top of page

Ko fotr ostane sam z otrokoma…

Mesec junij je bil pred vrati in približeval se je dan, ko je Tina odšla na svoj desetdnevni intenziv na Ibizo, mene pa je čakalo dvanajstdnevno intenzivno druženje s hčerkama.

Nazadnje sem bil daljše obdobje sam s hčerkama pred petimi leti. Tina je bila takrat v ekipi psihoterapevtov, ki so skupaj tri leta vodili psihodinamsko skupino. Pred njimi je bil poletna delavnica, pred mano pa vprašanje, kako preživeti slab teden z dvema deklicama, takrat starima pet in sedem let.

Glede na to, da se je vse to dogajalo sredi julija, sem se odločil, da bomo odšli na kampiranje v Bohinj.

Izlet se je začel idilično.

Z avtovlakom smo se iz Mosta na Soči odpeljali proti Bohinjski Bistrici, od tam pa do kampa v Zlatorogu. Prispeli smo sredi tedna in po nekaj dnevnem deževju, zato smo dobili v kampu odlično lokacijo, skoraj na sami obali jezera, in takoj smo postavili šotor.

Pol ure zatem, ko smo se sparkirali, se je - za Bohinj kar značilno - stemnilo, in začel je padati dež. Malo sem bil presenečen, saj je bila vremenska napoved lepa, obdobje deževnih dni pa naj bi bilo mimo. Prepričan sem bil, da bo dež v kratkem prenehal, zato sem hčerkama predlagal, da bo, če že pada dež, najbolje, da se kar vržemo v jezero.

In smo se.

Vendar pa dež ni ponehal in pred mano so bili sami problemi. Bili smo mokri, zaviti v brisače, pod majhno strehico čolnarne, najmlajšo hči pa je že začelo zebsti. Popokal sem ju v avto in začela se je dveurna vožnja okoli jezera, v dežju, s prižganim gretjem sredi julija!

Najmlajša hči je od samih sil zaspala, starejši je postalo dolgčas, sam pa nisem vedel kaj bi.

Pred nami je bilo še celo popoldne, šotor smo imeli pošteno moker in resno sem že preigraval možnosti, kako bi skupaj pospravil in nas zapeljal nazaj domov.

Nato se je v nekem trenutku v meni nekaj spremenilo.

Jezen na situacijo sem pomislil: “Fuck off, en dežek mi pa že ne bo uničil mojih planov in mojega časa s puncama! Kam pa pridemo?!?”

In mi ga ni.

V tistem trenutku sem se nehal sekirati. Jeza se je spremenila v iskanje konstruktivnih rešitev. Šel sem v stanje duha - važno je, da smo skupaj in zdravi.

Bo že!

Po tej začetni dobrodošlici se je vreme umirilo. Sledilo je pet dni sonca, mi trije pa smo si pridelali neverjetne počitnice.

Bilo je velikoooo kopanja, zajtrki na plaži, popoldne pašta ob šotoru, vožnje s kanujem po jezeru, obisk Vogla in vožnja z gondolo, pohod na slap Savico…

V nekem trenutku, v bistvu že precej na začetku, mi je postalo res lepo in začutil sem ogromno ljubezni.

Iz dneva v dan smo se imeli lepše, hkrati pa vse te ljubezni, hvaležnosti, lepote in dobrih občutkov od neke točke dlje enostavno nisem mogel več sprejemati.

Doživel sem overdose pozitivnih občutkov. Bilo jih je tako veliko, da je bilo to zame takega, kot sem bil takrat, enostavno preveč, in čutil sem, da ne zmorem več vsega procesirati.

V tistem trenutku sem se odločil, da bom začel naše dogodivščine fotografirati in na koncu naredil fotoknjigo. Tega običajno ne počnem, vendar sem ti takrat zaželel, da spomin na naše druženje in tisti feeling ne bi nikoli zbledel.

V tistem tednu sem se v Bohinju naučil ogromno stvari.

Ena izmed najpomembnejših je bila ta, da si moramo kot moški izboriti čas, da smo sami s svojimi otroci.

In tu ne govorim o tem, da nam žena otroke zjutraj "pripravi", skupaj z malico, mi pa jih potem za nekaj uric "peljemo v svet".

Tu govorim o tem, da smo kot očetje sami z otroci 24 ur na dan, in da sami skrbimo za njihove fizične potrebe in počutje - in to brez starih staršev.


Biti z otrokom ni samo naša moška pravica in dolžnost, ampak je v bistvu naša odgovornost!

Mogoče se komu zdi to vse skupaj samoumevno, vendar po mojem mnenju ni.

Tudi če že imamo moški željo in potrebo po biti sami z otroci, in hočemo te ideje realizirati, lahko v prvi fazi naletimo na odpor partnerke in včasih tudi na odpor otrok, ki ga njihova mama tiho ali pa malo manj tiho lahko celo odobrava.

V resnici pa največkrat naletimo na naše lastne dvome in strahove. Na občutke nekompetentnosti in bojazen, da ne bomo sposobni "vsega tega" speljati povsem sami.

Težko si je namreč priznati, da kot moški enostavno nimamo na voljo dovolj zdravih modelov moškosti in da nam številnim manjka izkušnja odraščanja ob čustveno prisotnem in dostopnem očetu.

Priznati si ta manjko in to rano pomeni tako ali drugače približati se svojemu notranjemu očetu in posledično tudi svojemu pravemu očetu. V naši družbi nam takih zdravih modelov moškosti zagotovo manjka, že če samo pogledamo statistiko alkoholizma v Sloveniji, lahko sklepamo, koliko čustvene odsotnosti je med moškimi. Ampak to je zgodba za kdaj drugič...