Jesen in psiha

Sem se sprijaznila. Sandali so nazaj po škatlah. Le še v jutranji meditaciji lahko spravim rit na toplo, rdečo mediteransko zemljo. Odpotujem. V julij. Toplota vedno vsebuje užitek meseca julija. Ko po pol ure odprem oči, je noč še vedno trdna. In prst ni več niti rdeča niti topla. Vsepovsod je jesen in vse se ohlaja in želi učiti, da sta hlad in tema lahko naša spiritualna zaveznika...  

 

 

Jesen je čas, ko se narava in ljudje začnemo obračati navznoter. Je obdobje fantastičnih barv, hkrati pa faza napornih psihičnih tem: zaključkov, sloves in žalovanja. Jeseni tudi zato prihaja do pogostejših čustvenih stisk. 

 

Sile narave imajo pri tem svojo vlogo.

 

Vse se giblje vedno bolj navznoter. Zunanji prostor se umirja in pripravlja k počitku. Mraz in tema naraščata ter ustavljata gibanje. Obsežno mirovanje, ki se pripravlja v nas in v naravi, je potrebno, da se v globinah začne zgoščati impulz nove rasti. Podobno kot smo več v zaprtih prostorih, si tudi naša Psiha želi pozornosti. Kliče navznoter.

 

Včasih... preko stopnjujočih se čustvenih stisk.

 

Mi smo bitja narave in dogajanje v naši Psihi je tesno povezano z njo. Jesen je, v prvi fazi, predvsem čas spravila. Če si predstavljate, kaj delamo z rožami na balkonu in zelenjavo na vrtu... čisto isto je z balkoni in vrtovi naše Psihe. Jeseni je tako v nas stimulirano in hkrati podprto vse, kar je namenjeno pospravljanju realnosti, ki je dozorela od prejšnje zime.

 

Pospravljanje realnosti pa pomeni soočanje z realnostjo.

 

Pomeni, recimo, da lahko še tako hrepenim po malinah in kapucinkah, ki so bile… vendar me to hrepenenje ne bo nahranilo. Malin ni več in kapucinke so postale podobne zažganemu plevelu.

 

Minilo je.

 

Vsa lepota, ki je bila – in vse delo, ki sem ga v to vlagala, je šlo.

 

Na začetku ne morem verjeti, da je tako. Zanikam. Potem postanem jezna. Začnem čutit žalost. In praznino. Na koncu vem, da nečesa ni več. 

 

Maline in kapucinke so lahko odnosi, projekti, načrti, sanje. Lahko izginejo napovedano ali nenapovedano. Lahko se odločim, da jih izpustim iz mojega življenja. Ali pa se zame odloči Življenje samo. V obeh primerih lahko zelo boli. 

 

V času jeseni, še posebej od jesenskega enakončja do Martinovega, se torej zaključuje ciklus rasti.

 

Praktično to pomeni, da se čisti vse, kar se je dogajalo v naših življenjih od pretekle zime. 

 

Zaradi tega tudi rečemo, da je jesen čas novih začetkov.

 

Edino s tem, ko se prečiščujejo odnosi in projekti, ki so se nam dogajali skozi celo leto, se lahko v globokem nezavednem že začne odprati prostor za Novo. 

 

Tudi v naši notranjosti se rast začne dogajati dosti prej, preden se sploh pojavijo njeni zametki, kaj šele otipljivi rezultati. Manifestacija v realnost je kompleksen proces, ki prehodi več stopenj. In prva je ta, da se znotraj nas sploh začne pripravljati prostor za nov impulz. To je podobno kot z otrokom. Najprej mora biti maternica. Prostor. V ta prostor se potem naseli čarovnija... nekaj vstopi iz spiritualnega na telesno raven ... in čez toliko in tolikov mesecev se zgodi otrok.

 

In to je, v bistvu, naloga jeseni. Poravnava spiritualnega z materialnim, preko čiščenja prostora vsega, kar mora od sedaj naprej ... pripadati preteklosti.

 

 

V tradicionalni kitajski medicini je jesen čas kovine; telesni organ, ki potrebuje posebno pozornost, pa so pljuča. Hkrati je čustveno stanje, ki ustreza jeseni, žalovanje. In žalovanje ni nič drugega kot proces izpuščanja tistega, česar ni več.

 

Karkoli je bilo, odšlo je. Tam, kjer je bil prej poln prostor – kakršen koli že – je sedaj nastala praznina.

 

Ko ljudje žalujemo, smo kot drevesa, ki izpuščajo liste. Vedno več je praznega prostora med našimi vejami in ta praznina je včasih grozljiva. Lahko jo težko prenašamo. Najdemo veliko načinov, kako bi se izognili občutkom, ki jo obkrožajo... 

 

Jeza, žalost, krivda, strah...

 

Vse na kupu, vse narobe, vse prazno.

 

To je žalovanje, mučen proces, vendar hkrati neizogiben, če želimo odpreti možnosti za nove smeri neba. 

 

S prihodom jeseni imajo po mojih opažanjih več težav ljudje, ki imajo v svoji Psihi shranjene “nepredelane”, torej neozaveščene življenjske izgube. Te stare, prastare izgube, ki se jih ne zavedajo, namreč padejo v resonanco z jesenskim pulziranjem narave: 

 

vse okoli nas je odhajanje, in znotraj nas začnemo čutit vsa odhajanja.

 

Okoli nas je mraz, in zato znotraj nas začnemo čutit pomanjkanje psihične toplote.

 

To pomanjkanje je tipično staro, del vzorcev iz otroštva ali drugih odnosov iz preteklosti. Včasih pa je pomanjkanje del sedanjosti. Neurejeni odnosi, naporno delo, ki ne osrečuje. 

 

Rešitev je, v prvi fazi - kot vedno, ozaveščanje. Raziskovanje. Od kjer prihaja naš notranji mraz? Kaj vse je, kar smo v življenju izgubili – in nikoli odžalovali, nikoli zares izpustili? Česa se oklepam, čeprav globko znotraj že dolgo časa vem, da ni več živo, ni več moje, ni več Dobro?

 

Čeprav naporno, je jeseni vse, kar zavestno izpuščamo iz svojega življenja, v resnici veliko lažje izpustiti.

 

In to velja za sanje, odnose, projekte, načrte... za željene ali nenačrtovane izgube. 

 

Zdi se namreč, da je Vesolje zgrajeno tako, da mora vse, kar v nekem obdobju ne deluje v naše najvišje Dobro, prej ali slej oditi. Ker je tako dobro. Kar se ne ujema s tem, kdo smo in kar postajamo, začenja bledeti. In, podobno se zgodi tam, kjer smo realnost zamenjali z iluzijo. Narava ne prenese iluzij, ne dovoljuje laži in sprenevedanja. Ne zares, ne na dolgi rok. Vse, kar je iluzija, torej izgrajeno iz strahu, se mora preobraziti – tako, da zraste ali tako, da izgine.

 

Jesen je zato naraven čas, da pretehtamo pretekle dogodke in pomagamo Psihi, da se njene sobane sproti čistijo. In ko to počnemo, je hkrati pametno, da pri vsem tem pozorno opazujemo predvsem našo lastno negativnost.Tako kot zunaj narašča tema, namreč spontano narašča tudi naša povezanost z njo - in bolj kot se tega zavedamo, lažje je.

 

Deluje, da se sprijaznimo s tem, da je preboj negativnosti del naravnega ciklusa. Hkrati pa je smiselno, da se zavedamo, da se negativnost vedno hrani s strahom. V jesenskem obdobju, ko se tema poglablja, na nas deluje dobro, da vztrajamo z držo svetlobe. Pomembno je, da jo priklicujemo zavestno in ji odpiramo pot v naše življenje.

 

Že preprosta vizualizacija, ko si predstavljamo, da se povežemo z virom svetlobe, ki vstopa v naše energijsko polje nad glavo in sije in teče skozi naše celice … bo pomagala:)

 

Sicer pa velja: iz življenja je velikokrat koristno izpustiti vse, kar:

 

  1. nas izčrpava,

  2. praktično neprestano vzbuja slabe občutke,

  3. ni bila naša ideja, smo jo pa sprejeli, da bi nekomu ugajali - človeku ali lastnemu idealu,

  4. se za to čisto preveč borimo in trošimo ogromno energije, 

  5. dogajanje traja že zelo dolgo časa, mi pa smo dosedaj ignorirali, kako se naprezamo.

 

Pri izpuščanju lahko računamo na to, da bomo verjetno soočeni s svojimi demoni in zmaji. Najpogostejši? Vprašanja v stilu:

 

  • Če to storim, kaj si bodo mislili o meni?

  • Ali bom v tem primeru še ustrezala pričakovanjem ljudi okoli mene?

  • Bom po tem, ko to izpustim iz življenja, sploh še imela možnosti, da dobim, kar potrebujem?

 

In razmislek, ki da vsemu skupaj piko na i ... so vprašanja, na katera odgovor enostavno mora biti "da":) Torej:

 

Bom potem, ko to izpustim ...

 

  • Spala mirneje?

  • Bila bolj avtentična?

  • Me bo to osrečilo?

  • Bom s tem zadovoljna pri mojih 88.-ih?

  • Čutim v tem dobro perspektivo za prihodnost?

  • Sem s tem dober vzgled otrokom?

 

Hladnost nam pri procesu zavestnega izpuščanja lahko pomaga.

 

In to je lekcija jeseni.

 

Najbolj zanesljiv način, da zavestno zaključimo z nečim, česar ne želimo več je, da do tega ohladimo odnos. Nehamo se s tem ukvarjati, se ne odzivamo več. Pustimo stati. In to je lekcija hladu. Hlad nam pomaga, da se nekaj zapre in konča. In vse to je v resnici naravno. Kot letni časi.

 

Gre za spoštovanje ciklusov rasti.

 

In ob tem si seveda lahko zastavljamo vsa zgornja vprašanja. Z vsem tem si pomagamo, da odpiramo prostor za novo rast. Izpuščamo. In... če nam je pretežko in se šibimo zaradi ambivalence, občutkov krivde in zmedenosti, potem vedno lahko poiščemo pomoč.

 

Pomembno je, da v osnovi razumemo, da se v življenju lahko počutim dobro. Problem je le ta, da nas tega nihče ni naučil in da smo hkrati vsi skupaj odraščali v kolektivnem transu, ki prisega na svet strahu, nezadovoljstva, pomanjkanja in bolečine.

 

Res ni treba, da je tako. Svoj svet lahko gradimo na Ljubezni in vsak dan je nova priložnost za nadaljevanje. 

 

Je pa dejstvo, da novo lahko v naše Življenje pride le, če imamo za to pripravljen prostor. 

 

In zato potrebujemo iz življenja znati tudi izpustiti ... čisto vse, čemur MI ne služimo več Dobro.

 

 

Tina

 

 

Koristno!

 

Vse, kar predelujemo za nazaj, je v jesenskem času močno podprto. Vzemimo si več časa zase. Razmislimo, kaj smo se naučili v preteklih mesecih in kaj pričakujemo od življenja. Predvsem pa pazimo na svoje rane, iz katerih še vedno izteka strah. Z gojenjem strahu se vlečemo nazaj v preteklost in si zapiramo možnosti za Novo. Dobro je, da si strah in vse ostale njegove negativne “bratce in sestrice” – predvsem jezo, krivdo in sram, priznamo: priznamo pred sabo, nekom, ki mu zaupamo in Višjo silo. Pomembno je, da o občutkih govorimo in jih zavestno predelujemo, ker le tako nevtraliziramo njihov učinek na naše telo in s tem ohranjamo ne le psihično, ampak tudi telesno zdravje. Bistvo jesenske esence je namreč poravnava spiritualnega s telesnim in vse, kar potrebujemo je, da smo iskreni do sebe. S tem si odpiramo novo prihodnost in novo smer neba.

 

 

 

** Tina Božič je individualna in skupinska psihoterapevtka, psihologinja, živi in dela v Novi Gorici. Mama dveh deklic, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z nevidnim svetom. Dela individualno in vodi različne delavnice na temo Neprekinjene ljubeče skrbi zase. Če želiš biti o njih obveščena, se prijavi tukaj: http://bit.ly/2nk5eYZ!  

 

 

Please reload

Kategorije
Please reload

Priporočava

Da živiš svojo resnico, moraš imeti noge res trdno na tleh

1/9
Please reload

Najnovejše objave
Please reload

Prijava na e-novice

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka