top of page

Da živiš svojo resnico, moraš imeti noge res trdno na tleh

Ko se na začetku v moji praksi spoznavamo s klienti in začnemo postopoma vstopati v telesno psihoterapevtski proces, pogosto vprašajo: "Kaj lahko naredim doma sam, da bom s tem svoj terapevtski proces čimbolj podprl in bo moj proces čimbolj učinkovit?"

Moj odgovor: "Stoja z rahlo pokrčenimi koleni, pri čemer opazuješ telesne senzacije in občutke ter si na koncu zapišeš opažanja."

Danes ne dajem več odgovorov brez vsaj malo predhodne razlage in predhodne izkušnje. Razlaga brez izkušnje tipično ne zaleže, poleg tega pa so ljudje v začetni fazi terapije pogostov v pričakovanju hitrih rešitev, predlagana vaja pa ni nobena hitra rešitev.

Dejstvo pa je, da taka vprašanja zastavljajo visoko motivirani ljudje, ki so potem po pravilu pri notranjem delu tudi zelo uspešni in učinkovito razrešujejo svoje težave. Takim ljudjem ta preprosta vaja ponudi prve korake k telesnim aspektom prizemljenosti (ang. grounding) in kdor je pripravljen na začetku v opazovanje sebe (kljub temu, da mu racionalna razlaga mogoče zveni kot en mambo jumbo, izkušenj pa še ni veliko) vložiti nekaj svojega časa, je na koncu definitivno nagrajen.

Stoja z rahlo pokrčenimi koleni in ob sočasnem opazovanje telesnih senzacij v telesu, je bila določeno obdobje mojega življenja vsakodnevna praksa.

Najraje sem imel večerne "stoje", še posebej v dneh, ko je imela Tina še veliko dela pozno popoldan in daleč v večer, hčerki pa sta bili tako majhni, da sem ju še uspel spraviti spat okrog 19h ali 20h. Na ta način sem "ubil več muh na en mah." Dekleti sta pridobili prepotrebne ure spanja, sam pa sem pridobil nekaj časa, ko mi ni bilo treba ostati le pri kratki (jutranji) meditaciji, ampak sem lahko v miru stal in opazoval dogajanje v telesu - po potrebi tudi več ur!


Spomnim se, da sem v tistih časih še posebej komaj čakal na dopust in na morje, kjer sem imel veliko let svoj kotiček v zalivu, kjer ponavadi ni bilo ljudi, in sem lahko med borovci stal ure in ure....

So namreč stvari, ki jih lahko počnemo sami in so stvari, ki jih ne moremo početi sami. Naše nezavedno je za nas po definiciji zunaj dosega zavesti, zato za njegovo raziskovanje nujno potrebujemo zunanjo točko, da lahko potem pridemo v stik z nezavednimi deli ter se jih začnemo zavedati.

In kar velikokrat pozabljamo je to, da je ta nekdo zunanji za nas lahko Zemlja! In zato tudi lahko "stojo" izvaja doma vsak sam, kajti prav vsak izmed nas lahko za svojega partnerja pri raziskovanju uporabi Zemljo in njeno gravitacijo!

Ko se ustavimo, zapremo oči, rahlo pokrčimo kolena in nekajkrat globoko vdihnemo in izdihnemo se zgodi kar nekaj zelo pomembnih stvari:


  • Naš mentalni fokus se iz glave prestavi v noge. Začutimo lahko marsikaj - povečano napetost v stegnih, bolečino v mečih, povečan pritisk v podplatih. Karkoli se že začne dogajati, s tem prenosom fokusa iz glave v noge začnemo energijo v telesu usmerjati navzdol. Ta proces je izredno pomemben, še posebej, ko ima človek problem s svojim umom, ko je pretirano umsko orientiran, kar se tipično kaže z overthinkingom, s povečanim pesimizmom, negativnim gledanjem na svet, pretirano zaskrbljenosto in potem težavami, ki se kažejo na čustvenem telesu - težave s tesnobo in paničnimi napadi, ko ima povečanana razdražljivost, izbruhi jeze ipd.


  • Hitro pridemo v stik z energijskimi blokadami. Ljudje smo energijsko blokirani z razlogom! Takoj, ko rahlo pokrčimo kolena, se energijsko odpremo. V stik pridemo z občutki in največkrat z neprijetnimi telesnimi senzacijami. Če imamo opravka z občutki, ki se jim (zavedno ali nezavedno) izogibamo, pa se hitro srečamo z odporom pred čutenjem. Noge bi kar takoj iztegnili, to vseskupaj je brezveze, kdo pa še tako stoji ipd.


  • Stoja z rahlo pokrčenimi koleni je nevtralna pozicija in ne daje prednosti nobenim občutkom. V tej poziciji smo odprti tako za prijetne kot za neperijetne občutke.


  • V trenutku ko si vzamemo nekaj časa, zapremo oči ter fokus usmerimo na dogajanje v telesu, začnemo z urjenjem našega notranjega opazovalca. Ta je izredno pomemben za razvoj in rast zavedanja, kar pa je v psihoterapiji ključno.


  • Ko stojimo podpiramo odraslo energijo. Stoja vključuje odnos noga - stopalo - tla kar je osnova za aktivno udeležbo človeka v svetu. Za to to da stojimo, za razliko od ležanja na tleh, potrebujemo voljo. Kako kanaliziramo našo energijo v voljo pa je zopet izredno pomembno vprašanje...


  • Odpremo se za polno prisotnost v svojem telesu.



V trenutkih prizemljenosti je telo pretočno, zavedamo se sebe in trenutka, v katerem smo. Trenutno izkušnjo, okolje in svet ter sebe in druge dojemamo realno in smo v stiku s svojimi resničnimi občutki.


Biti prizemljen pomeni biti polno prisoten v svojem telesu.

Prizemljenost je osnova vsega dobrega počutja in kreativnosti.

Na občutek prizeljenosti v telesu vpliva naša drža, kako nosimo sami sebe, različne porazdelitve kronične napetosti v našem telesu, kako se gibljemo, kako dihamo...

Neprizemljeni smo, ko smo raztreseni in prezaposleni, ko razmišljamo o preteklosti in smo v skrbeh za prihodnost, ko smo depresivni ali doživljamo tesnobo, ko nismo v stiku s sabo in s svojim telesom.

V telesni psihoterapiji Core Energetics delamo na različnih nivojih prizemljenosti in ločimo dva tipa prizemljenosti, t. i. primarni in sekundarni grounding. Sedem stopenj primarne prizemljenosti:

  • držanje,

  • podpiranje,

  • negovanje,

  • zadrževanje,

  • omejevanje,

  • ohranjanje in

  • zaščita

izhaja iz razvoja pri otroku in takrat delamo največkrat leže na hrbtu. V stiku smo bolj z mlado energijo, s človekovim notranjim otrokom, medtem ko pri sekundarni prizemljenosti delamo z odraslo energijo. Takrat delamo stoje in se fokusiramo na človekovo:

  • notranjost (občutke, misli, voljo)

  • telo

  • zgodovino

  • realnost

  • odnose

  • duhovnost