"Energijski vampirji"?!?

Zakaj se od nekaterih ljudi tako težko odlepimo? Čustvena drama, skrivnostnost, elitizem. Strupena zavist za sladkimi nasmeški in iluzijo velikega, radodarnega srca. Neumestne pripombe, ki spodnesejo noge in zmedejo um. "Izposoja" idej, projektov. Nezanesljiva komunikacija, od zasipanja s pozornostjo do trmastega molka. Plus neodzivanje, na maile, telefone itd.

 

Njihova Visočanstva.

 

 

Vsi jih poznamo. V naša življenja vstopajo v različnih dizajnih, vsak s svojim stilom. Napol nora šefica, črnogled in zajedljiv kolega, mama, sosed, vsevedni učitelj joge, sadističen profesor, gurujka zdravega življenja, lečeča zdravnica, razvpit psihoterapevt, mož na stalnih službenih potovanjih, najmlajši sin.  

 

Življenje nas lahko blagoslovi s površinskim srečanjem z njimi. Včasih pa nam sploh ne prizanaša in nas z njimi zaplete v tesne, zakomplicirane karmične odnose. 

 

Če potegnemo črto pod komplet stike z njimi in smo močno pošteni, je naša bilanca stanja v odnosu z njimi negativna.  Ko naredimo analizo v detajle, je povprečen rezultat ta, da se zaradi stikov z njimi počutimo slabo. Utrujeni, izčrpani, pobiti in scuzani. 

 

V stiku z njimi nam nivo energije preprosto pade in če se veliko družimo z njimi, nam pada nivo energije na splošno.

 

Primer:

 

  • Po polurnem pogovoru odložim telefon in bi šla lahko kar spat, čeprav sem bila prej povsem spočita. No, vsaj tako se mi je zdelo! 

  • Na poti iz skupnih počitnic začnem čutit tako izmozganost, da komaj pripeljem domov in se na poti iz avta grdo spotaknem in padem ter si močno poškodujem nogo. 

  • Jutro. Grem na sestanek in poslovno kosilo. Sem v dobrem razpoloženju. Razmišljam o načrtih, ki sem jih pripravljala zadnjih 14 dni. Popoldne, ko se vračam domov, se zalotim med vožnjo in razmišljam, kako mi je vse brezveze. Padla mi je morala. Moji načrti se mi zdijo bedni in nobenega smisla ne vidim nikjer. O čem sem sploh sanjala, teh 14 dni?!  

 

To so možni učinki energijski vampirjev.

 

Vlečejo nas dol.

 

Imajo energijsko foro, s katero nas povsem nezavedno okupirajo z njihovo pristotnostjo. To se pokaže tako, da začnemo izgubljati stik s sabo: s svojim dihanjem, telesnimi impulzi, čustvi, mislimi in povezavo z Virom. 

 

Dolgotrajno druženje z njimi nas vrže v tki. "survival mode", v preživetveni mehanizem življenja, v katerem ni prostora za ekspanzijo in rast, ampak je vse zakrčeno, saj preživetveni mehanizem temelji na biologiji strahu.

 

Posledica vsega tega je seveda - naše slabo počutje.

 

Če se veliko družimo s takimi ljudmi, rabimo dosti časa, da se vračamo v stanje notranjega ravnovesja. Če smo odraščali ob takih ljudeh, se verjetno sploh nismo mogli najdi kot avtentična bitja, saj so nam zasedali naš notranji prostor: z njihovo čustveno dramo, kritizerstvom, kontrolo. Če se redko srečujemo s takim profilom ljudi in smo avtentični, se relativno hitro naravnamo nazaj v stanje optimalnega ravnovesja. Če pa nikoli nismo mogli biti zares avtentični in se hkrati dosti družimi z njimi - kar je po principu privlačnosti še posebej verjetno - pa se verjetno ne bomo niti zavedali, kakšno škodo si s tem povzročamo.  

 

Energijskim vampirjem se namreč new age populistično reče vampirji zato, ker se zdi, da nam pijejo energijo.

 

V resnici pa nam je seveda ne. 

 

Prvič. Ne gre za nek določen "tip" ljudi, ampak za dinamiko energijske izmenjave v odnosih, do katere lahko pride pri vseh nas - je pa res, da pri nekaterih ljudeh do tega prihaja pogosteje kot pri drugih, pri nekaterih pa se zdi, da znajo v odnosih biti samo na tak način! Bolje bi bilo, če bi torej namesto energijskih vampirjih govorili o energijskem vampirizmu... In drugič:

 

ker nam absolutno nihče ne more ničesar odvzeti, če mi za to ne damo dovoljenja.

 

Če imamo v življenju opravka s takim dogajanjem v odnosih, je to zato, ker to dovolimo: nezavedno ali zavestno.

 

Nekaj je v nas, kar nas dela ranljive; nekaj je na njih, kar jih dela za nas močno privlačne.

 

Odnosi so energijska izmenjava. V takih vampirskih odnosih mi nekaj našega izmenjamo za nekaj njihovega, za kar smo prepričani, da nam manjka.

 

"Energijski vampirji" so ljudje, ki se energijsko v veliki meri napajajo iz odnosov - namesto pretežno iz Vira.

 

Mehanizem tipično deluje na principu moči - ljudje, ki so močno ujeti v ta vzorec, po njej odkrito hlepijo, jo prostodušno uveljavljajo ali pa po njej skrito hrepenijo.

 

Po mojih izkušnjah so naša prepričanja, ki nas delajo posebej ranljive za take ljudi, velikokrat vezana na osnovne energijske centre prve, druge in tretje čakre. To so občutek varnosti v svetu, odnos do denarja v povezavi z intimnostjo ter občutek lastne vrednosti in odgovornost do drugih. Če imamo kjerkoli na teh področjih nerazčiščene pojme, potem smo relativno lahka tarča za ljudi, ki se hranijo skozi odnose, namesto iz Vira. In ker prvi trije energijski centri vplivajo na vse ostale, je seveda logično, da neravnovesje v njih ruši ravnovesje v srčni čakri in vseh višjih čakrah. 

 

Počutje, ki sledi, je nujno slabo. 

 

Problem je v tem, ker takih ljudi na prvi žogo sploh ne zaznavamo kot ne najboljšo družbo. 

 

Običajno je tako, da čisto velja: kar je zame dobro, to čutim kot dobro in kar je slabo, to čutim kot slabo. Ali podobno kot sem že pisala:

 

dober odnos je kot dobra pita. Diši. Presna ali pač ne, razvaja burbončice. Posladka, a ne zasiči. Pocrklja. Nahrani, čeprav iz zmrznjenih borovnic in robidnic (je pač januar:).

 

Obstajajo ljudje, od kateri se poslovimo in po druženju sijemo še svetleje, kot smo.

 

Še bolj čutimo, kdo smo.

 

Ta ekspanzija v nas se čuti kot prijetna - ker je. Za nas dobri ljudje nam z njihovo prisotnostjo pomagajo, da se bolj zavedamo tega, kdo smo. To se zgodi na dober način. To ne pomeni, da z njimi nimamo konfliktov ali pomislekov ali flešov nezaupanja. Lahko jih imamo. Ampak tudi to se, pod črto, čuti uredu in dobro. Take odnose prepoznamo, ker je izmenjava obojestranska: ko sva skupaj, sem jaz še malo bolj jaz in ti si malo bolj ti. Oba zrasteva, za en pikič ali za veliko. In ko sva skupaj, nama je obema dobro - ja, tudi kadar sva v konfliktu. To je preprosta, pristna dobra izmenjava.

 

To niso odnosi, ki temeljijo na zajedanju in nimajo veze z energijskim vampirizmom. 

 

 

Odnose, ki temeljijo na energijskem izčrpavanju, prepoznamo po tem, da se zaradi njih počutimo slabo:

 

vendar ne nujno, da takoj!

 

Vsekakor pa prej ali slej.

 

To grdo realnost zaznamo velikokrat z odlogom: včasih, ko odidemo iz odnosa ali pa šele, ko smo od takega človeka dovolj oddaljeni oz. ločeni od njega dalj časa, več dni ali tednov.

 

Med samim druženjem z njim pa se lahko ali pa tudi ne počutimo neprijetno.

 

To se zgodi ravno zaradi tega, ker ima nek del nas korist od druženja z njim - tudi mi v odnosu z njimi nekaj hranimo pri sebi. In zaradi te dvojne slike je tak odnos tudi tako težko prepoznati, ga realno oceniti in se odločiti, kaj z njimi.

 

Tipično dolgo časa ga ne interpretiramo kot problematičnega! 

 

Vsaj ne zares.

 

Z našim egom rajši počnemo močne akrobacije. Uporabljamo niz trikov in čarovnij, da si realnost prikazujemo kot drugačno, kot je v resnici. Čutimo, da ni dobro, ampak ... mi že najdemo tolažbo. Vsak dan znova, ko zakrvavi rana, si menjamo flajšter. Včasih gremo kar po transfuzijo. Da vse to preživimo, si pogumno prigovarjamo: "Če jaz ne bi imela tako tanke kože in slabega strjevanja krvi, zagotovo ne bi toliko bolelo... no, v resnici sploh rane ne bi bilo!... In, če bi bil on le malo drugačen, potem pa sploh ne bi imela nobenih težav! Super bi bilo..."

 

Razumete? 

 

Po domače temu rečemo, da sami sebe farbamo. To pomeni, da ustvarjamo filme v svoji glavi. Imamo svoj privat Kolosej. In, predstavljate si lahko, da je vzdrževanje takega Hollywooda dejansko pretty much fuckin' drag šport.

 

Veliko nas stane, ko si govorimo, da je vse uredu - ko v resnici vemo, da ni.

 

Eden bolj fascinantnih pojavov človeškega vedenja je, kako ljudje v slabih odnosih kar vztrajamo. Ostajamo in ostajamo in ostajamo. Čeprav so konflikti katastrofe. Pogovori monologi. Ali pa hodimo kot po jajcih. Pazimo na volumen in kvaliteto izdihanega zraka, da ja ne bi koga kaj zmotilo... Muka, muka, muka. Mi pa kar vztrajamo, petka! Ne samo tedne in tedne, mesece in mesece. Eni ljudje ostajajo v takih rastljinjakih cela življenja. Dobesedno: "Till death do us part."

 

Si predstavljate?!? 

 

Za to, jasno, obstajajo vzroki.

 

Mogoče niso logični, ker niso racionalni - obstajajo pa. In to iracionalni. Umaknjeni so iz našega zavedanja. Spomnimo se, več kot 95% vsega, kar smo - vseh informacij, ki jih vsebuje naše energijsko polje, leži zunaj zavesti. In vsi ti vzroki, zakaj se ljudje obnašamo v nasprotju z zdravo pametjo, ležijo prav tam - pod vodo, v nezavednem.

 

 

Dokler teh podvodnih energijskih mrež ne ozavestimo in ne razlomimo skrivnosti ledene gore, ter ozdravimo izvorov, s katerimi se kot magnetki energijsko odpiramo za take odnose - jih seveda tudi ne zmoremo zapreti.

 

Na odnosih, ki za nas niso dobri, je namreč velikokrat res nekaj magičnega.

 

Zdi se, da so magični ljudje, na katere se navlečemo. Dejansko pa magija izvira iz narave nezavednega: naši magnetki so potopljeni v brezčasnost in neskončnost nezavednega. Potopljeni so v iluzijo. S tem se hranijo. Z iracionalnim upanjem, da bomo pri takih ljudeh dobili, kar nam manjka ali se nam zdi, da nam manjka - pa naj bo to:

 

  • občutek varnosti,

  • finančne preskrbljenosti,

  • intimnosti ali

  • osebne moči. 

 

To dela nenavadno slabe odnose bolno privlačne: obljuba, da bomo zunaj dobili nekaj, kar nam manjka znotraj.  

 

Veliko težje se jim odrečemo, kot bi nam velila zdrava pamet, in veliko več časa rabimo, da se odlepimo od njih, kot bi bilo po našem mnenju dobro za našo ljubo prijateljico ali hči.

 

V ozadju takega vztrajanja v neprimernih odnosih je mreža vzrokov - včasih je en sam, večkrat pa so cele matrice, s pomočjo katerih ustvarjamo realnost na podlagi tega, kaj verjamemo, da je res.

 

Naša prepričanja določajo, kako zaznavamo sebe in svet. In to, kar zaznavamo, ustvarja našo realnost. 

 

Prepričanja pa se oblikujejo skozi vzgojo: biljone in milijarde običajnih interakcij... ter sveženj neobičajnih dogodkov - travm. To oblikuje smer našega notranjega razvoja: način, kako dojemamo sebe in svet okoli nas. V štartu nevede in nehote, ampak vedno smo mi smo tisti, ki odnose, take kot smo, omogočamo.

 

Čeprav imamo opravka s slabimi odnosi, v katerih se počutimo slabo, smo v njih zato, ker jih mi dopuščamo. 

 

Vsi odnosi so ples v paru. In za ples v paru, tradicionalno:), potrebujemo dva soplesalca.

 

Če je naš soplesalec energijski vampir, si morate zapomnit, da on kontrolira ples. Vam se zdi, da plešete z njim, v resnici pa on pleše, vi pa sledite. To počne skozi enega ali mešanico:

 

  • kritizerstva, 

  • igranja žrtve,

  • zagledanosti vase ali narcisoidnosti.

 

Pogledamo vse tri malo bolj podrobno?

 

1. Kritizerstvo

 

Radi vam povedo stvari "direktno v faco". Na to svojo "avtentičnost" so tipično zelo ponosni. Zdi se jim vrlina. Sposobni so vas vprašati: " Ti lahko nekaj popolnoma odkrito povem?" In potem vas sesujejo z njihovo iskrenostjo, zraven pa dodajo, da to počnejo, ker vas imajo močno radi. Ne dojemajo, da so enostavno brutalni. Izkazujejo pomankljiv občutek za integriteto in prostor dugega. Zanje ste boksarska vreča. Uničujejo sanje, vizije, mimogrede. Ljudi spravijo v parih manevrih na velikost mikroba. Tipično oddajajo dvojna sporočila: komplimente, v ozadju katerih sedi zavist. Ki vam jo celo - uganili ste! - odkrito priznajo...

 

2. Igranje žrtve

 

Žrtve je od vseh energijskih vampirjev najtežje prepoznati. Tako so nemočni, da niti pomisliš ne, da manipulirajo z (ne)močjo. Eden od znakov, da ste jih spustili preblizu je, da se jih ne morete znebiti mentalno. Zdi se, da vam glavo mentalno zapolnijo. Vedno se zgodi nekaj, da pridejo v vaš mentalni fokus in tam ostajajo. Hočeš ali nočeš, se ukvarjate z njimi. Hkrati ob njih vse postane skrčeno, ker delujejo na vibraciji strahu. Ni možno sanjati ob njih. So dolgočasni, pusti in prazni ter neznosno pesimistični. So kot spužve, ki srkajo energijo in več ko jo daš, bolj so veliki. In radi veliko opravljajo. Ogromno se ukvarjajo z drugimi, kar je logično, ker so drugi krivi in odgovorni za vse. Ne govorijo o sebi, ampak o drugih ljudeh - in to ne lepo! Poleg tega pa skozi svoj pesimizem radi dvigujejo anksioznost in skrbi tam, kjer jih prej res ni bilo.

 

3. Zagledanost vase ali narcisoidnost

 

Poznate ta vic? 

 

Pride g. Narcis na večerjo in 2 polni uri govori o sebi. O tem, kako je vse fantastično, s katero zvezdo se je družil predvčerajšnjim, kako pomembne stranke ima, kaj vse je odkril o sebi na potovanju po Arubi, kakšne projekte načrtuje... Potem, po 2 urah, za trenutek obmolkne in reče: "Torej, dajva zdej reči še kakšno o tebi. Kako si kaj? Naj ti kar jaz povem, kaj si kaj mislim o tebi zadnje čase... "

 

Aaaaaa.... Razumete? Jaz, jaz, jaz.

 

Zagledanost vase je pomankljiv občutek za prostor drugega, drugi del. Narcise je še najlažje prepoznati. Ko jih prvič srečamo, nas začarajo. Na njih je nekaj nadnaravnega, presežnega. Običajno v pogledu (“obstala sem, pogledal me je direkt v dušo”), glasu (“njegov globok, šarmanten glas”), stasu (“boginja”), pojavi (“ta njena mirnost, nič ne reče, a hkrati se mi zdi, da me dobesedno bere”) ali pa kar v vsemu (“omg, omg”). Nekaj je, kar močno pritegne našo pozornost. Občutek je tak, kot da bi se zalimali nanje. Ne moremo, da jih ne bi gledali, poslušali in občudovali. Očarljivi, šarmantni, zabavni. Vse se zavrti okoli njih, oni pa okoli sebe. Na zabavi ali konferenci jih prepoznate po tem, da se pogovarjajo z vami, hkrati pa pogledujejo po sobi in lovijo poglede drugih. In nikoli, prav nikoli te ne pokličejo z imenom... ali pa to počnejo tako kompulzivno, da veš, da nekaj ne štima (so naučeni). Predvsem pa ... res so nekaj posebnega. Okoliščine njihovega življenja so nekaj posebnega. Že ko so bili spočeti, je zunaj divjal stoletni vihar in Zemlja je razpadla na dvoje. Zvezde, since ever... Vi jih torej nahranite z vašo pozornostjo in občudovanjem. Od njih pa ne dobite ničesar pristnega. Le naveličajo se vas in odvržejo kot zobotrebec. Potem nimate več nobenih šans, da pridete do njih in v njihov elitističen, zvezdniški inner circle.  

 

 

Torej... to make a long story short:

 

v osnovi gre preprosto za to, da se mi vsi hranimo bodisi z energijo Vira ali pa z energijo drugih ljudi.

 

Razmerje, v katerem se to dogaja, se seveda od človeka do človeka razlikuje in po mojih izkušnjah tudi ni stabilno. So obdobja, ko smo bolj povezani z Virom in tista, ko smo manj. So ljudje, ki imajo od rojstva močnejšo stopnjo povezave z Virom in drugi, ki si jo morajo privzgojiti. So ljudje, ki so za to motivirani in tisti, ki jih to sploh ne briga.  

 

V tej kvaliteti se ljudje zagotovo razlikujemo med sabo: do katere stopnje se lahko polnimo s pomočjo Vira in koliko energije jemljemo od drugih ljudi. In, ocena čez palec bi bila, da bolj kot smo v pristnem stiku z Virom (Bogom, Energijo, Višjo silo, ipd.), bolj smo prijetna družba za soljudi.

 

Pokazatelj pristnega stika z Virom ni število ur meditacije, psihoterapije ali joge.

 

Pokazatelj pristnega stika je stanje ravnovesja med telesom, umom in dušo, ki se kaže skozi optimalno energijsko odprtost do sebe, soljudi in narave. Ko smo v harmoničnem stiku s sabo, drugim in Virom, se počutimo varni, preskrbljeni, ljubljeni, vredni, povezani z drugimi ljudmi, lahko se izražamo in dajemo, oblikujemo vizije življenja in smo povezani z izvorno energijo, katere del smo.

 

Vsi mi znamo biti energijski vampirji. In vampirese.

 

V njih se prelevimo, ko hočemo našo notranjo praznino zapolniti z drugimi ljudmi. Kot odrasli nismo upravičeni do tega, da bodo drugi ljudje zadovoljevali naše potrebe. Odrasli odnosi so odrasli zato, ker v njih dajemo in šele potem prejemamo. Če in ko. Seveda, imamo svoje potrebe in pričakovanja, vendar ne smemo biti vezani na izid tega.

 

Lahko dobimo, kar potrebujemo... lahko pa tudi ne.

 

Nihče nam ni nič dolžan in mi nismo dolžni nič, prav nikomur.     

 

<3 

 

 

Koristno! 

 

Vsi znamo biti energijski vampirji. Pomembno je, da v tem aspektu pogledamo tudi sebe. Delajmo na tem, da se hranimo iz stika z Virom, ne pa da pričakujemo od drugih ljudi, da nam polnijo našo notranjo praznino. "Energijski vampirji" je izraz za dogajanje v odnosu, kjer nekdo skozi krajši ali daljši čas uspeva na račun drugega. To počne zato, ker samo na tak način lahko polni notranjo praznino, zaradi katere je prišlo tekom vzgoje. Pomembno je, da se zavedamo, da nismo nikomur dolžni polniti praznine, niti pričakovati, da nam bodo drugi polnili našo. Vsak od nas je odgovoren zase - in pika!! 

 

** Tina Božič je individualna in skupinska psihoterapevtka ter psihologinja, živi in dela v Novi Gorici. Mama dveh deklic. Ima <3 vse, kar je lepo, ker ima dušo. Tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z duhovnim svetom.  

 

PS. Kako polno živeti življenje? Povezovati telo, um in Dušo? Naročite se na najine e-novičke, običajno so nedeljske, ni pa nujno, ker ni čisto vsaka Luna dobra za pisanje:). Tu spodaj, klik! <3

Please reload

Prijava na e-novice
Kategorije
Please reload

Priporočava

OMFG! #koronavirus

1/10
Please reload

Najnovejše objave
Please reload

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka