči, na katere se ne da dosti vplivat, pa čeprav bi to hoteli in želel... verjetno bolj kot karkoli drugega na celem svetu.
1.
Nobeno noč pred porodi nisem uredu spala.
V resnici je bilo v tednih pred porodom vedno nabranih dosti slabo prespanih noči.
Čeprav bosta počasi mimo dve desetletlji od mojih porodov, ostaja predporodna zgodba še vedno ista.
Kadar se pripravljam, da se v meni ustvari nekaj novega, so moje noči podobne predporodnim nočem.
Tako je tudi, ko se pripravljam na delavnico.
Nemirna ratam in noči ratajo ulite po meni - bolj rahle, vse slišijo in vse čutijo; hipersenzibilne in nemirne.
In velikokrat sem pokonci zelo zgodaj. Kar je uredu; jutranje ure imajo ugodno razmerje med kisikom, C02 in ptičjim petjem in to je, si mislim, vedno dobro.
2.
Ko sem te dni razmišljala o koledarju in razporejala delo za čez leto, sem ugotovila, da se mi bo kar nekaj reči pokrivalo s časom...
Ko je bil Bowie še tu.
3.
Živo se spomnim, kako sem stala, na sredi kuhinje. Sklonila sem se nad kup goste srebrne dlake, ki se je stisnil k mojim nogam.
Pač, eni mački so psi... skozi ob nogah, pod nogami.
Začela sem ga čohati. Mišljeno je bilo, da si vzamem malo več časa in mu grem lepo od vrha glave do repa; šla sem mu ob hrbtenici, po levi in desni strani sinhrono, in z malce bolj močnim prijemom masirala njegovo gosto dlako in njegov špehec.
Dokler me na desni strani nekaj ne zmoti.
Ustavim sem se za trenutek... zarikvercam s prsti nazaj.
In se ustavim na enem mestu.
Začenem tipati desno spodnjo stran mačjega hrbta.
Kaj pr kurcu je tole.
Rečem naglas. Tipam in tuhtam. Kaj je to??? Dobim ful čuden občutek. Imam nekaj slik in nekaj misli. So čudne. Nekaj v meni se sesede, v trebuhu nastane en tak prazen prostor in ni ga čutit konca, tega prostora, praznega.
Stresem z glavi, odženem slike in misli.
Ma nekaj je vsekakor fizično tam.
Kot ena faking bulica.
Mogoče celo dve, ena zraven druge? Ena mal večja, ena malo manjša, mogoče ne glih bulica, bolj ena ploščata zadeva...
Tipam in na koncu toliko časa šlatam ubogega mačka, da ne ločim več ali fantaziram ali dejansko pod prsti nekaj zaznavam v tkivu.
Povem mojim. Samac ni glih navdušen nad vsem skupaj, predvsem ne nad mojim tesnobnim odzivom in mi reče, da greva takoj po koncu vikenda, first thing Monday morning, do veterinarja, da vse preverimo, ker da me ne bo gledal celo napsihirano čist po nepotrebnem.
Fer.
In sva šla, first thing Monday morning.
4.
Ko sva prišla nazaj domov, sem bila srečna ku faking avijon.
Maček je zdrav.
»Lejte, gospa... maček ima zdrave zobe, diši mu iz ust, spi, je, igra se... to je verjetno hematom. Maček je ogromen; koliko kil ima, ste rekla.... 9?... no vidte... je neroden, se je udaril kam, ko je lezel iz kake omare. Sedaj, lahko naredite preiskave, ampak so drage, vam kar povem, ker če bi hotela vi res videti, kaj je, je treba uredu preiskave narediti... Sami se odločte, ampak jaz bi še malo opazoval in počakal.«
Bilo je natanko to, kar sem želela slišati.
In bil je pozni oktober.
Življenje je steklo naprej.
5.
Bowija sem nekaj časa po tistem pregledu še anksiozno tipala in čekirala bulico, potem pa sem, sweet denial, malo odustala in pozabila na vse skupaj...
Bil je november, potem december... you know, lučke, darila... zimski feel... vse, kar paše zraven... čas je tekel.
Do prvega ponedeljka v januarju, po Novem letu, ko sem se, izgleda, jst mal zbudila.
Bowija sem spet bolj konkretno pretipala... in me je mal kap.
Kar je bila oktobra velikost frnikule ali dveh, je bila sedaj kar naenkrat ena uredu žogica za golf... mogoče celo teniška žogica???
???
In tako se je začelo.
6.
Bowija smo dali uspavati na eno polno luno; bil je Veliki petek.
Po Gorici so bila v polnem razcvetu tista grmičasta, roza drevesa, jst jim rečem "nevestice"; ne vem, kako se jim reče.
Občutek prebujanja novega življenja je bil topel, neznosen.
7.
Včasih pomislim, kako izgleda zadnje jutro?
Enkrat pride, za vsakega, za vse.
Zadnji sončni zahod; zadnji sončni vzhod; mogoče obratno.
Na Bowijevo zadnje jutro nisem vstala; dvignilo me je iz postelje.
Ura je bila nekaj do 4h.
Na nebu v polnem sijaju, nepremična, luna.
Bowie je bil buden, zdel se je povsem miren, s podvihanimi tačkami je ležal na kavču, tako kot že tedne, oblit z mesečino.
Vse je bilo tiho.
Obsedela sem na kavču, kak meter stran od njega.
Molila sem, kar nisem že dolgo.
Za odpuščanje.
8.
Štiri mesece smo skrbeli za našega umirajočega Bowija.
Od štirih mesecev sem prva dva meseca verjela, hotela verjeti, da bo rak izginil.
No, ni.
Bowie je - bizarno, v času korone - fasal injection site sarcoma, maligno tvorbo, ki včasih nastane pri mačkah na mestih cepljenj oz. injiciranja zdravil. Naš mačkon je bil namreč pridno in redno cepljen. V času pred pandemijo je večkrat potoval z nami na morje; naš maček je bil maček za na trajekt... ali pa je bival v mačjem hotelu, ko smo šli mi z letalom... in zato je bil redno, se pravi pogosto cepljen.... "po programu" ali kako se že reče....
Ful je bilo težko sprejeti, da odhaja; ni imel niti šest let.
Velikokrat v tistih štirih mučnih mesecih sem mu rekla:
"Fak, Bowie, nisem imela takih načrtov s tabo, ku si blesav... jaz sem planirala zate šestnajst let, ne pa šest!! Šestnajst!! Veš koliko je to? Ne veš, vem, da ne veš, ti jst povem: to je deset več!! DESET! Ne moreš mi zdej tega tak naredit.... To ni bilo v mojem planu, Bowie."
(solze)
9.
Bowija že dolgo ni več tu.
Sledi za njim so se zapirale nekaj tednov. Kak mesec sem molila zanj in potem zraven še za gazdo hiše iz morja, ko smo izvedeli, da je umrl natanko eno polno luno pred Bowijem. Isto, rak.
Probala sem biti njuna podpora na potovanjih v Enost.
Potem se je vse skupaj enega lepega dne zaprlo. Niti ne vem kdaj.
Le vem, da ni bilo več potrebno moliti, niti razmišljati.
Vse je bilo zrihtano in narejeno.
Potovanje v Enost dokončano.
10.
Pinja.
Pinjo sem si dala pošišat, ko je Bowie dobil diagnozo in sem dojela, da je stvar nepovratna in njegovo potovanje v Enost neizbežno.
Zame je bil to totalen, absoluten šok.
Danes vem, da sem si s šišanjem pinje samo probala dati občutek kontrole v situaciji, kjer sem bila absolutno brez kontrole.
V stilu - ker ne morem nič, bom probala vplivati na svoje lastno fizično telo.
To ženske velikokrat naredimo.
11.
Bowie ni bil maček.
Bil je moj maček in bil je vse - in še mal več, kar maček predstavlja čarovnici, v vidnem in nevidnem.
Teža nemoči, da je dobil enosmerno karto tako zgodaj, ob jasnem zavedanju, da bo končna izbira trenutka njegov odhoda absolutno na meni, je bila zame na robu znosnega.
12.
Danes razmišljam, kako čudne stvari ljudje počnemo v življenju, ko se v nas vrtijo nezavedni občutki krivde in nemoči.
Razmišljam, kako se v težkih časi ali zaradi starih težkih časov, ki jih niso predelale in ozavestile, ženske velikokrat začnemo kompulzivno ukvarjat s svojim telesom.
Se zatečemo v telo kot v svojo odrešitev, ali v svojo kazen.
Kakšne norosti počnemo s sabo, iz ponotranjenih občutkov krivde, nemoči in prezira...
Včasih si strižemo pinje, kar je verjetno še najmanj.
Spomnim se moje prijateljice, ko si je v hudi, res hudi hudi notranji stiski zabrila celo glavo. Na nulo. Čisto nulo...
Prej je imela dolge, rjave, rahlo skodrane, goste lase.
Imela je verjetno najlepše lase, kar sem jih kdaj videla.
In potem teh las ni bilo več.
Tko kt pol naenkrat ni bilo več Bowija.
Ker lajf, res.
13.
14.
V tednih, ko je Bowie odhajal, mi je prijateljica napisala, da je življenje razpeto med veseljem rojstva in bolečino smrti.
Potem sem razmišljala še bolj o tem, kako naravna Ženska v nas, ki čuti sebe in ritem narave znotraj svojih celic, to dejansko vedno tudi ve.
Tuhtala sem, kako, ko enkrat za zmerej nehamo mučit svoje žensko telo, šele dojamemo, da je znotraj njega sidrana naša temeljna povezanost z Vsem, kar obstaja, in takrat lahko šele svobodno čutimo in sprejmemo, kako gre vse v tem lajfu skozi cikle.
Ko enkrat štekamo, v kosteh, to cikličnost, šele potem nam ta ciklična ženska modrost samo pomaga.
Cikli nas hranijo, tako kot nas Duša ščiti, ko potujemo skozi občutljivo, nevarno in surovo lepoto tega lajfa.
In pol se tudi ni treba več šišat, iz obupa.
15.
Leto+ kasneje.
Življenje.
Iz Mačje hiše.
Carlos in Joy.
✌😉
--
** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja. Srečno poročena in mama dveh deklet, ki psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo ter delom z "nevidnim" in presežnim, spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice za ženske, vse so na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, začnejo pa se s prvo (klik!)
PS. Prvič bereš najin blog? Pridruži se vsem, ki nam ni vseeno, kam gre ta svet in zato živimo zavestna življenja, na inteligenten način 😉 Vpiši tvoj e-mail tu spodaj ... in se beremo! Tvoj e-naslov bomo pazili kot punčico in vedno se lahko odjaviš z enim samim klikom, easypeasy.
