top of page

Ti si kriv, kreten

Spomnim se zgodbe izpred nekaj let, ko je Samo hodil na Nizozemsko, kjer se je izobraževal za telesnega psihoterapevta.


Situacija


Bilo je eno dopoldne med tednom, predkoronski časi, in Samo je prišel iz sobe, kjer je bil kako urico na sestanku online. Čutit je bil zadovoljen. Njegov obraz je bil nasmejan. Imel je pogovor z učiteljico - starejšo kolegico iz Nizozemske. Že od prej sem vedela, da imata z njo dober odnos in da dobro sodelujeta. Samo je bil spoštovan med kolegi na Nizozemskem, kar je bilo povsem logično in razumljivo. Je odgovoren, zagnan, dostopen, iskren in zanesljiv... plus, ima svoj "touch" za telesno delo... itak, da se z njim dobro razumejo!

Ko sem ga zagledala, celega srečnega, sem hkrati začutila sebe, kako mi je vse padlo dol.

Že prej sem bila nekam nervozna, potem pa sem v momentu ratala cela kisla; šlo mi na jok.

Niti ga nisem pogledala uredu, samo mimo njega sem šla in se delala, da imam ful enih opravkov;

pobirala sem stvari po stanovanju in kar nekaj v prazno pospravljala...

Samo me je vprašal, če je vse uredu, in jaz sem rekla, da ja.

Izogibala sem se temu, da bi ga pogledala.

Šel mi je na živce.

Vprašal me, če sem prepričana, da je vse ok?

Postala sem odrezava in sem rekla, da itak!!, in sem odsurlila v drugo sobo.

Vedela sem, da me bo pustil pri miru in ne bo več drezal vame; vsekakor ni bilo prvič, da sem imela tak moment; ko gledam za nazaj, nisem bila fulkrat tečna, ampak za moj okus še vedno kar precej, vsaj napram zdej...


Poleg tega sem tudi vedela, da se mu mudi delat: imel je popoldanske terapije... in nisem težila naprej.


Moj pogled navznoter

Ko je odšel, sem ostala sama; otrok še ni bilo doma. Čutila sem še več žalosti kot prej... In jezna sem postajala. Počutila sem se popolnima sama, osamljena, zapuščena. Počutila se kot da je VSEM vseeno zame.

Spraševala sem se, kaj mi je?

Ko sem pomislila na Samota, mi je šla že sama misel na njega tako na živce, da bi "kar spakirala in šla".

Zmedena sem bila; nisem se bila preveč navajena take, vsaj ne v tistem obdobju...

Začela sem razmišljati:

OK Tina, kaj dogaja? Tale jok, tale ihta... je super neobičajna. Tale jok mora biti nekaj več, kot samo Samo in njegov pogovor… saj ti je jasno to, a ne?

Razmišljala sem:


Se počutim izrinjena, ker bi rada tudi jaz imela tak super odnos z nekom super pomembnim? To bi lahko bilo moje ljubosumje; njegova učiteljica je bila vodja nizozemskega izobraževalnega inštituta in ITAK da je za (vedno) ranjen (otroški) ego pomirjujoče imeti pozornost od materinskega lika....

Ali pa bi mogoče rada Samota naredila celega nesrečnega z mojim obnašanjem in mu s tem, da mu serjem po glavi s čustveno dramo mojega nezadovoljstva, uničila njegovo zadovoljstvo? To bi bila definitvno moja zavist in moja narcistična rana, ker je pač prijetno za (ranjen) ego, da ima stike "s pomembnimi ljudmi" in kar "zavist" nima, to pač potem rada uniči...

Nič od tega mi delovalo prepričljivo, čeprav sem hkrati razmišljala o vsem tem.


Solze so mi še vedno tekle na polno in ni bil niti čas pred menstruacijo... pa tudi, če bi bil!!!

Tega jokanja je bilo za moj okus DEFINITIVNO preveč.

Šla sem na stranišče in opazila, da sem že cela zabuhla in napihnjena v oči; sigurno sem hlipala že kake pol ure.

Potem sem ene dvakrat globoko vdihnila. Pozornost sem usmerila ven iz 1000 scenarijev in 1000 misli v moji glavi.... na telo. Na tukaj in sedaj. Na noge, na občutek tal pod nogami, na celo moje telo.

Stisnila sem dlani, se stresla. Zadihala. Enkrat, dvakrat... in se osredotočila, "Fokus, Tina, fokus!!"

Kaj bi lahko bilo, kar me je vrglo iz tira?

Tuhtala sem....

Kaj je glavni občutek, s katerim sem okupirana?

Glavni občutek je... kot že ugotovoljeno, da sem PRIKRAJŠANA.

In žalostna, ob tem.

Še malo sem stala in opazovala svoj notranji tok občutkov in misli... in potem je prišla misel:

Samo odhaja v septembru spet za 2 leti na asistenturo na Nizozemsko.”

Samo ODHAJA.

Za DVE LETI.

Spet ŠE za dve leti.