“Zakaj nisem prišel prej! Ko bi vedel, da mi psihoterapija lahko tako pomaga, ne bi čakal tako dolgo! ” …
Ni redko, da ljudje, preden pridejo na prvi pogovor, hranijo telefonsko številko ali email naslov leto, dve ali več. Poleg strahu pred tem, kaj bodo rekli drugi – “če se izve” – pogosto nekako ne znajo oceniti, kako močna je pravzaprav njihova stiska.
Je že tako “hudo”, da rabijo strokovno pomoč?
So res že tako “slabi”, da bi bilo treba pisati in se zmeniti za uro?
Kdaj torej k psihoterapevtu? Ni treba čakati, da postane tako hudo, da ne zmoremo več. Psihoterapevtsko pomoč je smiselno poiskati tudi takrat, ko opažamo, da se določene težave, občutki ali vzorci ponavljajo, da nas začnejo ovirati v vsakdanjem življenju ali da jih sami kljub trudu ne zmoremo spremeniti.
Velikokrat nas je že samo ob misli na to, da bi si poiskali psihoterapevtsko pomoč, bodisi sram ali pa strah. Imamo pomisleke. Čeprav smo videli dovolj ameriških filmov in smo si morda leta nazaj natančno ogledali, kako hodi na terapijo Tony Soprano ter ‘vemo’, da je imeti psihoterapevta v nekaterih okoljih nekaj vsakdanjega (se pravi “normalnega”)… no, nam je hkrati tudi jasno, da je v Sloveniji drugače. Ja, psihoterapija ni neznanka kot je bila deset ali petnajst let nazaj, še vedno pa ni, kar v resnici je – nekaj povsem običajnega, (pre)potrebnega in “normalnega”.
Verjetno se strinjate z nama, da v življenju obstajajo težave, ki jih ne zmoremo rešiti sami.
Če vzamemo za primer zobe. Vsako jutro si jih umijemo, in potem vsaj še enkrat ali dvakrat čez dan. Ščetka, pasta, čopasta ščetka, nitka, 2-3 minutke.
Temu se reče skrb za zobe.
Otroci v vrtcu in šoli dobivajo štampiljkice – rdeče, zelene in črne zobke. Mi našim otrokom vsak večer težimo za umivanje. Tako se učijo skrbi za njih. Temu se reče preventiva.
Ko pa punčke odrastejo v gospodične in gospe in potem, ker pač tako gre, pride do bolečih sprememb na zobovju in dlesnih… potem nobenemu od nas ne pade na pamet, da bi spodbujali, da se zobe zdravi sam, doma – ali?
Ne. Običajno vsi gremo do svojega zobozdravnika in mu pustimo, da naredi, kar je pač njegovo.
In podobno je s psihoterapijo.
Problem pri psihi je ta, da večina ljudi verjetno že v štartu bolje skrbi za svoje avtomobile in čistočo hiše kot za svoje naravno notranje okolje. Telo… mogoče že še. Kaj pa um? Duša?
Razlika med obiskom pri zobozdravniku in psihoterapevtu je v resnici velika in to predvsem v obsegu notranjega dela, ki ga moramo opraviti za potrebno spremembo.
Noben zob vas ne bo spravil v tak čisti eksistencialni obup kot nezaceljene notranje rane. Vsak, ki je kdajkoli imel psihčno stisko, vam bo povedal, da je skoraj ni telesne bolečine, ki bi preglasila psihično. Hkrati, da je paradoks še večji? Če zobozdravnik naredi vse potrebno z zobom, v psihoterapiji nismo psihoterapevti tisti, ki naredimo pri človeku spremembo, ampak se sprememba zgodi, ker jo človek sam želi in si jo dovoli ter se zanjo tudi potrudi po svojih najboljših močeh.
Ljudje, ki pridejo po pomoč, se pogosto obremenjujejo z marsičem.
Povedo, da se npr. bojijo, kaj bodo rekli drugi ljudje: “In če kdo izve?” Ali pa: “Kaj pa, če koga srečam v čakalnici?!” (Pri nas nimamo čakalnice; ko imate uro, je vaša in vrata so odprta samo za vas:). Poleg tega lahko tudi dvomijo ali jim bo strokovna pomoč sploh zares pomagala. Kaj pa če bodo še mnogo slabše? Lahko so namreč slišali za izkušnje, ki niso bile dobre. Ali prebrali preveč postov na forumih in socialnih omrežjih.
To lahko jemlje pogum.
Psihiater, psiholog ali psihoterapevt?
Ljudje včasih tudi ne vedo, h komu naj sploh gredo: k psihiatru, psihologu, psihoterapevtu … ali pa najprej k svojemu osebnemu zdravniku?
Na kratko povedano: psihiater je zdravnik specialist psihiatrije, ki diagnosticira in zdravi duševne motnje ter zdravi tipično z zdravili, ki jih lahko kot zdravnik tudi edini predpisuje. Klinični psiholog je specialist klinične psihologije, ki se najpogosteje ukvarja s psihološko diagnostiko in obravnavo duševnih težav. Psihoterapevti pa smo različnih psihoterapevtskih usmeritev in skozi psihoterapevtski odnos ter različne pristope in tehnike pomagamo ljudem raziskovati ter spreminjati vzorce čustvovanja, mišljenja, vedenja in odnosov.
Te vloge se ne izključujejo. Včasih je najprimernejša psihoterapija, včasih zdravniška oziroma psihiatrična obravnava, včasih pa je najboljša kombinacija različnih oblik pomoči.
Če ne veste, kje začeti, je lahko prvi korak tudi pogovor z osebnim zdravnikom ali psihoterapevtom, ki vam bo pomagal presoditi, kakšna pomoč je za vas v danem trenutku najbolj smiselna.
Kaj pa novi Zakon o psihoterapevtski dejavnosti?
Pri izbiri psihoterapevta je danes pomembna še ena stvar, ki je ob prvotni objavi tega članka ni bilo: konec leta 2025 je Slovenija po dolgih letih razprav dobila Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD).
Zakon je začel veljati 19. decembra 2025, uporabljati pa se začne 19. aprila 2027. Trenutno smo torej še v prehodnem obdobju, v katerem se novi sistem vzpostavlja.
ZPtD prvič sistemsko ureja psihoterapevtsko dejavnost in poklic psihoterapevta ter med drugim določa pogoje za opravljanje dejavnosti, strokovno usposabljanje, licence, register psihoterapevtov, strokovni nadzor ter pravice ljudi v psihoterapevtski obravnavi.
To je pomemben premik. Hkrati pa zakon ne spremeni nečesa, kar je pri izbiri psihoterapevta veljalo že prej: poleg preverljive strokovne usposobljenosti je pomembno tudi, kakšen človek sedi nasproti vas in kakšen odnos lahko z njim vzpostavite.
(Vir: Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD), Uradni list RS, št. 100/2025)
Prepoznati za nas dobrega psihoterapevta je pomembno
Kako to naredimo?
Predvsem je potrebno zaupati svoji intuiciji.
Spodbudila vas bi, da raziskujete.
Pri odločitvi, h komu boste šli na prvi pogovor, je strokovna usposobljenost seveda pomembna in mora biti preverljiva. Vendar naj vas same strokovne titule, članstva v raznoraznih organizacijah, funkcije v institucijah in napisane knjige ali članki ne prepričajo avtomatično, da je nekdo pravi psihoterapevt za vas. Včasih so lahko odraz psihoterapevtove širine, volje in dela ter strokovne usposobljenosti, včasih pa temu enostavno ni tako.
In, tudi starost psihoterapevta ni nujno faktor, ki govori o njegovi usposobljenosti. Ali pa dosežena stopnja izobrazbe. Obstaja recimo velika verjetnost, da se vam bo specializant psihoterapije posvetil ravno tako kvalitetno kot že certificiran psihoterapevt; ima običajno veliko začetne zagnanosti pri delu, ki lahko povsem uravnoteži izkušnje starejših kolegov.
Med psihoterapevti je, po najinem mnenju, distribucija terapevtskih sposobnosti čisto podobna kot v vseh ostalih poklicih.
Večina psihoterapevtov je v zlati sredini – so kompetentni, dobronamerni, etični in usposobljeni. Peščica jih je izjemnih, ker so za svoje delo napovprečno talentirani in kreativni. So pa potem žal tudi taki, spet peščica, ki tega poklica verjetno ne bi smeli opravljati, saj niso osebnostno zreli in/ali strokovno kompetentni.
Prvi korak naj bo vedno vaš prvi pogovor.
Obstaja verjetnost, da vam bo šele v živo popolnoma jasno ali vam terapevt ustreza.
Ker vam namreč mora ustrezati – kot človek, kot oseba.
Ključna vprašanja: imate ob njem dober občutek? Imate občutek, da ste ob pogovoru z njim in sprejeti in spoštovani, hkrati pa na trenutke vsaj malce postavljeni tudi izven vaše cone udobja?
- Vam ustreza biti v njegovi prisotnosti?
- Vam je pomembno, da je moški, ženska?
- Se počutite varno, spoštovano in slišano?
- Pretežno govorite vi? Je hkrati terapevt odziven?
- Se pogovorita ali pogovarjata o ciljih v psihoterapiji?
- Vam je jasno razloženo vse o zaupnosti, usposobljenosti terapevta, ceni storitve, način plačila, politiki odpovedi, zaključevanje terapije?
- Ima psihoterapevt profesionalno in urejeno delovno okolje?
- Ima psihoterapevt formalno urejeno poslovanje (podjetje, s.p., etc.)?
Vsekakor ni realno pričakovati, da bo psihoterapevt ali psihoterapevtka popoln/-a. Verjemite pa, da boste zaslutili ali sta vidva dober fit in ali je terapevt vreden zaupanja. Sledite:
- svojemu občutku,
- notranjemu glasu,
- in zdravi pameti.
Da, in da ne pozabim! Tudi ljudski glas – to, da vam za psihoterapevta pove prijatelj ali znanec, ki je z njim imel izkušnjo – je seveda pomemben vir informacij. Vendar pa bi vam svetovala, naj ta ne preglasi vaše intuicije. Dejstvo namreč je, da je lahko psihoterapevt odličen za vašo znanko, vendar pa niti slučajno ne bo ustrezal vam.
Potrebujete preveriti realnost in to lahko storite samo s srečanjem. Psihoterapevti smo samo ljudje in enostavno vsi ne ustrezamo vsem.
Za tako intimno delo, kot psihoterapija je, pa je osebnostno ujemanje ključno. Vedeti morate, da čeprav bo vaš proces osebnega dela trajal le nekaj mesecev – ali pa več let – bosta s terapevtom oblikovala odnos, ki bo za določeno obdobje postal eden ključnih odnosov v vašem življenju.
Zato je preprosto važno, da ste do sebe skrbni in da zase izberite – skrbno!
Kdaj je smiselno poiskati psihoterapevtsko pomoč?
Včasih prepoznamo osebne težave zelo jasno in jih lahko tudi dobro opišemo. Včasih pa se samo počutimo “slabo” in mogoče slutimo, da se z nami nekaj dogaja, ne vemo pa kaj. Lahko se razvijejo telesni simptomi, za katere zdravniki ne najdejo otipljivega fizičnega vzroka. Vse skupaj nas lahko močno moti, velikokrat pa bega tudi naše najbližje, ki nam na tak ali drugačen način sporočajo, da smo se spremenili in da se z nami nekaj dogaja.
Nekateri od jasnih pokazateljev notranje stiske, ki potrebuje specializirano pomoč psihoterapevta:
- tesnoba,
- panični napadi,
- občutki osamljenosti, izgubljenosti,
- neprestana utrujenost, izčrpanost, izgorelost,
- brezvoljnost, otopelost, potrtost,
- močni občutki nemoči, krivde,
- prezaskrbljenost za zdravje, finance, prihodnost…
- nizka samozavest, sramežljivost, stalni dvomi vase…
Poleg zgoraj naštetih so možni pokazatelji notranje stiske še:
- vsiljive misli ali vsiljiva ravnanja,
- obsedenost z resnimi boleznimi kot je npr. rak – čeprav ste zdravi kot riba,
- strah pred nastopanjem, letenjem, porodom, vodo, živalimi…
- težave s koncentracijo, “prazna glava”, občutek megle v glavi,
- težave s spanjem,
- izogibanje spolnosti, obsedenost s spolnostjo,
- sprejemanje svoje spolne usmerjenosti,
- pretirana uporaba alkohola, cigaret, druge zasvojenosti…
In ob vsem tem obstajajo tudi telesne težave, pri katerih imajo pomembno vlogo psihološki in čustveni dejavniki – psihosomatske težave.
Lahko gre za telesne simptome, pri katerih preiskave ne pokažejo jasnega organskega vzroka, ali pa za težave, pri katerih stres in čustveno doživljanje pomembno vplivata na njihov pojav, intenzivnost ali vztrajanje.
Pri telesnih težavah je splošno pravilo, da je treba najprej preveriti morebitne telesne oziroma bolezenske vzroke. Zato vas bomo, če boste s takšnimi težavami prišli na psihoterapijo, po potrebi napotili tudi k zdravniku. Psihoterapevtsko delo pri telesnih simptomih ne nadomešča ustrezne zdravniške diagnostike in zdravljenja.
Pri psihosomatskih težavah je lahko pomembno, da v psihoterapiji ne ostajamo samo pri pogovoru, ampak vključimo tudi telo. Pri najinem delu v tem kontekstu npr. uporabljava telesno psihoterapijo in pristope energijske psihologije, kjer pozornost usmerjamo tudi na telesno in energijsko doživljanje čustvene stiske. Med telesnimi simptomi, na katere lahko vplivajo tudi stres, čustvena stiska in drugi psihološki dejavniki, so na primer:
- razbijanje srca,
- tiščanje v prsih,
- glavoboli,
- vrtoglavice,
- bolečine v sklepih in mišicah, v trebuhu,
- zvonenje v ušesih,
- prehitra prebava, zaprtje.
Zaradi takih težav ljudje velikokrat iščejo pomoč pri splošnih zdravnikih. Kadar zdravniška obravnava pokaže, da imajo pri nastanku ali vztrajanju težav pomembno vlogo tudi stres, čustvena stiska ali drugi psihološki dejavniki, je lahko ob ustrezni zdravstveni obravnavi smiselna tudi psihoterapija.
Včasih je psihoterapijo smiselno kombinirati tudi z zdravniško oziroma psihiatrično obravnavo in, kadar je to potrebno, z zdravili. Nekateri ljudje ob tem uporabljajo tudi različne komplementarne pristope k zdravju. Pomembno je, da ti ne nadomeščajo potrebne zdravniške diagnostike ali zdravljenja.
Psihoterapija je lahko posebej pomembna tudi po izkušnjah, v katerih ni bila močno obremenjena samo naša psiha, ampak tudi telo. Govorimo o travmatskih izkušnjah, ki so direktno prizadevale telo. Med takšne izkušnje oziroma okoliščine lahko sodijo:
- težak in kompliciran porod,
- prometne in druge nesreče,
- priprava na zahtevne operacije in medicinske posege,
- urgentne operacije, na katere niste bili pripravljeni…
Več o travmi in njenem predelovanju si lahko preberete tudi v Tininem članku na tej povezavi.
Kaj pa osebna preteklost?
Kaj pa osebna preteklost? Je pomembna?
Da. Pri presojanju, ali bi vam psihoterapija lahko koristila, je smiselno pogledati tudi v svojo osebno preteklost in otroštvo.
Res je namreč, da so vse družine nepopolne, vendar obstaja razlika med okoliščinami, ki nam kljub nepopolnosti pomagajo, da se ostrimo in učimo prevzemati odgovornost zase, ter okolji, ki temeljnega občutka varnosti ne negujejo, ampak ga spodkopavajo ali celo uničujejo.
Težke stvari, ki se nam lahko zgodijo v otroštvu, so:
- zgodnja izguba očeta ali matere,
- sovražne ločitve,
- življenje ob staršu z odvisnostjo od alkohola ali ob težko telesno oziroma duševno bolnem staršu,,
- življenje ob čustveno hladnem ali pretirano navezanem oziroma »lepljivem« staršu,
- izkušnja nasilja v kakršni koli obliki – telesnega, čustvenega, spolnega nasilja.
Odraščanje v težkih okoliščinah žal pogosto pusti sledi v življenju v odraslosti. Vpliva na to, kako si uredimo ali ne uredimo življenje, na način našega razmišljanja in čustvovanja. Obarva odnose z ljudmi in lahko vpliva tudi na naše delovanje pri delu. Marsikaj od tega lahko spremenimo, vendar si moramo težave najprej priznati in jih začeti reševati.
Če smo imeli težko otroštvo, se nam lahko zgodi, da se v odraslosti težje soočamo s stiskami, ki nastopijo pri vsakem od nas. Potrebujemo lahko več podpore, v psihoterapiji pa lahko prepoznamo in predelujemo osnovne vzorce odzivanja na življenje, ki nam danes ne služijo več.
Naše otroštvo ni naša usoda.
Naše otroštvo so tla pod našimi nogami. In od njih se lahko dobro odrinemo in skočimo naprej le, če na njih najprej dobro stojimo. To pomeni, da moramo dobro vedeti, kdo smo, k temu pa sodi tudi to, da se zavedamo, od kje zares prihajamo. Potem lahko rastemo naprej, v svetlobo svoje lastne biti.
Za vas primerna psihoterapija je več kot odlično orodje za vse to.
Razjasnimo skupaj
Kdaj je smiselno poiskati psihoterapevtsko pomoč?
Ko vas notranja stiska začne ovirati v vsakdanjem življenju ali ko težav ne zmorete več reševati sami. Pogosti znaki so tesnoba, utrujenost, občutek praznine, dvomi vase ali težave s spanjem.
Ali moram biti “dovolj slabo”, da grem na terapijo?
Ne. Psihoterapija ni samo za krize, ampak tudi za preventivo, boljše razumevanje sebe in osebno rast.
Kako vem, ali potrebujem psihoterapijo?
Če se dlje časa počutite slabo, če se težave ponavljajo ali če imate občutek, da ste “obstali”, da ne morete naprej – je to dober razlog za prvi pogovor.
Kako izbrati psihoterapevta?
Preverite njegovo oziroma njeno strokovno usposobljenost, psihoterapevtsko izobraževanje in način dela. Potem pa pojdite na prvi pogovor. Pomembno je, ali se ob psihoterapevtu počutite dovolj varno, spoštovano in slišano ter ali imate občutek, da bi s tem človekom lahko opravili tudi zahtevno notranje delo.
Ali je psihoterapija v Sloveniji zakonsko urejena?
Da. Zakon o psihoterapevtski dejavnosti (ZPtD) je začel veljati decembra 2025 in prvič sistemsko ureja psihoterapevtsko dejavnost in poklic psihoterapevta v Sloveniji. Ker se začne uporabljati aprila 2027, smo trenutno še v prehodnem obdobju vzpostavljanja novega sistema.
Koristno!
Zlato pravilo je, da je pomoč praviloma bolje poiskati prej kot kasneje. In: močnejša kot je stiska, hitreje moramo ukrepati. Nogo, ki je zlomljena, moramo začeti zdraviti čimprej in logika je, da ne čakamo, da se čudežno zaceli sama od sebe. In isto velja za psiho. V praksi (pre)večkrat slišiva: “Zakaj nisem prišel prej… Ko bi vedel, da bo to tako učinkovalo, ne bi čakal toliko časa!” Če niste prepričani, ali je psihoterapija za vas primerna, je temu namenjen tudi prvi pogovor. Skupaj pogledamo, kaj se dogaja v vašem notranjem svetu in življenju, kaj potrebujete in ali je najin način dela za vas ustrezen.
* Tina in Samo živita in delata v Novi Gorici. Klasično psihoterapijo nadgrajujeta s telesno psihoterapijo in energijsko psihologijo. Oba delata individualno in vodita delavnice, skupaj pa se posvečata tudi odnosom in partnerskim dinamikam. Tina je psihologinja in psihoterapevtka, ki se specializira za psihologijo žensk in delo z ženskami. Poleg individualne psihoterapije vodi delavnice za ženske; vse se začnejo z uvodnim ciklusom Pot Maternice. Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt, ki poleg individualne psihoterapije vodi izobraževanja, delavnice in skupine za moške.
