6 lastnosti dobrih očetov

Sedim v skupini in opazujem dogajanje. Ena članica dela, nekaj drugih udeležencev igra vlogo družinskih članov v njeni primarni družini. Vzpostavi se družinska postavitev, v kateri so štirje otroci različnih starosti in mama. Mama, ki skrbi za dojenčka. Potem je tu mlajša deklica, ki si želi pozornosti mame. Mama je preokupirana z dojenčkom in hkrati bratom, ki neprestano nagaja sestrama. V tej družini je ogromno dinamike med otroci in mamo.  

 

Kar je ob opazovanju najbolj okupiralo mene, je bilo to, da v družini ni bilo moškega. Bil je fantek, ki je bil izredno živahen ... vendar: "Kje je fotr?", sem se spraševal.

 

V psihoterapiji je ključno, da poleg dovoljevanja bolečine ustvarjamo nove možnosti za rast. Ko smo iskali, kaj bi za kolegico, ki je igrala glavno vlogo, v preteklost in njenem odraščanju pomenilo opolnomočenje, smo videli, da bi potrebovala varno družinsko okolje. Mene pa je doletela vloga, da sem ji odigral očeta kot ga nikoli ni imela. 

 

Ni bilo potrebno veliko.

 

Že preprosta prisotnost moškega, ki čuti, se zaveda ljudi okrog sebe in nosi svojo odgovornost, je bila za družinski sistem pomirjujoča. 

 

 

Vloge so se porazdelile na drugačen način. Mati se je sprostila. Oče ji je stal ob strani. Otroci so se umirili. Energija v družini se je spremenila. Vse je postalo bolj prizemljeno in easy

 

Ko smo se po zaključku "procesa", kot rečemo takemu delu v telesni psihoterapiji, pogovarjali o dogajanju, je v nekem trenutku vsak izmed nas opisal svojega očeta z eno samo karakteristiko:

 

  • odtujen oče, 

  • oče, ki ga nikoli ni, 

  • oče, ki ne spoštuje moje meje, 

  • prestrašen oče, 

  • oče, ki se nikoli ne igra z mano, 

  • oče, ki se me ne dotakne,

  • oče, ki se me nikoli ni želel. 

 

Nekatere od zgoraj zapisanih karakteristik so se ponovile večkrat.

 

Ni bilo prvič, da me je postalo sram, da sem moški. 

 

Spomnim se prve vikend delavnice iz telesne psihoterapije Core Energetics z Walidom Dawom, tu v Sloveniji. Bil je zelo čustven vikend, veliko je bilo ekspresije čustev (kar je ena najbolj prepoznavnih značilnosti Core Energeticsa in ga tudi ločuje od ostalih psihoterapevtskih pristopov).  

 

V tisti skupini so večinoma delale ženske.

 

Ogromno je bilo njihove jeze. Jeze, za katero domuje globoka bolečina.

 

In najbolj od vsega mi ostaja v spominu občutek bolečine, ki jo povzročamo moški.

 

To je bila ena izmed ključnih izkušenj, ki je močno zaznamovala mojo nadaljno poklicno pot. 

 

Tudi ta dan me je bilo sram, da sem moški. 

 

V celi uri vožnje proti domu sem jo tričetrt prejokal.

 

Hkrati sem se spraševal, kaj, kje in na kakšen način vse jaz povzročam bolečino? Predvsem hčerkama in ženi. In tudi drugim. Na nekatera vprašanja sem poznal odgovor, na druga sem ga enostavno čutil. 

 

Odprlo se je celotno novo vesolje izkušenj in védenja.

 

Jasno mi je bilo, da obstajajo v meni deli, ki se jih enostavno ne morem zavedati, ker jih pred sabo skrivam v nezavednem... in nezavedno je po definiciji nekaj, česar se ne zavedam. 

 

Začutil sem, da moram nekatere stvari v življenju korenito spremeniti; takrat sem se odločil za telesno psihoterapijo.

 

In širiti zavedanje.

 

V prvi vrsti zavedanje, kakšni idioti znamo biti moški.

 

Moški naredimo mimogrede toliko gorja na svetu, da me je groza. Ja, ženske tudi, a se bom tokrat držal moške vloge... predvsem vloge očeta.

 

 

Arhetip očeta oziroma Kralja je ena izmed osnovnih arhetipskih energij, ki imajo najmočnejši vpliv na moško psiho in sestavljajo Božansko Moškost (Divine Masculine). Skupek teh primarnih energij, vsaka s svojimi božanskimi lastnostmi, poganja naše misli, čustva, želje in vedenje v smeri našega zadovoljstva in dobrega počutja.

 

Osrednja vloga arhetipa Kralja je vzdrževanje moči, redu in ravnotežja ter sodelovanje v vprašanjih plodnosti, dobronamernosti in blagoslova. Strasten v svoji odprtosrčnosti kraljuje na področju materialne manifestacije, družine – kraljestva njegovega vpliva.

 

Njegove lastnosti so učinkovitost, suportivnost, skrbnost in nega. Njegova prisotnost, trdnost in mirnost so lahko enim v tolažbo in drugim za zgled. Njegov vpliv je prizemljen in v vseh okoliščinah pomirjujoč. Njegovo obnašanje je zrelo in zrcali njegovo modrost.

 

Uteleša zavedanje, da je navkljub nenehnim spremembam, vse točno tako, kot mora biti.

 

Kaj lahko očetje naredimo?

 

Prvi korak je zavedanje. Opazovanje in razmislek o tem, kaj počnemo in kaj ne počnemo. Ob katerih reakcijah se počutimo dobro in ob katerih za en drek. In predvsem opazovanje počutja in reakcij naših otrok ob tem.

 

Ko se rodi otrok, se rodi tudi oče! 

 

 

Brez otroka torej ni očeta.

 

Kaj torej od njega potrebuje otrok?

 

Poleg očeta, ki razmišlja, potrebuje otrok predvsem moškega, ki naredi naslednji korak: sprejme svojo odgovornost in stopi v fazo dejanj.

 

1. Prisotnost

Po mojem mnenju je prva in ključna stvar je njegova prisotnost. Očetje se vse prevečkrat odrečejo svoji primarni vlogi v družini in jo prepustijo ženskam. Moški bo poskrbel za denar, ženska pa naj se ukvarja z otroci. Moški mora nujno na novo definirati svojo pozicijo tako v odnosu do ženske, matere otroka, kot do otroka. Otrok potrebuje obe energiji. Moško in žensko. Naravni naraščajoči energijski tok tekom otrokovega razvoja rabi tako moško kot žensko zrcalo. Mejo, ob kateri lahko raziskuje meje samega sebe. Otrok potrebuje tudi prisotnega očeta.

 

2. Poslušanje

Poleg prisotnosti potrebuje otrok v svojem očetu poslušalca. Nekoga, ki ga ne samo posluša ampak tudi sliši. To pomeni očeta, ki ne skoči takoj in poskuša rešiti vsak otrokov problem, ampak res posluša, kaj mu otrok govori. Le na ta način se ustvarja prostor za razvoj njegovih čustev. Biti čustveno odprt do drugih in le poslušati je večkrat težje kot enostavno rešiti problem namesto njega. Za to mora biti moški čustveno odprt in povezan s svojim srcem.

 

3. Vodenje

Oče je otrokovo okno v svet. Otroci posnemajo zavedne in nezavedne reakcije svojih očetov. Razmišljanja, dejanja in občutke. Sinovi bodo gledali svoje očete kako delajo in govorijo, kako igrajo športne igre. Dekleta si bodo velikokrat izbrala življenjske sopotnike, ki bodo utelešali vrednote njihovih očetov. Oče ti daje usmeritev. Otrok rabi očeta, ki mu pove, kdaj vozi v nasprotno smer in kdaj po enosmerni cesti. Nekoga, ki mu pove, da se včasih enostavno ne potrudi dovolj in da zmore več. Za otroka, ki bo imel ob sebi očeta, ki ga vodi in verjame vanj, ne bo v življenju nobenih omejitev - razvijal se bo svobodno, saj bo čutil, da se lahko sooča z življenjem - tako kot se je njegov oče.

 

 

4. Tolažba

V svojem raziskovanju otrok poleg vzponov doživlja padce. Ker je otrok v svojem raziskovanju s polnim telesom, bo ob vzponih občutil ogromno užitka, medtem ko bodo padci neutolažljivo boleči. Ni bolj potolažljivih besed kot "Vse bo še v redu", še posebej, če jih izreče oče. Za otroka je to prizemljen in pomirjujoč občutek, ker oče ve, kako se stvarem streže. Oče je tisti, ki mu da upanje, pogum, trdnost in moč.

 

5. Modrost

Zrel in izkušen oče začuti, kaj njegovega otroka potolče in kaj je tisto, zaradi česar mu zažarijo oči. Brezpogojno zna podpreti smer, v katero otroka vodi njegovo srce, mu s tem pomaga pri izbiri pravih prijateljev, pravih krožkov, pravih partnerjev. Uteleša zavedanje, da je vse točno tako, kot mora biti.

 

6. Ljubezen

Da otrok odraste v uspešnega odraslega, ki bo znal slediti sebi in svojemu srcu, potrebuje brezpogojno ljubezen in spoštovanje. Potrebuje očeta, ki bo vedno imel živce in voljo ukvarjati se z njim. In če mu volje in živcev zmanjka, jih vedno znova najde. Dela na sebi in jih najde! 

 

In če je potrebno, to ponavlja do konca življenja. 

 

Kajti ena izmed naših primarnih nalog je poskrbeti, da ima naslednja generacija že v osnovi boljšo pozicijo, kot smo jo imeli mi.

 

Da zavedanje z naslednjo generacijo zraste.

 

To dosežemo s tem, da poskrbimo za tok brezpogojne ljubezni v naših družinah. 

 

Zakaj je za večino moških to tako težko realizirati?

 

Mogoče se z zgoraj naštetim sploh ne strinjajo, v smislu, da je vse to sploh pomembno za vzgojo. Imajo predstavo, kako bi moralo biti - ker so v glavi. Imajo svoj prav in ne gredo v odnos z otrokom iz srca. Izhajajo iz prepričanj, kakšna naj bi vzgoja bila - običajno so jih od nekoga povzeli, slišali. Ne izhajajo iz čutenja in potrebe otroka. V smislu razmisleka o vlogi očeta so dejanja stvar debate. V smislu čutenja in poslušanja srca pa debate ni.

 

Pot srca je vedno ljubezen.

 

Nestrinjanje s potjo srca je preprosto odpor.

 

Nezavedni odpor, ki moškega ne spusti blizu njegove lastne notranje bolečine.

 

Odpor, ki preprečuje vpogled v njegova lastna hrepenenja. Hrepenenja majhnega fantka, ki niso bila uslišana s strani njegovega očeta ali pa so bila brutalno izničena in poškodovana.

 

 

Svojega očeta tekom lastnega razvoja ponotranjimo. 

 

Zato lahko živimo in delujemo iz srca le, če smo sami bili deležni prisotnosti očeta na tak način. In če naši očetje niso delovali v skladu s temi koraki, tudi mi verjetno ne bomo.

 

Razen, če se zavestno odločimo in se spremenimo!

 

Če hočemo vse zgoraj našteto začutiti in živeti, je zdravljenje naših ran naslednji korak.

 

Brez tega ne gre.

 

In ta korak mora narediti vsak sam. 

 

Najprej se mora naučiti priti nazaj v stik s sabo, s svojimi ponotranjenimi slikami očeta in priti v stik s svojim notranjim otrokom. Velikokrat temu sledijo notranje bitke notranjega otroka s ponotranjenim očetom katerih rezultati posledično permanentno spremenijo delovanje moškega.

 

Cilj notranjih bitk so spremembe notranje slike očeta in ozdravitev ran notranjega otroka.

 

Moškega pa je začutiti svoje rane in konfrontirati se s ponotranjenim očetom nezavedno močno strah.

 

Šele ko moški opravi svojo bitko z očetom, namreč odraste.

 

Prevzame 100% odgovornost za svoje življenje.

 

Ni več baby. 

 

Korak, ki ga mnogi moški nočejo.

 

A hkrati korak, po katerem številni hrepenijo.  

 

Za vse te korake moški potrebuje pogum, čas in okolje, v katerem je lahko iskren, odprt in podprt. 

 

Štejejo le dejanja!

 

 

 

Koristno!

 

Ko se rodi otrok, se rodi tudi oče! 

 

Če moški noče biti odtujen oče, ki nikoli ni prisoten, se mora zavestno odločiti in spremeniti svoja dejanja. Otrok od očeta potrebuje: prisotnost, pozornost in poslušanje, vodenje, tolažbo, modrost, ljubezen in spoštovanje.

 

Stopiti na pot srca je vedno povezano s premagovanjem notranjih odporov. Najprej se moraš naučiti priti nazaj v stik s sabo, s svojimi ponotranjenimi slikami očeta in priti v stik s svojim notranjim otrokom. Ko enkrat začutiš svoje rane velikokrat sledi konfrontacija s ponotranjenim očetom. Temu sledijo notranje bitke, katerih cilj so spremembe notranje slike očeta in ozdravitev ran notranjega otroka.

 

Za vse te korake potrebuješ pogum, čas in okolje, v katerem si lahko iskren, odprt in podprt. 

 

 

Samo je telesni psihoterapevt Core Energetics®, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu NICE - Netherlands Institute of Core Energetics. Živi in dela v Novi Gorici. Je poročen in oče dveh deklet.

 

 

PS. Želiš raziskati vlogo tvojega očeta v tvojem življenju? Pridi na prvi pogovor in videla bova, kaj se da narediti v smeri zdravljenja tvojih notranjih ran. Stopiva skupaj na pot spremembe! 

Please reload

Prijava na e-novice
Kategorije
Please reload

Priporočava

Stres, polivagalna teorija in semafor treh stanj

1/10
Please reload

Najnovejše objave
Please reload

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka