top of page

Lajf brez nepotrebnih problemov? Yesss💛

"Kadar imajo ljudje probleme v lajfu, jih imajo z razlogom."

To se sliši mal nepriljudno, ker tudi je nepriljudno.


Tudi nepopularno je.


Vendar zato ni še nič manj resnično.


Brez nič ni nič


Vsakič znova, ko opazujem, kako se nakopičijo problemi, lahko vidim vzorec, kako so se postopoma oblikovali.


Redko je, da se niso "nabirali."


Praviloma je kar dobro videti, kaj vse je bilo tekom časa narejeno in rečeno, da je v eni točki potem prišlo do poplave težav, takih in drugačnih - psihičnih, telesnih, v odnosih, finančnih, ostalih.


Brez nič namreč ni nič in to velja za vse, tudi za probleme.


To, da so se stvari nakopičile sčasoma, je dobra stvar. Vključuje namreč perspektivo, da se da s pametnim opazovanjem in refleksijo v bodoče stvari spremeniti.


Hkrati to spoznanje o kopičenju "za nazaj" seveda tudi ne pomeni, da se je treba obtoževati; iz samoobtoževanja se še nikoli ni rodilo nič smiselnega ali koristnega, zato je vseeno, oziroma bolje, da to preskočimo.


Se pa vsekakor splača ustaviti, iskreno pogledati v zrcalo, ki se odpira v "problematičnih delih pokrajine življenja" pred nami... ter se konkretno potruditi prepoznati:


Kaj je pravzaprav moj delež v tem dogajanju?

Kaj pravzaprav mi počnemo ali smo počeli, da se je lahko pravzaprav ustvaril ta niz Problemov, ta "drama", vse te scene, ki jih sedaj doživljamo?


Ta del inventure je neprijeten, nepriljubljen in nepriljuden.

Zahteva dosti poguma, iskrenosti, volje, hkrati pa kliče po kar nekaj brskanja po psihi, na bister način.


Eni temu rečejo "delo s senco"... v bistvu je samo notranje delo z našo celostnostjo.


Problemi... in problemi


Fakt je, da znamo ljudje imeti "probleme sami s sabo".


Imeti "problem sam s sabo" ponavadi pomeni imeti zaplet v lastna neprijetna razpoloženja, čudna čustva, težke misli, telesna nelagodja, ki se potem naprej in znova levijo v neka bedna občutenja in čudna čustva, ki jih težko opredelimo, ali pa tudi če jih, se zdi, da jim ne moremo "uiti"... in tako naprej.


Vse to je naporno. Je naporno. Niti malo ni fajn prenašati samih sebe, nekih svojih razpoloženj in nihanj in tuhtanja in vsega.. a ni res?

Hkrati pa to niti ni tak problem.

Ou, boste rekli, kako ni to problem? Če je?


Ker vsak, ki je kdaj imel krizo; ki je kdaj prebedel noč; prebedel več noči; cele jeseni in zime... cela leta... ve, da zaradi občutkov in misli lahko ljudje ful trpimo. Nekoč sem nekje prebrala, kako je nekdo izjavil, da so po njegovem mnenju psihične muke tisočkrat hujše od telesnih!


Ta subjektivno doživeta stanja, v katerih trpimo, so naporna in težka... in, ja, z njimi je treba prej ali slej znati delat, aktivno... in tega se je treba običajno priučiti, v kolikor je to pač del naše življenjske poti; nekje se lotimo tega "umazanega dela", soočimo se s sabo in iščemo načine, kako si pomagati, da pridemo na zeleno vejo!

Ampak sama po sebi ta neprijetna stanja niso "problemi".

Problemi, res Problemi... nastanejo šele, ko ljudje delujemo.

Delujemo pa skozi besede in dejanja. Same misli in sami občutki? Ok, seveda imajo težo, ker tudi predhodijo besedam in dejanjem... ampak sami po sebi, misli in občutki, res nimajo neke dokončne teže, usodnega efekta.


Efekt naredi naša akcija, naše delovanje.... ali naše ne-delovanje; vseeno.

Šteje, kar pravzaprav dejansko, konkretno (ne) rečemo in kaj pravzaprav dejansko, konkretno (ne) storimo: bodisi sebi, drugim; sebi in drugim.

Izkušnja kaže, da ko se nagnetejo res konkretni problemi v življenju, ljudje praviloma delujejo na načine, ki omogočajo problemom, da so, da obstajajo. To se zgodi tako, da se:

(a) ne zavedajo določenega svojega delovanja, ki povzroča težave ("ne slišijo")

(b) "nočejo slišati," saj zavračajo sporočila in signale, da je njihov delovanje problematično (iz telesa ali iz okolja).


Učenje iz "napak": da ali ne?

Aktivno, velikokrat brezsramno in direktno zavračanje odgovornosti za problematično delovanje pozna vsak, ki je bil kadarkoli vpleten v odnos z ljudmi, ki imajo šibko stopnjo samozavedanja ter temu primerno delujejo po trenutnih vzgibih in čustvenih impulzih, ki niso zares registrirani, občuteni, kaj šele sprocesirani... ampak se stvari samo "dogajajo"... njim in ljudjem okoli njih. To dinamiko najdemo, ko smo npr. vpeti v odnose z aktivnimi in nezdravljenimi odvisniki oz. jo zelo dobro poznamo, če izhajamo iz odvisniške družine, kjer je bil vsaj eden od sorodnikov aktivno odvisen in se je okoli njega vrtelo družinsko življenje, bodisi kratek čas ali cela desetletij.


Vsi smo ranljivi, vsi smo krvavi pod kožo, vsi se motimo in to ni nič takega... res ni.


Vprašanje pa je ali lahko razumemo, kaj počnemo v določeni situaciji in, predvsem, ali se želimo iz situacije učiti?

"Ali želim slišati?"

To je precej važno vprašanje.


Aktiven odziv na to vprašanje loči ljudi, ki na dolgi rok razrešijo svoje probleme, od tistih, ki jih celo življenje bodisi povzročajo ali pa trpijo - zaradi problemov svojih ali tistih, ki jih povzročajo drugi.

Grenko in ekstremno nepriljudno spoznanje je, da ljudje, ki se jim dogajajo problemi, velikokrat sami prispevajo k njim.


To seveda ne pomeni, da, naprimer, ženska, ki ji soprog laže, jo vara in si zmišljuje zgodbe, potem tudi sama kronično laže in si zmišljuje zgodbe in vara, se pravi počne isto kot sorog, na isti način.


Ljudje si velikokrat predstavljajo, da je "zrcalo" v odnosih to - če je nekdo nasilen do mene, sem jaz nasilna do drugih. Če mene nekdo zlorablja, jaz zlorabljam druge. Po mojih izkušnjah - temu ni tako; temu je zelo zelo zelo redko tako.


V primeru soproge, ki ji soprog laže, jo vara in si izmišljuje stvari, je "njen delež" recimo ta, da ženska na določenem delu njenega življenja, bodisi v sedanjosti ali v preteklosti, prikriva za sproti ali prikriva za nazaj "nekaj" - neko njeno resnico. V tem konteksu imamo potem opravka z vibracijo laži; situacija soproga, ki laže, zrcali vibracijo laži, ki je najverjetneje nezavedno ali pa celo zavestno prisotna tudi pri njej.


Vprašanje, kakšno resnico prikriva in čemu?, navadno ostaja neodgovorjeno toliko časa, kot ga ženska namenja partnerju in se ukvarja s partnerjevim problemom laganja in pravljičarstva. Šele ko je zrela, odločena, volja, sposobna - kar včasih pomeni "od neznosnega pritiska življenja prisiljena" pogledati v svoj lastni delež, in prekiniti obsedenost s partnerjevim deležem... no, takrat praznujemo, saj se edino tako lahko sploh začne zarisovati njena sprememba, ki ji bo pomagala, da se premakne naprej po njeni poti, v lajf, ki je smiseln zanjo.


(In vse to seveda velja pod pogojem, da življenje v laži ni smiselno zanjo. Ker če je, potem lahko ostaja in ostaja v takem odnosu... ja, celo življenje ostajajo ljudje v takih odnosih!)


Ko se nakopičijo Problemi v življenju, kar ponavadi pomeni, da se nakopičijo problemi v odnosih, ker naše življenje v svojem bistvu so naši odnosi, z vsem, kar je, smo "v odnosu"... se torej predvsem splača razmisliti dvoje.


Eno je, kakšna je narava ljudi, s katerimi imamo pravzaprav opravka? In drugo - iskreno, hm,... kako pravzaprav delujemo mi sami?


Poglejte sebe, poglejte druge; opazujte, ne reagirat; samo opazujte in dovolite, da greste s svojimi mislimi in občutki in tem, kar vam telo govori... in res temeljito premislite, kaj se pravzaprav dogaja z vami.

Ali se delate, da ne slišite?


Ali "ne slišite"?

V odnosih štejejo besede in dejanja. Oboje mora biti 100% poravnano, da zadeve v Življenju tečejo, delujejo.Vse ostalo? Je drama... in bodo, oz. so, prej ali slej Problemi.

In ja, absolutno, ni treba vsega tega nikomur od nas. Da se živeti brez drame in brez nepotrebnih problemov. Življenje onkraj drame in nepotrebnih problemov je... in jaz osebno ga vsem ful privoščim! Iz svoje izkušnje vem, kako je plavati v obeh rekah. Izkušnja je neprimerljiva. Je ni vrednosti, da še kadarkoli ostajam v odnosih, ki ne podpirajo Življenja v meni, ker ne podpirajo Življenja na splošno.


Moja izkušnja in moje prepričanje je, da je Življenje preprosto preveč čudovito, da bi se ga splačalo kurit za nesmiselne, neprespektivne, izčrpljavajoče odnose. Ni vredno.

Zakaj ljudje potem sploh ostajajo v situacijah, polnih probemov?!


Iz svoje osebne izkušnje in iz dela s klienti vem, da ljudje običajno ostajajo v težkih in problematičnih okoliščinah, ker:

  • v prvi vrsti ne vedo, da sploh obstajajo drugačni odnosi,

  • iz tega sledi, da nimajo želje, da bi poiskali drugačno življenje,

  • so hkrati nezavedno prepričani, da si bolečino zaslužijo,

  • in, včasih, dobijo z bolečino celo užitek, se pravi neko nagrado ugodja, pa čeprav je negativna.

Ko smo ujeti v težkih odnosih, je izjemno pomembno in hkrati skoraj nemogoče, da smo do sebe ljubeči. Če bi bilo samoumevno, da smo ljubeči, namreč v težkih odnosih sploh ne bi bili - nihče, ki resnično sprejema, razume, ceni in spoštuje sebe, ne dovoli, da ga drugi ne spoštujejo in da mu jemljejo moč, dostojanstvo, voljo, upanje, Življenje.


Zato, v kolikor naše življenje ni eksistencialno ogroženo (takrat moramo oditi na varno pač takoj) - je res nujno, da nastavimo kot prioriteto, da se močno naučimo zavestne drže trdnega opazovanja in iskrene ljubečnosti, naklonjenosti do sebe.


Važno je, da razumemo, da se bo edino (!!) skozi spremenjeno, ljubečo in sočutno perspektivo sebe začelo lahko spreminjati tudi naše delovanje in s tem, posledično, potem seveda tudi naša realnost (več o tem v tem članku).

Šele ko si bolečino in grenkobo notranje in zunanje realnosti dovolimo začutiti in priznati iz ljubeče drže do sebe, se lahko začne sprememba. Pot načeloma ni niti lahka niti hitra, je pa v principu enostavna in precej izvedljiva. Marsikaj se da spremeniti na mnogo bolje.


Rabimo le par reči.


Ena izmed njih je popolna iskrenost do sebe; druga je gotovo volja, da naredimo spremembo in tretji je pogum, da aktivno izpeljemo spremembe, ki so nujne, da res zaživimo onkraj drame in onkraj vseh nepotrebnih problemov.

In ja, ste prav prebrali. Po vseh izkušnjah, ki jih imam, so "drame" v odnosih klasificirane kot "nepotrebni problemi". Življenje samo po sebi je pisano. Je čudovito, je pa hkrati zahtevno, kompleksno, nepredvidljivo. Prinaša nam marsikaj, tudi probleme. Ampak niso vsi problemi smiselni in niso vsi potrebni. Drame v odnosih, bolečine v odnosih... hej, tega nihče zares ne rabi.


Treba je najti pot iz nesmiselnih okoliščin in se odreči nesmiselnim bolečinam, ki jemljejo voljo, upanje, moč, ljubezen... Kjer je vo


lja, tam je vedno pot. Ljudje velikokrat obupajo po prvih vratih, ki se jih ne da odpret. Zaprta vrata niso problem. Vedno se prej ali slej najdejo taka, ki se odprejo. Ali pa se najde okno, skozi katerega uideš... Nihče ni drevo, da se ne bi mogel premakniti. Vedno, ko sem rabila pomoč in jo iskreno in odprto želela, ter bila ob tem odkrita, poštena, sem jo tudi vedno našla in to ne glede na okoliščine, v katerih sem bila. Podobno vidim pri drugih ljudeh.... Na kratko?


Vse se da, ko se res hoče.

Treba je vztrajat. In bit pogumen. In imeti nekaj sreče.... s tem, da je sreča pregovorno na strani pogumnih... se pravi, da je vse zrihtano in ok, ok? :)


** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja. Srečno poročena in mama dveh deklet, ki psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo ter delom z "nevidnim" in presežnim, spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice za ženske, vse so na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, začnejo pa se s prvo (klik!)



PS. Prvič bereš najin blog? Pridruži se vsem, ki nam ni vseeeno, kam gre ta svet in zato živimo zavestna življenja, na inteligenten način😉 Vpiši tvoj e-mail tu spodaj ... in se beremo!

Prijava na e-novice
Najnovejše objave
Priporočava
bottom of page