top of page

Kolektivno-družinski trans božičnih praznikov in kako ohraniti Sebe

Kako naj dosežem, da me nič več ne prizadane? To je dobronamerno vprašanje, ki ga slišim od ljudi, ki se "vsedejo na kavč" in hkrati še niso povsem pomirjeni s čustveno in spiritualno kompleksnostjo odnosov, ki jih imajo s svojo družino. Prazniki sami po sebi že tako ustvarijo močan psihološki pritisk, še posebej pa božično-novoletni, saj so družbeno tako izrazito družinsko usmerjeni. Vendar ta pritisk še posebej občutijo ljudje, ki izhajajo iz težkih družinskih zgodb, v katerih so z njimi ravnali tako, kot nikdar ne bi smeli.


Družina in vse, kar je z njo povezano, je v tem prednovoletnem času sprožilec konfliktov, bojev in bolečin. Družina, še posebej v kontekstu božično-novoletnih praznikov, je namreč mnogo več kot nekaj posameznikov, ki si delijo genetski material. Je skupina ljudi, ki si deli genetski material, hkrati pa je svetinja, inštitucija, simbol in ideal. Je nosilka kolektivnih patriarhalnih pričakovanj in plemenskih zahtev, neizrečenih ali pa povsem jasno artikuliranih, ki tako ali drugače zapovedujejo članom, kako naj sodelujejo in delujejo usklajeno, ubrano, srečno... v našem božično-novoletnem kontekstu bi rekli: praznikom primerno.

Krivda... ali kdo si upa zibati barko?

Bistvo teh izgovorjenih in neizgovorjenih pričakovanj je, da se člani družine obnašamo v skladu z določenimi normami ter da od njih ne odstopamo, sicer bomo kaznovani.


Ste kdaj slišali za koga, ki je povedal, da mu je mati ob konfliktu zagrozila, da "ga bo razdedinila"? To je praktičen izraz tovrstnih pričakovanj. V vsakodnevnem življenju to "substanco", ki jo uporabi grožnja po razdedinjenju, občutimo recimo tako, da že ob najmanjši misli, da v družinskih procesijah ne bi sodelovali, dobimo masivne občutke krivde. Misli, ki gredo skozi glavo so: "Kaj bodo pa rekli? Kako se bo počutila mama? Tega jim ne morem narediti... Kako bodo razočarani.To se ne spodobi. To se pa res ne sme," ipd.

Krivda je vzvod, preko katerega smo kot posamezniki kontrolirani in manipulirani, še posebej v nezdravih odnosih; primora člane družine, da se obnašajo "prav". Dokler se prisotnosti nezdrave krivde ne zavedamo ter ga ne predelamo, tudi nimamo možnosti, da bi ubežali njenemu magnetu. Funkcioniramo s konsenzom, kot kužiji ali kot ovčke - po pravilih, pridno in ubogljivo, lojalno in zvesto.

Veliko družin funkcionira po principu "kako bi moralo biti". Zdi se kot da obstaja nek "prav" in, posledično, "narobe", ki ga vsi člani določene družine implicitno razumejo in spoštujejo, saj vedo, da bodo odstopanja od tega "prav" sankcionirana. Vzbujanje občutka krivde je mehanizem, ki sledenju normam pomaga.


Norme v skupinah so del socialne realnosti. Problem, ki ga imajo nezdrave družine z njihovim "kako bi moralo biti" pa je, da je zanikana čustvena realnost v družini.

To pomeni, da niso pomembne čustvene potrebe posameznikov v družini, temveč je inštitucija družine postavljena nad posameznike. V tem duhu torej ni pomembno, kaj se je realno dogajalo 1965, 1995 in 2012... in, kako so bili, ali niso bili, dogodki in odnosi med člani družine zavestno procesirani.


Ker, eno je, da so se v določeni družini v preteklosti dogajale težke stvari. Vsaka družina ima svojo zgodbo, spleteno iz tisoč zgodb, in zgodovina človeštva kot takega, zadnjih nekaj tisoč let, je itak pod črto gledano zgodovina vojn in konfliktov. Vsaka nesrečna družina je, tako po Tolstojevo, nesrečna po svoje... in takih družin je veliko, veliko preveč...


Povsem nekaj drugega pa je odgovor na vprašanje, ali je z leti prišlo do zavestne rasti v družini? So se bolečine zavestno, morda ne ravno složno, tipično nikoli enostavno, ampak vsekakor predelale? Je prišlo do transformacije? Je transfromacija v teku? So posamezniki odprti za komunikacijo, ki ni na nivoju vremena, politike in življenja drugih ljudi? So člani družine prišli vsak zase in skupaj do prevzemanja svoje individualne in skupne odgovornosti za preteklost in sedanjost družine? Se je vzpostavil pristen dialog? Se je oče, ki je celo življenje žalil sina in ga dajal v nič:


a) iskreno opravičil za svoje vedenje, in

b) spremenil svoje obnašanje do sina?


Predelati - zavestno sprocesirati - ne pomeni, da se vsak član posebej in družina kolektivno dela "kot da pri nas nikoli ničesar ni bilo." Zavestno predelati pomeni se spominjati. Pomeni naglasiti preteklost in pomeni naglasiti sedanjost in pomeni dovoliti času, da nas uči. Zavestno procesirati ne pomeni, da sin ostaja priden in ubogljiv in sodelujoč - in hkrati čustvena razvalina, medtem ko oče nadaljuje njegovo tiranijo, ki mu je kao apriori odpuščena, saj je oče, ker je moški in "je že itak star".


Resno??

Ko je slika srečne družine pomembnejša od čustvenega stanja njenih članov

V družinah, ki so "nefunkcionalne" ni jasnih meja, ni čustvene skrbi za člane, ni spoštljivega dialoga, ampak so bile ali so še prisotne razne oblike zanemarjanja, nasilja in zlorab. V takih družinah ni važno, kako tečeta resnica ali ljubezen med člani. Ni pomembno, kako drug drugega čutijo. Ni pomembno, kakšen čustven prostor je družina. Koliko je podpore? Koliko je prostora za različnost? Koliko je iskrenega, navdušenega spoštovanja te različnosti? Koliko je občutka varnosti? Kje je dostojanstvo? Kje je pristen in vzajemen interes za notranje in zunanje življenje vsakega člana v družini? Kje je iskren pogovor? Kje je ranljivost?


Nasprotno. V "nefunkcionalnih" družinah je vedno najbolj važno, da družina "deluje", da "izpade tako in tako" in da se naredi vtis "povezanosti". Sodelovanje v ceremonijah obdarovanja in praznovanja je odlična priložnost, da se naredi kljukica in da se poustvari potrditev, kako je pri nas vse uredu. To je hrana in anksiolitik za plemenski družinski duh. In ne, ni važno, koliko je vse skupaj iluzija, šov, fantazija. Važno je, da je... in da izgleda ok.

Problem je, ko postane slika družine pomembnejša od čustveno-spiritualne vsebine, ki se pretaka med člani družine. In samo okoli tega se vrtijo travme družinskih praznikov, še posebej božično-novoletnih.

Veš koliko ljudi je, ki delajo vse živo za ljubi mir? Ki niti pomislijo ne, da ne bi odšli na družinske procesije, čeprav dobro vedo, da bo spet isto kot je bilo že leta prej? Bolečina, praznina, čustvena drama, en kup enega živciranja - za kaj že? In koliko ljudi se niti zaveda ne mnoštva sil, ki jih vložijo v prilagajanje, ki traja več tednov? Kako jim ta močna, ponotranjena in dobesedno kolektivno vsiljenja, opevana pričakovanja ogrožajo njihovo čustveno stanje, celostno duševno ravnovesje in, na koncu koncev, fizično zdravje?

Za ljudi, ki so rastli v hladnih, neljubečih in nasilnih odnosih, kje so jih zanemarjali ali zlorabljali, predstavlja prižig lučk potencialno grožnjo njihovemu notranjemu ravnovesju. Kar je za nekoga božansko lepo, je za njih začetek mesec in pol trajajoče nočne more. Ljudjem se v zimskem času ojačajo simptomi depresije in tesnobe... in to ne samo zaradi očitnega sezonskega upada sončne svetlobe. Napor božičnih praznikov je za številne ljudi nezavedno tako velik, da se "v praznikih" avtomatično izgubijo.


Vsak, ki je bil kdajkoli poškodovan in travmatiziran v družinskem okolju, kjer bi moral izkusiti najglobljo varnost, radikalno podporo in srčno vodenje, se na božično-novoletne praznike odzove na svojstven način.

Nekaterim se poslabšajo kronične bolezni. Drugi začnejo žurati na mrtvo - da še bolj odrinejo, kar je že itak davno pozabljeno. Tretji razmišljajo o razhodu, ker imajo nemogočo partnerko, čeprav je vse isto, kot je bilo še septembra, in takrat je bilo jasno, da ni nobenega resnega problema in tudi nič kaj novega se od takrat ni zgodilo med njima... Četrti se izgubijo v pripravi daril za vse zaposlene in vse otroke zaposlenih in še njihove sosede. Peti, ki niso nikoli hodili v cerkev in hkrati živijo v popolnem pomankanju časa, izgorevajo v planiranju sedemhodnega slavnostnega božičnega menija ala Michelin, hkrati pa razmišljajo, kjer bodo staknili popolno sibirsko jelko, s tem, da ne vedo ali bi bili balončki letos še stekleni ali pa bi bil čas, da se jih zamenja za lesene jelenčke??

Rešitev je in kliče se zavedanje

Edino, kar nas lahko izvleče iz kolektivno-družinskega transa božičnih praznikov in bolečin, povezanih z njimi, je zavedanje.


Če imaš, na primer, za sabo zdravljenje soodvisnost ali odvisnosti in si bila v psihoterapiji, kjer si temeljito predelala svojo čustveno zgodbo, rane in bolečine, ki so bile tudi posledica življenja v neljubečem družinskem krogu, potem si ozaveščena o tem, da je čas okoli praznikov zate možen "sprožilec", s katerim se ni preveč za hecat. Ker se poznaš, hkrati tudi veš, da se moraš v tem času poseben paziti, da ekstra pozorno poskrbiš zase in zavestno, ljubeče postavljaš sebe v fokus, in šele nato druge, sicer lahko tvegaš poslabšanje čustvenega stanja, ki lahko vodi celo v ponovne simptome ali pa poseganje po čemerkoli, kar je bila tvoja odvisnost.


In ja, to, da postavljaš sebe na prvo mesto seveda vključuje tudi pametne odzive na prikrite pritiske po sodelovanju v družinskih procesijah, ki nimajo nobenega globljega smisla, hkrati pa ti lahko škodujejo.