• Piše: Tina Božič

Bojim se, da bom uničila mojega otroka

Pred časom sem se zaporedoma pogovarjala z nekaj mladimi mamicami. Vse so tako ali drugače namignile, da se ne čutijo najbolj samozavestne. Opisale so se kot "tesnobne", se pravi zaskrbljene in napete in nervozne mamice, polne dvomov, strahu, občutkov krivde, celo sramu.

Ko sem jih poslušala, sem jih ful začutila. Seveda se je moja empatija porodila tudi iz tega, da sem se neizbežno spomnila sebe in tega, kakšna mlada mamica sem jaz bila. Ker, žal, nisem bila niti od blizu zen mummy. To, da sem imela za sabo nekaj let "dela na sebi", mi je sicer pomagalo, ker sicer bi bila res štala, nič kaj pa mi ni pomagalo podrobno psihološko znanje o razvoju človeške psihe, ki sem ga dobila v desetih letih študija in učenja preden sem rodila najino prvo punčko.

Če sem iskrena, mi predvsem niso pomagale vse smernice o usodnosti razvoja v prvih treh in šestih letih otrokovega življenja. Občutek sem imela, da gre za vprašanje življenja in smrti, in da če bom zajebala "sedaj", ni več pomoči in bo moje dete zapečateno do konca življenja. To mi je še bolj nabijalo tesnobo, ki sem jo že itak imela. Počutila sem se ujeta v elegantnem, sofisticiranem, psihološko ozaveščenem začaranem krogu.

Tekom dveh desetletij dela sem dojela, da dejansko veliko žensk vrti ta isti krog. In, srečala sem kar nekaj ljubečih, krasnih žensk, ki si niso niti upale želeti imeti otrok, ker so se zavedale najprej svoje ranjenosti, bile že vnaprej ozaveščene o ranljivosti otrok ter nosile v sebi hkrati (zmotno, če smem dodati) prepričanje, da bodo naredile vse narobe, zato ne bodo niti tvegale imeti otrok.

Znano?

Mlade mamice (in tudi očetje) same sebe velikokrat napsihirajo s sodobno psihološko literaturo. Ponavadi je tako, da bolj kot so negotove, bolj iščejo informacije, saj skušajo tako na vse kriplje pridobiti neko gotovost, ki jo v čustvenem jedru pogrešajo in jo potem kompenzirajo s poskusi biti vsaj mentalno gotova ter, posledično, delati "by the book", po navodilih, po trend "znanstveno" utemeljnih pristopih, karkoli že to v nekem obdobju pomeni.

Stvari niso tako preproste, otroka se ne "pokvari" kar tako!

Dragi moji, stvari niso tako preproste. Otroka se ne "pokvari" kar tako. Obstaja velika razlika, na eni strani, med neoptimalnim okoljem, ki dejansko otroka po prvem letu starosti progresivno vpeljuje v realnost, z "neidealnimi" odzivi pa ga stimulira, da se brusi in jača skozi prenašanje optimalnih frustracij ter se s tem uri v piljenju poravnavanja z okoljem... in na drugi strani, med okoljem, ki je toksično in otroka travmatizira.

Mlade anksiozne mamice tega običajno ne vedo.

Ker se sicer zavedajo svoji otroških izkušenj, nimajo pa jih čustveno predelanih (ženske, globinska čustvena predelava se redko kompletira pred 35. - 42.letom), resnično mislijo, da bodo otroku naredile nekaj groznega ali vsaj ne bodo razvile otrokovih potencialov. V resnici skozi to "prepričanje" fantazirajo njihovo lastno izkušnjo - bodisi neodčutenih otroških čustvenih bolečin ali nerazvitih potencialov.

Kaj je toksično družinsko okolje?

Let's make this shit clear.

Toksično družinsko okolje je povsem nekaj drugega kot neoptimalno, nepopolno družinsko okolje.

Toksično družinsko okolje je psihološko strupeno in zdravstvene, socialne, čustvene in spiritualne posledice so neizbežne. Če smo odraščali ali živeli v nasilju, smo iz leta v leto trpeli pomanjkanje spoštovanja, nežnosti, fizične in čustvene bližine.

Ne spomnimo se, da bi se crkljali s starši, ne spomnimo se mirnih in lepih trenutkov ali pa jih je izjemno, izjemno malo. Ni redko, da se svojega otroštva sploh ne spomnimo ali da so izbrisana cela obdobja. Spomnimo se določenih težkih momentov, kako smo poslušali, da smo ničvredni, slabi, grdi, nesposobni, in le skozi "delo na sebi" kasneje dojamemo, da smo bili fizično, čustveno ali spolno zlorabljeni. Na splošno vemo bolj kot ne samo to, da je z nami nekaj "narobe" in da ne čutimo življenja tako, kot slutimo, da ga čutijo drugi ljudje. Ne moremo se vključevati v odnose tako kot se zdi, da se drugi, in nekako se ne moremo prepustiti življenju ter si ga urediti po naših najglobljih željah.

Ljudji, ki so imeli izkušnjo strupenega okolja prepoznamo po tem, da velikokrat celijo rane z veliko napora in dolgo - ali pa si, druga skupina, preprosto uničijo odnose in lastno življenje z alkoholom, drogami, divjim življenjem, etc., ter se nikoli trdno ne zasidrajo na poti samospoznavanja in "dela na sebi" oz. razvijejo bolezni, telesne in duševne, iz katerih se ne izvijejo.

Toksično okolje vedno ustvarijo ljudje - ljudje, ki se ne obnašajo normalno.

Ljudje, ki se obnašajo normalno, namreč ne uničujejo dostojanstva soljudi. Ne minirajo jim občutka lastne vrednosti, ne sramotijo njihovih sposobnosti, uspeha ali neuspeha, družinskega porekla, socialnega in ekonomskega statusa, načina govora in gibanja, telesnega izgleda, narodnostne pripadnosti, spolne usmerjenosti, čustev. Ne zaničujejo. Ne ignorirajo, ne igrajo "tihih dni". Niso nasilni - prikrito ali odkritno. Ne zlorabljajo "oprosti", ne manipulirajo s "prosim".

Vse to so atributi toksičnih odnosov.

In vse to niso atributi "neidealnih" odnosov, ki naše mlade mame spravljajo v stanja tesnobe, in sedaj nam je že jasno - jih spravljajo v tesnobnost povsem po nepotrebnem.

Fakt je, da toksično ranijo ranjeni, ki hkrati nimajo empatičnega stika s svojo ranjenost, še manj pa z ranljivostjo sobitja. Vendar pa je resnica tudi ta, da čustvena ranjenost kogarkoli ni in ne sme biti nikakršno opravičilo, izgovor, material za odpustek za dejanja katere koli od oblik nasilja. Psihološko nasilje je tisto, ki ga je najtežje prepoznati, spolno pa tisto, o katerem je najtežje spregovoriti. Nasilje normaliziramo vsi, ker je celotna civilizacija skozi stoletja zgrajena na nasilju in vojnah. Otroci, ženske, živali, nemočni in drugačni moški in ženske... so bili skozi stoletja predmeti za uporabo močnejšim od sebe. In ostanki tega vedenja, ki so več kot ostanki, so daleč preveč vidni in prisotni tudi sedaj, in to povsod. Do njih moramo biti kritični in jih ne smemo tolerirati v svojem okolju.

Izpolni kratek presejalni test Škodljivih Otroških Izkušenj

Ženske, ki jih skrbi, kako slabe mame so ali bodo, imajo po izkušnjah iz moje terapevtske sobe velikokrat za sabo zahtevne življenjske preizkušnje. Zato jih veliko od njih dolga leta ni izkusilo, kaj pomeni, da se "počutiš normalno". Za njih so bila normalna stanja stanja čustvenih nihanj in kriz, napetosti, vznemirjenosti, nemira, razdražljivosti, plitvega dihanja, ki ne gre globlje od vratu, utesnjenega razbijanja srca - ali na drugi strani čustvene umaknjenost, upočasnjenosti, nezmožnosti jasnega razmišljanja, oddaljenosti od svojega telesa, nepovezanosti, izolacije.

Daniel Siegel, eden vodilnih raziskovalcev interpersonalne nevrobiologije, stanje "normalnega počutja", ki so ga naše mamice težko izkusile, povzame skozi akronim FACES. S tem naniza glavne lastnosti tega, čemur se strokovno reče "optimalno območje vznemirjenja" (ang. optimal arousal zone). FACES pomeni:

  • Flexible,

  • Adaptive,

  • Coherent,

  • Energizing,

  • Stable

Torej: fleksibilen, prilagodljiv, medsebojno povezan, energetizirajoč, stabilen. "Normalno počutje" je namreč stanje občutka:

  • varnosti,

  • ubranosti,

  • harmonije,

  • pomirjenosti,

  • prevladujočega pozitivnega pogleda na svet, ki temelji na zavedanju sposobnosti reševanja problemov in zaupanju, da se jih tudi da.

Ženske, ki so imele za sabo težko otroštvo, tako velikokrat zmotno mislijo, da ker same nimajo veliko izkušenj "normalnega" počutja, tega ne bodo mogle dati niti otroku.

Resnica je, da imajo do neke mere prav.

Sama vem, kako je moja ansioznost neizogibno vplivala na mojo prvorojenko, ki je prišla po "makadamu" in kako je moja drugorojenka, ki je "priletela na asfalt", v pomembnih ozirih drugačna, ker sem bila kot mama dosti bolj mirna kot v prvo. Otroci se regulacije notranjih stanj de facto energijsko nalezejo od mame, in otroci mirnih mam bodo z veliko verjetnostjo mirnejši in zadovoljnejši kot otroci nemirnih ali depresivnih mam oz. bodo imeli drugačne načine odzivanja na stresne situacije.

Vendar pa obstaja ogromna, ogromna razlika med neidealnimi, anksioznimi mamami ali starši, če hočete, in tistimi skrbniki, ki otroka čustveno zaznamujejo in poškodujejo do te mere, da se mu to konkretno pozna pri kasnejšemu soočenju z zahtevami življenja!

Konkretno? Če želiš dobiti občutek za razliko, ki jo poizkušam razložiti, je tukaj kratek presejalni test, ki ti bo pomagal, da oceniš okoliščine v tvojem lastnem otroštvu. Predstavljam si, da ti bo dal misliti.... Gre takole:

Pred tvojim 18.rojstnim dnem:

1. Ali je kdo od staršev ali odraslih v gospodinjstvu pogosto ali zelo pogosto: uporabljal grde besede zate, te preklinjal, žalil, poniževal ali se obnašal tako, da si se bal_a, da te bo fizično napadel in poškodoval?

NE ___

če DA, vstavi 1 ____

2. Ali je starš ali drug odrasli v gospodinjstvu pogosto ali zelo pogosto: te odrival, grabil, ti dajal klofute, metal stvari vate ali te kadarkoli udaril tako močno, da se ti je poznalo oz. si bila_a poškodovana?

NE ___

če DA, vstavi 1 ____

3. Ali je odrasli ali oseba vsaj pet let starejša od tebe kadarkoli: se te dotikala ali hotela, da se ti dotikaš njenega / njegovega telesa na seksualen način? Ali je poiskušala ali dejansko imela oralen, analen ali vaginalen spolni odnos s tabo?

NE ___

če DA, vstavi 1 ____

4. Ali si pogosto ali večino časa čutil_a, da te nihče v družini nima rad in da te nihče nima za pomembnega in nekaj posebnega? Ali: v tvoji družini niso skrbeli drug za drugega, se počutili blizu drug z drugim in se podpirali med sabo?

NE ___

če DA, vstavi 1 ____

5. Ali si pogosto ali večino časa čutil_a, da nimaš dovolj hrane, si nosil_a umazana oblačila in da ni bilo nikogar, ki bi te zaščitil? Ali: so bili tvoji starši preveč odsotni, pijani ali zadrogirani, da bi skrbeli zate ali da bi te peljali k zdravniku, če je bilo to potrebno?

NE ___

če DA, vstavi 1 ____

6. So starši živeli narazen ali so se ločili?

NE ___

če DA, vstavi 1 ____

7. Te je tvoja mama ali nadomestna mama: pogosto ali zelo pogosto odrinjala, pahala, vlekla, udarjala, ali metala predmete vate? Te je včasih, pogosto ali zelo pogosto brcala, ugriznila, udarila s pestjo, ali udarila s trdimi predmeti? Ali: te je kadarkoli močno udarjala nekaj minut ali ti grozila s pištolo ali nožem?

NE ___

če DA, vstavi 1 ____

8. Si živel_a z nekom, ki je bil problematičen pivec ali alkoholik, ali z nekom, ki je uporabljal droge?

NE ___

če DA, vstavi 1 ____

9. Je bil kdo v gospodinjstvu depresiven ali je bil mentalno bolan, ali je kdorkoli v gospodinjstvu poskušal narediti samomor?

NE ___

če DA, vstavi 1 ____

10. Je kdo iz gospodinjstva šel v zapor?

NE ___

če DA, vstavi 1 ____

Sedaj seštej tvoje "DA" odgovore. Koliko jih je? To je tvoj rezultat na testu Škodljivih otroških izkušenj. Višji kot je seštevek, večje je tveganje za to, da si v preteklosti že razvila zdravstvene, socialne in čustvene težave kot posledico odraščanja v takem okolju. In, seveda, kako si sedaj z njimi, je odvisno od tega, kako si se nanje odzvala in jih reševala!

Študija, na osnovi katere so razvili koncept ACEs, in študije, ki so tej izvorni študiji sledile, kažejo, da pri rezultatu točk 4 in več situacija pridobi na resnosti. Logični razmislek to potrdi. Raziskave konkretno kažejo, da npr. verjetnost kroničnih težav z dihali naraste za 390 odstotkov, hepatitisa za 240 odstotkov, depresije za 460 odstotkov in poizkusov samomora za 1220 odstotkov - več informacij, klik tukaj.

V kolikor imamo v svoji zgodbi veliko škodljivih otroških izkušenj (ACEs ali ang. Adverse Childhood Experiences), potem naše telo in um funkcionirata drugače kot bi, če teh izkušenj ne bi imeli. In izkušnje iz moje in Samotove terapevtske sobe kažejo, da moramo v tem primeru res "delati na sebi" in se dobesedno naučiti drugače, bolj konstruktivno in ljubeče razmišljati in čustvovati. ​

Naše bolečine, ki jih z "delom na sebi" transformiramo in si gradimo življenje onkraj vseh teh negativnih posledic, ki jih imajo nepredelane otroške izkušnje, v veliki meri prihajajo iz travmatskih izkušenj. Zgrajene so iz našega doživljanja situacij, se pravi mikro, mini ali maksi dogodkov, v katerih je bila absolutno presežena naša sposobnost, da se z dogodkom soočimo brez da so telo-um-duša povsem preplavljeni, stisnjeni v kot.

V takih trenutkih, ki so za nekatere ljudi cela življenjska obdobja (odraščanje ob čustveno nezrelih starših, partnerstvo s čustveno neuravnovešenim partnerjem etc.), telo-um-duša tako padejo "iz tira". Posledice so neizbežne in negativne. Telo-um-duša postajajo v takih neugodnih, težkih in nečloveških okoliščinah napredujoče "neregulirani." To poteka toliko časa, da ljudje v takih okoliščinah sploh ne vemo več, kaj pomeni "počutiti se normalno".

Najbolj žalostna lastnost ljudi, ki so res škodljivi za druge?

Najbolj žalostna lastnost ljudi, ki zares čustveno škodujejo drugim - in tudi svojim otrokom je, da niso pripravljeno iskreno prevzeti odgovornosti za svoje vedenje.

V praksi to zgleda tako, da jih je nemogoče pripraviti do resne refleksije o sebi, zavračajo pogovore in se izmikajo skozi pozicioniranje sebe kot žrtve okoliščin. Značilo je, da odkrito ali prikrito prezirajo "delo na sebi" ter vidijo vse, kar je povezano z rastjo zavedanja sebe kot najbolj bolano in bizarno zadevo ever, hkrati pa so arogantni, vsevedni in, prikrito ali odkritno, zelo samozavestni. Tudi če se spustijo v delo na sebi, z njim vešče manipulirajo. Prevzamejo odgovornosti "kvazi", skozi besede in ne skozi dejanja. Govorijo, obljubljajo, psi lajajo, karavana gre dalje.

Popolno prevzemanje odgovornosti zase je velika stvar. Je sine qua non osebnostne rasti in dela na sebi, uspešnega življenja - dobrih odnosov in poklicnega zadovoljstva.

Prevzemanje odgovornosti ni dogodek, ni enkratna stvar. Je drža in hkrati je proces. Tako kot vse, tudi prevzemanje odgovornosti v človekovi psihi poteka v ciklusih ter se gradi postopoma. Na vsakem nivoju razvoja je te odgovornosti več, in še več.... in še več.

V bazi zajema držo, da smo mi tisti, ki kreairamo svoje življenje - da se življenje ne dogaja nam, ampak ga mi dogajamo preko niza izbir in odločitev. Bolj kot poznamo in čutimo sebe ter integriramo naše zaznave, čustva, občutke, misli in fantazije..., lažje sprejemamo izbire in odločitve. Verjetno najbolj osvobajajoče spoznanje, ki ga dojamemo v procesu prevzemanja odgovornosti zase je, da so nam drugi krivi in dolžni glih toliko, kot smo mi njim: zero, nada, nič. Seveda, lahko smo jezni na druge, lahko zamerimo, lahko krivimo, in prav je, da vse to čutimo, to moramo občutiti! In podobno: lahko skušamo "spreobrniti" druge in jih prepričevati v drug, boljši način življenja - in včasih to celo koristi, ker mogoče od stotih ljudi bo en sam slišal naše besede, in bo to zanj a-ha, in bo delovalo...

Vendar moramo progresivno vedno bolj in bolj vedeti in utelešati, da se naša svoboda začne tam, kjer se konča prepričanje, da moramo kot odrasli ljudje urejati odrasla življenja drugih oziroma da morajo drugi odrasli skrbeti za nas.

"Delo na sebi" je vitalno povezano z držo prevzemanja popolne odgovornosti zase. Moram reči, da mi je še danes težko, ko slišim za toliko ljudi, ki očitno tega ne izberejo, tako kot sem vesela za vse, ki jih poznam in s katerimi sodelujemo, in so očitno pripravljeni, da odgovornost zase prevzamejo. Iskreno? Nisem ena tistih, ki si mislil, da je "delo na sebi" nujno za vse. Malo preveč stvari sem že videla in doživela, da ne bi vedela, da to famozno "delo na sebi" v resnici zahteva ogromno volje in poguma, saj se veliko tega potovanja, roko na srce, le odvrti po podzemlju - temi, ranah, bolečinah in trpljenju.

Kolektivna zgodovina človeštva je zgodovina lepote in razvoja, vendar je žal v veliki meri tudi zgodovina travm. In individualna, tvoja ali moja "pot k sebi", pač ne more mimo malih in velikih travm, osebnih in kolektivnih,... ter potem seveda vzpostavljanja drugačnega življenja onkraj travm.

Da pridemo iz bolečine? Moramo iti skoznjo zavestno.

Torej ljudje, ki nimajo želje, da vse to počnejo? Da "ne delajo na sebi"? Te želje nimajo z razlogom! Lahko bi racionalizirala in rekla, da nimajo "kapacitete", da se v nekem prostoru-času soočijo s to bolečino in jo predelajo. Nekdo drug bi rekel, da "se jim ne da." Nekdo tretji, da "taki pač so". Nekdo četrti, da je to odločitev na nivoju duše. Da je karma ali nekaj podobnega, iz prejšnjih ali paralelnih življenj.

Fakt je, da človek ne želi. V čem je problem, to spoštovati?

Delo na sebi je res delo. Je izbira in globoka notranja zaveza. Je kaotičen, živ in nepredvidljiv proces, ljudje pa bi načeloma vsi po malem radi, da je enoznačen, linearen, predvidiljiv - ma ni.

Edino, kar je enoznačno in predvidljivo v procesu zdrabljenja je, da v kolikor vztrajamo in se držimo svoje globoke želje po rasti, po boljšem počutju, jasnosti, polnosti, svobodi, po "normalnem počutju"... prej ali slej pridemo tja, kamor intuitivno hodimo. Nihče nam ne more dati garancij, kam bomo prišli, ampak izkušnja kaže, da tam kjer je volja, je vedno tudi pot - in cilj, najvarnejši cilj, najbolj osvobojajoč cilj od vseh, je vedno potovanje samo.

Celo življenje je potovanje.

Materinstvo je potovanje.

Intimni odnosi so potovanje.

Terapija je potovanje.

Bolj kot se lahko predamo v to, lažje gre in bolj se čutimo srečni in izpolnjeni.

Ker, dragi moji, cilj je rast - nikoli popolnost

In razlika med nepopolnim okoljem na eni strani in toksičnim okoljem na drugi strani je res ogromna in želim si, da sem ti s tem mojim člankom pomagala, da jo še bolje ozavestiš. Želim ti tudi, da se imaš rad, rada. In, ja, pridi na moje delavnice. Predvsem na Potovanje Maternice:

"Izjemna delavnica z izjemno učiteljico. Globoka, transformativna, očiščujoča in osvobajajoča. Za vsako žensko, ki želi živeti sebe."

- Patricija

Kdaj bo naslednja? Če še nisi, se prijavi na e-novice in vse boš izvedela pravočasno, midve pa se vidiva :)

Much love, kot vedno.

Tina

** Tina Božič je individualna in skupinska psihoterapevtka, psihologinja, živi in dela v Novi Gorici. Mama dveh deklic, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Dela individualno in vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase. Če želiš biti o njih obveščena, se prijavi tukaj ali spodaj z obrazcem in o vsem boš obveščena pravočasno!

Kategorije
Priporočava
Najnovejše objave
Prijava na e-novice

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka