top of page

Stres, polivagalna teorija in semafor treh stanj

Vsi smo se že kdaj znašli v situacijah, v kateri stvari v realnosti niso bile take, kot smo pričakovali, da bi morale biti. V principu nas take situacije vržejo iz ravnovesja in spravijo v stres.

Stres sam po sebi ni tisto, kar nas ubija, pač pa naša reakcija nanj.

Ko smo pod stresom, se skušamo dražljajem prilagoditi in na njih odreagirati. V splošnem so ti dražljaji lahko zunanji ali notranji, blagi ali pa zelo intenzivni. Ljudje te dražljaje tudi povsem individualno občutimo kot obremenitev, zahtevo ali izziv. Naši odzivi na dogajanje so lahko telesni, duševni, čustveni in vedenjski.

Lep primer takih situacij so bile različne posledice omejitev in ukrepov povezanih z epidemijo koronavirusa v zadnjih mesecih. Ti so pri ljudeh sprožali različne odzive. Lahko so ti povzročale le malo stresa in so le rahlo načele tvoje notranje ravnovesje. Lahko pa so ti sprovocirale različne teme, povezane s katero od tvojih preteklih travm. Še posebej smo namreč soočeni z veliko problemi takrat, ko nam omenjeni dražljaji pritisnejo na neozdravljene travme, te pa nam privrejo na površje v obliki različnih iracionalnih težav.

Na stres se odzovemo na tri različne načine. S težavami gremo v boj, od njih zbežimo ali zamrznemo.

Enega od zemljevidov naših reakcij na stres nam ponuja polivagalna teorija. Teorija opisuje tri različne dele našega avtonomnega živčnega sistema in jih povezuje z našim odzivom na stresne in ogrožujoče situacije.

Te so lahko dejansko življenjsko nevarne ali pa jih zgolj tako zaznavamo.

Glavna ideja teorije je, da imamo opravka s hierarhijo telesnih odzivov, od evolucijsko najnovejše "socialne angažiranosti" (zeleno), kjer se še počutimo varni, preko stanja "beg" in "boj" (rumeno) do končne, zadnje in evolucijsko najstarejše obrambne linije "zamrznitve" oziroma kolapsa (rdeče).

Ena izmed osnovnih funkcij avtonomnega živčnega sistema je ta, da nas ohranja žive. Živčni sistem opravlja neprestani nadzor nad nevarnostmi, tako v zunanjem okolju kot v notranjosti telesa, nadzoruje kopico telesnih funkcij in analizira različna tveganja. To počne avtonomno, 24/7, večinoma seveda brez da bi se tega zavedali.

Rezultat tega procesa je nevrocepcija, nakakšna "percepcija" živčnega sistema, na podlagi katere se "telo odloči", kateri del avtonomnega živčnega sistema bo v nekem danem trenutku aktiviran.

Nevrocepcija je način, kako naše telo skenira okolje, ki nas obdaja, in išče znake za nevarnost in znake za varnost.

Nahajamo se lahko v nevrocepciji varnosti (zeleno) ali v nevrocepciji grožnje (rumeno in rdeče). Nevrocepcija je lahko zelo drugačna od naše zaznavne percepcije, saj živčni sistem dogajanje procesira v ozadju, v nezavednem.

V tandemu z možgani in telesom deluje živčni sistem tako, da lahko v trenutku, če je to potrebno, prevzame nadzor nad našimi čustvi, tudi če si mi tega ne želimo.

Ko se začnemo soočati z iracionalnimi težavami, ko so stvari nekako "off", je to samo pokazatelj, da naša percepcija ni poravnana z nevrocepcijo. In to je lahko že eden izmed prvih znakov za alarm!

Tradicionalno delimo avtonomni živčni sistem na simpatični in parasimpatični del. V grobem lahko rečemo, da je namen simpatičnega dela v tem, da energijo v telesu v stresnih situacijah avtomatsko usmerimo bodisi v boj ali v beg, namen parasimpatičnega dela pa je skrb za našo rast in razvoj.

Parasimpatični del spodbuja umirjeno delovanje prebavil, srca, žlez in drugih organov ter s tem krepi občutek varnosti, umirjenosti, dobrega počutja in zaupanja ter spodbuja pozitivno interakcijo z drugimi osebami in z okolico.

V polivagalni teoriji je zelo pomembna še nadaljna delitev parasimpatičnega dela na dorzalni del in ventralni del.

Oba dela lahko namreč znižata srčni utrip in zmanjšata obrambne reakcije, vendar to storita na zelo različna načina. Ventralni del umiri sistem počasneje in postopoma, medtem ko se dorzalni del aktivira v zares skrajnih situacijah, ko je živčni sistem v nevrocepciji življenske ogroženosti. Človek je takrat v šoku, zamrznjen, v skrajnem primeru lahko kolabrira in pade v nezavest.

V nestresnih situacijah je:

  • naš imunski sistem zdrav,

  • občutimo veselje, odprtost do življenja, smo mirni,

  • do življenja čutimo radovednost in odprtost,

  • spanec je dober in jemo normalno,

  • stimulira se izločanje sline in prebava,

  • aktivirajo se obrazne mišice in z obrazom izražamo široko paleto čustev,

  • slušna zaznava je jasna,

  • v odnosih smo umirjeni,

  • druge ljudi poslušamo in jih razumemo,

  • v kontaktu z drugimi ljudmi nam je enostavno izražati čustva,

  • v telesu čutimo mirnost in prisotnost ter

  • se počutimo prizemljeni in poravnani.

Hkrati pa je ventralni del zadolžen tudi za našo prvo in evolucijsko najnovejšo obrambno strategijo v primeru, ko zaznamo nevarnost. Za tak odziv se moramo počutiti varno in sprejeto in ob zaznani nevarnosti se ta sistem sproži tako, da stopnjo nevarnosti ocenjujemo z opazovanjem in poslušanjem ter z obrazno mimiko še uspemo izraziti svoje čustveno stanje. Ob tem še vedno ostajamo v stiku in se povezujemo z drugimi. Smo socialno angažirani.

Če socialno angažiranje ni bilo uspešno oziroma je vzburjenje kot odziv na nevrocepcijo grožnje večje in se ne počutimo več varne in sprejete, se aktivira simpatični del živčnega sistema in omogoči mobilizacijo mišično skeletnega sistema. V tem trenutku smo pripravljeni na boj ali beg. Iz zelenega skočimo v rumeno.

V stresni in nevarni situaciji: