Kolektivno-družinski trans praznikov in kako ohraniti Sebe

Kako naj dosežem, da me nič več ne prizadane? To je dobronamerno vprašanje, ki ga slišim od ljudi, ki se "vsedejo na kavč" in hkrati še niso povsem pomirjeni s čustveno in spiritualno kompleksnostjo odnosov, ki jih imajo s svojo družino. Prazniki sami po sebi že tako ustvarijo močan psihološki pritisk, še posebej pa božično-novoletni, saj so družbeno tako izrazito družinsko usmerjeni. Vendar ta pritisk še posebej občutijo ljudje, ki izhajajo iz težkih družinskih zgodb, v katerih so z njimi ravnali tako, kot nikdar ne bi smeli.

Družina in vse, kar je z njo povezano, je v tem prednovoletnem času sprožilec konfliktov, bojev in bolečin. Družina, še posebej v kontekstu božično-novoletnih praznikov, je namreč mnogo več kot nekaj posameznikov, ki si delijo genetski material. Je skupina ljudi, ki si deli genetski material, hkrati pa je svetinja, inštitucija, simbol in ideal. Je nosilka kolektivnih patriarhalnih pričakovanj in plemenskih zahtev, neizrečenih ali pa povsem jasno artikuliranih, ki tako ali drugače zapovedujejo članom, kako naj sodelujejo in delujejo usklajeno, ubrano, srečno... v našem božično-novoletnem kontekstu bi rekli: praznikom primerno.

Krivda... ali kdo si upa zibati barko?

Bistvo teh izgovorjenih in neizgovorjenih pričakovanj je, da se člani družine obnašamo v skladu z določenimi normami ter da od njih ne odstopamo, sicer bomo kaznovani.

Ste kdaj slišali za koga, ki je povedal, da mu je mati ob konfliktu zagrozila, da "ga bo razdedinila"? To je praktičen izraz tovrstnih pričakovanj. V vsakodnevnem življenju to "substanco", ki jo uporabi grožnja po razdedinjenju, občutimo recimo tako, da že ob najmanjši misli, da v družinskih procesijah ne bi sodelovali, dobimo masivne občutke krivde. Misli, ki gredo skozi glavo so: "Kaj bodo pa rekli? Kako se bo počutila mama? Tega jim ne morem narediti... Kako bodo razočarani.To se ne spodobi. To se pa res ne sme," ipd.

Krivda je vzvod, preko katerega smo kot posamezniki kontrolirani in manipulirani, še posebej v nezdravih odnosih; primora člane družine, da se obnašajo "prav". Dokler se prisotnosti nezdrave krivde ne zavedamo ter ga ne predelamo, tudi nimamo možnosti, da bi ubežali njenemu magnetu. Funkcioniramo s konsenzom, kot kužiji ali kot ovčke - po pravilih, pridno in ubogljivo, lojalno in zvesto.

Veliko družin funkcionira po principu "kako bi moralo biti". Zdi se kot da obstaja nek "prav" in, posledično, "narobe", ki ga vsi člani določene družine implicitno razumejo in spoštujejo, saj vedo, da bodo odstopanja od tega "prav" sankcionirana. Vzbujanje občutka krivde je mehanizem, ki sledenju normam pomaga.

Norme v skupinah so del socialne realnosti. Problem, ki ga imajo nezdrave družine z njihovim "kako bi moralo biti" pa je, da je zanikana čustvena realnost v družini.

To pomeni, da niso pomembne čustvene potrebe posameznikov v družini, temveč je inštitucija družine postavljena nad posameznike. V tem duhu torej ni pomembno, kaj se je realno dogajalo 1965, 1995 in 2012... in, kako so bili, ali niso bili, dogodki in odnosi med člani družine zavestno procesirani.

Ker, eno je, da so se v določeni družini v preteklosti dogajale težke stvari. Vsaka družina ima svojo zgodbo, spleteno iz tisoč zgodb, in zgodovina človeštva kot takega, zadnjih nekaj tisoč let, je itak pod črto gledano zgodovina vojn in konfliktov. Vsaka nesrečna družina je, tako po Tolstojevo, nesrečna po svoje... in takih družin je veliko, veliko preveč...

Povsem nekaj drugega pa je odgovor na vprašanje, ali je z leti prišlo do zavestne rasti v družini? So se bolečine zavestno, morda ne ravno složno, tipično nikoli enostavno, ampak vsekakor predelale? Je prišlo do transformacije? Je transfromacija v teku? So posamezniki odprti za komunikacijo, ki ni na nivoju vremena, politike in življenja drugih ljudi? So člani družine prišli vsak zase in skupaj do prevzemanja svoje individualne in skupne odgovornosti za preteklost in sedanjost družine? Se je vzpostavil pristen dialog? Se je oče, ki je celo življenje žalil sina in ga dajal v nič:

a) iskreno opravičil za svoje vedenje, in

b) spremenil svoje obnašanje do sina?

Predelati - zavestno sprocesirati - ne pomeni, da se vsak član posebej in družina kolektivno dela "kot da pri nas nikoli ničesar ni bilo." Zavestno predelati pomeni se spominjati. Pomeni naglasiti preteklost in pomeni naglasiti sedanjost in pomeni dovoliti času, da nas uči. Zavestno procesirati ne pomeni, da sin ostaja priden in ubogljiv in sodelujoč - in hkrati čustvena razvalina, medtem ko oče nadaljuje njegovo tiranijo, ki mu je kao apriori odpuščena, saj je oče, ker je moški in "je že itak star".

Resno??

Ko je slika srečne družine pomembnejša od čustvenega stanja njenih članov

V družinah, ki so "nefunkcionalne" ni jasnih meja, ni čustvene skrbi za člane, ni spoštljivega dialoga, ampak so bile ali so še prisotne razne oblike zanemarjanja, nasilja in zlorab. V takih družinah ni važno, kako tečeta resnica ali ljubezen med člani. Ni pomembno, kako drug drugega čutijo. Ni pomembno, kakšen čustven prostor je družina. Koliko je podpore? Koliko je prostora za različnost? Koliko je iskrenega, navdušenega spoštovanja te različnosti? Koliko je občutka varnosti? Kje je dostojanstvo? Kje je pristen in vzajemen interes za notranje in zunanje življenje vsakega člana v družini? Kje je iskren pogovor? Kje je ranljivost?

Nasprotno. V "nefunkcionalnih" družinah je vedno najbolj važno, da družina "deluje", da "izpade tako in tako" in da se naredi vtis "povezanosti". Sodelovanje v ceremonijah obdarovanja in praznovanja je odlična priložnost, da se naredi kljukica in da se poustvari potrditev, kako je pri nas vse uredu. To je hrana in anksiolitik za plemenski družinski duh. In ne, ni važno, koliko je vse skupaj iluzija, šov, fantazija. Važno je, da je... in da izgleda ok.

Problem je, ko postane slika družine pomembnejša od čustveno-spiritualne vsebine, ki se pretaka med člani družine. In samo okoli tega se vrtijo travme družinskih praznikov, še posebej božično-novoletnih.

Veš koliko ljudi je, ki delajo vse živo za ljubi mir? Ki niti pomislijo ne, da ne bi odšli na družinske procesije, čeprav dobro vedo, da bo spet isto kot je bilo že leta prej? Bolečina, praznina, čustvena drama, en kup enega živciranja - za kaj že? In koliko ljudi se niti zaveda ne mnoštva sil, ki jih vložijo v prilagajanje, ki traja več tednov? Kako jim ta močna, ponotranjena in dobesedno kolektivno vsiljenja, opevana pričakovanja ogrožajo njihovo čustveno stanje, celostno duševno ravnovesje in, na koncu koncev, fizično zdravje?

Za ljudi, ki so rastli v hladnih, neljubečih in nasilnih odnosih, kje so jih zanemarjali ali zlorabljali, predstavlja prižig lučk potencialno grožnjo njihovemu notranjemu ravnovesju. Kar je za nekoga božansko lepo, je za njih začetek mesec in pol trajajoče nočne more. Ljudjem se v zimskem času ojačajo simptomi depresije in tesnobe... in to ne samo zaradi očitnega sezonskega upada sončne svetlobe. Napor božičnih praznikov je za številne ljudi nezavedno tako velik, da se "v praznikih" avtomatično izgubijo.

Vsak, ki je bil kdajkoli poškodovan in travmatiziran v družinskem okolju, kjer bi moral izkusiti najglobljo varnost, radikalno podporo in srčno vodenje, se na božično-novoletne praznike odzove na svojstven način.

Nekaterim se poslabšajo kronične bolezni. Drugi začnejo žurati na mrtvo - da še bolj odrinejo, kar je že itak davno pozabljeno. Tretji razmišljajo o razhodu, ker imajo nemogočo partnerko, čeprav je vse isto, kot je bilo še septembra, in takrat je bilo jasno, da ni nobenega resnega problema in tudi nič kaj novega se od takrat ni zgodilo med njima... Četrti se izgubijo v pripravi daril za vse zaposlene in vse otroke zaposlenih in še njihove sosede. Peti, ki niso nikoli hodili v cerkev in hkrati živijo v popolnem pomankanju časa, izgorevajo v planiranju sedemhodnega slavnostnega božičnega menija ala Michelin, hkrati pa razmišljajo, kjer bodo staknili popolno sibirsko jelko, s tem, da ne vedo ali bi bili balončki letos še stekleni ali pa bi bil čas, da se jih zamenja za lesene jelenčke??

Rešitev je in kliče se zavedanje

Edino, kar nas lahko izvleče iz kolektivno-družinskega transa božičnih praznikov in bolečin, povezanih z njimi, je zavedanje.

Če imaš, na primer, za sabo zdravljenje soodvisnost ali odvisnosti in si bila v psihoterapiji, kjer si temeljito predelala svojo čustveno zgodbo, rane in bolečine, ki so bile tudi posledica življenja v neljubečem družinskem krogu, potem si ozaveščena o tem, da je čas okoli praznikov zate možen "sprožilec", s katerim se ni preveč za hecat. Ker se poznaš, hkrati tudi veš, da se moraš v tem času poseben paziti, da ekstra pozorno poskrbiš zase in zavestno, ljubeče postavljaš sebe v fokus, in šele nato druge, sicer lahko tvegaš poslabšanje čustvenega stanja, ki lahko vodi celo v ponovne simptome ali pa poseganje po čemerkoli, kar je bila tvoja odvisnost.

In ja, to, da postavljaš sebe na prvo mesto seveda vključuje tudi pametne odzive na prikrite pritiske po sodelovanju v družinskih procesijah, ki nimajo nobenega globljega smisla, hkrati pa ti lahko škodujejo.

V kolikor imaš kup težav v življenju - in ta kup se ne manjša, potem obstaja možnost, da zgodba s primarno družino neozaveščeno teče skozi celo leto, saj še nisi pridobila dobre distance do izvorne družine... in pri tem ni čisto nič pomembno ali imaš 21., 45. ali 60. let, ali imaš otroke ali ne. Možno je, da še vedno "spoštuješ očeta in mater"... in to bolj kot samo sebe.

In ja, čeprav si že delala na sebi, je možno, da rabiš it v predelavi odnosov s starši globlje. Moja izkušnja je, da ko ljudje že delajo na sebi, velikokrat močno racionalizirajo učinek odnosov, ki jih imajo stiki, ki so za nepristranskega opazovalca povsem neprimerni, celo škodljivi. Svoje odločitve utemeljujejo z "otroci imajo pravico do starih staršev" ali kvazi-poduhovljenimi pogledi kot so "vsi smo bitja ljubezni in moja duhovna moč je v tem, da jim odpuščam in toleriram njihovo vedenje; odpuščam jim, saj ne vedo, kaj delajo". Ti pogledi, ki spregledajo čustveno realnost, omogočajo najmanj blokado lastnega osebnostnega razvoja in največ nadaljevanje bolečine, nasilja in zlorab. Ostajajo v coni nevarne varnosti.

Sploh "odrasli otroci", torej odrasli iz nefunkcionalnih družin, neradi zibajo barke in v bistvu rajši blokirajo svoje lastno Življenje... zatirajo individualnost. Le sprašujejo se, in čudijo, zakaj toliko problemov v lajfu in zakaj v življenju niso srečni.

3 način, kako lahko tudi (ne)sodeluješ v prazničnem družinskem dogajanju

Te (ne)srečne, opevane praznike dejansko lahko vzamemo na različne načine. Nanje se lahko odzovemo kreativno, ne le avtomatično. Vendar je pri tem pametno biti realen. Kako se bomo na kolektivno-družinski praznični trans odzvali, je močno odvisno od tega, kako zavestno je predelana zgodba izvirne družine - je prišlo do zavestne komunikacije o problemih - in kje smo mi na poti notranje rasti. Pri tem je vsekakor važna naša notranje zmogljivost, da se soočimo z realnostjo - v tem primeru z realnostjo tega, kar nam "družina" prinaša, je prinašala in nam sedaj predstavlja.

Level 1. "Saj je itak samo enkrat na leto, tiste par urc se že potrpi"

Če smo že začeli z delom na sebi in hkrati globoko v sebi čutimo, da nočemo iti na družinsko srečanje, obstaja velika verjetnost, da nimamo še razvite dovolj notranje moči, da bi se oddaljili od neljubeče družine na konstruktiven način. To bi namreč v praksi pomenilo, da bi bodisi aktivno zavrnili sodelovanje na procesijah ali pa da bi sodelovali brez da bi bili ob tem ponovno travmatizirani (re-travmatizirani). V takem primeru verjetno še ne moremo ravnati v skladu s tem, kar čutimo in kar je naša resnica; še ne zmoremo reči ne ali še ne zmoremo reči svobodnega ja. Obstaja verjetnost, da bomo sodelovali v pričakovanjih družine ter preprosto opravili svojo "dolžnost"... saj je itak samo enkrat na leto, tiste par urc se že potrpi.

Moramo pa se pripraviti, da bomo z opravljanjem "dolžnosti" najverjetneje sprožili plaz posledic zase, ki zajema možno poslabšanje telesnega, čustvenega ali mentalnega stanja pred, med ali neposredno po dogodku.

Moje izkušnje kažejo, da lahko ljudje iz prazničnih "srečanj" pridejo konkretno prizadeti in včasih je potrebno več kot teden dni ali celo dva ali več, da se čustveno sestavijo nazaj skupaj. Če se nam to zgodi, moramo biti v tem času "sestavljanja nazaj" do sebe ekstra ljubeči, sočutni in razumevajoči, kar je velikokrat vse prej kot lahka naloga.

Level 2. "Letos mene ni pod vašo smrekco"

V primeru, da smo že bolj trdno na svoji strani, izkušeni v stiku sami s sabo in smo tekom globinskega dela na sebi razvili in pridobili še več notranje moči, potem je možno, da že zmoremo odpor in upor, ki je bližje naši resnici in je v bistvu refleksija želje po tem, da ohranimo sebe in se "ne preskočimo" na račun občutkov krivde in dolžnosti do neljubečih, nespoštljivih drugih.

To pomeni, da zmoremo reči "ne". To pomeni, da lahko aktivno zavrnemo sodelovanje ter pisno ali ustno sporočimo, da nas letos ne bo ali pa se enostavno ne naslikamo pod božično jelko, ja, tudi brez pojasnil - ko je situacija preprosto preveč nora.

Ta izbira vključuje predvsem to, da potem zavestno prenesemo in predelamo vse občutke krive, ki z našim "ne" pridejo.

Te masivne občutke krivde je zahtevno predelati, poleg tega pa to ni enkraten dogodek, ampak je cel proces. Tako izkušnjo lahko seveda vzamemo predvsem kot del našega procesa notranjega osvobajanja ter s tem na dolgi rok pridobimo veliko več osebne svobode ter stopimo velik, velik korak naprej v osvobajanju sebe.

Ko izhajamo iz zapletenih družinskih ozadij, prepletenih z nasiljem, odvisnostmi in zlorabami, je psihoterapevtska pomoč pri tem notranjem delu po mojem mnenju praktično neizbežna.

Level 3. "V vsakem primeru bom dala prednost ljubezni do sebe"

Tretji primer je, da smo v preteklosti že prakticirali svoj "ne" in da imamo jasno, poglobljeno zavedanje "s kom imamo opravka". Iz preteklih izkušenj, ki smo jih zavestno predelali, predvidevamo, kaj nam lahko druženje z neljubečo izvorno družino prinese. Ker smo se s svojo preteklostjo soočili, se zavedamo tveganj, ki jih stik prinaša, hkrati pa premoremo toliko zaupanja vase, da npr. vemo, da bomo speljali srečanje, če se zanj odločimo, ali pa da je izraz naše ljubezni ta, da se praznovanj in božično-novoletnih dogodkov ne udeležimo.

V tej poziciji imamo možnost izbire na novem nivoju: lahko sodelujemo, lahko pa tudi svobodno, onkraj krivde izberemo, da ne sodelujemo. To že naznanja močno pozicijo nevtralnega ljubečega opazovalca znotraj nas, ki se je zgradila preko vztrajnega notranjega dela na sebi. Ta pozicija nam omogoča, da ostajamo v poziciji nevtralnosti tudi ob družinskih scenah.

V praksi to pomeni, da držimo pozicijo sebe, ostajamo ljubeče v svojem centru, prizemljeni in dobro razmejeni od drugih. Kaj to praktično pomeni, pa je povsem odvisno od nas - od tega, kaj mi čutimo, da potrebujemo... in ne od tega, kaj "družina rabi", da "izgleda uredu".

Kako naj dosežem, da me nič več ne prizadane?

Ko imamo opravka z izvornimi družinami, kjer skozi čas ni bil ustvarjen praktično noben napredek kar se tiče čustvene povezanosti in zavedanja problematične situacije ter problemov, je tveganje za neugodne posledice pri vpletanju vsakič znova zelo visoko: ostaja visoko, ne glede na vašo stopnjo zavedanja in dosežene notranje, čustvene stabilnosto.

Izkušnja kaže, da ko so ljudje enkrat res dobro vkoreninjeni v ljubezni do sebe, seveda ne prenašajo več nasilja in ne tolerirajo več okolij, kjer se dogaja nespoštovanje kogarkoli in nasilje nad komerkoli. Če se iz kakršnih koli svobodnih razlogov že odločijo za stik s takimi okolji, pa lahko navzlic vsem dobrim nameram in "osrediščenosti" še vedno prejmejo energijski udarec. Energijsko se ne morejo izogniti neprijetnemu, nelagodnemu, negativnemu vplivu psihospiritualnega stanja, dejanj ali besed posameznih družinskih članov ter cele atmosfere družinskega polja. Ta vpliv je lahko velik, lahko pa je manjši.

Po mojih izkušnjah sploh "odrasli otroci" večkrat precenijo kot podcenijo svoje sposobnosti soočanja z nezavednimi družinskimi okolji in to ne glede na stopnjo njihovega lastnega zavedanja sebe.

Velikokrat vzdržujejo lojalnost družini in se prepričujejo sami sebe, da so "kul" z dogajanjem... medtem, ko recimo ne opazijo, kako se jim na račun te lojalnosti pojavi bolečina v telesu, konflik v njihovem intimnem odnosu ali v družini, ki so jo ustvarili sami...

Da pridemo do točke, kjer smo dobro osrediščeni, je potrebnega veliko notranjega dela in duhovne prakse, s katero res utrdimo svoj energijski svetlobni steber ter res čutimo, vemo in utelešamo to, da smo uredu taki kot smo.

Lahko bi rekli, da bolj kot smo zavestni, manj bodo vibracije iz družinskega polja prehajale v naše individualno energijsko polje, vendar pa to žal ni nujno res. Zelo malo verjetno je, da lahko razvijemo "psihoimunost" na katerokoli okolje, ko se znotraj njega ni v vseh letih ali desetletjih pravzaprav nič spremenilo ter dejansko potekajo še vedno iste fore, iste vloge, iste boleče interakcije.

Dejansko je lahko pričakovanje, da bo z "mojo visoko stopnjo zavesti" vse urejeno in da bom zato, ker sem v stiku s sabo, mirno prenašala vse, lahko le omnipotentno in iluzionistično pričakovanje ranjene majhne deklice, ki si še vedno bolj kot vse želi ljubezni in potrditve in zaščite stašev, ki je nikoli ni dobila. Povedano drugače: močno zavedanje sebe nima prav nobene veze s tem, da človek nima meja - prej nasprotno.

Kako torej preživeti praznike in ne izgubiti Sebe?

Ljubeče. Do sebe.

In z jasnim zavedanjem, da nismo odgovorno za srečo nikogar, razen za svojo lastno, saj nismo tu za to, da skrbimo za celostno blagostanje ljudi, ki niso naši nepolnoletni otroci.

Seveda, lažje je, če imamo ob vsem tem osvojeno spiritualno perspektvo, v kateri vemo in čutimo, da smo si to življenje izbrali in da smo tu zato, da ga živimo, da ga raziskujemo, da uresničujemo svoje potenciale, da hodimo vzravnano, ponosno, pogumno. Na spiritualnem nivoju je res možno, da smo si sami izbrali svojo izvorno družino in naša izkušnja z njimi je v resnici točno taka, kot mora biti, da smo, kdor smo. Ni treba, da starše ali sorojence zaradi tega apriori ljubimo, v kolikor si ljubezni niso prislužili z dejanji do nas. Lahko pa smo nevtralni in spoštljivi - če to zmoremo in ko to zmoremo, do sebe in do njih. Včasih oboje, iskreno, ne gre. Zato, če tega ne zmoremo, se lahko preprosto umaknemo, in upamo, da bomo mogoče to nekoč zmogli - lahko pa tudi ne. Zavedati se moramo, da nikomur nismo ničesar dolžni in da to resnično vključuje prav vse, tudi našega očeta, mamo ter komplet celo žlahto, celo "krvno linijo"... in čisto vse božje prednike.

Družina, v katero smo se rodili, je le del našega mozaika, ne naš mozaik.

To Življenje je eno in je naše. Dajmo ga živeti tako, da smo ponosni nase in da predvsem ohranjamo spoštovanje do najpomembnejšega človeka na svetu, ki je vedno z nami - do samih sebe. Ljubezen do sebe je začetek ljubezni do vsega. Brez ljubezni do sebi ni ničesar, niti resničnega, globokega sprejemanja drugih. In ja, včasih se je potrebno umakniti vase in stran od neljubečih odnosov, da se pristna ljubezen znotraj sploh lahko razvije - in to je ok.

Življenje je tvoje. Kako ga boš peljal, kako ga boš peljala?

Za srečno in polno življenje ne potrebujemo blagoslova od prav nikogar. Ne trudimo se, da bi ugajali. Ne sekirajmo se, če ljudjem to, kar počnemo ni všeč in naj nam ne pride preveč do živega, ko ljudje ignorirajo naše stiske ali zasmehujejo naše uspehe. Naučimo se, kako se potolažimo - sami sebe ali s pomočjo ljudi, ki štekajo. Važno je, da znamo sami prepoznati svoje stiske in si pomagati... da znamo sami prepoznati svoje uspehe in jih praznovati z ljudmi, ki nas obožujejo in cenijo in spoštujejo točno take, kot smo.

Letošnji božično-novoletni prazniki lahko postanejo nekaj novega. Predstavljaj si, da postanejo praznovanje ponovnega rojstva tvoje lastne Zavesti... da so čas za praznovanje prihoda še močnejše Svetlobe znotraj tebe. Predstavljaj si, da poskrbiš za svoje čustvene potrebe, za želje, upanja, sanje in odštekane vizije tako močno in ljubeče, kot nihče nikoli ni poskrbel zate ter da si dovoliš, da je to tvoj edini fokus. In da dovoliš ostalim, da imajo njihovega...

Zares lahko dajemo drugim le iz lastnega obilja Svetlobe. In naša lastna Svetloba zna biti res edina, za katero smo resnično odgovorni.

Vse dobro,

Tina

Koristno!

Ljubezen do sebe je osnova ljubezni do vsega. Brez ljubezni do sebi ni ničesar, niti resničnega, globokega sprejemanja drugih. In ja, včasih se je potrebno umakniti vase in stran od neljubečih odnosov, da se pristna ljubezen znotraj sploh lahko razvije - in to je ok!

** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja, ki živi in dela v Novi Gorici. Srečno poročena mama dveh deklet, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, vse se začnejo s prvo.