top of page

Moški in psihoterapija

Pred kratkim sem imel pogovor s prijateljem. Kar nekaj časa je preteklo od najinega zadnjega pogovora, še dlje od najinega zadnjega srečanja in v zadnjem času sva nekako izgubila stik. Po kratki uvodni izmenjavi raznoraznih novic me je seznanil z glavno. Klasika, težave v odnosu. Nič kaj enostavna stvar. Čutim, da mu je težko. Zanimajo me podrobnosti in ga še malo sprašujem, čez nekaj časa pa le vprašam: "Ma, si si v tem času poiskal koga, da bi ti bil pri vsem tem v podporo in bi ti lahko pri teh stvareh pomagal?"

Njegov odgovor me ne preplavilz optimizmom. Vem, da je še v fazi "bom že sam" in jasno mi je, da izgublja dragocen čas.

Moški smo v principu dveh vrst:

  • Tip 1: Zavedamo se, da imajo naša dejanja posledice. Vsako naše dejanje ima za posledico tako dober kot slab učinek. Zaradi slabih učinkov imamo v življenju težave in probleme. Za probleme iščemo rešitve.

  • Tip 2: V svojih dejanjih ne vidimo nobenih težav. Za posledice se ne zmenimo, jih bodisi ne vidimo ali niso naša stvar, če pa o njih kaj izvemo, smo prepričani, da so zanje krivi drugi. Ker ni nobenih problemov, seveda tudi ni potrebe po iskanju nobenih rešitev.

Drug tip moških je posebna zgodba. Moškim je včasih lažje umreti, kot si priznati njihov vpliv na realnost. Da spregledajo in prevzamejo odgovornost za svoja dejanja, je potreben velik šok. Izgubiti moraj nekaj, kar jim veliko pomeni in na čemer gradijo svoj imidž: telo, materialne dobrine, socialni položaj, ženo ali otroke... Včasih se zdi, se jim bo priložnost ponudila šele v naslednjih življenjih.

Glede na to, da bereš ta post, domnevam, da sodiš v prvo skupino moških in se problemov zavedaš. Svojih in tistih v okolju. Mogoče se že dolgo trudiš, iščeš rešitve, vendar stvari sploh ne in ne stečejo v smer, s katero bi bil pomirjen in srečen.

Kje je težava?

Težava je v specifiki in naravi problemov, s katerimi se notranje soočamo ter v načinih kako se reševanja teh problemov lotevamo. Težave imamo zato, ker se soočamo z nezavednim in ker jih skušamo reševati sami!

Že dolgo je znano, da velikemu delu naših dejanj v ozadju poveljuje nezavedno, in dejanja imajo posledice. Težava je torej v tistih delih, ki so naši, a se jih ne zavedamo in v dejanjih, ki iz teh delov izhajajo. Nezavedno nam najbolj "nagaja" prav v:

  • intimnih odnosih,

  • drugih odnosih, ki nam veliko pomenijo,

  • odnosu s samim s sabo.

Prav zato se ogromno moškim svet zatrese ravno zaradi odnosov in za veliko njih je to eden največjih bojev, ki ga bijejo v življenju.

Kako to, da lahko postane nočna mora nekaj, po čemer smo tako dolgo časa hrepeneli? Kako to, da se lahko nekoč popoln, ali pa vsaj dovolj dober odnos, ki nam je v začetku dajal toliko dobrih občutkov, bil v oporo in dobra osnova za načrtovanje dobrega življenja, danes spremenil v pravi pekel? Kako to, da se je spremenil v odnos, v karerem je vse manj:

  • stikov med vama, tisti pa, ki ostajajo, so neprijetni,

  • komunikacije, tista pa, ki ostaja, poteka v glavnem v povišanih tonih, skozi molčanje, laži ali manipulacijo,

  • užitka, kot ga je bilo v preteklosti, in nanj ostaja le bled spomin.

Kako to, da imamo ob vsem tem še občutek, ali povsem trdno prepričanje, da delamo vse kar je možno, da bi odnos prišel nazaj na raven ugodja, radosti in zadovoljstva.

Vendar vse, karkoli naredimo, ni dovolj dobro.

Posledično se umaknemo. Prekinemo stik. Včasih se umaknemo le čustveno, včasih tudi fizično. Odidemo. V službi kar naenkrat postane preveč dela, na pomenu pridobijo rekreacija in fitnes. Včasih poiščemo razumevanje za šankom s prijatelji ali se zagledamo in zapletemo z drugo osebo.

Bolj ali manj se trudimo, da bi se napolnili drugje, ampak nič ne pomaga.

Se ti tole napisano zdi znano?

Praktično ga ni moškega, ki ne bi občutil časov, ko v odnosu ni vse tako kot bi moralo biti.

Časov, ko imaš občutek, da si izgubil stik s seboj, ko te vsaka še tako majhna malenkost vrže iz tira in si frustriran 24/7. V takih trenutkih se počutiš osamljen in nerazumljen. Vse, kar poskušaš skomunicirati, naleti na gluha ušesa.

Medtem pa hrepeniiš po ravno nasprotnih stvareh. Želiš biti dober partner. Želiš biti najboljši oče. Želiš biti zanesljiv do drugih, do sebe želiš najboljše in hočeš biti v stiku s seboj.

Pomisli. Kako bi bilo, če bi lahko vso to frustracijo in negativno energijo spravil s sebe, jo predelal v nekaj dobrega in našel nazaj tiste dele sebe, ki so odgovorni zato, da se v odnosu počutiš srečen, radosten in zadovoljen. Kako bi bilo, če bi z odprtim srcem začel nazaj stopati v stik s tvojo ljubljeno osebo?

Možno je in da se!

Iz kaosa negativnih čustev in frustracij te pripeljejo trije koraki:

1. Priznanje, da nimaš pojma, kako bi situacijo rešil

Si upaš to priznati?

Za moškega je priznanje, da nečesa ne ve, kapitulacija in še en dodaten poraz. Včasih celo točno vemo kaj bi bilo treba narediti in tega ne zmoremo udejaniti. Za moško glavo in telo je občutek nemoči, sramu, strah ali občutek, da si luzer eden najbolj napornih zalogajev. Nekaj, kamor moški ne pogleda v veseljem.

Vendar pa je logično, da nimamo pojma, kako take situacije rešiti, saj imamo opravka z nezavednim. To pomeni, da imaš opravka s stvarmi, ki so tvoje, vendar so izven tvojega zavedanja in so zate po definiciji ne zavedne. To, da si domišljamo, da poznamo rešitve za probleme nas največkrat od rešitev oddaljuje.

Dejstvo je, da naše težave vedno nosijo tudi naš delež. Še več, ko se zazremo globoko vase spoznamo, da večina naših težav nosi naš precejšnji delež!

Ključno vprašanje je, ali smo pripravljeni sprejeti odgovornost za naše nezavedno in za vsa dejanja, ki iz tega sledijo. Prvi korak naredimo takrat, ko si priznamo, da nimamo pojma, kako bi situacijo rešili. S tem tudi prevzamemo nazaj odgovornost.

2. Usmerjanje pozornosti na občutke

Moški se največkrat lotimo reševanja problemov racionalno. Z razumskim in logičnim pristopom. Na kar največkrat pozabimo je dejstvo, da vsako odločitev v ozadju poleg misli krmarijo in usmerjajo tudi občutki. Ti so tudi tesno povezani z nezavednim in zato je usmerjanje pozornosti nazaj v občutke naslednji korak.

Za odločitve, ki jih v ozadju krmarijo pozitivni občutki največkrat ne potrebujemo racionalnih in logičnih razlag. Posledica teh od