• Tina Božič

Hočeš svobodo in da bi te vsi imeli radi? Good luck!

Avstralka, rahlo hipijevska in hkrati zelo uspešna podjetnica, ki spodbuja ženske k notranji rasti skozi oblikovanje avtentične kariere, pravi: "Posel je najboljše orodje za osebnostno rast." V teh časih? Zagotovo eno bolj inteligentnih. In tako kot vsako orodje, tudi za posel velja, da je dobro natančno toliko, kot ga znamo uporabljati. Orodja lahko uporabljamo smiselno in efektivno ali pa na nekonstruktiven način. Takrat od njih bodisi nimamo nič, v najslabšem primeru pa bo učinek negativen.

Tik pred rojstvom najine druge hčerke, 2008, sem se odločila, da si bom, enkrat za vselej, dovolila, da sem v tem življenju komplet svobodna.

Priznala sem si, kar sem že nekaj časa vedela, da namreč najbolje delam in najlažje živim, ko sem sama svoja šefica, ki popolnoma svobodno izbira, kaj počne, na kakšen način in s kom.

Ko je bila moja najstarejša stara 2 meseca, sem dala odpoved za pogodbo za nedoločen čas in tik pred porodom moje najmlajše dojela, da bo tokrat šlo zares. Nič več izmikanja, cincanja, čakanja.

Moja motivacija je bila preprosta.

Hotela sem, da imata moji hčeri mamo, ki si je upala in znala iz življenja narediti največ, predvsem pa slediti svojim sanjam, talentom in ambicijam.

Takrat seveda nisem vedela - in tega ne vem niti sedaj - koliko od tega bosta punci uporabili zase, ampak gotovo upam na veliko boljše kot najboljše in hkrati vem, da svoj delež dobro opravljam, saj dajem od sebe vse, kar lahko.

No, to, da mi nihče ničesar ne šteje, je luksuz.

In, kot vemo, vsak luksuz vedno plačamo.

Skupaj s svobodo v življenje tako vedno na polno vstopi tudi odgovornost in ta odgovornost je davek.

Tega davka na luksuz na tak način prej nikoli nisem poznala, saj je pozicija, ko si za komplet celo svoje preživetje odgovoren sam, nepredstavljiva, dokler se v njej ne znajdeš. Nobenega 15., nobenih božičnic, nobenih plačanih odpustov. Malice, potni stroški, bolniška za otroka, plačana izobraževanja? My ass...

Iskreno?

S tem v resnici nisem imela resnih težav... ok, razen v težkih trenutkih, ko nisem mogla poskrbeti zase in za kliente, ko sem se recimo zbudila bolna, morala odpovedati n-terapij in sem vedela, da nimam privilegija, da grem k zdravniku in ostanem doma na bolovanju - kar se mi itak še vedno zdi totalno bizarno in nefer, pri vseh prispevkih in davkih, ki jih plačujem redno in vestno. Ampak to rešujem tako, da konflikt sublimiram in potem delam na mojem zdravju... in s tem itak zmagam.

Vzgojena sem bila tako, da ne pričakujem veliko od drugih (kar ni nujno dobro in ima svoje senčne plati), hkrati pa sem bila od zmeraj študiozna in navajena delati. In s tem sem avtomatično znala prevzemat tudi odgovornost. In zato verjetno tudi nikoli nisem naletela na težave z mojo svobodo; zame je možna in več kot izvedljiva.

Fakt pa je, da ko je enkrat človek "on it's own", začnejo konkretno odpadati vse anomalije v dojemanju realnosti.

Zagotovo mora, prvo kot prvo, odleteti še zadnji ostanek vloge Žrtve, ki je prepričana, da so ji drugi (družba, država, starši, partner, otroci, cerkev, šola, bog etc.) dolžni, ona pa je kriva (svoje dobrote in skromnosti).

Odpade, prej ali slej, navezanost na vlogo večnega otroka, ki se ni sprijaznil z omejitvami realnosti (prostora, časa in ekonomije) in še vedno sanja (svoj prostor, čas in ekonomijo), pri tem pa pričakuje, da mu bodo drugi (isto kot zgoraj - družba, država, starši, partner, otroci, cerkev, šola, bog etc.) pometali za ritjo.

Odpade tudi slika o sebi kot o brezmejeno ljubečem in sprejemajočem in vsedobrem bitju, saj svoboda, če jo želimo obdržati, paradoksalno, zahteva ekstremno dobre meje in v samostojni poziciji ni brezmejnosti.

In še marsikaj drugega odpade... ja, recimo otroška potreba po tem, da bi nas imeli vsi ljudje radi. Samostojnost namreč sproža pri ljudeh dosti neprijetnih občutkov, predvsem pa zavisti.

:)

Ker sem po naravi opazujoča, že od majhnega rada spremljam tudi ljudi, ki so podjetni.

Sama prihajam iz družine knapov, klekljaric, peglarc, gospodinj in kmetov. Njihovi nasledniki, moja družina po obeh straneh, so šli v različne "ekonomije", od socialno-varstvenih in izobraževalnih do konkretno podjetniških in celo umetniških.

Še sedaj se spomnim, kako sem v času, ko sem se odločala, da bom pustila "varno" službo za nedoločen čas, sanjala mojega strica, očetovega najmlajšega brata, ki je bil od vseh stricov po očetovi strani najbolj podjeten in hkrati kreativen, režiser in muzičar.

Tiste sanje so mi, v vrtincu dvomov in samospraševanj, dale zeleno luč.

Rekle so mi, naj zavijem proti severu.

In sem šla.

Sledila sem temu, kar je znotraj mene... in se oprla, očitno, na pozitivne zglede v moji družini... ter jih seveda potem modificirala:)

Iz opazovanja se ljudje ogromno naučimo.

In pri ljudeh, ki so kreativni, rada opazujem, kako delujejo, razmišljajo in ravnajo s čustvi.

Všeč mi je njihov kreativni ogenj, ambicioznost, individualizem in hkrati sposobnost sodelovanja z drugimi. Rada imam, ko štrlijo iz povprečja in si ne pustijo pristriči perutk.

Velikokrat izgledajo drugače, govorijo drugače, čutiti so drugače.

Spomnim se pogovora z mladim podjetnikom, na poti iz letališča. Bil je vroč julij in prispela sem iz Arizone, potovala sem skoraj cel dan, ampak on je bil simpatičen, entuziastičen in res prijeten in se mi je dalo klepetati.

Le ena stvar mi ni dala miru.

Zraven vsega strastnega navdušenja sem pri njem začutila en tak mrzel strah.

Na vroč julijski dan, s polno ritjo arizonskega sonca, se je to še bolj zaznalo.

In rekla bi, da se strahu niti slučajno ni zavedal.

Poizkušala sem si predstavljati (to avtomatično počnem - vidim slike možne prihodnosti za ljudi), kaj vse bi lahko s tem zagonom dosegel, ko bi bil brez tistega strahu?

Kako bi se povečala njegova kreativnost?

Kakšne odločitve bi lahko sprejemal?

Kako bi lahko veliko več dal in veliko več prejel?

Kako noro bi lahko rastel?!

On in njegov biznis?

Strah - in drugi negativni vzorci v nas - imajo vedno svoje energijske izvore in podlage. In največji catch je, da se 95% vseh njih niti ne zavedamo. Na njih nas opozarja "življenje, ki se nam dogaja":

  • naključja, ki se nam dogajajo, in

  • vzorci, ki se nam ponavljajo.

Ko opazujem podjetnike in kreativce v frustriranih fazah, opazim:

  • da so pogosto panični, ker jim posel ne teče tako, kot bi želeli,

  • zapletajo se z napačnimi soigralci,

  • mislijo, da bodo težavo rešili z novo strategijo in marketinškim prijemom,

  • na slepo in nekritično preizkušajo vzorce, ki jih pobirajo od drugih,

  • težko se umirijo in najdejo izvirno, avtentično strategijo.

Ob vsem tem jim je skupno tudi to, da uporabljajo univerzalen "Just do it! / We can do it!" mindset. Z njim seveda ni nič narobe, problem je le, če ga vzamemo na napačen način in si zaradi njega ne dovolimo napak, senc in slabih občutkov, ki so pogosto odmev preteklosti in dediščina intimne osebne preteklosti.

Intimna... osebna preteklost.

Presenečeni bi bili, ko bi odkrili, kako veliko ima opravit vaš odnos do denarja in ambicioznosti z odnosom do očeta.

In, po drugi strani, kako je odnos z vašo mamo - kako je ona ljubila, delila in zaupala - linkan z intimno srečo v odnosih (ki vam je verjetno, poleg posla, ravno tako zelo močno pomembna!).

In koliko je vseh teh zapisov v nas!

To ni teorija iz l.1899, ampak vzorci, ki se praktično in kristalno jasno pokažejo, ko se ljudje lotimo razreševanja najglobljih energijskih ozadij svojih težav. Ko se prelevimo v detektive in najdemo ter nevtraliziramo omejujoča prepričanja in močna čustva, ki iz nezavednega vladajo našim odločitvam.

Vse je energija.

Vse, kar naredimo in ne naredimo, se zgodi zato, ker je to najprej informacija v našem energijskem polju.

Vse je samo informacija, v štartu.

Rešitev za spremembo v poslu zato ni zgolj v akciji - novi startegiji, certifikatu ali boljšem mreženju in marketingu. Ko želimo narediti skok v karieri - podjetniški ali ne, razmislimo najprej o naši intimni osebni inventuri.

Vse se namreč začne znotraj.

Ko ste v točki spremembe in zadeve ne delujejo, kot bi radi, vedno pomislite na vašo intimno osebno zgodbo.

Poiščite nekoga, ki mu boste zaupali in vam bo hkrati znal pomagati pri predelavi energijskih ozadij vzorcev, ki oblikujejo ozadje vaše kariere.

Ti včasih res nimajo popolnoma nobene zveze z delom.

Sprememba v poslu, pri delu, v karieri se začne tako kot kjer koli drugje: navznoter.

Posel, delo in kariera so načini, kako rastemo kot človeška bitja.

Vse je v našem notranjem svetu.

Notranja rast je rast supreme.

<3 Tina

PS. Prvič bereš najin blog? Pridruži se vsem, ki nam ni vseeeno, kam gre ta svet & zato živimo zavestna življenja, na inteligenten način ;) Vpiši tvoj e-mail tu spodaj ... oz. nama piši na info@psihoterapijabozic. si.... in se beremo <3

Kategorije
Priporočava
Najnovejše objave
Prijava na e-novice

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka