top of page

'A sem normalna mama?' Poglej si ACEs, Test škodljivih otroških izkušenj

Se kdaj bojiš, da škoduješ ali bi škodovala svojim lastnim otrokom? Kdaj razmišljaš, da sploh ne boš imela otrok, ker si ne zaupaš, da boš znala poskrbet zanje, brez, da bi jim škodovala ali jih celo "uničila"? Te kdaj spreleti - ko gredo vsi spat in ostaneš sama s sabo, utrujena in žalostna, na kavču s skledo čipsa in slabe vesti - da morda nisi "uredu mama"? Kdaj tuhtaš, kako se zdijo vse ostale mame, ki jih videvaš, "normalne", kako se "normalno" obnašajo s svojimi otroci; so strpne, prijazne, ustvarjalne, skrbne, take... normalne mame?


Pred časom sem se, izven terapij, po naključju pogovarjala z nekaj mladimi mamicami, se pravi mamicami dojenčkov ali malčkov. Vse so tako ali drugače namignile, da se v svoji vlogi ne čutijo najbolj samozavestne. Če sem iskrena, niti niso govorile o "vlogi mame." Kot mlade mamice so se mi zdele z "vlogo mame" tako zlite, da zaradi samih izzivov materinstva one take kot so, celostno, niso bile v najboljši koži. Opisale so se kot zaskrbljene in napete in nervozne mamice, polne dvomov, strahu, skrbi, občutkov krivde, celo sramu. Ko sem jih poslušala, sem takoj začutila njihovo tesnobnost in seveda se je moj empatičen del vžgal tudi iz moje lastne izkušnje mlade, dokaj anksiozne mame.


Od mojih "mamastih" začetkov je že dosti časa in čeprav je ogromno detajlov že izbledelo, je ostala atmosfera zgodnjega materinstva in zavedanje, da nikakor nisem bila "zen mama". Res je, da ko sem rodila v prvo, sem imela že več kot sedem let moje osebne terapije za sabo. Praktične izkušnje pri delu na sebi so mi do neke mere sigurno pomagale, nič kaj pa mi pri pomirjanju ni pomagalo strokovno znanje. Predvsem mi niso koristile vse teorije o domnevni usodnosti psihološkega razvoja v prvih treh in šestih letih, ki sem jih zaradi mojega študija psihologije znala v nulo, in ki so si edine, da "naj bi bili osnovni aspekti do treh let formirane identitete za človeka značilni domala vse življenje." 😳


Fakt je, da imam o teh teorijah po vseh teh letih študija in dela in življenja svoje mnenje, takrat pa sem imela le občutek, da gre pri tem "zgodnjem razvoju" za vprašanje eksistence, življenja in smrti, in da če bom zajebala v "zgodnjem razvoju" ni več nobene pomoči in moji otroci bodo zapečateni do konca življenja. Kot mlada mamica sem se počutila ujeta v elegantnem, sofisticiranem, psihološko ozaveščenem začaranem krogu in res ni bilo niti malo zabavno! 😢

Skozi skoraj dve desetletji dela s klienti in skoraj trideset let učenja o psihi se mi je pokazalo, da izkušnje prvih 3-6 let seveda so pomembne, niso pa kar apriori tako usodne, kot si znajo interpretirati anksiozni umi mladih mam. V podobno tesnobnem krogu "mladih mamic" kot sem se jaz včasih, se vsakič znova vrti določen delež žensk, hkrati pa sem srečala že nekaj takih, ki si na račun svojega otroštva niso niti v sanjah upale imeti otrok, saj so se tako boleče močno zavedale svoje ranjenosti ter ranljivosti otrok, da so se raje oprijele prepričanja, da ne bodo ok mame in ne bodo niti tvegale.

Mlade mame (in seveda tudi očetje) včasih sami sebe precej napsihirajo s psihološko-spiritualno literaturo in izobiljem perspektiv, ki so na voljo na internetu. Bolj kot so ženske tesnobno negotove, bolj iščejo zunanje informacije, saj skušajo z njimi na vse kriplje pridobiti gotovost, ki jo v občutenjskem jedru ne zmorejo vzpostaviti, jo pa kompenzirajo s poskusi biti vsaj mentalno gotova, ter, posledično, delati po nekih pravilih, po nekih "programih", po navodilih, po "znanstveno" utemeljnih pristopih etc.

Stvari pa niso tako preproste. Otroka se namreč niti ne da vzgojiti "by the book" niti se ga ne da "pokvariti" kar tako. Starševstvo je spiritualno potovanje psihološke rasti, na katerem deluje kombinacija intuicije, osveščenosti in zdrave pameti. Hkrati pa obstaja velika razlika, na eni strani, med neoptimalnim okoljem, ki dejansko malčka progresivno vpeljuje v realnost, ga z "neidealnimi" odzivi stimulira, da se brusi in jača skozi naravno prenašanje optimalnih frustracij ter poravnavanja z okoljem... in na drugi strani, med okoljem, ki je res toksično in otroka zaznamuje, ker ga travmatizira.

Anksiozne mame se te razlike ne zavedajo prav jasno. Možno pa je, da skozi to naravnanost do otrok nezavedno fantazirajo njihovo lastno izkušnjo neodčutenih otroških čustvenih bolečin in trpijo pomanjkanje svojega lastnega občutenjskega jedra varnost in samozaupanja, ki ga niso uspele zgraditi v njihovem lastnem zgodnjem odnosu z mamo; analitično gledano je predelava ženskinega odnosa z otrokom analiza odnosa z njenim "primarnim objektom", se pravi z njeno lastno mamo...

Psihološko škodljivo družinsko okolje

Torej? Let's make this shit clear. Psihološko škodljivo družinsko okolje je povsem nekaj drugega kot psihološko neoptimalno družinsko okolje. Razlika med njima je enostavno prepoznavna, če vemo, kaj opazovati.

Psihološko škodljivo družinsko okolje pusti zdravstvene, socialne, čustvene, kognitivne in spiritualne posledice. Te posledice so otipljive.

Ko ljudje odraščajo v psihološko škodljivem okolju, iz dneva v dan in iz leta v leto trpijo pomanjkanje dostojanstva, spoštovanja, nežnosti, fizične in čustvene bližine. Nimajo zaloge lepih spominov ali pa so le-ti izjemno redki; marsikdo jih ne našteje niti za prste ene roke. Ne spomnijo se doma kot prijaznega, prijetnega, varnega, toplega, dišečega. Nimajo nobenega priklica - vizulenega, čutnega in občutenjskega - dogodkov, ker jih pač ni bilo: kako so se crkljali, bučno razpravljali, plesali po kuhinji in se režali neumnostim, praznovali dosežke, se razjezili, razkurili druge in se potem fajn pogovorili ter pomirili, ali pa se zjokali od skrbi in žalosti ter skozi stik našli novo svetlo točko na obzorju. V njihovih arhivih je malo ali skoraj nič mirnih in lepih trenutkov ali pa je tej spominov izjemno, izjemno malo. Ni redko, da se svojega otroštva sploh ne spomnijo ali da so izbrisana cela obdobja. Spomnijo se določenih težkih momentov, ali pa imajo zavedanje ali celo občutenjski spomin, kako so med zmerljivkami poslušali, da so ničvredni, prfuknjeni, grešni, da se kurbajo, so slabi ljudje, grdi, debeli, nagnusni, nesposobni, za nobeno rabo. Spomnijo se tepeža in drugih zlorab ali pa naknadno skozi branje knjig, pogovore in terapijo dojamejo, da so bili fizično, čustveno, spolno ali duhovno zlorabljeni.


Na splošno pa občutijo in "vedo", da je z njimi nekaj narobe in slutijo, da ne čutijo življenja tako, kot ga občutijo drugi ljudje. Nekako se jim zdi, da se ne morejo vključevati v odnose tako kot se "normalni ljudje" in nekako se ne morejo prepustiti življenju ter si ga urediti po najglobljih željah.

Ljudi, ki so imeli izkušnjo strupenega okolja prepoznamo po tem, da velikokrat celijo rane bodisi dolgo ali z veliko napora... ali pa, druga sorta in na drugi strani, preprosto uničijo sebe in bližnje odnose z neodgovornim vedenjem, z lažmi in izdajami zaupanja, z alkoholom, drogami, etc., hkrati pa se nikoli trdno ne zasidrajo na poti neke preproste človeške običajnosti. Razvijejo kronične stiske v odnosih, včasih pospremljene z obolenji telesa in duše, iz katerih se niti zlepa niti zgrda ne izvijejo.

Zapomniti si velja, da toksično okolje vedno ustvarijo ljudje - ljudje, ki se ne obnašajo normalno. Ljudje, ki se obnašajo normalno, namreč ne uničujejo dostojanstva soljudi. Ne minirajo jim občutka lastne vrednosti, ne sramotijo njihovih sposobnosti, uspeha ali neuspeha, družinskega porekla, socialnega in ekonomskega statusa, načina govora in gibanja, telesnega izgleda, narodnostne pripadnosti, spolne usmerjenosti, čustev. Ne zaničujejo. Ne ignorirajo, ne igrajo "tihih dni". Niso nasilni - prikrito ali odkritno. Ne zlorabljajo "oprosti", ne manipulirajo s "prosim".


Vse to so pokazatelji psihološko škodljivih odnosov. In vse to hkrati niso atributi "neidealnih" odnosov, ki anksiozne mlade mame spravljajo v stanja tesnobe, ko razmišljajo, na kavču s skledico čipsa in slabe vesti, ali škodijo svojim otrokom? Sedaj upam, da je že jasno, da te "naše" mlade mamice tipično spravljajo same sebe v tesnobnost po nepotrebnem.


Strupeno ranijo druge ranjeni, ki hkrati nimajo empatičnega stika s svojo ranjenost, še manj pa zavedanje in občutenje ranljivosti sobitja. Vendar pa je resnica tudi ta, da čustvena ranjenost kogarkoli ni in ne sme biti nikakršno opravičilo, izgovor, material za odpustek za dejanja katere koli od oblik nasilja.


Psihološko nasilje je tisto, ki ga je najtežje prepoznati, spolno pa tisto, o katerem je najtežje spregovoriti.

Nasilje je nevarno, ker ga normaliziramo vsi po vrsti, saj je celotna civilizacija skozi stoletja zgrajena na nasilju in vojnah. Otroci, ženske, živali, nemočni in drugačni so bili skozi stoletja tarče in sprožilci za uporabo sile močnejšim od sebe. To je narava patriarhata, ostanki tega vedenja pa so še zelo živi v družbi in na tem svetu in to v vseh porah družbe. Do nasilja moramo biti kritični in ga absolutno ne smemo tolerirati v svojem okolju na noben način.

Ženske, ki jih skrbi, kako slabe mame so (ali bodo), imajo velikokrat za sabo težke življenjske preizkušnje. Redko srečam mame, ki so anksiozne brez nekih tehtnih, otipljivih razlogov. V moji praksi ne tako redko srečam mame, ki imajo poleg kompleksnih življenjskih zgodb tudi specifično delovanje njihovega živčnega sistema - nevrorazličnost, kar lahko njihovo vsakodnevno življenje dodatno obogati, hkrati pa tudi zaplete.


Veliko tesnobnih mladih mamic vam tega ne bo nikoli povedalo, ampak ni redko, da se, ko dobijo otroke, srečujejo z napornimi nihanji razpoloženja, tudi v smeri depresivnosti, in z vsiljivkami raznih sort, ki jih preplašijo do kosti. Ko se pogovarjamo, včasih vidimo, kako v njihovem zgodnjem razvoju niso same izkusile potrebne čustvene varnosti in topline; pogosto nimajo v sebi, ne vedo, kaj pravzaprav pomeni, da se "človek počuti normalno". Na terapijah dobesedno vprašajo: "Tina, kaj pomeni, da človek počuti normalno? A sem jaz normalna?"


Potem se izkaže, da so "njihova" normalna stanja taka občutja, ki vsebujejo čustvena nihanja in krize, črne misli, napetosti, vznemirjenosti, nemir, razdražljivosti, plitvo dihanja, ki ne gre nižje od ključnice, utesnjenega razbijanja srca... ali na drugi strani čustvene umaknjenost, upočasnjenosti, nezmožnosti jasnega razmišljanja, oddaljenosti od svojega telesa, nepovezanosti, izolacije etc.


Kaj sploh je "normalno počutje"?

Daniel Siegel, eden vodilnih raziskovalcev interpersonalne nevrobiologije, stanje "normalnega počutja", ki ga ljudje iz toksičnih okolij ne izkusijo, povzame skozi akronim FACES. S tem naniza glavne lastnosti tega, čemur se strokovno reče "optimalno območje vznemirjenja" (ang. optimal arousal zone), kar nevrobiološko gledano je "normalno počutje". FACES pomeni:

  • Flexible,

  • Adaptive,

  • Coherent,

  • Energizing,

  • Stable