Ko fotr ostane sam z otrokoma…

Mesec junij je bil pred vrati in približeval se je dan, ko je Tina odšla na svoj desetdnevni intenziv na Ibizo, mene pa je čakalo dvanajstdnevno intenzivno druženje s hčerkama.

 

Nazadnje sem bil daljše obdobje sam s hčerkama pred petimi leti. Tina je bila takrat v ekipi psihoterapevtov, ki so skupaj tri leta vodili psihodinamsko skupino. Pred njimi je bil poletna delavnica, pred mano pa vprašanje, kako preživeti slab teden z dvema deklicama, takrat starima pet in sedem let.

 

Glede na to, da se je vse to dogajalo sredi julija, sem se odločil, da bomo odšli na kampiranje v Bohinj. 

 

Izlet se je začel idilično.

 

Z avtovlakom smo se iz Mosta na Soči odpeljali proti Bohinjski Bistrici, od tam pa do kampa v Zlatorogu. Prispeli smo sredi tedna in po nekaj dnevnem deževju, zato smo dobili v kampu odlično lokacijo, skoraj na sami obali jezera, in takoj smo postavili šotor.

 

Pol ure zatem, ko smo se sparkirali, se je - za Bohinj kar značilno - stemnilo, in začel je padati dež. Malo sem bil presenečen, saj je bila vremenska napoved lepa, obdobje deževnih dni pa naj bi bilo mimo. Prepričan sem bil, da bo dež v kratkem prenehal, zato sem hčerkama predlagal, da bo, če že pada dež, najbolje, da se kar vržemo v jezero.

 

In smo se.

 

Vendar pa dež ni ponehal in pred mano so bili sami problemi. Bili smo mokri, zaviti v brisače, pod majhno strehico čolnarne, najmlajšo hči pa je že začelo zebsti. Popokal sem ju v avto in začela se je dveurna vožnja okoli jezera, v dežju, s prižganim gretjem sredi julija!

 

Najmlajša hči je od samih sil zaspala, starejši je postalo dolgčas, sam pa nisem vedel kaj bi.

 

Pred nami je bilo še celo popoldne, šotor smo imeli pošteno moker in resno sem že preigraval možnosti, kako bi skupaj pospravil in nas zapeljal nazaj domov.

 

Nato se je v nekem trenutku v meni nekaj spremenilo.

 

Jezen na situacijo sem pomislil: “Fuck off, en dežek mi pa že ne bo uničil mojih planov in mojega časa s puncama! Kam pa pridemo?!?”

 

In mi ga ni.

 

V tistem trenutku sem se nehal sekirati. Jeza se je spremenila v iskanje konstruktivnih rešitev. Šel sem v stanje duha - važno je, da smo skupaj in zdravi.

 

Bo že!

 

 

Po tej začetni dobrodošlici se je vreme umirilo. Sledilo je pet dni sonca, mi trije pa smo si pridelali neverjetne počitnice.

 

Bilo je velikoooo kopanja, zajtrki na plaži, popoldne pašta ob šotoru, vožnje s kanujem po jezeru, obisk Vogla in vožnja z gondolo, pohod na slap Savico…

 

V nekem trenutku, v bistvu že precej na začetku, mi je postalo res lepo in začutil sem ogromno ljubezni.

 

Iz dneva v dan smo se imeli lepše, hkrati pa vse te ljubezni, hvaležnosti, lepote in dobrih občutkov od neke točke dlje enostavno nisem mogel več sprejemati.

 

Doživel sem overdose pozitivnih občutkov. Bilo jih je tako veliko, da je bilo to zame takega, kot sem bil takrat, enostavno preveč, in čutil sem, da ne zmorem več vsega procesirati.

 

V tistem trenutku sem se odločil, da bom začel naše dogodivščine fotografirati in na koncu naredil fotoknjigo. Tega običajno ne počnem, vendar sem ti takrat zaželel, da spomin na naše druženje in tisti feeling ne bi nikoli zbledel.

 

V tistem tednu sem se v Bohinju naučil ogromno stvari.

 

Ena izmed najpomembnejših je bila ta, da si moramo kot moški izboriti čas, da smo sami s svojimi otroci.

 

In tu ne govorim o tem, da nam žena otroke zjutraj "pripravi", skupaj z malico, mi pa jih potem za nekaj uric "peljemo v svet".

 

Tu govorim o tem, da smo kot očetje sami z otroci 24 ur na dan, in da sami skrbimo za njihove fizične potrebe in počutje - in to brez starih staršev. 

 

Biti z otrokom ni samo naša moška pravica in dolžnost, ampak je v bistvu naša odgovornost!

 

Mogoče se komu zdi to vse skupaj samoumevno, vendar po mojem mnenju ni.

 

Tudi če že imamo moški željo in potrebo po biti sami z otroci, in hočemo te ideje realizirati, lahko v prvi fazi naletimo na odpor partnerke in včasih tudi na odpor otrok, ki ga njihova mama tiho ali pa malo manj tiho lahko celo odobrava.

 

V resnici pa največkrat naletimo na naše lastne dvome in strahove. Na občutke nekompetentnosti in bojazen, da ne bomo sposobni "vsega tega" speljati povsem sami.

 

Težko si je namreč priznati, da kot moški enostavno nimamo na voljo dovolj zdravih modelov moškosti in da nam številnim manjka izkušnja odraščanja ob čustveno prisotnem in dostopnem očetu.

 

Priznati si ta manjko in to rano pomeni tako ali drugače približati se svojemu notranjemu očetu in posledično tudi svojemu pravemu očetu. V naši družbi nam takih zdravih modelov moškosti zagotovo manjka, že če samo pogledamo statistiko alkoholizma v Sloveniji, lahko sklepamo, koliko čustvene odsotnosti je med moškimi. Ampak to je zgodba za kdaj drugič...

 

 

Druga stvar, ki sem se jo med druženjem z mojima hčerkama zaznal, je bilo zavedanjem moje omejenosti glede čutenja lepega. Dobil sem občutek, da imam sposobnost za prenašanje lepega enostavno omejeno.

 

Nikakor se nisem mogel sprijazniti z dejstvom, da sem od neke točke naprej lahko le opazoval dogodke, in le nekako vedel, da se imamo lepo, nisem pa tega čutil, saj moj občutek temu enostavno ni več sledil.

 

Podobno, kot je s sposobnostjo tekača, da preteče določeno razdaljo, ko med tekom v klanec zadihan obstaneš in veš, da je možno preteči še dlje ali višje, tvoje telo pa enostavno ne zmore več.

 

Dobra stvar pri teku v klanec in čutenju lepega je, da se sposobnost s treningom in fokusom s časom lahko spreminja.

 

Torej, ne gre za to, da je kapaciteta čutenja lepega omejena. Gre za to, da mi v tistem določenem trenutku na lepo enostavno nismo psihično, telesno ali čustveno pripravljeni.

 

Občutek, da sem bil v doživljanju lepega omejen, mi je bil tako nesprejemljiv, da sem kasneje veliko časa, denarja in energije namenil temu, da sem delal in da dejansko še vedno zavestno delam na tej kapaciteti čutenja in da jo povečujem. To se mi zdi ena najpomembnejših stvari.

 

Iz svojih izkušenj pri delu na sebi in v terapiji vidim, da je naša sposobnost občutenja lepega odvisna od tega, koliko smo pripravljeni tvegati in hkrati koliko smo, v energijskem smislu, sposobni in voljni pogledati globoko v svoje negativnosti in sence, v ranljivost in bolečino. Sami od sebe delamo ravno nasprotno, v bistvu skušamo te stvari prikriti.

 

Gre torej za zavedno in nezavedno usmerjanje energije v telesu, ki nam je na voljo. In če hočemo spremeniti fokus je v to potrebno vložiti zavestno delo, in to delo ni vedno enostavno.

 

Hkrati pa je naša sposobnost občutenja lepega odvisna tudi od naše sposobnosti biti in ostajati v trenutku "tukaj in sedaj"; od sposobnosti prehoda med stanjem "delati, početi nekaj" v stanje "biti, doživljati". To je nekaj precej dugega kot iskati najboljši kot za fotkanje in potem čez mesece gledati nazaj kako smo se imeli fajn…

 

Pod črto gledano je moja izkušnja, da je dobro imeti načrt in neko vizijo, kako boš z otroki skupaj preživel čas. Pomembno si je postaviti intenco v smislu, kaj hočeš v odnosih z njimi doživeti oziroma si priti nekako na čisto, po čem hrepeniš v kontaktih z njimi.

 

Smisel ni, da se vse prepusti flowu, v smislu "bo že", kajti otroci so v resnici idealni, ko je treba iz nas povleči naše najgloblje nezavedne teme in takrat lahko nastane veliko kaosa.

 

Hkrati pa moramo imeti zavedanje, da vse skupaj z našim načrtom ni zabetonirano in da je zelo zelo dobro biti pripravljen na veliko mero fleksibilnosti.

 

Skratka, ključno je biti prisoten in hkrati odziven.

 

 

Z vsemi temi spoznanji izpred let sem se letošnjega druženja z dekletoma precej veselil. Hkrati pa me je bilo tudi kar malo strah.

 

Imel sem kar nekaj idej, kaj bomo v tem času skupaj počeli, žal pa je bilo dejstvo, da zadnja dva meseca nisem bil ravno v najboljši fizični formi. Slaba dva tedna tudi ni kratko obdobje za biti sam z otroki in upoštevajoč, da sem imel občutek, da sem se s hčerkama v zadnjem času kar malo oddaljil. Zadnje mesece smo veliko trenirali postavljanje meja, pri čemer se nisem počutil ravno najbolj uspešnega in to se nam je počasi poznalo tudi v odnosih.

 

Če odštejem poslavljanje z mamo Tino, ki je bilo za najmlajšo hči precej dramatično, se je spet vse skupaj začelo dokaj idilično.

 

Po tradicionalnem petku, ki je tako ali tako vedno bolj naš dan, saj je Tina še do nedavnega ob petkih intenzivneje dela s klienti, je sledila sobota.

 

Spet se je vse začelo na Mostu na Soči, tokrat s kajakaško pokalno tekmo 3. Puntarskega pokala za mlajše kategorije v slalomu in spustu, in dekleti sta tekmovali. Po končani tekmi smo se okopali še na Idrijci, in že sem čutil hvaležnost in lepoto. Ležal sem na kamnih, bilo je prijetno toplo, dekleti pa sta prenašali paglavce iz ene strani reke na drugo. Potem smo šli prižgati svečko na grob mojih prednikov, šli obiskali Tinine starše, vmes smo srečevali kače in druge živali…

 

Skratka, živjenje je bilo top.

 

Nato pa me je naslednje jutro čakal čustveni spust.

 

Najprej se je slabo počutila starejša hči, vendar ji je na srečo vse skupaj v enem dnevu minilo. V ponedeljek pa je z vročino obležala še najmlajša. Pred menoj je bil delovni teden in skrbi, kako bom v vsem tem odpeljal službo, se je pridružila še konstantna zaskrbljenost glede zdravja otroka.

 

Teden je bil totalno izven vsake rutine, z najmlajšo sva se vsak dan sproti borila z glavobolom in bolečinami v trebuhu. Zjutraj je kazalo, da bo šlo vse skupaj že mimo, pa se je popoldne pojavila vročina.

 

Ni mi bilo uredu.

 

Psihično sem bil počasi načet, večina načrtov mi je splavala po vodi, prestaviti sem moral tudi nekaj terapij. 

 

V nekem trenutku sem dano situacijo enostavno sprejel.

 

Slike in predstave o tem, kako idealno se bomo ta teden imeli, mi je realnost grobo odplaknila. 

 

Bil sem jezen, vendar je bila jeza le krinka pred žalostjo. Žalostjo, da ne morem in ne bom mogel dati tega, kar sem želel. Nato sem prišel v stik z žalostjo, da ne morem dati tega, po čemer sem kot otrok tudi sam globoko v sebi hrepenel, po čemer je hrepenel moj notranji otrok.

 

Začutil sem svojo globoko rano.

 

Jasno mi je bilo, in to sem hkrati tudi jasno začutil, da se moram osredotočiti na stik. Najprej na stik s samim s sabo, da si priznam vse svoje pomanjkljivosti, da si priznam svoja hrepenenja in da za to kot odrasel nekaj naredim ter sprejmem odgovornost.

 

Osredotočil sem se na to, kar je in kar je pred mano, in ne na to, kar sem si želel in pričakoval, da bi bilo.

 

Osredotočil sem se na to, da vidim sebe in otroka točno take kot smo, v tem trenutku.

 

Osredotočil sem se na "biti" in ne na "akcijo", in nehal sem se obremenjevat kako bomo (oz. očitno ne bomo) ne vem kaj naredili, dosegli in doživeli.... 

 

In stvari so se počasi začele obračati.

 

Več je bilo pogovorov med nami, več je bilo večernega ležanja pred spanjem, občutek povezanosti se je začel večati.

 

Jaz pa sem v telesu sem vedno več sproščenosti.

 

Pred nami je bil še vikend. Po vsem tem, kar se je dogajalo med tednom, sem si rekel, da tokrat ne bom razmišljal o ničemer. Da ne bom dal ničesar od sebe. Da ne bom načrtoval ničesar in da bom enostavno bil s puncama... in to je to.

 

Na novo sem postavil intenco, in sicer sem si zaželel, da hočem biti čimbolj v njihovem svetu in biti del njihovega sveta ter da si želim še bolj poglobiti odnos z njima.

 

In ker sta obe najini punci navdušeni skejtarki, se je naše več kot tedensko druženje zaokrožilo z ogledom mednarodne tekme v skejtanju Flowgrind 2018... in seveda z obiskom bazena.

 

V telo se mi je vrnila radost in sproščenost. Našim občasnim prepirom so se pridružili super momenti povezanosti in trenutki hvaležnosti. 

 

Še sedaj, ko to pišem, jih lahko čutim!

 

Za razliko od Bohinja izpred petih let, tokrat nisem imel nobene potrebe po tem, da bi s fotoaparatom dokumentiral vsak naš korak. Poslikal in posnel sem samo nekaj skejtarskih trikov, saj se mi je zdel nivo skejtanja resnično top in tega človek v Novi Gorici enostavno nima priložnosti videti vsak dan.

 

 

In to je bilo to. 

 

Dovolj mi je bilo to, kar smo s puncama doživljali in doživeli, ter kar doživljam še danes. 

 

Moški velikokrat zmotno mislimo, da je z nami nekaj narobe, če so nam v življenju pomembni odnosi. Paradoksalno je to včasih celo razlog, da se moški znajde v terapiji, kajti v svojem okolju enostavno ne najde drugih moških, s katerimi bi lahko delil to zanimanje, ta del sebe in posledično misli, da je z njim nekaj narobe.

 

Zmotno velja prepričanje, da je povezovanje v odnosih domena žensk in da je naša domena akcija. Do neke mere to drži, ker smo v energijskem smislu moški in ženske drugače postavljeni. Vendar tako kot ženska potrebuje moški princip in akcijo tudi moški potrebuje povezovanje in odnose.

 

Je pa dejstvo, da se imamo na tem področju še veliko za naučiti. 

 

Dobri odnosi nas, moške, ohranjajo srečne in zdrave. Pika.

 

To je najbolj jasno sporočilo raziskave iz Harvarda, v kateri že 75 let sledijo življenjem 742 moškim, pri čemer jih okrog 60 še vedno živih. Raziskavi so dodali tudi že drugo generacijio, približno 2000 sinov prvotno izbranih moških...

 

 

Dejstvo je, da so moški, ki imajo dobre odnose, ne samo srečni, ampak tudi fizično bolj zdravi.

 

In tu ne gre za število FB prijateljev, ampak za kvaliteto in globino odnosov z ljudmi, ki so nam blizu pomembni. 

 

Jaz sem si razčistil, kaj mi je v življenju pomembno. Moji otroci so definitivno tisti, s katerimi želim biti v globokem in tesnem odnosu. Po temu hrepenim in temu tudi posvečam veliko pozornosti.

 

To me osrečuje in zaradi tega je življenje lepo. 

 

 

V kaj pa vlagaš čas in energijo Ti?

 

 

 

Koristno!


Dobri odnosi ohranjajo moške srečne in zdrave. Moški si mora sam izboriti čas, da je sam s svojimi otroki. Biti z otrokom ni samo njegova pravica in dolžnost, ampak tudi njegova odgovornost! Pri tem je pomembno, da pride v stik s svojimi hrepenenji in si postavi intenco o tem, kaj si želi v odnosih z otroki doživeti.

 

 

 

* Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu NICE - Netherlands Institute of Core Energetics. Živi in dela v Novi Gorici. Je poročen in oče dveh deklet.

 

 

 

PS. Pridi na prvi pogovor in dogovorila se bova, kaj bova naredila, da postaneš še boljši moški in oče, in odpravila blokade, zaradi katerih nisi srečen. Delajva skupaj! 

 

Please reload

Kategorije
Please reload

Priporočava

Da živiš svojo resnico, moraš imeti noge res trdno na tleh

1/9
Please reload

Najnovejše objave
Please reload

Prijava na e-novice

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka