Ali sem res slaba mama? ACEs vprašalnik ali kaj v odnosih je realno škodljivo

Se kdaj bojiš, da škoduješ ali bi škodovala svojim lastnim otrokom? Kdaj razmišljaš, da sploh ne boš imela otrok, ker si ne zaupaš, da boš znala poskrbet zanje, brez, da bi jim škodovala ali jih celo "uničila"? Te kdaj spreleti - ko gredo vsi spat in ostaneš sama s sabo, utrujena in žalostna, na kavču s skledo čipsa in slabe vesti - da morda nisi "uredu mama"? Kdaj tuhtaš, kako se zdijo vse ostale mame, ki jih videvaš, "normalne", kako se "normalno" obnašajo s svojimi otroci; so strpne, prijazne, ustvarjalne, skrbne, take... normalne mame?

Pred časom sem se, izven terapij, po naključju pogovarjala z nekaj mladimi mamicami, se pravi mamicami dojenčkov ali malčkov. Vse so tako ali drugače namignile, da se v svoji vlogi ne čutijo najbolj samozavestne. Če sem iskrena, niti niso govorile o "vlogi mame." Kot mlade mamice so se mi zdele z "vlogo mame" tako zlite, da zaradi samih izzivov materinstva one take kot so, celostno, niso bile v najboljši koži. Opisale so se kot zaskrbljene in napete in nervozne mamice, polne dvomov, strahu, skrbi, občutkov krivde, celo sramu. Ko sem jih poslušala, sem takoj začutila njihovo tesnobnost in seveda se je moj empatičen del vžgal tudi iz moje lastne izkušnje mlade, dokaj anksiozne mame.

Od mojih "mamastih" začetkov je že dosti časa in čeprav je ogromno detajlov že izbledelo, je ostala atmosfera zgodnjega materinstva in zavedanje, da nikakor nisem bila "zen mama". Res je, da ko sem rodila v prvo, sem imela že več kot sedem let moje osebne terapije za sabo. Praktične izkušnje pri delu na sebi so mi do neke mere sigurno pomagale, nič kaj pa mi pri pomirjanju ni pomagalo strokovno znanje. Predvsem mi niso koristile vse teorije o domnevni usodnosti psihološkega razvoja v prvih treh in šestih letih, ki sem jih zaradi mojega študija psihologije znala v nulo, in ki so si edine, da "naj bi bili osnovni aspekti do treh let formirane identitete za človeka značilni domala vse življenje." 😳

Fakt je, da imam o teh teorijah po vseh teh letih študija in dela in življenja svoje mnenje, takrat pa sem imela le občutek, da gre pri tem "zgodnjem razvoju" za vprašanje eksistence, življenja in smrti, in da če bom zajebala v "zgodnjem razvoju" ni več nobene pomoči in moji otroci bodo zapečateni do konca življenja. Kot mlada mamica sem se počutila ujeta v elegantnem, sofisticiranem, psihološko ozaveščenem začaranem krogu in res ni bilo niti malo zabavno! 😢

Skozi skoraj dve desetletji dela s klienti in skoraj trideset let učenja o psihi se mi je pokazalo, da izkušnje prvih 3-6 let seveda so pomembne, niso pa kar apriori tako usodne, kot si znajo interpretirati anksiozni umi mladih mam. V podobno tesnobnem krogu "mladih mamic" kot sem se jaz včasih, se vsakič znova vrti določen delež žensk, hkrati pa sem srečala že nekaj takih, ki si na račun svojega otroštva niso niti v sanjah upale imeti otrok, saj so se tako boleče močno zavedale svoje ranjenosti ter ranljivosti otrok, da so se raje oprijele prepričanja, da ne bodo ok mame in ne bodo niti tvegale.

Mlade mame (in seveda tudi očetje) včasih sami sebe precej napsihirajo s psihološko-spiritualno literaturo in izobiljem perspektiv, ki so na voljo na internetu. Bolj kot so ženske tesnobno negotove, bolj iščejo zunanje informacije, saj skušajo z njimi na vse kriplje pridobiti gotovost, ki jo v občutenjskem jedru ne zmorejo vzpostaviti, jo pa kompenzirajo s poskusi biti vsaj mentalno gotova, ter, posledično, delati po nekih pravilih, po nekih "programih", po navodilih, po "znanstveno" utemeljnih pristopih etc.

Stvari pa niso tako preproste. Otroka se namreč niti ne da vzgojiti "by the book" niti se ga ne da "pokvariti" kar tako. Starševstvo je spiritualno potovanje psihološke rasti, na katerem deluje kombinacija intuicije, osveščenosti in zdrave pameti. Hkrati pa obstaja velika razlika, na eni strani, med neoptimalnim okoljem, ki dejansko malčka progresivno vpeljuje v realnost, ga z "neidealnimi" odzivi stimulira, da se brusi in jača skozi naravno prenašanje optimalnih frustracij ter poravnavanja z okoljem... in na drugi strani, med okoljem, ki je res toksično in otroka zaznamuje, ker ga travmatizira.

Anksiozne mame se te razlike ne zavedajo prav jasno. Možno pa je, da skozi to naravnanost do otrok nezavedno fantazirajo njihovo lastno izkušnjo neodčutenih otroških čustvenih bolečin in trpijo pomanjkanje svojega lastnega občutenjskega jedra varnost in samozaupanja, ki ga niso uspele zgraditi v njihovem lastnem zgodnjem odnosu z mamo; analitično gledano je predelava ženskinega odnosa z otrokom analiza odnosa z njenim "primarnim objektom", se pravi z njeno lastno mamo...

Psihološko škodljivo družinsko okolje

Torej? Let's make this shit clear. Psihološko škodljivo družinsko okolje je povsem nekaj drugega kot psihološko neoptimalno družinsko okolje. Razlika med njima je enostavno prepoznavna, če vemo, kaj opazovati.

Psihološko škodljivo družinsko okolje pusti zdravstvene, socialne, čustvene, kognitivne in spiritualne posledice. Te posledice so otipljive.

Ko ljudje odraščajo v psihološko škodljivem okolju, iz dneva v dan in iz leta v leto trpijo pomanjkanje dostojanstva, spoštovanja, nežnosti, fizične in čustvene bližine. Nimajo zaloge lepih spominov ali pa so le-ti izjemno redki; marsikdo jih ne našteje niti za prste ene roke. Ne spomnijo se doma kot prijaznega, prijetnega, varnega, toplega, dišečega. Nimajo nobenega priklica - vizulenega, čutnega in občutenjskega - dogodkov, ker jih pač ni bilo: kako so se crkljali, bučno razpravljali, plesali po kuhinji in se režali neumnostim, praznovali dosežke, se razjezili, razkurili druge in se potem fajn pogovorili ter pomirili, ali pa se zjokali od skrbi in žalosti ter skozi stik našli novo svetlo točko na obzorju. V njihovih arhivih je malo ali skoraj nič mirnih in lepih trenutkov ali pa je tej spominov izjemno, izjemno malo. Ni redko, da se svojega otroštva sploh ne spomnijo ali da so izbrisana cela obdobja. Spomnijo se določenih težkih momentov, ali pa imajo zavedanje ali celo občutenjski spomin, kako so med zmerljivkami poslušali, da so ničvredni, prfuknjeni, grešni, da se kurbajo, so slabi ljudje, grdi, debeli, nagnusni, nesposobni, za nobeno rabo. Spomnijo se tepeža in drugih zlorab ali pa naknadno skozi branje knjig, pogovore in terapijo dojamejo, da so bili fizično, čustveno, spolno ali duhovno zlorabljeni.

Na splošno pa občutijo in "vedo", da je z njimi nekaj narobe in slutijo, da ne čutijo življenja tako, kot ga občutijo drugi ljudje. Nekako se jim zdi, da se ne morejo vključevati v odnose tako kot se "normalni ljudje" in nekako se ne morejo prepustiti življenju ter si ga urediti po najglobljih željah.

Ljudi, ki so imeli izkušnjo strupenega okolja prepoznamo po tem, da velikokrat celijo rane bodisi dolgo ali z veliko napora... ali pa, druga sorta in na drugi strani, preprosto uničijo sebe in bližnje odnose z neodgovornim vedenjem, z lažmi in izdajami zaupanja, z alkoholom, drogami, etc., hkrati pa se nikoli trdno ne zasidrajo na poti neke preproste človeške običajnosti. Razvijejo kronične stiske v odnosih, včasih pospremljene z obolenji telesa in duše, iz katerih se niti zlepa niti zgrda ne izvijejo.

Zapomniti si velja, da toksično okolje vedno ustvarijo ljudje - ljudje, ki se ne obnašajo normalno. Ljudje, ki se obnašajo normalno, namreč ne uničujejo dostojanstva soljudi. Ne minirajo jim občutka lastne vrednosti, ne sramotijo njihovih sposobnosti, uspeha ali neuspeha, družinskega porekla, socialnega in ekonomskega statusa, načina govora in gibanja, telesnega izgleda, narodnostne pripadnosti, spolne usmerjenosti, čustev. Ne zaničujejo. Ne ignorirajo, ne igrajo "tihih dni". Niso nasilni - prikrito ali odkritno. Ne zlorabljajo "oprosti", ne manipulirajo s "prosim".

Vse to so pokazatelji psihološko škodljivih odnosov. In vse to hkrati niso atributi "neidealnih" odnosov, ki anksiozne mlade mame spravljajo v stanja tesnobe, ko razmišljajo, na kavču s skledico čipsa in slabe vesti, ali škodijo svojim otrokom? Sedaj upam, da je že jasno, da te "naše" mlade mamice tipično spravljajo same sebe v tesnobnost po nepotrebnem.

Strupeno ranijo druge ranjeni, ki hkrati nimajo empatičnega stika s svojo ranjenost, še manj pa zavedanje in občutenje ranljivosti sobitja. Vendar pa je resnica tudi ta, da čustvena ranjenost kogarkoli ni in ne sme biti nikakršno opravičilo, izgovor, material za odpustek za dejanja katere koli od oblik nasilja.

Psihološko nasilje je tisto, ki ga je najtežje prepoznati, spolno pa tisto, o katerem je najtežje spregovoriti.

Nasilje je nevarno, ker ga normaliziramo vsi po vrsti, saj je celotna civilizacija skozi stoletja zgrajena na nasilju in vojnah. Otroci, ženske, živali, nemočni in drugačni so bili skozi stoletja tarče in sprožilci za uporabo sile močnejšim od sebe. To je narava patriarhata, ostanki tega vedenja pa so še zelo živi v družbi in na tem svetu in to v vseh porah družbe. Do nasilja moramo biti kritični in ga absolutno ne smemo tolerirati v svojem okolju na noben način.

Ženske, ki jih skrbi, kako slabe mame so (ali bodo), imajo velikokrat za sabo težke življenjske preizkušnje. Redko srečam mame, ki so anksiozne brez nekih tehtnih, otipljivih razlogov. V moji praksi ne tako redko srečam mame, ki imajo poleg kompleksnih življenjskih zgodb tudi specifično delovanje njihovega živčnega sistema - nevrorazličnost, kar lahko njihovo vsakodnevno življenje dodatno obogati, hkrati pa tudi zaplete.

Veliko tesnobnih mladih mamic vam tega ne bo nikoli povedalo, ampak ni redko, da se, ko dobijo otroke, srečujejo z napornimi nihanji razpoloženja, tudi v smeri depresivnosti, in z vsiljivkami raznih sort, ki jih preplašijo do kosti. Ko se pogovarjamo, včasih vidimo, kako v njihovem zgodnjem razvoju niso same izkusile potrebne čustvene varnosti in topline; pogosto nimajo v sebi, ne vedo, kaj pravzaprav pomeni, da se "človek počuti normalno". Na terapijah dobesedno vprašajo: "Tina, kaj pomeni, da človek počuti normalno? A sem jaz normalna?"

Potem se izkaže, da so "njihova" normalna stanja taka občutja, ki vsebujejo čustvena nihanja in krize, črne misli, napetosti, vznemirjenosti, nemir, razdražljivosti, plitvo dihanja, ki ne gre nižje od ključnice, utesnjenega razbijanja srca... ali na drugi strani čustvene umaknjenost, upočasnjenosti, nezmožnosti jasnega razmišljanja, oddaljenosti od svojega telesa, nepovezanosti, izolacije etc.

Kaj sploh je "normalno počutje"?

Daniel Siegel, eden vodilnih raziskovalcev interpersonalne nevrobiologije, stanje "normalnega počutja", ki ga ljudje iz toksičnih okolij ne izkusijo, povzame skozi akronim FACES. S tem naniza glavne lastnosti tega, čemur se strokovno reče "optimalno območje vznemirjenja" (ang. optimal arousal zone), kar nevrobiološko gledano je "normalno počutje". FACES pomeni:

• Flexible,

• Adaptive,

• Coherent,

• Energizing,

• Stable

Torej:

• fleksibilen,

• prilagodljiv,

• medsebojno povezan / usklajen,

• energetizirajoč,

• stabilen.

"Normalno počutje" je stanje občutenja, ki povzema zgornje kvalitete. Ko smo v takem občutenju, smo upogljivo prilagodljivi na realnost, čutimo se povezani - s sabo, smo del mreže ljudi in čutimo, da smo del narave, v sebi čutimo impulze svoje vitalne življenjske sile in v nas in okoli nas je prisotna kvaliteta neke gotovosti. Občutenja, ki so s tem povezana so občutenja:

• varnosti,

• ubranosti,

• harmonije,

• pomirjenosti,

• prevladujočega pozitivnega pogleda na svet, ki temelji na zavedanju sposobnosti reševanja kakršnih koli problemov in zaupanju, da se jih tudi da.

Ženske, ki so imele za sabo težko otroštvo ter se ne počutijo dobro v svoji koži, velikokrat mislijo, da ker same nimajo izkušenj "normalnega" počutja, tega ne bodo mogle dati niti otroku. Resnica je, da imajo do neke mere prav. Sama vem, kako je moja ansioznost vplivala na moji hčerki, saj sem kot mama z vsakim porodom zrastla in se spreminjala na bolje. Otroci se regulacije notranjih stanj de facto energijsko nalezejo od mame, in otroci mirnih mam bodo z veliko verjetnostjo mirnejši in zadovoljnejši kot otroci nemirnih ali depresivnih mam oz. bodo imeli drugačne načine odzivanja na stresne situacije.

Vendar pa obstaja ogromna razlika med "neidealnimi" skrbniki, npr. anksioznimi mamami, ali tistimi skrbniki, ki otroka psihološko poškodujejo.

Kratek presejalni Test škodljivih otroških izkušenj (ACEs)

Konkretno? Če želiš dobiti dodaten vtis o razliki, kaj je objektivno visoko problematično vedenje in kaj to pomeni v primerjati s tvojim vedenjem do tvojih otrok, je tukaj spodaj kratek presejalni test, ki ti bo pomagal, da realno razmisliš o stopnji "škodljivosti", za katero se bojiš, da jo imaš ti za svoje otroke. V ACEs opisana starševska vedenja so visoko problematična in predstavljam si, da ti bo že samo prebiranje dalo misliti!

Navodilo

To je test in za moške in za ženske. Ko se ga lotiš, imeji v mislih, da se vsa vprašanja in trditve nanašajo na čas pred tvojim 18.rojstnim dnem. Vzemi list papirja ali notse na telefonu in pojdi skozi vseh 10 vprašanj. V kolikor je odgovor na kateri koli del posameznega vprašanja da, si za to vprašanje zapiši enico in na koncu seštej, koliko je skupna vsota tvojih enic (največ jih je lahko 10).

1. Ali je kdo od staršev ali odraslih v gospodinjstvu pogosto ali zelo pogosto: uporabljal grde besede zate, te preklinjal, žalil, poniževal ali se obnašal tako, da si se bal_a, da te bo fizično napadel in poškodoval?

2. Ali je starš ali drug odrasli v gospodinjstvu pogosto ali zelo pogosto: te odrival, grabil, ti dajal klofute, metal stvari vate ali te kadarkoli udaril tako močno, da se ti je poznalo oz. si bila_a poškodovana?

3. Ali je odrasli ali od tebe najmanj pet let starejša oseba kadarkoli: se te dotikala ali hotela, da se ti dotikaš njenega / njegovega telesa na način, ki je bil seksualen? Ali je poskušala ali dejansko imela oralen, analen ali vaginalen spolni odnos s tabo?

4. Ali si pogosto ali večino časa čutil_a, da te nihče v družini nima rad in da te nihče nima za pomembnega, za nekaj posebnega? Ali: v tvoji družini niso skrbeli drug za drugega, se počutili blizu drug z drugim in se podpirali med sabo?

5. Ali si pogosto ali večino časa čutil_a, da nimaš dovolj hrane, si nosil_a umazana oblačila in da ni bilo nikogar, ki bi te zaščitil? Ali: so bili tvoji starši preveč odsotni, pijani ali zadrogirani, da bi skrbeli zate ali da bi te peljali k zdravniku, če je bilo to potrebno?

6. So starši živeli narazen ali so se ločili?

7. Te je tvoja mama ali nadomestna mama: pogosto ali zelo pogosto odrinjala, pahala, vlekla, udarjala, ali metala predmete vate? Te je včasih, pogosto ali zelo pogosto brcala, ugriznila, udarila s pestjo, ali udarila s trdimi predmeti? Ali: te je kadarkoli močno udarjala nekaj minut ali ti grozila s pištolo ali nožem?

8. Si živel_a z nekom, ki je bil problematičen pivec ali alkoholik, ali z nekom, ki je uporabljal droge?

9. Je bil kdo v gospodinjstvu depresiven ali mentalno bolan; ali je kdorkoli v gospodinjstvu poskušal narediti samomor?

10. Je kdo iz gospodinjstva šel v zapor?

Tolmačenje

• Seštevek enic (1) je tvoj ACEs rezultat.

• Višji kot je seštevek - maksimalen je 10, večje je tveganje za to, da si v preteklosti že razvila zdravstvene, socialne in čustvene težave, ki so bile posledica odraščanja v škodljivem okolju.

Študija, na osnovi katere so razvili koncept ACEs, in študije, ki so tej izvorni študiji sledile, kažejo, da pri rezultatu 4 točk in več situacija pridobi na resnosti.

Raziskave konkretno kažejo, da pri rezultatu 4 točke in več npr. verjetnost kroničnih težav z dihali naraste za 390 odstotkov, hepatitisa za 240 odstotkov, depresije za 460 odstotkov in poizkusov samomora za 1220 odstotkov - več informacij, klik tukaj. Logični razmislek to potrdi. V kolikor imamo v svoji zgodbi veliko škodljivih otroških izkušenj (ACEs ali ang. Adverse Childhood Experiences), potem naše telo in um funkcionirata drugače kot bi, če teh izkušenj ne bi imeli. In izkušnje iz moje in Samotove terapevtske sobe dnevno kažejo, da moramo v tem primeru res "delati na sebi" in se dobesedno naučiti drugače, bolj konstruktivno in ljubeče razmišljati, čustvovati in se obnašati!

Bolečine, ki jih z "delom na sebi" transformiramo, da si potem gradimo življenje onkraj negativnih otroških izkušenj, v veliki meri prihajajo ravno iz travmatskih izkušenj. V psihologiji travme je popularna trditev, da travmatske izkušnje niso sami dogodki, ampak je travma v bistvu odziv na dogodke. To seveda drži, hkrati pa drži, da obstajajo dogodki in obstajajo Dogodki. Travma je zgrajene iz našega doživljanja situacije, se pravi mikro, mini ali maksi dogodkov, v katerih je bila absolutno presežena naša sposobnost, da se z dogodkom soočimo, telo-um-duša pa so bili povsem preplavljeni z dogajanjem v okolju in stisnjeni v kot.

Dejstvo je, da so za določene ljudi takih dogodki dejansko cela življenjska obdobja! Vprašajte katerega koli človeka, ki je pobegnil iz nasilnega partnerskega odnosa kot odrasel... ali ki je odraščal z odvisnikom od drog ali alkoholikom. Ja, res je, test ACEs pokriva odraščanje ob psihološko škodljivih starših, vendar moram eksplicitno poudariti, da življenje s psihološko škodljivimi ljudmi kjerkoli in v katerem koli obdobju življenja pušča posledice. Po domače povedano? Lahko pridemo iz nekih povsem povprečno običajnih okoliščin odraščanja, vendar, če naletimo na "pravega" partnerja ali partnerko, in živimo z njim dovolj časa, razvijemo simptome travme na sveže - torej naše otroštvo gor ali dol, ni pomembno!

Top lastnost ljudi, ki so lahko psihološko škodljivi

Telo-um-duša lahko padejo "iz tira" v katerem koli življenjskem obdobju in posledice travme so neizbežne in negativne. Telo-um-duša postajajo v takih neugodnih, težkih in nečloveških okoliščinah napredujoče "neregulirani". In ja, žal to poteka toliko časa, da ljudje v takih okoliščinah nekega lepega dne sploh ne vedo več, kaj pomeni "počutiti se normalno"! To je vedno znak, da se nekaj dogaja in da moramo resni zamisliti, kaj pravzaprav iščemo v odnosih z določenimi ljudmi in kaj hočem od njih?

Najbolj zaskrbljujoča lastnost ljudi, ki zares psihološko škodujejo drugim je, da niso pripravljeno iskreno prevzeti odgovornosti za svoje vedenje. Vem, da to ljudje, ko smo v težkih situacijah, težko slišimo; normalno je, da ščitimo ljudi, od katerih smo odvisni in navezani, ampak to hkrati ne spremeni realnosti - sonce vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu. Iz izkušenj vem, da ljudje, ki nočejo prevzemati odgovornosti, ne znajo obmirovati pri sebi. Po eni strani krivijo druge, jim postavljajo zahteve, hkrati pa jih nikakor ne pustijo pri miru (ko bi jih vsaj!). V praksi to zgleda npr. tako, da je take ljudi nemogoče pripraviti do resne refleksije o sebi, saj zavračajo tehtne pogovore in se jim izmikajo, ali pa skozi neskončne pogovore spretno vračajo žogico vedno na druge in zaključek je vedno, da so oni uredu!

Tak profil ljudi hkrati tudi odkrito ali prikrito prezira "delo na sebi" ter ocenjuje vse, kar je povezano z osebnostno rastjo, kot bolano in bizarno, obsoja terapije, delavnice, knjige, pogovore etc., ob tem, da so sami arogantni, vsevedni in - prikrito ali odkrito - nekritično samozavestni. In da, tudi če se spustijo v delo na sebi, to naredijo zato, ker je to del "plana". Prevzamejo odgovornosti na "kvazi" način, kar pomeni, da jo prevzamejo skozi besede in nikakor ne skozi dejanja. Govorijo in obljubljajo, psi pa lajajo in karavana gre dalje.

Popolno prevzemanje odgovornosti zase je res velika stvar. Je sine qua non osebnostne rasti in dela na sebi, ter uspešnega življenja, ki je preplet kvalitetnih odnosov in poklicnega zadovoljstva. Prevzemanje odgovornosti ni dogodek, ni enkratna stvar. Ni "grem na eno terapijo, če že tolk težiš". Ni "greva na par pogovorov" in v podnapisu "da bo pol mir" in plan v ozadju, "da bom lahko nadaljeval_a s svojim vedenjem".

Določeni ljudje želje po poglobljenem stiku s sabo nimajo z razlogom. Lahko bi racionalizirala in rekla, da nimajo "kapacitete", da se v nekem prostoru-času soočijo s to bolečino in jo predelajo. Nekdo drug bi rekel, da "se jim ne da." Nekdo tretji, da "taki pač so". Nekdo četrti, da je to odločitev na nivoju duše. Da je karma ali nekaj podobnega, iz prejšnjih ali paralelnih življenj. Fakt je, da človek ne želi.

Moje vprašanje je, v čem je težava to spoštovati? Česa se bojiš, da se bo zgodilo, v kolikor sprejmeš realnost tako kot je?

Radikalno sprejemanje odgovornosti zase, ne glede na vse

Radikalno prevzemanje odgovornosti zase je drža in hkrati proces. Tako kot vse, tudi prevzemanje odgovornosti v človekovi psihi poteka v ciklusih ter se gradi postopoma, skozi odraščanje - in odraščanje se vsekakor nikoli ne konča. Na vsakem nivoju razvoja naše zavesti je te odgovornosti več, in še več.... in še več. V bazi pa radikalno prevzemanje odgovornosti zase zajema držo, da smo mi tisti, ki kreiramo svoje življenje in odnose - ne glede na vse.

Gre za zavedanje, ki je velikokrat zelo boleče, da se namreč življenje ne dogaja nam, ampak ga vedno mi dogajamo preko niza naših izbir in odločitev, ki jih sprejemamo v neoptimalnem socialnem okolju, v katerem je prisotno več kot dovolj neenakosti in diskriminacije, hkrati pa tudi veliko dobrih možnosti. Izbirati je treba znati modro - in v spretnosti izbire je naša moč.

Bolj kot poznamo svojo zgodbo in občutimo sebe v svoje doživljajske globine ter povezujemo naše zaznave, čustva, občutke, misli in fantazije, vizije, sanje... v neke smiselne celote, iz katerih potem delujemo, lažje tudi sprejemamo modre izbire in odločitve. Bolj realno se sprejemamo v vseh vlogah - tudi v vlogi mladih staršev... Težje kot smo imeli otroštvo ali bolj kot smo bili travmatizirani v kasnejših odnosih, ter manj kot smo vsa ta bremena predelali, več težav bomo imeli pri izbiranju modrih odločitev, se pravi takih odločitev, v katerih bomo podprli sebe na ljubeč, konstruktiven način. Naša svoboda se začne tam, kjer lahko pokopljemo prepričanje, da "moramo" kot odrasli ljudje urejati odrasla življenja drugih oziroma lahko izpustimo otroško pričakovanje, da morajo drugi odrasli skrbeti za nas.

Koristno!

V tem članku je govora o mamah in njihovi zaskrbljenosti, da morda škodijo svojim otrokom. Brez preveč moraliziranja razložim, kaj dejansko so psihološko škodljiva okolja, ki ljudem ne onemogočajo normalnega psihološkega počutja in kaj sploh je normalno psihološko počutje? Ponudim vam perspektivo, kako lahko razmišljate in o škodljivost vaših lastnih otroških izkušenj in se seznanite s tem, kaj je objektivno problematično starševsko vedenje (ACEs Test škodljivih otroških izkušenj). Opisana je tudi ključna, pomembna lastnost, po kateri prepoznamo psihološko škodljive ljudi na splošno. Poanta mojega sporočila je, da obstaja razlika med psihološko nepopolnim okoljem na eni strani in škodljivim okoljem na drugi strani ter da se jo da dokaj hitro prepoznati, ko enkrat vemo, kaj pogledati. Pomembno pa je tudi, da z nahrbtniki težkih izkušenj iz preteklosti res pazimo in se ne zapletamo preveč v svoje skrbi, ki so velikokrat odmev naše preteklosti, s katero se splača spoznat, soočit in preobrazit njeno vlogo v našem življenju.

** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja. Srečno poročena in mama dveh deklet, ki psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo ter delom z "nevidnim" in presežnim, spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice za ženske, vse so na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, začnejo pa se s prvo (klik!)