Hočeš svobodo in da bi te imeli vsi radi? Good luck!

Nekoč sem nekje slišala tole: "Imeti svoj posel je najboljše orodje za osebnostno rast." Ne vem, če je res najboljše, je pa zagotovo eno bolj inteligentnih. In tako kot vsako orodje, tudi za posel velja, da je dobro natančno v toliko, kot ga znamo uporabljati. Orodja lahko uporabljamo smiselno in efektivno, lahko nimamo od njih nič ali pa jih uporabljamo na neučinkovit in nekonstruktiven način. Takrat od njih bodisi nimamo nič, v najslabšem primeru pa bo učinek negativen.

Tik pred rojstvom najine druge hčerke, konec 2007, sem se odločila, da si bom, enkrat za vselej dovolila, da sem v tem življenju komplet svobodna. Priznala sem si, kar sem že nekaj časa vedela, da namreč najbolje delam in najlažje živim, ko sem sama svoja šefica, ki popolnoma svobodno izbira, kaj počne, na kakšen način in s kom sodelujem. Ko je bila najina najstarejša hčerka stara 2 meseca, sem dala odpoved za pogodbo za nedoločen čas in tik pred porodom moje najmlajše dojela, da bo tokrat šlo zares. Nič več izmikanja, cincanja, čakanja.


Moja motivacija je bila zelo preprosta. Hotela sem, da imata moji hčeri mamo, ki si je upala in znala iz življenja narediti največ, predvsem pa je upala in znala slediti svojim sanjam, talentom in ambicijam. Takrat seveda nisem vedela - in tega ne vem niti sedaj - koliko od tega bosta punci uporabili zase, ampak gotovo upam na najboljše, hkrati pa vem, da svoj delež dobro opravljam, saj dajem od sebe vse, kar lahko, čeprav hkrati vedno vem, da imam še rezervo in je pot res odprta.

No, to, da mi nihče ničesar ne šteje in dirigira, je zame luksuz. In, kot vemo, vsak luksuz vedno plačamo. Skupaj s svobodo, v življenje vedno na polno vstopi tudi odgovornost, in ta odgovornost je davek. Tega davka na luksuz na tak način prej nikoli nisem poznala, saj je pozicija, ko si za komplet celo svoje preživetje odgovoren sam, nepredstavljiva, dokler se v njej ne znajdeš. Nobenega 15. v mesecu ni, nobenih božičnic, nobenih plačanih odpustov. Ne obstajajo plačane malice, potni stroški, ne obstaja bolniška za otroka, plačana izobraževanja? Obstajajo prispevki, ki jih plačuješ, davek, ki ga odvajaš, in delo je, če si delo narediš. Nobene omnipotentne mamice ni, ki poskrbi zate... ma res nobene.

Iskreno?


S tem dejansko nisem nikoli imela resnih težav, ker sem tak tip človeka... ok, razen v težkih trenutkih, ko nisem mogla poskrbeti zase in za kliente, ko sem se recimo zbudila bolna, morala odpovedati n-terapij in sem vedela, da nimam privilegija, da grem k zdravniku in ostanem doma na bolniški - kar se mi itak še vedno zdi totalno bizarno in za kozlat, pri vseh prispevkih in davkih, ki jih plačujem redno in vestno in do zadnje cifrice natančno. Ampak to rešujem tako, da konflikt sublimiram in potem delam na mojem zdravju... in s tem itak zmagam. Sistema ne mislim spreminjat; vem, da to preprosto ni moja pot naprej.

Vzgojena sem bila tako, da ne pričakujem veliko od drugih (kar ni nujno dobro in ima svoje senčne plati), hkrati pa sem bila od zmeraj študiozna in navajena delati. In s tem sem avtomatično znala prevzemat tudi odgovornost. To mi res nikoli ni bilo težko. In zato verjetno tudi nikoli nisem naletela na težave z mojo svobodo; zame je svoboda možna in več kot izvedljiva.

Spoznala pa sem, in to je težji del svobode ta, da ko je enkrat človek "on it's own", potem začnejo konkretno odpadati vse njegove anomalije v dojemanju realnosti.

Zagotovo mora, prvo kot prvo, odleteti še zadnji ostanek vloge Žrtve, ki je prepričana, da so ji drugi (sistem, družba, država, starši, partner, otroci, cerkev, šola, bog etc.) dolžni, ona pa je kriva (svoje dobrote in skromnosti).

Potem odpade, prej ali slej, navezanost na vlogo večnega otroka, ki se ni sprijaznil z omejitvami realnosti (prostora, časa in ekonomije) in še vedno sanja (svoj prostor, čas in ekonomijo), pri tem pa pričakuje, da mu bodo drugi (isto kot zgoraj - družba, država, starši, partner, otroci, cerkev, šola, bog etc.) pometali za ritjo.

Pri resnem sidranju v realnost, ki s sabo prinese tudi resni, na dolgi rok vzdržni uspeh in profesionalizem, odpade tudi idealizirana slika o sebi ali drugih kot o brezmejeno ljubečih in sprejemajočih in vsedobrih bitjih, saj svoboda, ko jo želimo imeti in obdržati, paradoksalno, zahteva ekstremne, izjemne meje. In v samostojni poziciji lahko pozabite na brezmejnost.

In še marsikaj drugega odpade... Recimo otroška potreba po tem, da bi nas imeli vsi ljudje radi. Samostojnost namreč sproža pri ljudeh dosti neprijetnih občutkov, predvsem pa zavisti; vsi to vemo, nihče si tega ne želi prizanti, ker potem je treba priznati, da nismo niti mi tako lepi, kot bi radi bili, in da svet ni tako poln čudovitih ljudi, kot bi radi sanjali, da je.

Ker sem po naravi opazujoča in razmišljujoča, že od majhnega rada spremljam tudi ljudi, ki so podjetni. Sama prihajam iz družine knapov, klekljaric, peglarc, gospodinj in kmetov. Njihovi nasledniki, moja družina po obeh straneh, so šli v različne "ekonomije", od socialno-varstvenih in izobraževalnih do konkretno podjetniških in umetniških.

Še sedaj se spomnim, kako sem v času, ko sem se odločala, da bom pustila "varno" službo za nedoločen čas, sanjala mojega strica, očetovega najmlajšega brata, ki je bil od vseh stricov po očetovi strani takrat najbolj podjeten in hkrati kreativen, režiser in muzičar.

Tiste sanje so mi, v vrtincu dvomov in samospraševanj, dale zeleno luč.

Rekle so mi, naj zavijem proti severu.

In sem šla.


Sledila sem temu, kar je znotraj mene... in se oprla, očitno, na pozitivne zglede v moji družini... ter jih seveda potem modificirala.

Iz opazovanja se ljudje ogromno naučimo. In pri ljudeh, ki so kreativni, rada opazujem, kako delujejo, razmišljajo in ravnajo s čustvi. Všeč mi je njihov kreativni ogenj, ambicioznost, individualizem in hkrati sposobnost sodelovanja z drugimi. Rada imam, ko štrlijo iz povprečja in si ne pustijo pristriči perutk. Velikokrat izgledajo drugače, govorijo drugače, čutiti so drugače.

Spomnim se pogovora z mladim podjetnikom, na poti iz letališča. Bil je vroč julij, prispela sem iz Arizone, potovala sem skoraj cel dan, ampak on je bil simpatičen, entuziastičen, točno vem, o kateri (takrat) futuristični temi je govoril; bil je res prijeten, se mi je dalo klepetati.

Le ena stvar mi ni dala miru. Zraven vsega strastnega navdušenja sem pri njem začutila en tak mrzel strah. Na vroč julijski dan, s polno ritjo arizonskega in beneškega sonca, se je to še bolj zaznalo. Rekla bi, da se strahu niti slučajno ni zavedal. Poizkušala sem si predstavljat, kaj vse bi lahko s tem zagonom dosegel, ko bi bil brez tistega strahu? Kako bi se povečala njegova kreativnost? Kakšne odločitve bi lahko sprejemal? Kako bi lahko veliko več dal in veliko več prejel? Kako noro bi lahko rastel?! On in njegov biznis?

Strah - in drugi negativni vzorci v nas - imajo vedno svoje energijske izvore in podlage. In največji catch je, da se 95% vseh njih niti ne zavedamo. Na njih nas opozarja "življenje, ki se nam dogaja":

  • naključja, ki se nam dogajajo, in

  • vzorci, ki se nam ponavljajo.

Ko opazujem, skozi psihološko in spiritulano prizmo, podjetnike in kreativce v frustriranih fazah, opazim:

  • da so pogosto panični, ker jim posel ne teče tako, kot bi želeli,

  • zapletajo se z napačnimi soigralci (k l a s i k a),

  • mislijo, da bodo težavo rešili z novo strategijo in marketinškim prijemom,

  • na slepo in nekritično preizkušajo vzorce, ki jih pobirajo od drugih,

  • težko se umirijo in najdejo stik z njihovo izvirno, avtentično, soulful strategijo.

Ob vsem tem jim je skupno, da uporabljajo univerzalen "Just do it! / We can do it!" mindset. Z njim seveda ni nič narobe, problem je le, če ga vzamemo na napačen način in si zaradi njega ne dovolimo napak, senc in slabih občutkov, ki so pogosto odmev preteklosti in dediščina intimne osebne preteklosti. Le-to redko ljudje v poslu redko naglašujejo, velikokrat se obnašajo, kot da intimna... osebna preteklost ne obstaja.

Verjetno z razlogom.


Presenečeni bi bili, ko bi odkrili, kako veliko ima opravit naš odnos do denarja in ambicioznosti z odnosom do očeta. In, po drugi strani, kako je odnos z mamo - kako je ona ljubila, delila in zaupala - povezan z intimno srečo v odnosih (ki nam je verjetno, poleg posla, ravno tako zelo močno pomembna?). Koliko je vseh teh zapisov v nas! In to ni teorija iz l.1899, ampak vzorci, ki se praktično in kristalno jasno pokažejo, ko se ljudje lotimo razreševanja najglobljih energijskih ozadij svojih težav. Ko se prelevimo v detektive in najdemo ter nevtraliziramo omejujoča prepričanja in močna čustva, ki iz nezavednega vladajo našim odločitvam.

Vse je energija. Vse, kar naredimo in ne naredimo, se zgodi zato, ker je to najprej informacija v našem energijskem polju. Vse je samo informacija, v štartu.

Rešitev za spremembo v poslu zato ni zgolj v akciji - novi startegiji, certifikatu ali boljšem mreženju in marketingu. Ko želimo narediti skok v karieri - podjetniški ali ne, razmislimo najprej o naši intimni osebni inventuri in o tem, kdo pavzaprav smo?

Vse se namreč začne znotraj.

Ko ste v točki spremembe in zadeve ne delujejo, kot bi radi, vedno vnesite v enačbo vašo intimno osebno zgodbo.

Poiščite nekoga, ki mu boste zaupali in vam bo hkrati znal pomagati pri predelavi energijskih ozadij vzorcev, ki oblikujejo ozadje vaše kariere. Ti včasih res nimajo popolnoma nobene zveze z delom, včasih jo pa imajo zelo. Kakorkoli obrnemo, sprememba v poslu, pri delu, v karieri se začne tako kot kjer koli drugje: navznoter. Posel, delo in kariera so načini, kako rastemo kot človeška bitja. Vse, kar je, je najprej v našem notranjem svetu.

Notranja rast je rast supreme.


* Tina Božič je mama, žena, psihoterapevtka in psihologinja. Živi v Novi Gorici, dela s klienti online po celem svetu in v luštni praksi, ki jo deli s Samotom. Klasično psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom s spiritualnim svetom.


** Prvič bereš najin blog? S Samotom ga delava že 2015, precej več pa napiševa za bralce v najinih e-novicah. Pridruži se nam, ki nam ni vseeeno, kam gre ta svet in zato živimo zavestna življenja, na inteligenten način. Vpiši tvoj e-mail tu (klik) in se beremo 💙


Prijava na e-novice
Najnovejše objave
Priporočava