Clarissa P. Estés in faking kosmat rep

Starejša kolegica, ki je nihče od vas sigurno ne pozna, ker je iz tujine, mi je enkrat v pogovoru navrgla, da nikoli ne bi poslala klienta k terapevtu, ki v pisani besedi ​​uporablja besedo:

fuck

😳

Veliko lun nazaj mi je bila ta kolegica ful pri srcu... če prav pomislim, za nazaj, mi je bila skorajda bolj pri srcu, kot sem bila sama sebi. Fora je, da sem veliko lun nazaj - tako kot tudi pod vsemi aktualnimi - bila popolnoma kriva. Sem in tja, odvisno od dneva in razpoloženja, sem vsekakor uporabljala to grozno, to strašno, nezaslišano, plejbejsko besedo... čeprav, po moje, hkrati vedno tufi kreativno, na različne načine, v različnih kontekstih, nikoli dolgočasno, I guess.

OK. Ne samo da sem jo uporabljala... tudi raziskovala sem jo.

🥲

In ugotovila marsika.

Na primer tole, didaktično, pedagoško:

In tole, inspirativno, osvobajajoče:

In, v vrtincu strasti raziskovanja, sem si nabavila še tole, ni Apple, ampak ok; tipkam nanjo še vedno, včasih.

Spotoma, med vsemi temi raziskovanji, sem potem naletela še na Gladiatorja, ki je dodal perlico modrosti:

... in sem bila, voila, kupljena!!

🥲

(Mal heca, thx... ).

No, ne glede na vse moje "raziskave"... kot mlada ženska in mlada terapevtka, veliko lun nazaj, valda nisem želela tvegati, da starejšo in ugledno kolegico izgubim, ali pa da me, npr., oh-my-god-kritizira, ko bere moje (angleške) pisarije. Nisem hotela biti stalno anksiozna, omg, kaj pa če kaj tako groznega prebere v mojih tekstih ter me, ker pač uporabljam ta "fuck", diskreditira kot terapevtko?

Saj ne, da bi mi preusmerjala kliente 1500 km v mojo lokalno prakso, ampak....

rada pa me ne bi več imela.

Tako sem si mislila.

In sem se ful zamislila sama nad sabo in nad mojimi groznimi besedami.

😳

Niti Russell v vlogi Gladiatroja ni pomagal, da ne bi naredila, kar vse "fajn" ženske naredimo.

Začela sem se kontrolirati.

In to na čisto isti način, kot sem začela kontrolirati kot še zelo majhna deklica - namreč koliko čokolade sem oz. nisem pojedla po tistem, ko mi je nekega poletja neka ženska v nekem YU kempu prijavila - in še sedaj slišim intonacijo glasu,

Tina, ti imaš pa kar malo preveč rada čokolado.

(No shit, stara, obožujem jo, bitch 🍫)

Še danes vidim, zoom in, skiciran nasmešek na njenem obrazu, čeprav se samega obraza ne spomnim v celoti, spomnim pa se razstopljene čokolade po moji roki in po kopalkah, bilo je sredi dneva sredi poletja v faking Baški, halo.

In jaz sem, pri rosnih letih (<10) vsekakor 100% štekala, da mi je neka odrasla ženska rekla, da se mi vidi, da preveč jem in da sem debela.

(In ja, sigurno je hotela sam dobro #ne 😳).

Ko sem tako še malo bolj razmišljala o reakciji moje kolegice in njeni averziji na grozne besede, ter sem opazovala moj avtomatski vklop samocenzure, sem se spomnila še ene situacije iz otroštva.

Ker, klapa, v prvih desetih letih, ne samo da sem užitkarila v razstopljeni🍫čokoladi, res hudo... tudi preklinjala sem! Že takrat!!

(Presenečenje, vem.)

Jasno je, od koga sem se tega naučila, ampak to me v očeh sorodnice, ki sem jo imela sicer čisto rada, ni odvezalo od greha, saj, domnevam retrospektivno, nisem bila pravega spola.

Tina, je rekla, globoko verna, uporabljaš zelo, zelo grde besede, ki nikakor niso primerne za tako punčko kot si ti.

😳

Uf, me je bilo sram...

Uf, kako bedno sem se počutila!

(Hkrati... pa sem, bom kar iskrena, na drobno in na majhno pomislila tudi, veš kaj...)

V resnici sem bila majhna. Ful! In bila sem pridna, precej pridna in res precej prilagodljiva in nisem delala nekih problemov, vedno sem želela, da so ljudje okoli mene uredu, na to sem bila kot majhna in občutljiva in odzivna. In hkrati sem se ukvarjala tudi z veroukom, ki me je - ne bo nihče verjel, ma je resnica - res zanimal; meni je bila neotipljiva religiozna duhovnost fascinantna od majhnega; želela sem jo štekati. ..In pa, spet, bila sem fajn. In iz tega naslova sem potem, po tem "karanju", tudi veliko molila in imela veliko grehov za povedat pri naslednjih n-spovedih, hkrati pa sem močno probala kontrolirat svoje grozne, grozne besede!!!

😳

Podobno je šlo kot mnogo let kasneje, z ljubo preljubo kolegico, le da... saj veste, koliko je res delovalo?

Narava je narava. In če ženska narava ni glih100% ubita in izmaličena, bo vedno prilezla na plano.

Tako kot nekje piše Clarissa P. Estés, parafraziram:

Ženska bo šla skozi vrata,

cela lepa v lepi obleki,

in ko se bodo že zapirala vrata...

se bo izpod obleke...

prikazal tak lep, dolg in čisto pravi...

faking kosmat rep.

(Faking je moj, ne od Clarisse, ki, domnevam, tudi ne uporablja teh grdih, grdih besed.)

Rep v sceni "z lepo obleko" seveda ni bil planiran, da se ga pokaže in prikaže... ampak, ljudje, saj veste... ravno v tem je poanta.

Narava je narava.

Nauk zgodbe?

Biti radikalno samosvoja ni trivia. To obe veva. Prepričana sem, da imaš okoli tega tvoje izkušnje ter boje, in dobro veš, kako ni enostavno, prebiti se iz samocenzure in samo kontrole... sploh pa ne v tem času, v tej družbi. Trening se začne zgodaj in je fajn vgraviran v nas.

Problem samocenzure je, med drugim ta, da postane naša druga koža.

Tako lepo se prilega, tako fajn je, udobno, mmmm, mehko... ker je toliko pohval in komplimentov na njen račun, ker vsi ploskajo in so navdušeni, ojoj, ful navdušeni... glej jo, kako je fajn... balzam za dušo... glej jo, kakšna carica je... glej jo, kako je dobra, mila in prijazna... omg, omg...

(In ja, OK, če pa že ne ploskajo, te pa vsaj pustijo pri miru in ne opazijo.)

Ampak... jasno je, da na dolgi rok ne ubežimo same sebi.

Lahko pa traja veliko preveč časa, da si dovolimo biti, kdor smo... RES smo.

Ne splača se čakati na nek čudežni dan osvoboditve, ki nikoli ne pride, če ga same ne ustvarimo.

Veliko bolj inteligentno kot čakati je poiskati podporna okolja in orodja, ki nam pomagajo, da izkoristimo Življenje v najboljšem pomenu te besede. Trpljenje je zgolj opcija. Ni treba, da je edina izbira. Ni treba, da nesmiselno muko hranimo v svojem življenju. Lahko naredimo tudi drugače. Lahko zrihtamo stvari. Je namreč res možno in se da... tako veliko se da!!

Koristno!

Negujte vaše čudovite kosmat erepe. Radi_e jih imejte. In če vam samocenzura in dvomi vase jemljejo veselje do življenja, mirne noči in zaslužek, saj vas preveč skrbi, kako vas bodo »posortirali« vsi vaši ljubljeni in popolnoma neljubljeni? No, potem je čas za tole - samo za ženske: klik na figce:

** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja. Srečno poročena in mama dveh deklet, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom s spiritualnim svetom.

PS. Prvič bereš najin blog? Pridruži se vsem, ki nam ni vseeeno, kam gre ta svet in zato živimo zavestna življenja, na inteligenten način😉 Vpiši tvoj e-mail tu spodaj ... in se beremo! Tvoj e-naslov bomo pazili kot punčico očesa... in vedno se lahko odjaviš z enim samim klikom, easy-peasy.