Kako sem "pretapkala" njeno smrt

Presedam se na neudobnem, trdem stolu. Močno me zebe. Obute imam termo štomfe in visoke škornje. Volnena obleka, dvojni rokavi, volnena ruta. Ne pomaga nič. Konec zime je, a mraz v Londonu je obupen, tak vlažen in oster kot rezilo britvice. Prostor, v katerem delamo je velik studio z visokimi stenami in ogromnimi okni. Slabo je segret. S stropa visi konstrukcija z odskimi lučmi, kabli, nekim sistemom za ozvočenje.

Poleg mene sedi Mariam. Drži me za roko in pozorno čaka. Črne oči, črni gosti lasje, tesno speti nazaj, lepa. Deluje Indijka. Prvič sva spregovorili pred nekaj več kot pol ure. Na delavnici je na vrsti vaja v parih in izbrali smo si partnerja. Če ljudi ne poznaš, gre običajno to po principu najbližjega. Tokrat sva to midve.

Dogovorili sva se, da bom v prvi rundi terapevtka jaz, Mariam bo klientka.

V tej vaji načrtno delamo s travmatskim dogodkom.

Smo na delavnici iz EFT-ja ali Emotional Freedom Technique. Po domače rečemo "tapkanje", tehnično bolj pravilno "akupresura za čustva". Razširjena, preprosta, med ljudmi popularna tehnika za sampomoč. Poleg TFT ali Tought Field Therapy pa tudi znanstveno najbolj podprta tehnika energijske psihologije, ki se jo lahko - na moje hvaležno veselje - da res odlično in kreativno uporabljat za zdravljenje v terapiji.

Po 40 minutah vsi v skupini obrnemo vloge. Sedaj sem jaz klientka in Mariam terapevtka.

"Čemu se želiš posvetiti?" me vpraša.

Nekaj časa pomolčim. Se še malo presedem na neudobnem trdem stolu. Hitro skušam začutiti, kakšen občutek imam ob njej. Najprej: ji zaupam? In potem: sem danes v dobri koži, da tvegam pretapkati z njo, kar imam v mislih?

Mirno me drži za roko in pozorno čaka.

"Ja, vem," rečem. V trebuhu čutim, da sem OK s tem.

Vpraša: "Že imaš naslov 'filma'?"

Film je poimenovanje za preprosto tehniko, s katero varno mentalno oddaljimo travmatski dogodek. S tem pomembno zmanjšamo verjetnost, da bi premočna čustva, povezana z dogodkom, lahko začela "uhajati" iz kaotičnega spominskega klobčiča, povezanega s travmo.

Imam dogodke. In sem pripravljena. Ampak komaj pride iz mene. Rečem: "Moja prijateljica L in ...."

Soba je polna glasov, moj se izgublja pod njimi. Mariam se skloni bližje: "Kako si rekla? Nisem te slišala..."

Živčna sem.

"L in njena smrt."

L in njena smrt

Čez nekaj več kot pol ure iz ozadja bežno slišim Sue. Sue vodi trening. Zato pazi na čas in pravi, da naj v 10 minutah zaključimo.

Moje telo se stresa. Ne od mraza. Z Mariam še vedno delava. Še vedno pripovedujem "film". Sprva se je zdelo, da se vsega spomnim povsem natančno. Kje sem bila, kdo je klical, kaj sem slišala. Potem sem začela čutit prsni koš in žalost, ki je naraščala in začela bruhati kot podzemna voda iz požiralnika.

Mariam me tapka, iz mene prihajajo čustva in polna sem misli, za katere nisem niti vedela, da jih še nosim v sebi, da sem jih takrat sploh imela. Dejstvo je, da je bil zame šok izgube takrat ogromen, zato se je moja psiha zaščitula in vsa ta čustva, ki so sedaj prihajala na plano, enostavno odcepila na stran. Šla so v nezavedno ali, kot rečemo v energijski psihologiji, v polje subtilne energije in sicer na tiste na nivoje, ki so zunaj dosega zavesti.

Moje telo ni pozabilo ničesar.

Moje telo očitno ni pozabilo ničesar. Vse je shranilo, tako kot vedno shrani, pri nas vseh. Če kaj, potem telo ne laže. Telo je naš ultimativni zaveznik, in npredelana travma bedno pusti sledi na telesu, potem pa še po vsem našem življenju. In tresenje mojega telesa, ki ni bilo od mraza, je bilo dejansko posledica releasa - sprostitve gmot subtilne energije, ki sem jih zadrževala v svojem fizičnem, čustvenem in mentalnem telesu.

Medtem Mariam vztrajno tapka naprej. Vsak košček spomina, ki me čustveno preplavi, enostavno in varno ga odtapka. Noge se mi tresejo in čutim mehke valove stisnjene, skompresirane energije, ki sem jo vsa ta leta zadrževala v sebi. Preplavljajo mi noge, roke. Občutek je, da se iz mojega jedra vali sled vseh tistih čustev, misli... vse tiste bolečine.

"Vsa tista bolečina"

Mariam tapka in govori in jaz ponavljam: "Even though it was too late and I could do nothing anymore, I deeply love and accept myself..."

"Čeprav se nisem mogla posloviti od nje in je bilo za vse prepozno, popolnoma ljubim in sprejemam sama sebe" ...

"Čeprav je za vse prepozno in je sedaj vsega konec, izbiram, da kljub temu ljubim in spoštujem sama sebe"...

"Ta bolečina..."

"Ta žalost..."

Krivda, praznina, nemoč, spet krivda.... šok novice,... ki je ostal v mojem telesu.... Skozi telo odteka travma trenutka, ko sem izvedela, da je ni več in da je nikoli več ne bo z mano.

Vse skupaj je kaotično, turbolentno, močno, tako kot paše k travmi, tako kot paše k izgubi nekoga, ki sem ga imela rada in ga imam še sedaj.

Tapkanje me je osvobodilo bolečine, ki je v meni ždela dosti, preveč let; ni pa odneslo moje ljubezni. Le prečistilo jo je.

Izguba je lahko velika travma. In žalovanje, ki sledi izgubi, je lahko težak in naporen proces. Šok, ki se zgodi, sproža stotine kemičnih reakcij v našem telesu, da niti ne omenjamo čustvenih in drugih posledic.

"Travma je kot magnet ali črna luknja, ki nas vleče vase."

- Jasmin Lee Cori, v knjigi Healing From Trauma (2008)

Na kratko povedano, travmatski dogodki so:

1. Enkratni ali večkratni dogodki, ki so za naše telo, psiho in dušo "preveč".

2. V času, ko se travma zgodi, je absolutno presežena naša sposobnost zavestnega odziva na situacijo.

3. Poruši se ravnovesje na telesnem, čustvenem, mentalnem in spiritualnem nivoju.

Če se ravnovesje ne obnovi več na stanje pred dogodkom, potem taki dogodki lahko daljnosežno vplivajo na naše celostno počutje in kvaliteto našega življenja.

Pod travme spadajo:

• različne nesreče,

• izgube na katerem koli področju v življenju,

• kronične, terminalne bolezni,

• operacije, vključno s težkimi porodi,

• zlorabe vseh vrst, napadi,

• nasilje, vključno s samopoškodovanjem,

• kolektivne travme (naravne nesreče, vojna)

Učinek travme si lahko predstavljamo kot šarpnel, ki se razleti v tkivu na nešteto majhnih kroglic.

Te potem ostanejo v tkivu in povzročajo neznosne bolečine. Zaradi šoka in moči dogodka, ga ne moremo predelati zavestno, zato se ostanki dobesedno razpršijo po našem notranjem prostoru in se odcepijo od zavedanja.

Delo na energijskem izvoru v psihoterapiji je pobiranje kroglic iz psihičnega tkiva. V moji praksi za ta namen največ uporabljam kombinacijo Dynamic Energetic Healinga®, tapkanja in nekaterih drugih oblik energijske psihologije. Vedno pa je osnova varen in zaupen odnos med mano in človekom, ki potrebuje pomoč. Delo s travo je lahko realtivno nezahtevno, lahko pa je zelo komplesno in naporno, tako za človeka, ki potrebuje pomoč kot tudi zame kot terapevtko.

Nepredelane travme vedno pustijo sledi. Odtise... na telesu, umu, duši. Kroglice, ki ostanejo v psihičnem tkivu in nezavedno vplivajo na to, kako oblikujemo realnost naprej, se pogosto kažejo skozi določena čustvena stanja in vedenja. Ta običajno opazujemo na spektru, od šibkih do srednje močnih do zelo močnih.

Vedenjsko se travma lahko kaže skozi:

• vznemirjenost,

• razdražljivost,

• sovražnost,

• napetost,

• samouničevanlna vedenja,

• izogibanje ljudjem, socialni umik,

• izgubo zanimanja za prijetne stvari,

• nespečnost, nočne more....

Psihološko se kaže skozi:

• vsiljive slike / spomini na dogodek (flashback),

• strah,

• anksioznost,

• sumničavost in nezaupanje do ljudi,

• občutke krivde,

• osamljenosti,

• močna negativna prepričanja o sebi in svetu....

Če pogledamo vse te simptome, vidimo, da jih dosti spada v kategorije, ki jih je danes v medicinski paradigmi opisujejo skozi diagnoze anksioznih in depresivnih motenj. Posledic travm se na splošno veliko premalo zavedamo.

Opazovanje in raziskovanje v psihoterapevtskem procesu nam namreč jasno pokaže, da lahko veliko težav, ki jih imajo ljudje na spektru anksioznih in depresivnih stisk, pripišemo neozaveščenim in nezdravljenim posledicam travmatskih dogodkov.

Dejstvo je, da je učinek travm pri različnih ljudjeh vedno različen. Sledi travme so lahko zelo vidne, lahko pa so zelo skrite. Pri nekaterih delujejo zelo pogubno, pri drugih destruktivnega učinka praktično ni. Negativni efekt travme je vedno odvisen od več faktorjev. Od starosti osebe, ki je utrpela travmo, in spleta drugih okoliščin, predvsem tega ali je bil vir travme za nas nekdo, ki smo ga poznali, še posebej nekdo, ki smo ga imeli radi in mu zaupali.

Ko so se težki dogodki ponavljali znotraj bližnjih odnosov, doživimo globoko izdajo ljubezni in tak tip travme pusti najgloblje posledice.

Najhujše so takrat, kadar je povzročitelj travme starš oz. nekdo, na katerega je otrok navezan.

Nasilje s strani človeškega bitja tudi sicer poškoduje bolj kot neosebna travma. Recimo, zelo nizek odstotek ljudi, ki so doživeli naravno katastrofo (manj kot 5%), razvije dolgotrajne simptome post travmatske stresne motnje, medtem ko to razvije več kot 50% ljudi, ki so bili spolno zlorabljeni, ujeti ali mučeni....

Nazaj k L.

Kar se mene tiče, me pogled nazaj na šok ob izgubi L., na tok dogodkov po njenem nepričakovanem odhodu, žalovanje in mučne sledi, še vedno navdaja z mešanimi občutki. Ker vem, kako se mi je življenje po njeni smrti spremenilo, ne morem da ne bi pomislila:

koliko je bilo odločitev in dejanj, ki so bili morda povezani s skritim učinkom te travme ob njenem nasilnem odhodu? Koliko sledi je nepredelana travma pustila v mojem življenju? In se tega sploh nisem zavedala? Katere odločitve sem sprejela - in bi jih lahko drugače, ko na mojo percepcijo in razmišljanje ne bi vplivali subtilni učinki tistega šoka?

Iskreno, ne vem.

Vse kar mi ostaja, skoraj destletje kasneje je, da še vedno verjamem, da so stvari v življenju natančno take kot potrebujejo biti. Da se je njena smrt in vse, kar je prinesla, zgodila, ker se je morala, in da je vse z njo povezano bilo kot je pač bilo. Navzlic vsemu mojemu obžalovanju in bolečini, potezam, ki sem jih naredila. Ni moglo biti drugače. Ostane mi to, da verjamem, da sem - tako kot Ti - za svoje življenje odgovorna sama, hkrati pa ga vsi soustvarjamo s Silo, ki je večja od nas samih. In da je vse skupaj, suma summarum, prav... In čeprav je to moja spiritualna perspektiva, ki pomaga dodeliti smisel vsem dogodkom, in me, iskreno, še nikoli ni pustila na cedilu...

... hkrati vem, da z vsemi izkušnjami in znanjem, ki ga imam danes o travmi, ne bi nikoli več čakala toliko let, da bi predelala tako boleč dogodek. Res ne. Takrat vsega tega nisem vedla, in sem čakala - da bo minilo. Pa ni.

Zato danes vem, da bi ravnala res drugače. In čakanja, tega ne bi priporočala nikomur. Travma je del življenja. Ni treba, da je tabu. Zato če bi se v tvojem življenju kadar koli zgodili težki dogodki, ki bi te pretresli in po katerih bi čutil, da nisi več "isti" kot si bili... ne čakat.

Nasvet psihoterapevtke: Poišči pomoč, takoj. In če se to zgodi nekomu, ki ga poznaš in imaš rad, vztrajaj, da si poišče pomoč. Čimprej.

Nikoli ne moremo vedeti, kako bo določena travma oziroma zaporedje travm daljnosežno vplivalo na posameznika. Ne moremo predvideti, kako se bodo obnašali koščki šarpnela in kaj vse bodo poškodovali. Občutek lastne vrednosti, sposobnost zaupanja v druge ljudi, vero vase? Konec koncev so nezdravljenje travme za marsikoga tudi usodne. Pripeljejo do bolezni, hudih psihičnih težav, samopoškodujočih vedenj, umorov, samomorov.

Naj dodam še to

Tistega ledenega marca 2016 sem Mariam v Londonu srečala po naključju. In res sem imela srečo. Ko sva šle med pavzo skupaj na kosilo, se je izkazalo, da je trenirana svetovalka za delo s travmami.

Medtem, ko sva čakali na hrano, sem pomislila, kako sem prisluškovala moji intuiciji, preden sva se lotili dela: bi ji zaupala ali ne? Bila je le neznanka in poznala sem jo dobre pol ure...

Za treninge terapevtov so to običajne okoliščine. Psihoterapevti smo izurjeni v delu na sebi in imamo - ali naj bi imeli - dovolj izkušenj pri soočanju z ranami. Načeloma smo pripravljeni za tako hitrost dela in jo tudi znamo odpeljati.

V realni psihoterapiji pa procesi zelo redko ali praktično nikoli ne potekajo tako hitro, gladko, enostavno.

Ostaja skupni imenovalec obeh situacij - opisanega Londonskega treninga in dejanske psihoterapije. Recimo, uporaba intuicije in zdrave pameti, ko izbiramo, komu bomo zaupali. Pa nujen pogum za soočanje in nato odločitev, da vzamemo stvari v svoje roke.

Predvsem pa bi rada rekla, da je res treba vedeti, da sta rana travme in hkrati tudi zdravljenja travme vedno vezana na zaupanje.

Zdravljenje travm je (poleg slabe informiranosti o pojmu) prav zato tudi težko, in se ljudje težko odločimo zanj: travme namreč po definiciji uničijo naše zaupanje in vase, in v Dobro in v druge ljudi. Zato se moramo včasih res močno, zelo močno potruditi, da zaslišimo glas v sebi, ki pravi, da je navzlic vsemu težkemu še vedno vredno zaupati, se potruditi in tvegati stopiti na pot notranjega celjenja - ali preprosto nadaljevati z njim, če smo zaradi strahu in nezaupanja z njim prekinili.

To včasih res ni lahko. Je pa možno. In res vredno.

Z ljubeznijo, pazite nase in na vse, ki jih imate radi!

Tina

Koristno!

Travma spremeni fiziologijo telesa; spremeni delovanje živčnega sistema. Pušča posledice na vseh področjih življenja. Osvobajanje energijskih sledi travme in vzorcev zadrževanja čustvene energije v telesu je ena od ključnih nalog okrevanja po travmah. Travmo je smiselno zdraviti. Poznamo veliko učinkovitih načinov dela z njenimi posledicami, zdravljenje pa običajno ni enkraten dogodek, ampak notranje potovanje.

S tem, ko predelamo travme, velikokrat upadejo in povsem izginejo težave, ki so ljudi mučile leta in leta. Delo izpeljemo relativno neboleče, varno, zanesljivo. Vedno pa je pomembno, da imamo s terapevtom vzpostavljen zaupen odnos, v katerem se počutimo predvsem varne. To včasih ni lahko. Vendar pa izkušnja kaže, da je telesu, umu in duši potrebno aktivno pomagati, da pridobi nazaj svoje naravno ravnovesje in s tem celostno dobro počutje.

Ko govorimo o zdravljenju travm, čas ni zdravilo ali zaveznik. Posledice nepredelanih travmatskih dogodkov so daljnosežne, pomembno lahko načnejo sposobnost soočanja z vsakdanjim življenjem, zato je na njih potrebno delati usmerjeno in strokovno.

** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja. Srečno poročena in mama dveh deklet, ki psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo ter delom z "nevidnim" in presežnim, spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice za ženske, vse so na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, začnejo pa se s prvo (klik!)

"Če se sprašuješ o Poti maternice in je tvoja želja vsaj minimalna,zaradi kateregakoli življenjskega izziva že, JE za it. Brez oklevanja. Zakaj? Ker boš na tej poti srečala prav takšne ženske, ki ti bodo lahko pokazale pot zate. Ker izziv,ki ga imaš ti,kakšna druga opravi z levo roko. In njen izziv lahko razreši tvoja rešitev. Kompatibilnost energij, krog zaupanja,močna podpora in zame bistveno,odkrivanje in upoštevanje najglobljih občutkov tudi v nadaljnem vsakdanjiku. To je dovolj dober razlog,da greš. Pogumno,kakršna v resnici ti si."

- Rebeka 💜