Mojih 659,76 EUR

 

Ko sem se v zimi 2008/ 09 odločala, kaj naj s svojim življenjem, mi ni bilo najbolj lahko. Bila sem mlada mama dvema punčkama; obe sta bili mlajši od treh let. Imela sem 659,76 EUR porodniške, Samo je odplačeval kredit, v bistvu dva. Prvih deset let dela na sebi je bilo za mano... Z njimi par malih maratonov, + 1000 strani terapevtskih dnevnikov, diploma iz psihologije, dve leti prostovoljnega dela kjerkoli je bilo možno, tri leta delovnih izkušenj pri moji tedanji šefici in še sedaj dragi prijateljici Sonči. Pa dve leti porodniške. In mini certifikat iz psihoterapije (pod supervizijo).

 

In, ja, bila sem brez službe.

 

:/

 

Ne, da mi je niso ponudili.

In ne, da me niso zavrnili. 

In ne, da nisem jaz sama prekinila pogodbe za nedoločen čas. 

Ali da nisem rekla "ne, hvala, mi veliko pomeni, da ste se spomnili name, ampak ne morem delati v vašem timu, vem, da se zdi vse to podobno, ma jaz sem psihoterapevtka in to je čisto nekaj drugega kot da bi bila psihologinja."

 

V tisti zimski perspektivi, ko sem tuhtala in tuhtala, kaj naj s svojim življenje, sem čutila in dojela, da nič o tega, kar je bilo na voljo tam in takrat - ponujeno ali zavrnjeno, v resnici ni bilo zame. Resnica je, da ni bilo moje.

 

In ne, iskreno, nisem točno vedela, kaj bi lahko bilo moje.

 

Imela sem le obris ideje,

ki se mi je pripeljala neko noč,

še v študentskih časih,

ko sem delala izpiske za klinično psihologijo pri Praperju,

kadila in pila

že mrzlo kafe,

skuhano verjetno ob 9h zvečer.

 

Poslušala sem Nočni program Radia Slovenija... in misli so me odnesle v prihodnost... od nekje je prišla

 

Ideja. 

 

To je bilo leta 1999 ali 1998, ko v Sloveniji verjetno še nihče ni imel svoje psihoterapevtske prakse. No, jaz sem si jo zamislila. Verjetno po principu Amerike. Je potem iz Ideje zrastla Želja. Taka pristna, iskrena. 

 

 

***

 

Saj ne vem, če je to res, ma predstavljam si, da zna dostikrat izpasti kot da so mi stvari glede življenja precej jasne, enostavne in da mi je od vedno vse teklo.

 

V resnici mi ni.

 

Tako kot pri Tebi, tudi pri meni nikoli ni bilo vedno vse jasno, vedno enostavno in tekoče.

 

Prej obratno.

 

Je pa res, da sem vedno delala na tem, da se mi je zjasnilo, poenostavilo in tudi steklo.

 

Prej ali slej.

 

Kjer je volja, tam je pot; zmerej bila.

 

 

***

 

Ko sem se v zimi 2008/ 09 odločala, kaj naj s svojim življenjem, sem imela več opcij.

 

Lahko bi recimo izbrala redno službo psihologinje... in s tem "socialno varnost" (popularno, idealizirano, za marsikoga tudi pametno oz. modro). Lahko bi izbrala, da ostanem v mojem rojstnem kraju... in s tem "udobje" (servis Staramama, tudi kar popularno). Lahko bi izbrala, da grem na socialno (no, si ne predstavljam, ma človek nikoli ne ve). Lahko bi izbrala, da me preživlja mož, jaz pa bi bila gospodinja (ma to bi recimo mogoče še šlo, za nekaj mesecev). Lahko bi enostavno pizdila, kako je svet nepravičen in kako je družba v fucking k*#"u in kako ni služb in kako vsi dobro služijo, samo jaz ne (na slab dan, z veseljem in komot). Lahko bi zapadla v depresijo (sem človek). Lahko bi se začela prenajedati (sem človek). Lahko bi se ubila (sem človek). Lahko bi znorela (sem človek). 

 

Lahko bi povlekla potezo, kot je nisem še nikoli. 

 

Lahko bi naredila Izbiro, kot je nisem še nikoli.

 

***

 

No, sem tudi jo.

 

Naredila sem pogumno, iskreno, ranljivo, zelo bolečo izbiro. V resnici je bila polna izgub, na različnih nivojih, in ne pomnim, da bi toliko prejokala in prebolevala, kot sem takrat. 

 

Vendar sem... sledila mojemu srcu.

 

Povlekla sem potezo, ki ni bila lagodna, ni bila jasna, in ki ni garantirala ničesar. Izbrala sem nekaj, s čimer sem podprla mojo srčno Željo, ki je zrastla iz moje stare, študentske Ideje.

 

Resnica je, da sem za to, da sem se opolnomočila, da sledim moji Želji, pripravljala deset let. In deset let sem sedaj potrebovala, da sem mojo željo tudi do polnosti uresničila. 

 

Dvajset let, v totalu.

 

Toliko o tem, kako so stvari enostavne. Ali hitre.

 

***

 

Kaj se zgodi, ko ljudje:

 

  • prisluhnemo svojim globokim, pristnim Željam? 

  • ko jih ne samo slišimo, ampak izberemo, da jim sledimo?

  • se nehamo bati sami sebe?

  • ko smo se sposobni usesti s sabo in si nehamo govoriti, kako nori smo, vključn z našimi srčnimi željami? 

 

Kaj se zgodi?

 

Marsikaj.

 

Predvsem pa ni nobene garancije, kaj bo. Edina gotovost, ki jo imamo vsi, so davki in smrt.

 

Kaj se zgodilo znotraj teh okvirjev, z gotovostjo ne ve nihče.

 

V vsakem primeru pa se zgodi Življenje.

 

In v Življenju ni pravilnih in napačnih odločitev, kot tudi ni pravilnih ali napačnih izbir. So pa tiste, ki so usklajene s tem, kdo v resnici smo, in tiste, ki so usklajene s tem, kar si mislimo, da bi morali biti. Slednje je običajno usklajeno samo s tem, kar vidimo v svojem okolju in kar mislimo, da bi moralo postati resnica, da bi bili ljubljeni, sprejeti in spoštovani. 

 

Usmerjenost k sebi ali k drugim, k poslušanju svojega srca ali, na drugi strani, sledenju impulzom drugih, je nekaj, česar se priučimo že zelo zgodaj. Energijska povezava s svojo avtentičnostjo - ali ne, se vzpostavlja od najzgodnejših let naprej.

 

V bistvu se na to treniramo že v maternici. 


Jaz sem se moje avtentičnosti morala naučiti skozi dosti bolečine in konkretno delo na sebi, ki je bilo velikokrat zelo neprijetno.

 

V resnici mojo avtentičnost razvijam še danes.

 

Upam, da mojima dekletoma tega ne bo treba na tako zakompliciran način. Upam, da sem jima v določeni meri stlakovala pot, z mojim pogumom in vsemi potezami, ki sem jih vlekla, bolečimi ali ne. 

 

Ni pa nobenih garancij. 

 

Vem le, da jima želim, da bosta vedno gojili stik s svojo Dušo in bosta znali nadvse modro izbirati ljudi odprtih umov in prijaznega srca. In take, ki ju bodo po potrebi znali podpirati, ker znajo podpirati v prvi vrsti sebe.  

 

Vse se začne pri nas samih, znotraj.

 

Ljubezen do sebe je tista, ki rojeva ljubezen do drugih. Nismo prazne posode, ki čakajo, da jih "nekdo" napolni; mi sami se moramo naučiti polniti sebe.

 

Res, ne bo šlo drugače. To je edini način, da potem lahko polnimo prekope med nami in drugimi, odpiramo kanale do drugih, in pustimo, da lahko po njih teče Ljubezen. Svobodno, kolikor se le da, hvala. 

 

<3

 

Ljubezni,

Tina

 

 

 

 

** Tina Božič je individualna in skupinska psihoterapevtka, psihologinja, živi in dela v Novi Gorici. Mama dveh deklic, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Dela individualno in vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase. Če želiš biti o njih obveščena, se prijavi tukaj ali spodaj z obrazcem in o vsem boš obveščena pravočasno!

 

 

Please reload

Prijava na e-novice
Kategorije
Please reload

Priporočava

Stres, polivagalna teorija in semafor treh stanj

1/10
Please reload

Najnovejše objave
Please reload

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka