Ko imaš naslednjič slab dan? Tu je 5 nujnih korakov
Tako kot ti, sem tudi jaz z mojim učenjem o življenju nekje začela. Nekje v mojem življenju je bila točka, ko sem se boleče začela zavedati sebe, sveta, ljudi in polarnosti, v kateri sem se čutila dobesedno primorana živeti. Na začetku sem se veliko časa upirala vsemu temu. Ko sedaj gledam nazaj vidim, da v resnici le nisem razumela, kaj se dogaja z mano, in nikjer ni bilo nikogar, ki bi mi to pomagal pojasniti.
Veliko časa sem iskala. Vztrajno. Čeprav so se moje težave poglabljale in je bil kaos iz koraka v korak večji, in moja nemoč je bila večja in večja. Ko sem potem končno dosegla točko dna - v fizični realnosti ima namreč vse svoje meje, sem dojela, da tako kot je, ne bo šlo več naprej.
Takrat sem iskreno, res iskreno, ponižno in odprto zaprosila Višjo Silo, da mi pomaga in da se nekaj vendarle že zgodi.
In se je.
Začela so se odpirati vrata.
V moje življenje - in jaz v njihova, so začeli vstopati ljudje, ki so mi znali prisluhniti.
Prihajale so drugačne izkušnje, nove knjige, nove preizkušnje.
Stara sem bila 22. let.
Danes jih imam 40+.
Če bi danes povzela bistvo zavestne rasti, bi rekla, da je ključ v:
Radikalno sprejemanje sebe.
Menite, da je lahko?
Ni najlažje.
Zahteva kar nekaj, recimo:
veliko poguma, predanosti in notranjega dela,
čustveno in mentalno odprtost,
pripravljenost na delati napake,
prenašanje negotovosti in stanj, ko je vse izven kontrole,
voljo do ljubezni,
voljo do smisla,
iskrenost.
Radikalno sprejemanje sebe je namreč možno edino skozi Resnico.
Najlažja pot do sprejemanja sebe je skozi iskrenost.
In z iskrenostjo lahko začnemo kadarkoli in kjerkoli - najlažje pri sebi.
S tem se jo hkrati učimo imeti tudi do drugih.
(PS. Iskrenost ne pomeni nujno intimnosti, in hkrati ne izključuje dobrih energijskih mej, ampak jih vključuje. Jaz, na primer, sem vam prej iskreno povedala o mojih starih težavah, vendar ne veste veliko o tem, kakšne so bile. Z vami sem bila iskrena, nisem pa bila preveč intimna. V neki točki sem ohranila mojo mejo, čeprav jo lahko tudi ne bi oz. bi jo premaknila drugam, ma tako sem se tokrat odločila:).
Torej, začnimo biti iskreni, ker je to možno in varno.
Iskrenost do sebe pelje daleč in zdravi.
Praktičen primer?
5 korakov, ki vam bodo prav prišli na naslednji "slab dan">> je tukaj:
Ko imate naslednjič slab dan, se zaprite v sobo.
Vzemite s sabo zvezek in si izpišite, iskreno, vse dogodke, ki vam pridejo na misel, ki so se vam zgodili v zadnjem dnevu ali tednu in vas sekirajo. Običajno bosta dva ali trije, če ste emocionalno zelo odprti in se vas zadeve iz oklja hitro dotaknejo, pa jih bo še kaj več.
Zapišite si konkretne dogodke in potem se iskreno vprašajte: "Kateri od teh dogodkov mi vzbuja najbolj mučne občutke?"
Izberite tistega, ki vas najbolj nervira.
Nato pa se ga lotite tapkat ...ali pa k njemu pristopite na kakšen drug način, ki vam je blizu.
Vedno, ko nas nekaj mori, namreč obstaja določen centralni problem, ki se ga ne zavedamo, hkrati pa deluje kot neke vrste magnetek. Okoli njega katerega se potem kot gručica naberejo drugi problemi, pri čemer se naše čustveno stanje samo še poslabšuje, saj se kozarec polni z vodo, dokler ne steče čez rob ...
Splača se vam:
vsesti / umiriti,
zapisati, kaj vas muči,
pogledati globlje ali širše, kje in kdaj se vam je to počutje sprožilo.
Vedno namreč obstaja sprožilec, in ta sprožilec je običajno "specifičen dogodek", se pravi neka konkretna scena, ki se je zgodila in je v vas sprožila niz čustev in misli.
Če veliko delate na sebi, to sploh ne bo težko.
Če pa tega niste vešči in imate pakete nerazrešenih stvari za nazaj, pa zna biti to tudi kaotično in mogoče boste težko odbirali zrno od plev sami. V takem primeru vam bolj priporočam, da si poiščete profesionalno pomoč nekoga, ki vam bo pomagal in "držal lučko" pri čiščenju vašega čustvenega gozda... in vas razumel ter podpiral.
Bolj ko sproti predelujemo boleče stvari, bolj smo pretočni.Tako kot si vzamemo čas za čiščenje zob, tek ali kolesarjenje, je nujno, da si jemljemo čas tudi za svojo psiho. Nujno je, nujno, nujno... da držimo svojo notranjo posodo čisto, da lahko lepota naše Duše vedno bolj sije skoznjo.
Veste, da večina ljudi dnevno porabi več časa za čiščenje stanovanja kot za urejanje notranjega sveta, sveta misli in občutkov?
No, mi smo tu zato, da to spremenimo.
Vse res vredno se namreč začne znotraj.
Lepo stanovanje z lepim pohištvom, sveže pobarvanimi stenami in čudovitimi visokimi okni, dizajnerska mizica in poln hladilnik... so top. Problem pa je, kadar v tem dizajnerskem stanovanju ni sreče, miru, zaupanja, varnosti in ljubezni.
In vse to se začne znotraj... tudi z radikalnim sprejemanjem sebe in poslušanjem svoje čustvene resnice.
Veliko ljubezni,
** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja, ki živi in dela v Novi Gorici. Srečno poročena mama dveh deklet, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, vse se začnejo s prvo. Če želiš ostati povezan_a z nama, se vpiši tudi tukaj (klik) ali spodaj z obrazcem.
