10 dejavnikov na katere je smiselno biti pozoren ob diagnozi "rak"
"Izvidi kažejo, da je rakasto..."
Ko ljudje prejmejo izvid in jih zdravnik seznani, da je tkivo, ki je bilo poslano na analizo, rakavo, se v njihovem živčnem sistemu vklopijo vsi mehanizmi za preživetje. Ne glede na stopnjo malignosti obolenja in napotke o nadaljnem zdravljenju - dobra prognoza, manj ugodna prognoza, planiran manjši poseg, predvideni večji posegi..., v trenutku diagnoze sta telo in psiha človeka z veliko verjetnostjo aktivirala tki. mehanizme za preživetje - mehanizme boja, bega ali zamrznitve. Pričakovano je, da v teh trenutkih začnejo prodirati črne misli, neprijetni občutki jeze, strahu, obupa, nemoči, minljivosti. Z diagnozo rak življenje nenadoma izgubi nekaj svoje barve in človek hitro vzpostavi drugačen način delovanja in soočanja z življenjem.
Ne bom pozabil moje že pokojne babi, ko je dobila izvid, da je bilo njeno analizirano tkivo rakavo. Bila je že kar v lepi starosti, informaciji pa sta sledila jok in strah ter spomini na ljudi, ki jih je do tistega trenutka izgubila za rakom. Nič ni pomagalo, da je bila stvar relativno dobro rešljiva s preprostim operativnim posegom in da rak nikakor ni pomenil "smrtne obsodbe". Ko pa razmišljam za nazaj, vidim, da je bilo to soočenje z rakom verjetno eden izmed tistih nekaj trenutkov v zadnjih letih njenega življenja, ki so jo ošibili ter ji postopno vzeli energijo in voljo do boja in vztrajanja v življenju, tudi če na koncu uradno sploh ni umrla za rakom.
Rak ima v moji osebni zgodovini svoje mesto. Praktično vsi pokojni sorodniki iz mojega ožjega sorodstva so, če že niso umrli direktno za rakom, imeli rak kot pridruženo bolezen. S tem zavedanjem sem se skozi življenje pogosto spraševal, kaj lahko aktivno storim, da me ne bi doletela podobna usoda? Velikokrat sem se spraševal glede genetike in kako zares smo dedno kondicionirani glede določenih bolezni, do katere mere. Potem sem pred leti prebral “The Biology of Belief” od Bruca Liptona, ki mi je dal novo perspektivo z njegovo razlago vpliva okolja na ekspresijo genov, “It’s the environment, stupid”. To je že druga plat zgodbe, ki pa je v tem kontekstu pomembna v toliko, ker je to pogled, ki nas opolnomoča in nam ponudi tudi povsem znanstveno razlago, kako lahko ljudje vzamemo stvari nazaj v svoje roke.
V preteklih mesecih se je rak spet priplazil bližje v moje življenje. Še najbolj direktno se mi je približal preko bolezni in smrti našega šestletnega mačka Bowija, ki je umrl za injection site sarcoma, rakom mehkih tkiv, ki pri mucih nastane na mestu vbodov zdravil in cepiv. Bolj indirektno je rak prišel v moje zavedanje preko novic o tem obolenju pri ljudeh, ki so bili v zadnjih desetih letih tako ali drugače del mojega življenja.
Vse to sem vzel kot znamenje, da je smiselno prevetriti svoje zavedanje o desetih pomembnih dejavnikih, ki jim tako ali drugače upoštevami in sledim vse odkar sem leta 2015 prvič bral knjigo Radikalna remisija: Devet ključnih dejavnikov, ki lahko naredijo resnično razliko. Ključne točke iz te knjige dejansko soupadajo z mojo življenjsko filozofijo in so tako že dolgo tako ali drugače vgrajeni v moj način življenja.
Zame je to knjiga, ki bi jo moral prebrati vsak, ki želi razumeti epidemijo rakavih obolenj, absolutno pa vsak, ki je prejel diagnozo raka ter vsak, ki bi rad preventivno naredil maksimalno vse z namero, da zmanjša možnost tega obolenja ali se mu seveda izogne.
Avtorica knjige Radical Remission je Kelly Turner, doktorica znanosti in ustanoviteljica projekta Radical Remission Project, v katerem preučujejo primere ljudi, ki so doživeli tako imenovane "radikalne remisije".
Njeno pozornost je vzbudilo gradivo, v katerem so bil opisani primer temeljitega izboljšanja ali radikalne remisije te bolezni, in ugotovila je, da o teh radikalnih remisijah praktično nihče ne govoril in nanje ne daje pozornost, čeprav jih - kot je ugotovila - sploh ni tako malo!
Zato je začela raziskovati različne primere teh nepričakovanih ozdravljenj oz. radikalnih remisij. Njeno zanimanje jo je vodilo do doktorata in enoletnega potovanja po svetu, pri čemer se je srečala z različnimi alternativnimi zdravilci ter intervjuirala več kot tisoč ljudi, ki so doživeli "nepričakovane" remisije po diagnosticiranem napredovanem raku.
Avtorica je ugotovila, da v teh remisijah ni nič spontanega in da so vsi ti ljudje, ki so šli v "nepričakovane remisije" zelo aktivno, velikokrat tudi načrtno, sodelovali pri svojem zdravljenju in sicer s pomembnimi spremembami življenjskega sloga.
Zato njihovih ozdravitev ne naslavlja kot "spontane" ali naključne ampak za opis teh izjemnih ozdravitev daje prednost izrazu "radikalna remisija". Avtorica definira radikalno remisijo kot vsako remisijo raka, ki je statistično nepričakovana in se pojavi, kadar:
gre rak v remisijo brez uporabe kakršnega koli konvencionalnega zdravila,
bolnik z rakom poskusi s konvencionalno medicino in rak ne gre v remisijo; nato pa preide na alternativno zdravljenje in rak gre v remisijo,
bolnik z rakom uporablja konvencionalno medicino in alternativne terapije hkrati, da bi poskušal preživeti pričakovano slabo prognozo (slaba prognoza je rak z manj kot 20-odstotno možnostjo petletnega preživetja).
Skozi raziskovanje je identificirala več kot 75 različnih dejavnikov, ki so jih preživeli raka tako ali drugače uporabili kot del svojega načrta zdravljenja. Preživeli niso vedeli drug za drugega in tudi niso vedeli, da tudi drugi uporabljajo podobne strategije. Mnogi od njih so uporabljali različne strategije in pristope k zdravljenju, vendar pa je skoraj vsak od njih prevzel devet strategij, ki so skupne vsem. Vse te so podrobneje razložene v omenjeni knjigi in vsaki strategiji - dejavniku radikalne remisije - je namenjeno posebno poglavje.