Izkušnja telesne psihoterapije je pot globoke preobrazbe
Čustveno pretočen človek zaznava in sprejema svoje občutke. Zna ravnati z njimi, tudi v primerih, ko so ti bolj intenzivni. Je miselno gibek in notranje stabilen. Ne bo imel trdega, zategnjenega in bolečega telesa. Lahko bo imel občasne bolečine na določenih delih mišičnega oklepa, vendar bo njegovo telo na splošno mehko, fleksibilno in pretočno.
Si se že kdaj vprašal ali je možno sprejeti in spremeniti sebe, brez da bi sprejel ali v določenih delih spremenil svojo telesno strukturo, držo in gibljivost telesa? In seveda nasprotno: ali s spremembami vzorcev gibanja in telesne drže lahko vplivamo na spremembe mišljenja in čustvovanja?
Kaj praviš, je možno, da je tvoja telesna težava povezana s tvojim psihičnim stanjem in s tem, kako čustveno pretočen si?
Ali pa, da je tvoja psihična oziroma čustvena težava povezana z dogajanjem v tvojem telesu?
Res je, je možno!
S tem se ukvarjamo v telesni psihoterapiji.
Reševanje psihološkega dela osebne stiske je delo vsakega psihoterapevta.
Pri telesni psihoterapiji pa smo poleg psihološkega dela posebej pozorni tudi na to, kako se ta osebna stiska fizično izraže v telesu. Kako se naš strah, frustracija, stres, impotenca, bes, nezadovoljstvo... kažjo na telesni strukturi, telesni drži in v gibljivosti samega telesa?
Telesna psihoterapija je veja psihoterapije. V prvi vrsti pa je psihoterapija.
To pomeni, da je odnos med psihoterapevtom in človekom, ki išče pomoč, absolutno priviligiran nad vsemi ostalimi tehnikami.
V telesni psihoterapiji je zato veliko pogovorov, hkrati pa komunikacijo razširjamo onkraj pogovorov. Na voljo imamo široko paleto tehnik, s katerimi v okviru terapevtskega odnosa raziskujemo nastale čustvene in telesne težave ter nanje vplivamo tako, da prihaja do sprememb na:
telesnem,
čustvenem,
miselnem in
duhovnem delu našega bitja.
V telesni psihoterapiji Core Energetics dajemo še posebej poudarek na odpravljanje blokad na vseh omenjenih nivojih, stalno delamo na povezavi uma, telesa in duha, ter spodbujamo postopno ozaveščanje izrinjenih in nezavednih tem.
Primer tega je naše čustvovanje.
Niso samo možgani tisti, v katerih se razvije čustvo jeze in niti ni samo telo tisto, ki v prepiru vrže krožnik v steno. Čustva izražamo s celim telesom. Pri jezi nas v telesni psihoterapiji npr. zanima »jeza« in tudi to, zakaj je do nje prišlo. Zanima nas še dosti več: kako se jeza izrazi ali pa ne, njen razpon in intenziteta, kakšne so njene omejitve, čemu služi in katere so koristi od nje. Zanima nas, kam jeza človeka pelje in kako bi jo morebiti lahko človek peljal tudi drugače.
Za razliko od psihoterapije, ki je omejena zgolj na pogovor in pogovorne tehnike, v telesni psihoterapiji vključujemo v delo predvsem različne oblike gibanja in dotik. S tem razširjamo polje učenja in raziskovanja sebe in drugega.
Ljudje smo ustvarjeni za gibanje. Možgani so organ za preživetje in ena izmed njihovih najbolj pomembnih funkcij je ta, da nas usmerjajo v gibanje, ki nas bo posledično na koncu pripeljalo do hrane, partnerja in zavetišča.
Brez gibanja ni življenja. Mišice so v kombinaciji s skeletom ustvarjene za opravljanje dela. Večina organov v telesu je v konstantnem gibanju. Srce približno vsako sekundo požene svežo, kisika polno kri po telesu. Brez gibanja ni vdiha in izdiha, pljuča se konstantno širijo in krčijo. Ritmično krčenje gladkega mišičja prebavil je zadolženo za premikanje zaužite hrane znotraj telesa od začetka požiralnika do konca debelaga črevesa.
Vse naše življenje se v principu vrti okrog gibanja. Velikokrat spoznamo to šele takrat, ko izgubimo sposobnost narediti določene gibe, še posebej, če imajo ti za nas življensko pomembno vlogo.
Včasih pa se za nemočjo ali nezmožnostjo gibanja v ozadju skrivajo travme. Tako so lahko pri travmatiziranih ljudeh določeni gibi nezavedno povezani z nevarnostjo ali neuspehom. "Če se bom premaknil, se mi bodo zgodile strašne stvari". Telo lahko postane v takih trenutkih nemočno, paralizirano in nezmožno premikanja ali gibanja.
Da ozdravimo te dele in si povrnemo nazaj zmožnost čutenja se moramo v varnem okolju na novo naučiti gibanja, zato da lahko telo dobi oziroma si vzame tisto kar potrebuje.
Telesna psihoterapija je zelo konkreten, izkustven način raziskovanja svojih težav in iskanja rešitev zanje.
Zgodovinsko gledano se je telesna psihoterapija razvila iz psihoanalize.
Na njen razvoj je še posebej vplivalo delo Wilhelma Reicha v tridesetih letih prejšnjega stoletja. Oba, tako oče psihoanalize, Freud, kot Reich, sta iskala organske vzroke za nastanek histerije in predvsem želela razumeti »nezavedno«.
Reich je bil tisti, ki je prišel do zaključka, da je nezavedno »shranjeno« v telesu.
Termin »telesna psihoterapija« pogosto srečamo kot oznako za »skupek različnih metod«, katerim skupna značilnost je, da ima telo pomembno vlogo v psihoterapevtskem zdravljenju. Uporabljamo ga za različne metode, ki so se razvijale v preteklih desetletjih:
karakterno analitična vegetoterapija (Character-Analytical Vegetotherapy), ustanovitelj Wilhelm Reich
neo-reichianska psihoterapija (Neo-Reichian Psychotherapy), ustanovitelja Nick Totton in William West
bioenergetska analiza (Bioenergetic Analysis), ustanovitelj Alexander Lowen
Core Energetics, ustanovitelj John Pierrakos
biodinamična psihologija in psihoterapija (Biodynamic Psychology & Psychotherapy), ustanoviteljica Gerda Boyesen
metoda Radix, ustanovitelj Chuck Kelley
metoda Hakomi, ustanovitelj Ron Kurtz
bodinamična analiza (Bodynamic Analysis), ustanoviteljica Lisbeth Marcher
itn.
Po podatkih Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP – European Asociation for Body Psychotherapy, je v Evropi 40 izobraževalnih programov za usposabljanje v telesni psihoterapiji. 20 programov jih je na različnih stopnjah v procesu akreditacije v EABP.
Še veliko več jih je v Združenih državah Amerike, ker izvajajo tudi univerzitetne in doktorske študijske programe v t.i. somatski psihologiji (Somatic Psychology).
Telesno psihoterapijo je vsekakor treba razlikovati od ostalih telesnih terapij kot so npr. različne oblike masažnih terapij, karniosakralna terapija, Fendelkreis ali Alexandrove tehnike.
Te sicer imajo neizpodbiten vpliv na splošno dobro počutje, vendar pa ne obravnavajo poglobljeno psiholoških dejavnikov nastanka težav. Hkrati tudi ne postavljajo v ospredje pomembnosti terapevtskega odnosa med terapevtom in klientom, kot to delamo v telesni psihoterapiji.
Tudi dodajanje teorije o vlogi telesa v psiholoških procesih znotraj psihoterapevtskih izobraževanj še ne pomeni, da je npr. psihodinamski psihoterapevt ali integrativni psihoterapevt hkrati tudi telesni psihoterapevt.
Telesni psihoterapevti imamo prilagojena usposabljanja.
Poleg temeljitega teoretičnega študija je znotraj izobraževanja močan poudarek na našem lastnem osebnostnem razvoju, ki vsebuje obsežno delo na lastnem telesu, odnosu do njega in delom z drugimi.
Telesna psihoterapija je v določenih delih sveta zelo razvita.
V Sloveniji pa kot resna alternativa pri iskanju psihoterapevtske pomoči praktično do pred kratkega ni obstajala.
V Sloveniji prevladujejo psihodinamska, gestalt, integrativna psihoterapija, transakcijska psihoterapija, sistemska družinska, vedenjsko-kognitivna psihoterapija in psihoanaliza.
Vse od naštetih lahko (in nekatere tudi) vključujejo telo, vendar nobena od njih ne sodi v družino telesnih psihoterapij.
Ena izmed značilnosti telesne psihoterapije je njena holistična narava.
Gre za celostni pristop. S kakršnokoli osebno težavo se spopadamo in borimo, se pri telesni psihoterapiji lahko zanesemo, da jo bomo reševali res na vseh ravneh naše biti: na nivoju telesa, čustev, uma in duha – vse to znotraj varnega in zanesljivega odnosa s psihoterapevtom.
Telo je izjemno ogledalo naših misli in čustev, in hkrati je domovanje naše duše.
Kako se družimo, gibljemo, kako zadržujemo, prebavljamo, shranjujemo, zavračamo, ... kako dopuščamo telesu, da se širi, ... kako krčimo ali sproščamo tkiva, ali dihamo plitvo ali globoko... vse to so le različni načini, kako se naš notranji svet čustev in misli odslikava na našem telesu.
Prijetne misli in občutki nam v življenje prinesejo občutek lahkotnosti v fizičnem telesu in hkrati občutek širjenja.
Ponavljajoči ali kronični konflikti z drugimi, doma ali v službi, pa povzročajo kontrakcijo, tesnobo in občutek ozkosti, tako v mislih kot tudi v mišicah in drugih telesnih tkivih.
Če ta utesnjenost traja predolgo ali postane neznosna, telo ostane v stalnem stanju zakrčenosti in naravna posledica tega je bolezen. Telo izgubi mehkobo, fleksibilnost in pretočnost.
V začetnih fazah se lahko to, kar kasneje postane bolezensko stanje, kaže kot neravnovesje in sicer skozi različne vrste napetosti, utrujenosti, bolečin, ravnodušnosti in izčrpanosti.
Če te simptome ignoriramo in jim ne posvetimo nobene pozornosti, se lahko sčasoma razvijejo v hujše čustvene in fizične težave. Najbolj znane so depresija, anksioznost, panični napadi, težave v spolnosti, potem sledijo različne vrste odvisnosti in druge bolezni.
Psihološki problemi, ki niso razrešeni, se vedno prej ali slej odrazijo na telesnem nivoju – in telesnem zdravju.
Veliko psiholoških problemov ima takojšnjo povezavo v telesu in veliko telesnim problemom lahko najdemo psihološko ozadje.
Eno glavnih načel pri našem delu je, da telo ne laže.
Telo vedno pripoveduje resnico!
Zgolj nekaj odstotkov našega uma je zavestnega in velike večine vseh informacij se sploh ne zavedamo. Po drugi strani se telo »zaveda« vsega in nosi sporočila, ki so naši glavi in njeni logiki skrita.
Vendar pa telo sporoča informacije vsakemu od nas na njemu lasten in unikaten način! Vse pa se začne z opazovanjem in ozaveščanjem notranjih senzacij v telesu.
V resnici nam preprosto opazovanje telesa velikokrat zagotavlja izjemno natančno sliko o tem, kaj se v resnici dogaja znotraj v človeku. Daje nam dragocene informacije o nezavednem, o delih človeka, ki se jih sam sploh ne zaveda.
Ko gledamo telo, lahko opazujemo raven posameznikove energije, še posebej veliko informacij dobimo pri opazovanju dihanja, drže telesa in preprostih oblik gibanja kot je hoja, stoja, skakanje.
Izkušnja telesne psihoterapije je proces globoke preobrazbe.
Je iskanje prvobitnega vira naše notranje moči, iskanje lastne vrednosti in ljubezni.
Brez čutenja in poznavanja lastnega telesa so nam v resnici popolnoma nedosegljiva trajna in pristna stanja notranje umirjenosti, harmonije, sreče, radosti in ljubezni.
Brez odprtega stika z lastnim telesom ne moremo imeti resničnega stika s sabo, z ljudmi okoli sebe in svetom.
V resnici se s stikom s telesom vse začne:
občutek varnosti,
odpiranje naših želja,
povezovanje z našo močjo,
odnos z drugimi,
izražanje sebe,
sposobnost notranjega videnja,
stik z višjo resnico.
Ključni aspekti našega življenja.
Stanje duha je stanje telesa. Stanje telesa je realnost duha.
Without your body, you are no-body.
Si moški in si še vedno misliš, da lahko rešiš stvari sam? Priporočam ti, da si prebereš moj članek Moški in psihoterapija.
Koristno!
Telesna psihoterapija je v prvi vrsti psihoterapija. V tem smislu je terapevtski odnos priviligiran nad vsemi ostalimi tehnikami. Pri telesni psihoterapiji dajemo poudarek na to, kako oseba celostno uresničuje in izraža sebe. Za razliko od klasične psihoterapije, ki je omejena na pogovor, pri delu v telesni psihoterpaiji vključujemo po potrebi še dotik in različne oblike gibanja.
Viri: Courtenay Young: What Is Body-Psychotherapy? A European perspective: http://www.eabp.org/docs/WhatIsBodyPsychotherapy.pdf , Some background about Body Psychotherapy: http://www.body-psychotherapy.org.uk/some-background-about-body-psychotherapy-full-version.html
* Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu NICE - Netherlands Institute of Core Energetics in je polnopravni član Evropske zveze za telesno psihoterapijo EABP.. Živi in dela v Novi Gorici. Je poročen in oče dveh deklet.
