• Tina Božič

Ti si kriv, kreten

Čutit je zadovoljen. Njegov obraz je nasmejan. Imel je pogovor po Skype-u, z učiteljico in starejšo kolegico iz Nizozemske. Že od prej vem, da imata z Anno lep odnos in da dobro sodelujeta. Samo je spoštovan med kolegi na Nizozemskem, kar je logično in meni čisto razumljivo. Je odgovoren, zagnan, dostopen, iskren in zanesljiv... plus, ima poseben "touch" za telesno delo... itak, da se z njim dobro razumejo.

Ko ga zagledam, celega srečnega, hkrati začutim sebe, kako mi vse pade dol.

Že prej sem bila nekam nervozna, potem pa v momentu ratam cela kisla in gre mi na jok.

Niti ne pogledam ga uredu, samo mimo grem in se delam, da imam ful enih opravkov;

pobiram stvari po stanovanju in kar nekaj pospravljam.

Samo me vpraša, če je vse uredu, in rečem, da ja.

Izogibam se temu, da ga pogledam.

Gre mi na živce.

Vpraša me, če sem prepričana, da je vse ok?

Postanem odrezava in rečem, da itak, in odsurlim v drugo sobo.

Poznam ga in vem, da me bo pustil pri miru in ne bo več drezal vame; ni prvič, da imam tak moment (in zadnjič tudi ne). Poleg tega se mu mudi delat, ima popoldanske terapije.

Ko odide, ostanem sama; otrok še ni doma. Čutim še več žalosti kot prej.

In jezna sem. Počutim se popolnima sama, osamljena, zapuščena. Počutim se kot da je VSEM vseeno zame.

Sprašujem se, kaj mi je.

Ko pomislim na Samota, mi gre že misel na njega tako na živce, da bi kao kar spakirala in šla.

Zmedena sem; nisem se navajena take, vsaj ne zadnje čase in ne pogosto.

Začnem razmišljati:

“OK Tina, kaj dogaja? Tale jok, tale ihta... je super neobičajna. Tale jok mora biti nekaj več, kot samo Samo in njegov pogovor z Anne… saj ti je jasno to, a ne?”

Razmišljam. Se počutim izrinjena, ker bi rada tudi jaz imela tak super odnos z nekom super pomembnim (moje ljubosumje in moja narcisistična rana, Anna je namreč vodja nizozemskega inštituta za Core Energetics in ITAK da je flattering imeti dober odnos z nekom super "pomembnim")?

Ali pa bi mogoče rada Samota naredila celega nesrečnega z mojim vedenjm in mu s tem, da mu serjem po glavi s čustveno dramo mojega nezadovoljstva, uničila njegovo zadovoljstvo (moja zavist in spet moja narcisistična rana)?

Nič od tega mi deluje prepričljivo, čeprav hkrati razmišljam o vsem tem. Solze mi še vedno tečejo na polno in ni niti čas pred menstruacijo... pa tudi, če bi bil!!!

Tega jokanja je DEFINITIVNO preveč.

Grem na stranišče in opazim, da sem že cela zabuhla in napihnjena v oči; sigurno hlipam že kake pol ure.

Potem ene dvakrat globoko vdihnem. Pozornost usmerim ven iz 1000 scenarijev in 1000 misli v moji glavi. Usmerim se na telo. Na tukaj in sedaj. Na noge, na občutek tal pod nogami, na celo moje telo.

Stisnem dlani, se stresem. Zadiham. Enkrat, dvakrat... in se osredotočim.

“Kaj bi lahko bilo, kar me je vrglo iz tira?”

Tuhtam.

“Kaj je glavni občutek, s katerim sem okupirana?”

Glavni občutek je... da sem PRIKRAJŠANA.

In žalostna, ob tem.

Še malo stojim in tuhtam in potem pride misel:

“Samo odhaja v septembru spet za 2 leti na asistenturo na Nizozemsko.”

Samo ODHAJA.

Za DVE LETI.

Spet ŠE za dve leti.

Dve leti je že hodil... in sedaj še dve.

In ja, zaradi tega je tudi govoril z Anne... med drugim.

Naenkrat se pred mojimi notranjimi očmi pojavi notranja slika moje mame.

Spomin na moje otroštvo...

Odločim se, da preverim realnost. Pošljem ji sms: "Mama, kdaj si ti hodila v šolo ob delu?"

Čez nekaj časa dobimo fotko njenega spričevala in jasno napisane letnice.

Stara sem bila dve leti in pol, ko je začela hoditi v šolo ob delu … in končala je, ko sem jih imela nekaj več kot šest.

ŠTIRI LETA njenega šolanja je pomenilo seveda dosti njene odsotnosti, saj je poleg službe imela popoldne predavanja, ob večerih se je učila.

Ko sem vse to povezovala in razmišljala, sem se popolnima umirila.

Nisem imela več nobene potrebe, da sem tiho, mulasta ali preplavljena s čustvi ter da njega vidim kot največje zlo v mojem življenju, ki me ovira in blokira pri nečem, kar itak sploh ne vem, kaj bi bilo.

Lahko sem začela spet "normalno" razmišljati in ga videti realno.

Kasneje, ko sva se s Samotom spet videla, sem mu vse skupaj pojasnila in skozi pogovor sva se spet povezala.

Počutila sem se dobro.

Moje solze so se ustavile.

Deklica v meni je bila potolažena, ker je bila razumljena in sem jaz, odrasla, poskrbela zanjo.

Tako počutje - notranji mir po čustveni nevihti - je lahko tipičen pokazatelj tega, da smo v sebi nekaj razrešili.

Zadeli smo globlje bistvo našega trenutnega problema. Dojeli smo, s čim je povezano naše vedenje v sedanjosti in si ga ne le dopustili čutiti, ampak smo si ga tudi pojasnili in dojeli.

V mojem primeru je bila misel na to, da Samo "spet" odhaja… še za dve leti… po nekajkrat na leto... na Nizozemsko… provokacija za mojo otroško rano žalosti in bolečine.

Ta je nastala, saj moje mame neko obdobje mojega otroštva pač ni bilo veliko ob meni, saj je bila zaposlena, polno okupirana z delom in študijem, kar je imelo svoje dobre in malo manj dobre plati, kot pač vsaka stvar v življenju. In je tudi ne obtožujem (več), saj vem, da je delala najbolje kot je znala, in jo kot mama in odrasla ženska tudi povsem razumem, hkrati pa vem, da sem jo tudi močno pogrešala.

Kar mi je uspelo v tej situaciji, in se mi zdi pomembno pa je, da sem moje nerazumske reakcije na Samota prepoznala

  • najprej kot zamero do njega (ker "spet" odhaja),

  • potem pa še kot dejstvo, pa sem vanj in v situacijo prenašala še globlje občutke žalost ob izgube in pogrešanju moje mame v otroštvu.

To je mini primer situacij, ki se v partnerstvu dogajajo zelo pogosto, in zaradi katerih imamo lahko tudi hude probleme, ko se nanje ne znamo odzivati oz. jih sploh ne razumemo.

Stiske v partnerskih odnosih namreč nastajajo v največji meri zato, ker drug na drugega projiciramo dele našega doživljanja, ki jih bodisi ne čutimo ali pa za njih deklarativno nismo pripravljeni prevzemati odgovornosti.

To pomeni, da se nismo pripravljeni potruditi razumeti sebe in drugega ter graditi zavesten, prisoten odnos do sebe in drugih, ampak namesto tega furamo "odklope" take in drugačne vrste... ter jih seveda opravičujemo na zillion načinov.

Si predstavljate, kako bi bilo, ko v tej situacija ne bi bila sposobna RAZMISLITI o sebi? Se ustaviti, zadihati, pogledati moje telo, se obrniti v to, kaj jaz čutim in s tem prevzeti odgovornot zase?

Vam povem, kako bi bilo?

Projekcija je strokoven izraz za obrambno-varovalne mehanizme, ki jih ljudje nezavedno, avtomatično angažiramo zato, da bi se zaščitili pred čutenjem svoje lastne bolečine.

Namesto, da bi sami prevzeli skrb za svoje boleče dele, to prelagamo na druge ljudi in v njih vidimo "problem" in seveda tudi "rešitev".

Odvisno od globine naših ran oz. njihove zaceljenosti, ljudje projiciramo bolj “u easy” ali pa bolj “na hard”.

Se pravi, bolj na lahko ali bolj težko.

Moja projekcija, navedena zgoraj, je primer projekcije, ki je bila dejansko bolj “u easy”. Ko so me prepravila čustva (jeze, žalosti)... sem sicer del moje energije usmerila proti mojemu partnerju (se ga izogibala, se jezila v svojih mislih nanj), vendar sem hkrati ohranjala priseben košček sebe, v takih konfliktih ključen, in sicer moj odrasli del, s katerim sem ohranjala kontrolo ter sem se zavedala, da je moja reakcija

a) intenzivna,

b) usmerjena na mojega partnerja.

Projiciranje prepoznamo po tem, da svojo energijo popolnoma usmerimo navzven.

Zunaj nas je, kar nas moti – in pika!

V to smo neomajno prepričani in ob tem našem prepričanju doživljamo tudi močna občutja in vse, kar se dogaja, moramo reševati hitro, tukaj in sedaj.

Bolj kot smo prepričani v svoj prav in manj kot dvomimo v to, da bi se morda lahko motili, bolj projiciramo na težek, "hard" način. Manj kot smo pogovorljivi, bolj kot smo trmasti in večja kot je čustvena sila v nas, večja je običajno rana, ki se skriva pod našim rohnenjem in zato je tudi sila, ki jo usmerjamo na partnerja, da rane ne bi čutili, večja.

Domneva, ki se skriva pod projekcijo, je vedno ista: če bi se moj partner DRUGAČE obnašal, potem bi se JAZ sigurno počutila bolje.

V mojem primeru sem prepoznala, kaj se dogaja.

Povezala sem mojo osebno zgodbo in doživeto rano iz izkušnje z mamo, s tem, kako sem to prenesla na zgodbo s Samotom.

Ker je Samo človek, ki mi je seveda najbližje, in ker se v taki stopnji intimnosti nujno reaktivirajo blokade in rane iz najstarejših intimnih odnosov s starši, se je ob določeni konstelaciji dogajanja (njegov odhod na Nizozemsko, Anna in njen materinski odnos do Samota).... moja rana enostavni dvignila na površje.

Ko sem jo prepoznala, sem povezala točke, se do konca izjokala – in pomirilila.

Na Samota sem projicirala zgodnje izkušnje zapuščenosti in zamere do moje mame, in v resnici sem potem z mojim odraslim delom dojela, da me on seveda ne bo zapustil, da me niti mama ni zapuščala namenoma, sem se pa vsekakor počutila zapuščeno kot majhna punčka… in ta žalost v meni se je zgolj obudila in dvignila na površje, z namenom, da se pozdravi (strokovno rečemo “integrira”, nazaj v zavedanje).

Lahko pa bila zgodba povsem drugačna. Če bi bila moja projekcija “hard”, se pravi “težje sorte”, potem bi lahko v odnosu naredila iz take scene celo štalo.

Če bi na mojega partnerja, recimo, projicirala moje nezadovoljene potrebe po odvisnosti od mame ter imela popolnoma neozaveščeno, da od njega v resnici po tihem pričakujem, da 24/7 skrbi zame (ker moja mama pač ni), da mi takoj da vse, kar rabim, da se ukvarja samo z mano, da sem središče njegovega sveta ipd… potem bi lahko začela npr. aktivno napadati njegove želje po tem, da se gre naprej izobraževati.

Lahko bi šla v popolno čustveno dramo in lahko bi šla v manipulacije z obtoževanjem (da mi ne da tistega, kar rabim in da ga nikoli ni tu za mene), z grožnjami (da bom odšla ali si bom kaj naredila), z nesramnostjo (grdo bi govorila o Anne in s prezirom nižala vrednost nečemu, kar njemu veliko pomeni, rekla bi, kako bedna je in ga sramotila, ker mu ona veliko pomeni).

V vsem tem bi ga lahko posledično celo "pripravila" do tega, da bodisi kompletno popizdi name in/ ali pa se začne odrekati njegovim željam in potrebam ter se npr., posledično, izolira od svojih kolegov in se celo odreče svojemu izobraževanju na Nizozemskem!

Vse to seveda ob predpogoju, da bi bil Samo ranljiv za take napade in dovzeten za manipulacijo, ker bi bil iz odnosov v njegovi primarni družini recimo navajen tega in bi imel hude težave obdržat občutek sebe in stik s svojimi potrebami, ko je v kontaktu z drugimi.

V “hard” projekcijah, na katerih teče življenje parov, ki imajo resne partnerske konflikte in ki niso srečni, srečamo vedno 100% prepričanost v to, da je z drugim nekaj narobe, in gotovost, da če bi se le drugi popravil, potem bi bilo vse ok.

V takih izmenjavah srečamo veliko čustvenega pritiska in igranje na vse ali nič.

Uporabljajo se izrazi "vedno", "nikoli", "vsi", "nihče", "popolnoma", pri čemer hkrati ni sledi o empatiji do sebe in dugega ter spoštljivi obojestranski komunikaciji.

Take projekcije, v katerih smo prepričani, da je "kriv on, kreten!", in ki so tudi jedro OBTOŽEVANJA drugega, govorijo o tem, da imamo mi, ki obtožujemo, svoj problem, ki se ga niti pod točko razno ne zavedamo.

To velja pod pogojem, da imamo na drugi strani SPOŠTLJIVEGA sogovornika, ki se trudi razumet situacijo in ohranja komunikacijo z nami (pri tem, da je treba omeniti, da lahko še tako potrpežljivega sogovornika nekdo, ki ima ogromno notranje bolečine in agresije ter jo usmerja na nanj, dobesedno sprovocira do meje, ko lahko tudi on postane agresiven - kar seveda ni opravičilo, je pa pojasnilo).

Če pa imamo na drugi strani človeka, ki je do nas nespoštljiv, nesramen in tudi nasilen, ter skuša vse obračati na nas brez poizkusov razumevanje sebe ali nas... in mi obračamo hkrati na njega... pa imamo lahko problem v tem, da v njega sicer projiciramo pričakovanja, da bi se on moral spremeniti (kar tudi je res!), vendar pozabljamo, da imamo mi problem, če ostajamo z njim ter pristajamo na nespoštovanje in nasilno vedenje!

Pot iz nasilnih odnosov mora biti vedno odhod in 100% meje z nasilnežem!

Pot iz dogajanja, v katerem pa imamo spoštljivega partnerja, ki sicer ni popoln, se pa očitno trudi komunicirat z nami, pa je ta, da se začnemo zavedati sebe in da začnemo dojemati svojo otroško zgodbo, ki jo usmerjamo nanj.

Najti moramo povezave navznoter, in nehati prenašati odgovornost navzven.

To lahko naredimo samo tako, da se poglobimo vase in da gremo v svoj osebni proces, pogumno, čeprav z zadržki in določeno mero odpora, ki je povsem naraven.

Dejstvo pa je, da obstajajo ljudje, ki tega NOČEJO početi. Obstajajo partnerji, ki so prepričani, da je z njimi vse uredu in da jim ni treba nič spreminjati. Taki odnosi niso samo naporni, ampak so toksični, in če živite z nekom, ki ima vedno svoj prav in ni sposoben prisluhniti temu, kar mu želite povedati, morate iskreno razmisliti o svojih motivih, zakaj ste sploh z njim.

Veliko ljudi ne razume, da je boljše biti sam kot v slabi družbi, podobno kot ne vedo, da je življenje v toksičnih, nasilnih in manipulativnih odnosih pot v anksioznost, depresijo in telesne bolezni.

Gotovo ni naključje, da se toliko ljudi bori s takimi stiskami, in naključje tudi ni, da se mnogi rajši oklepajo svojih stisk kot da bi se soočili s svojimi strahovi pred biti samostojni in odgovori za svoje življenje.

Običajno je tako, da imata oba partnerja v odnosu na začetku povsem podoben nivo zrelosti v smislu empatije in sposobnosti komunikacije. To se začne spreminjati šele z zavestnim delom na sebi in ko vstopita v svoj osebni proces ter začneta ločevati zrno od plev.

V nezdravih odnosih je značilno, da eden od partnerjev vehementno zahteva spremembe od drugega, drugi pa se mu bodisi upira ali podreja, lahko pa se pri tem plesu tudi izmenjujeta. Pod črto gledano pa imata oba težavo razumeti in čutit sebe, brez tega iskrenega razumevanja in čutenja pa tudi ne moreta priti drug do drugega in se povezovat na iskrenem, srčnem nivoju.

Šele takrat, ko začneta dobro poznati SEBE, sta tudi sposobna, da drug drugemu spoštljivo rečeta: “Ne, ne strinjam se s tem, kar govoriš o meni”... ali pa sta pripravljena reči: "Mogoče imaš prav, mogoče je nekaj na tem, kar mi praviš".

Sposobnost sočutenja partnerja, skupaj s spoštljivo komunikacijo in sposobnostjo imeti vizijo skupnega življenja, je tudi nekaj, kar gradi partnerstvo ter ga dela močnega, odzivnega in rastočega.

In ja, sposobnost empatije je osnova za kakršno koli komunikacijo.

Če jaz ne morem čutiti in razumeti Samota, njegovih blokad, ran, darov, globine… nimam šanse za dober partnerski odnos z njim. Če sem preokupirana s sabo, s svojo dramo, s svojimi otroškimi strahovi in če je moj domet projiciranje mojih zahtev in pričakovanj na njega... nimam šanse za intimen odnos. Če se ne morem postaviti v njegovo kožo, kako naj ga sploh dojemam kot človeško bitje?

Empatija je osnova partnerskega odnosa. Tesno je povezana z mojo izkušnjo tega, kako so čutili mene (predvsem mama), in s tem, da jaz kot odrasla obvladam moja čustva ter se znam primerno odzivat v stresnih, čustveno napornih situacijah ter odprto in spoštljivo komunicirat o tem, kaj čutim, ko postane najbolj težko.

Partnerski odnosi, v katerih se ljudje počutijo najbolj slabo, imajo skupno točko popolno pomankanje pristne komunikacije.

Ko govorim z ženskami (delam večinoma z ženskami), ki pridejo iz takih odnosov, v katerih so živele 5, 10, 20, 30 let, me je vsakič znova res groza. Vidim, v kakšnem pomanjkanju so vzgojene in kako nimajo slik, da če nekdo nima želje po pogovoru, po razumevanju, po čutenju, po zanimanju za njih... kaj sploh počnemo z njim?

Če je moj partner – ali jaz – kanta za smeti, za razvrednotenje, za poniževanje, za tišino in molk in neskončne surle... v čem je njegova vredost zame?

Veliko ljudi ostaja v bednih odnosih, ker so tako ranjeni, da niti ne vedo, da je lahko drugače. Včasih jih je tako strah spremembe, da se enostavno nočejo odreči določeni utečenosti življenja. Hkrati pa jih je obupno strah samote. In po mojih izkušnjah je to lepilo vseh toksičnih odnosov: neozaveščena panika pred biti sam in stati sam, na obeh straneh.

Ljudje, ki se znajdejo v nezdravih odnosih, v resnici ne razumejo, da so že tako ali tako sami.

Ljudje v odnosih, kjer so ponižani, se prepirajo in mučijo drug drugega, z besedami in tišino, so globoko osamljeni in ta osamljenost je nekaj, kar je NJIHOVO.

Sami bodo morajo priti do izvira te osamljenosti ali ponižanosti... in jo pozdraviti.

Tega ne more narediti nihče namesto njih.

In za dober odnos?

Bosta to morala narediti oba.

Dober partnerski odnos je delo, ki zahteva oba partnerja.

Iluzija je, da je imeti dober partnerski odnos nekaj enostavnega ali da ga lahko vzpostavi en sam partner s svojim delom na sebi.

Za dober odnos je potrebno ogromno OBOJESTRANSKEGA dela: iskrenosti, pripravljenosti biti ranljiv, se motiti, se učiti in vlagati čas, voljo, energijo, denar.

Predvsem pa je pomembno razumeti, da za partnerski odnos ni nič hujšega kot prepričanje, da imamo v vsem prav in da z nami ni nič narobe.

Iz tisoč in tisoč ur terapiji vem, da so najbolj ranjeni tisti ljudje, ki so kot otroci imeli starše, ki so bili prepričani, da so bili vedno najboljši možni starši in so ostali v tem nedotakljivi.

In v partnerstvu je čisto isto.

Za plesat tango jih je treba... ?

Oba partnerja imata svoje rane, imata svoje probleme in šele ko se začneta s tem soočat, prevzemati odgovornost, se sploh lahko začnemo pogovarjati o novih možnostih in perspektivah.

Tina

Koristno!

Partnerstva pa ne moremo imeti boljšega, kot imamo dober odnos s sabo. Vse, česar nočemo vedeti o sebi, ob začetku zveze avtomatično usmerimo na partnerja. Tu so vse naše rane, naši darovi, otroška pričakovanja... vse, kar hranimo v naši "senci". Ker naš partner ne more in ne sme prevzemati naše sence, naših rane, naše ranljivosti, neizpolnjenih otroških hrepenenja... prej ali slej pridemo do zamere do njega in začne se merjene moči. Edina pot, da to pozdravimo je, da vzamemo svoje projekcije nazaj in se ločimo od slik, kakšen bi naš partner moral biti... ter začnemo čutiti sebe in njega vedno bolj takega, kot je. Ko to lahko počne tudi naš partner, gradimo partnerstvo, v katerem smo srečni, varni, preskrbljeni in pomirjeni.

PS. Prvič bereš najin blog? Bodi redno obveščen/-a o najinem delu in vsem, kar bi lahko bilo koristno tudi zate. Vpiši tvoj naslov spodaj ali na http://bit.ly/2rs2rT3 . Kadarkoli nama lahko tudi pišieš na info@psihoterapijabozic. si. Se beremo <3

Kategorije
Priporočava
Najnovejše objave
Prijava na e-novice

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka