Kako preživeti božično-novoletne praznike in zmagati!

Nič novega, hkrati vsako leto eno in isto! Prazniki, še posebej božično-novoletni, lahko v nas ustvarjajo močan psihološki pritisk in to zato, ker so tako "družinsko" usmerjeni. "Družina" in vse, kar je z njo povezano, je v tem primeru za nas trigger, sprožilec - notranjih bojev, bolečin in dram. "Družina", sploh v kontekstu praznikov, je namreč mnogo več kot par posameznikov, ki si deli genetski material. Je hkrati svetinja, patriarhalna inštitucija, simbol in ideal. "Družina" v podnapisu pomeni tudi močna kolektivna pričakovanja in zahteve, neizrečene ali povsem jasne - do članov družine, da  "ubogajo", sodelujejo in delujejo nekonfliktno.

 

 

Krivda ali kdo si upa zibati barko?

 

Bistvo nenapisanih in neizgovorjenih pričakovanj je, da se člani družine obnašamo v skladu z normami ter da od njih ne odstopamo, sicer bomo tako ali drugače kaznovani. Ste kdaj slišali za koga, ki je rekel, da mu je mati zagrozila, da "ga bo razdedinila"? No, to je ena od oblik tega. V vsakodnevnem življenju to grožnjo občutimo npr. tudi tako, da že ob najmanjši misli, da v družinskih procesijah ne bi sodelovali, dobimo masivne občutke krivde. Misli, ki nam gredo skozi glavo so: "Kaj bodo pa rekli? Kako se bo počutila mama? Tega jim ne morem narediti. Kako bodo razočarani. Kako bo jezen name..." Ipd.

 

Krivda je vzvod, preko katerega smo nezavedno manipulirani, in dokler se tega mehanizma ne zavedamo ter ga predelamo, tudi nimamo najmanjših šans, da bi ubežali temu gravitacijskemu polju, ki nas vleče vase. Funkcioniramo kot lutke, kot ovčke, po pravilih, pridno in ubogljivo. 

 

Problem je v tem, da v vsem tem "kako bi moralo biti" sploh ni pomembna čustvena realnost določene družine. In niso pomembne čustvene potrebe posameznikov v družini. In ni pomembno kaj se je realno dogajalo 1970 in 1995 in 2010 ter kako so bili ti dogodki med člani družine sprocesirani. Ker eno je, da so se v družini dogajale težke stvari in da je z leti prišlo do rasti v družini, kjer so se bolečine zavestno in skupaj predelale ter so posamezniki prišli do prevzemanja odgovornosti, in se je oče, ki je celo življenje žalil sina in ga dajal v nič, iskreno opravičil in tudi spremenil svoje obnašanje do njega. Nekaj povsem drugega pa je, da se vsi skupaj in vsak zase delajo kot da nikoli ničesar ni bilo, medtem ko sin ostaja priden in ubogljiv in sodelujoč, čeprav hkrati napol čustvena razvalina, ja, tudi med oboževanimi, sijajnimi in svetlečimi se prazniki.

 

Ko je slika "srečne družine" pomembnejša od počutja njenih članov

 

V družinah, ki so neljubeče in strupene, ni pomembno, kako teče ljubezen med člani. Ni pomembno, kako drug drugega čutijo. Ni pomembno, kakšen čustven prostor je družina. Koliko je prostora za različnost? Koliko je spoštovanja te različnosti? Kar je važno je, da družina "deluje", da "izpade lepo" in da deluje "povezano". Ni važno, da je vse skupaj iluzija, show, fantazija; važno je, da je. 

 

Problem je, ko je forma-oblika-slika družine pomembnejša nad vsebino, ki se pretaka znotraj nje. In samo okoli tega se vrtijo vse travme družinskih praznikov, še posebej božično-novoletnih.

 

Veš koliko ljudi je, ki delajo vse živo "za ljubi mir"? Ki niti pomislijo ne, da ne bi odšli na družinske procesije, čeprav vedo, da bo spet isto kot je bilo že leta prej - bodisi praznina, čustvena drama ali pa kar oboje? In koliko ljudi se niti zaveda ne, kako jim ta močna, močna ponotranjena in kolektivno vsiljenja pričakovanja resno poslabšajo njihovo čustveno stanje in duševno ravnovesje?

 

Napor božično-novoletnih praznikov je za večino od nas nezavedno tako velik, da se v njih avtomatično izgubimo. Enim se ojačajo simptomi depresije in tesnobe, eni dobivajo poslabšanja kroničnih bolezni, drugi žurajo na mrtvo, četrti se izgubijo v pripravi daril, načrtovanju menijev in tuhtanju ali bodo balkice letos baby-roza ali rdeče. 

 

Rešitev: zavedanje

 

Edino, kar nas lahko izvleče iz kolektivno-družinskega transa božično-novoletnih praznikov in bolečin je zavedanje.

 

Če imaš npr. za sabo zdravljenje soodvisnost ali odvisnosti in si bila v psihoterapiji, kjer si temeljito predelali tvojo čustveno zgodbo, rane in bolečine, ki so bile tudi posledica življenja v neljubečem družinskem krogu, potem si gotovo ozaveščena o tem, da je čas okoli praznikov zate potencialen "sprožilec". Ker imaš za sabo "delo na sebi" tudi veš, da se moraš v tem času poseben paziti, da ekstra pozorno poskrbiš zase in zavestno postavljaš sebe pred druge, sicer lahko tvegaš relaps, se pravi poslabšanje počutja, ki lahko vodi celo v ponovno poseganje po čemerkoli, kar je bila tvoja odvisnost ali pa v zelo naporna čustvena stanja. To, da postavljaš sebe pred druge seveda vključuje tudi pozornost na zelo manipulativne, prikrite pritiske po sodelovanju v družinskih procesijah, za katere veš, da v njih nihče ne uživa, so mučni, se pa dogajajo, ker "tako pač pri nas je." 

 

V kolikor (še) nimaš izkušnje temeljitega, globinskega dela na sebi, potem mogoče niti ne opažaš, kako božično-novoletni pritisk dejansko vpliva nate. Verjetnost obstaja, da ista zgodba teče skozi leto, saj še nisi pridobila dobre distance do tvoje izvorne neljubeče ali posesivne družine - in pri tem ni čisto nič pomembno ali imaš 21., 45. ali 60. let, otroke ali ne. Še vedno si na tem, da "spoštuješ očeta in mater" - in to žal bolj kot samo sebe.

 

Pri tem bodisi zanikaš, kaj se je v tvoji družini realno dogajalo ali pa racionaliziraš dogajanje z različnimi praktičnimi ("otroci imajo pravico do starih staršev") ali kvazi-poduhovljenimi pogledi ("vsi smo bitja ljubezni in moja moč je v tem, da jim odpuščam in toleriram njihovo vedenje - pač, saj ne vedo, kaj delajo"). Le-ti ti omogočajo, da ostajaš v coni udobja, da ne zibaš barke, hkrati pa niti veš ne, da blokiraš tvojo individualnost, ampak se samo sprašuješ, zakaj v življenju nisi srečna in (s)polna?

 

Trije način, kako lahko (ne)sodeluješ v družinskih srečanjih 

 

Kakorkoli gledamo, naše (ne)srečne praznike dejansko lahko vzamemo na različne načine. Vendar je pri tem treba biti realen. Kako jih bomo vzeli, je močno odvisno od tega, kje smo na poti zavedanja sebe in koliko čustvene zgodbe s primarno dužino že imamo predelane. Žal ne gre zgolj za stvar naše izbire, perspektive, notranje naravnanosti, ampak predvsem za stvar naše zdrave ego kapacitete - se pravi notranje zmogljivosti, da se soočimo z vsem, kar nam družina prinaša ali predstavlja. Zdrava ego kapaciteta namreč določa zmožnost izbire in s tem zavestnega kreiranja naše realnosti, je pa res, da to ego kapaciteto gradimo, paradoksalno, ravno preko naših izbir v kombinaciji z novimi (nadomestnimi) izkušenjami ljubeče bližine v novih odnosih (v zdravem partnerstvu, v dobri terapiji, kvalitetnem prijateljstvu etc.).

 

a) Level 1: Grem in bom potem poskrbela zase 

 

Če smo začeli z delom na sebi in globoko v sebi čutimo, da nočemo iti na družinsko srečanje, hkrati obstaja velika verjetnost, da nimamo še razvite dovolj notranje moči, da bi se oddaljili od neljubeče družine na konstruktiven način. To bi namreč v praksi pomenilo, da bi bodisi aktivno zavrnili sodelovanje na procesijah ali pa da bi sodelovali brez da bi bili ob tem ponovno travmatizirani (re-travmatizirani).

 

V takem primeru ne moremo še ravnati v skladu s tem, kar čutimo in kar je naša resnica; še ne zmoremo reči ne. Obstaja velika verjetnost, da bomo odšli na družinska srečaja, preprosto opravili svojo "dolžnost".

 

Moramo pa se pripraviti, da bomo z opravljanjem "dolžnosti" najverjetneje sprožili plaz posledic zase, ki tipično zajema poslabšanje našega telesnega, čustvenega ali mentalnega stanja pred, med ali neposredno po dogodku.

 

Moje izkušnje kažejo, da lahko ljudje iz prazničnih "srečanj" pridejo konkretno razštelani in včasih je potrebno več kot teden dni ali celo dva, da se čustveno sestavijo nazaj skupaj... ni nujno tako dolgo, ampak včasih pa je! Če se nam to dogaja, moramo biti v tem času "sestavljanja nazaj" do sebe ekstra ljubeči, sočutni in razumevajoči, kar je velikokrat vse prej kot lahka naloga, vendar nam lahko s pomočjo psihoterapevta to celo nekako po koščkih uspeva!

 

b) Level 2: Letos mene ni pod vašo smrekco

 

V primeru, da smo že bolj izkušen v stiku sami s sabo in smo tekom globinskega dela na sebi razvili in pridobili več zdrave ego moči, potem je možno, da že zmoremo upor, ki je v bistvu refleksija želje po tem, da ohranimo sebe in se ne preskočimo na račun občutkov krivde in dolžnosti do drugih. To pomeni, da zmoremo reči "ne". Lahko aktivno zavrnemo sodelovanje ter pisno ali ustno sporočimo, da nas letos ne bo ali pa se enostavno ne naslikamo pod božično smrekico. 

 

To vključuje predvsem to, da potem zavestno prenesemo in predelamo vse občutke krive, ki s tem "ne" nujno pridejo.

 

Te masivne občutke krivde je zahtevno predelati, poleg tega pa to ni enkraten dogodek, ampak je cel proces. Tako izkušnjo lahko seveda vzamemo predvsem kot del našega procesa notranjega osvobajanja ter s tem seveda pridobimo veliko več osebne svobode ter stopimo velik, velik korak naprej v osvobajanju sebe. 

 

c) Level 3: Pridem in bom ohranila nevtralnost

 

Tretji primer je, da smo v preteklosti že prakticirali svoj "ne" in da imamo jasno, poglobljeno zavedanje s kom imamo opravka. Že vnaprej vemo, kaj nam lahko druženje z neljubečo izvorno družino prinese, zavedamo se tveganj, hkrati pa premoremo toliko zaupanja vase, da vemo, da bomo stvar "shandlali" tako ali drugače.

 

To že naznanja močno pozicijo nevtralnega ljubečega opazovalca znotraj nas, ki se je sigurno zgradila preko vztrajnega notranjega dela na sebi, in ta pozicija nam omogoča, da ostajamo v poziciji nevtralnosti tudi ob družinskih scenah.

 

V praksi to pomeni, da ne reagiramo več čustveno na standardne "izpade", ki jih imajo člani naše družine, ampak preprosto držimo pozicijo sebe, ostajamo ljubeče v svojem centru, prizemljeni in dobro razmejeni od njih.

 

Riziko v tem primeru, po mojih izkušnjah, je ta, da navzlic vsem dobrim nameram prejmemo določen energijski učinek. V našemo energijskem polju - in posledično na celostnem počutju se torej pozna (neprijeten, nelagoden, negativen) vpliv stanja, dejanj ali besed posameznih družinskih članov ter cele atmosfere našega izvornega družinskega polja. Vendar pa ta vpliv ni tako velik, kot bi bil prej, saj je naše lastno čutenje sebe kot ljubečega bitja že tako močno, da nizke vibracije iz družinskega polja ne prehajajo več v naše individualno energijsko polje tako prosto, kot so lahko nekoč.

 

Da pridemo do te točke je potrebno kar nekaj notranjega dela in duhovne prakse, s katero res utrdimo (energijski) svetlobni steber ter res čutimo, vemo in utelešamo to, da smo uredu taki kot smo.

 

Predvsem pa nam je kristalno jasno, da za srečno življenje ne potrebujemo blagoslova nikogar, in to vključuje tudi naše starše ali ostale člane izvorne družine. Ne trudimo se več, da bi ugajali, ne sekiramo se, če jim to, kar počnemo ni všeč, ne pride nam do živega to, da ignorirajo ali zasmehujejo naše uspehe, ker vemo, da jih preprosto ne prenesejo, saj jih deep down veliko preveč boli njihova lastna nezavedna neuresničenost in nesrečnost, in jo zato tudi sipljejo po nas. 

 

Kako torej preživeti praznike in se zabavati?

 

E, natančno tako. Ljubeče. Do sebe. Da vemo, da nismo odgovorno za srečo nikogar, razen za svojo lastno (ter ljudi, ki so dejansko odvisni od nas - to so običajno naši otroci, pa še tu se odgovornost z leti progresivno zmanjšuje). Lažje nam je, če imamo spiritualno perspektvo, v kateri vemo in čutimo, da smo si to življenje izbrali in da smo tu zato, da ga živimo, da ga raziskujemo, da uresničujemo svoje potenciale, da hodimo vzravnano, ponosno, pogumno. Na spiritualnem nivoju smo si sami izbrali svojo izvorno družino in naša izkušnja z njimi je bila v resnici točno taka, kot je morala biti. Ni treba, da jih zaradi tega ljubimo ali jim postavljamo spomenike, lahko pa smo nevtralni in spoštljivi - če to zmoremo in ko to zmoremo. Če tega ne zmoremo, se lahko preprosto umaknemo, in upamo, da bomo mogoče to nekoč zmogli - lahko pa tudi ne. Zavedati se moramo, da nikomur nismo ničesar dolžni in da to resnično vključuje prav vse, tudi našega očeta, mamo ter komplet celo žlahto. 

 

Življenje je naše. Sami smo si ga izbrali. Dajmo ga živeti tako, da smo ponosni nase in da predvsem ohranjamo spoštovanje do najpomebnejšega človeka na svetu - samih sebe. Ljubezen do sebe je začetek ljubezni do vsega. Brez ljubezni do sebi ni ničesar, niti resničnega, globokega sprejemanja drugih. In ja, včasih se je potrebno umakniti vase in stran od neljubečih odnosov, da se pristna ljubezen znotraj sploh lahko razvije -  in to je ok. Ker, draga moja...

 

Življenje je tvoje - ne od tvoje mame, očeta in cele žlahte. Je tvoje. 

 

Kako ga boš peljala naprej?

 

Objem, smrekico in mirne praznike ti želim.

Much love

Tina

 

Koristno!

 

Ljubezen do sebe je osnova ljubezni do vsega. Brez ljubezni do sebi ni ničesar, niti resničnega, globokega sprejemanja drugih. In ja, včasih se je potrebno umakniti vase in stran od neljubečih odnosov, da se pristna ljubezen znotraj sploh lahko razvije -  in to je ok!

 

 

** Tina Božič je individualna in skupinska psihoterapevtka, psihologinja, ki živi in dela v Novi Gorici. Srečno poročena mama dveh deklic, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase. Če želiš biti o njih obveščena, se prijavi tukaj ali spodaj z obrazcem in o vsem boš obveščena pravočasno!

 

"Tina in njena delavnica je nekaj, kar preprosto moraš doživeti in občutiti. Tinin glas in njeno vodenje do stika z dušo je nepozabna izkušnja, ki je resnično vredna. Ob poplavi vseh mogočih metod in terapevtov, je srečanje s Tino v čudovitih prostorih Psihoterapije Božič, balzam za dušo, srce in telo. Iskreno priporočam!" 

 

- Ajda

 

 

 

 

Please reload

Prijava na e-novice
Kategorije
Please reload

Priporočava

Stres, polivagalna teorija in semafor treh stanj

1/10
Please reload

Najnovejše objave
Please reload

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka