6 lastnosti dobrih očetov
Sedim v skupini in opazujem dogajanje. Ena članica dela, nekaj drugih udeležencev igra vlogo družinskih članov v njeni primarni družini. Vzpostavi se družinska postavitev, v kateri so štirje otroci različnih starosti in mama. Mama, ki skrbi za dojenčka. Potem je tu mlajša deklica, ki si želi pozornosti mame. Mama je preokupirana z dojenčkom in hkrati bratom, ki neprestano nagaja sestrama. V tej družini je ogromno dinamike med otroci in mamo.
Kar je ob opazovanju najbolj okupiralo mene, je bilo to, da v družini ni bilo moškega. Bil je fantek, ki je bil izredno živahen ... vendar: "Kje je fotr?", sem se spraševal.
V psihoterapiji je ključno, da poleg dovoljevanja bolečine ustvarjamo nove možnosti za rast. Ko smo iskali, kaj bi za kolegico, ki je igrala glavno vlogo, v preteklost in njenem odraščanju pomenilo opolnomočenje, smo videli, da bi potrebovala varno družinsko okolje. Mene pa je doletela vloga, da sem ji odigral očeta kot ga nikoli ni imela.
Ni bilo potrebno veliko.
Že preprosta prisotnost moškega, ki čuti, se zaveda ljudi okrog sebe in nosi svojo odgovornost, je bila za družinski sistem pomirjujoča.
Vloge so se porazdelile na drugačen način. Mati se je sprostila. Oče ji je stal ob strani. Otroci so se umirili. Energija v družini se je spremenila. Vse je postalo bolj prizemljeno in easy.
Ko smo se po zaključku "procesa", kot rečemo takemu delu v telesni psihoterapiji, pogovarjali o dogajanju, je v nekem trenutku vsak izmed nas opisal svojega očeta z eno samo karakteristiko:
odtujen oče,
oče, ki ga nikoli ni,
oče, ki ne spoštuje moje meje,
prestrašen oče,
oče, ki se nikoli ne igra z mano,
oče, ki se me ne dotakne,
oče, ki se me nikoli ni želel.
Nekatere od zgoraj zapisanih karakteristik so se ponovile večkrat.
Ni bilo prvič, da me je postalo sram, da sem moški.
Spomnim se moje prve vikend delavnice iz telesne psihoterapije Core Energetics, tu v Sloveniji. Bil je zelo čustven vikend, veliko je bilo ekspresije čustev (kar je ena najbolj prepoznavnih značilnosti tovrstne telesne psihoterapije in to jo tudi ločuje od ostalih psihoterapevtskih pristopov).
V tisti skupini so večinoma delale ženske.
Ogromno je bilo njihove jeze. Jeze, za katero domuje globoka bolečina.
In najbolj od vsega mi ostaja v spominu občutek bolečine, ki jo povzročamo moški.
To je bila ena izmed ključnih izkušenj, ki je močno zaznamovala mojo nadaljno poklicno pot.
Tudi ta dan me je bilo sram, da sem moški.
V celi uri vožnje proti domu sem jo tričetrt prejokal.
Hkrati sem se spraševal, kaj, kje in na kakšen način vse jaz povzročam bolečino? Predvsem hčerkama in ženi. In tudi drugim. Na nekatera vprašanja sem poznal odgovor, na druga sem ga enostavno čutil.
Odprlo se je celotno novo vesolje izkušenj in védenja.
Jasno mi je bilo, da obstajajo v meni deli, ki se jih enostavno ne morem zavedati, ker jih pred sabo skrivam v nezavednem... in nezavedno je po definiciji nekaj, česar se ne zavedam.