"Ti si kriv, kreten..."

Spomnim se zgodbe izpred nekaj let, ko je Samo hodil na Nizozemsko, kjer se je izobraževal za telesnega psihoterapevta.

Situacija

Bilo je eno dopoldne med tednom, predkoronski časi, in Samo je prišel iz sobe, kjer je bil kako urico na sestanku online. Čutit je bil zadovoljen. Njegov obraz je bil nasmejan. Imel je pogovor z učiteljico - starejšo kolegico iz Nizozemske. Že od prej sem vedela, da imata z njo dober odnos in da dobro sodelujeta. Samo je bil spoštovan med kolegi na Nizozemskem, kar je bilo povsem logično in razumljivo. Je odgovoren, zagnan, dostopen, iskren in zanesljiv... plus, ima svoj "touch" za telesno delo... itak, da se z njim dobro razumejo!

Ko sem ga zagledala, celega srečnega, sem hkrati začutila sebe, kako mi je vse padlo dol.

Že prej sem bila nekam nervozna, potem pa sem v momentu ratala cela kisla; šlo mi na jok.

Niti ga nisem pogledala uredu, samo mimo njega sem šla in se delala, da imam ful enih opravkov;

pobirala sem stvari po stanovanju in kar nekaj v prazno pospravljala...

Samo me je vprašal, če je vse uredu, in jaz sem rekla, da ja.

Izogibala sem se temu, da bi ga pogledala.

Šel mi je na živce.

Vprašal me, če sem prepričana, da je vse ok?

Postala sem odrezava in sem rekla, da itak!!, in sem odsurlila v drugo sobo.

Vedela sem, da me bo pustil pri miru in ne bo več drezal vame; vsekakor ni bilo prvič, da sem imela tak moment; ko gledam za nazaj, nisem bila fulkrat tečna, ampak za moj okus še vedno kar precej, vsaj napram zdej...

Poleg tega sem tudi vedela, da se mu mudi delat: imel je popoldanske terapije... in nisem težila naprej.

Moj pogled navznoter

Ko je odšel, sem ostala sama; otrok še ni bilo doma. Čutila sem še več žalosti kot prej... In jezna sem postajala. Počutila sem se popolnima sama, osamljena, zapuščena. Počutila se kot da je VSEM vseeno zame.

Spraševala sem se, kaj mi je?

Ko sem pomislila na Samota, mi je šla že sama misel na njega tako na živce, da bi "kar spakirala in šla".

Zmedena sem bila; nisem se bila preveč navajena take, vsaj ne v tistem obdobju...

Začela sem razmišljati:

“OK Tina, kaj dogaja? Tale jok, tale ihta... je super neobičajna. Tale jok mora biti nekaj več, kot samo Samo in njegov pogovor… saj ti je jasno to, a ne?”

Razmišljala sem:

Se počutim izrinjena, ker bi rada tudi jaz imela tak super odnos z nekom super pomembnim? To bi lahko bilo moje ljubosumje; njegova učiteljica je bila vodja nizozemskega izobraževalnega inštituta in ITAK da je za (vedno) ranjen (otroški) ego pomirjujoče imeti pozornost od materinskega lika....

Ali pa bi mogoče rada Samota naredila celega nesrečnega z mojim obnašanjem in mu s tem, da mu serjem po glavi s čustveno dramo mojega nezadovoljstva, uničila njegovo zadovoljstvo? To bi bila definitvno moja zavist in moja narcistična rana, ker je pač prijetno za (ranjen) ego, da ima stike "s pomembnimi ljudmi" in kar "zavist" nima, to pač potem rada uniči...

Nič od tega mi delovalo prepričljivo, čeprav sem hkrati razmišljala o vsem tem.

Solze so mi še vedno tekle na polno in ni bil niti čas pred menstruacijo... pa tudi, če bi bil!!!

Tega jokanja je bilo za moj okus DEFINITIVNO preveč.

Šla sem na stranišče in opazila, da sem že cela zabuhla in napihnjena v oči; sigurno sem hlipala že kake pol ure.

Potem sem ene dvakrat globoko vdihnila. Pozornost sem usmerila ven iz 1000 scenarijev in 1000 misli v moji glavi.... na telo. Na tukaj in sedaj. Na noge, na občutek tal pod nogami, na celo moje telo.

Stisnila sem dlani, se stresla. Zadihala. Enkrat, dvakrat... in se osredotočila, "Fokus, Tina, fokus!!"

“Kaj bi lahko bilo, kar me je vrglo iz tira?”

Tuhtala sem....

“Kaj je glavni občutek, s katerim sem okupirana?”

Glavni občutek je... kot že ugotovoljeno, da sem PRIKRAJŠANA.

In žalostna, ob tem.

Še malo sem stala in opazovala svoj notranji tok občutkov in misli... in potem je prišla misel:

“Samo odhaja v septembru spet za 2 leti na asistenturo na Nizozemsko.”

Samo ODHAJA.

Za DVE LETI.

Spet ŠE za dve leti.

Dve leti je ŽE hodil... in sedaj še dve.

In ja, zaradi tega je tudi govoril s kolegico... med drugim.

Naenkrat se je pred mojimi notranjimi očmi pojavila podoba moje mame...

Spomin na moje otroštvo...

Preteklost, ki vpliva na sedanjost

Odločila sem se, da preverim realnost. Pošljem ji sms: "Mama, kdaj si ti hodila v šolo ob delu?"

Čez nekaj časa dobimo fotko njenega spričevala in jasno napisane letnice.

Stara sem bila dve leti in pol, ko je začela hoditi v šolo ob delu … in končala je, ko sem jih imela nekaj več kot šest.

ŠTIRI LETA njenega šolanja je pomenilo seveda dosti njene odsotnosti, saj je poleg službe imela popoldne predavanja, ob večerih se je učila.

Ko sem vse to povezovala in razmišljala, sem se popolnima umirila.

Nisem imela več nobene potrebe, da sem tiho, mulasta ali preplavljena s čustvi ter da njega vidim kot največje zlo v mojem življenju, ki me ovira in blokira pri nečem, kar itak sploh ne vem, kaj bi bilo.

Lahko sem začela spet "normalno" razmišljati in Samota "videti" drugače, bolj realno.

Kasneje, ko sva se s Samotom spet videla, sem mu vse skupaj pojasnila. Skozi pogovor sva se spet povezala.

Začela sem se počutiti dobro.

Moje solze so se ustavile.

Deklica v meni je bila potolažena, ker je bila razumljena in sem jaz, odrasla, poskrbela zanjo.

Tako počutje - notranji mir po čustveni nevihti - je lahko tipičen pokazatelj tega, da smo v sebi nekaj razrešili.

Zadeli smo globlje bistvo našega trenutnega problema. Dojeli smo, s čim je povezano naše vedenje v sedanjosti in si ga ne le dopustili čutiti, ampak smo si ga tudi pojasnili in dojeli.

V mojem primeru je bila misel na to, da Samo "spet" odhaja… še za dve leti… po nekajkrat na leto... na Nizozemsko… provokacija za mojo otroško rano žalosti in bolečine.

Ta je nastala, saj moje mame neko obdobje mojega otroštva pač ni bilo veliko ob meni, saj je bila zaposlena, polno okupirana z delom in študijem, kar je imelo svoje dobre in malo manj dobre plati, kot pač vsaka stvar v življenju. In je tudi ne obtožujem (več), saj vem, da je delala najbolje kot je znala, in jo kot mama in odrasla ženska tudi povsem razumem, hkrati pa vem, da sem jo tudi močno pogrešala.

Kar mi je uspelo v tej situaciji, in se mi zdi pomembno pa je, da sem moje "nerazumske" (iracionalne) reakcije na Samota prepoznala

• najprej kot zamero do njega (ker "spet" odhaja),

• potem pa še kot dejstvo, pa sem vanj in v situacijo prenašala še globlje občutke žalost ob izgube in pogrešanju moje mame v otroštvu.

To je mini primer situacij, ki se v partnerstvu dogajajo zelo pogosto, in zaradi katerih imamo lahko tudi hude probleme, ko se nanje ne znamo odzivati oz. jih sploh ne razumemo.

Zakaj torej nastajajo problemi v partnerstvu? #projekcija

Stiske v partnerskih odnosih namreč nastajajo v največji meri zato, ker drug na drugega projiciramo dele našega doživljanja, ki jih bodisi ne čutimo ali pa za njih deklarativno nismo pripravljeni prevzemati odgovornosti.

To pomeni, da se nismo pripravljeni potruditi razumeti sebe in drugega ter graditi zavesten, prisoten odnos do sebe in drugih, ampak namesto tega furamo "odklope" take in drugačne vrste... ter jih seveda opravičujemo na zillion načinov.

Si predstavljate, kako bi bilo, ko v tej situacija ne bi bila sposobna RAZMISLITI o sebi? Se ustaviti, zadihati, pogledati moje telo, se obrniti v to, kaj jaz čutim in s tem prevzeti odgovornot zase?

Vam povem, kako bi bilo?

Projekcija je strokoven izraz za obrambno-varovalne mehanizme, ki jih ljudje nezavedno, avtomatično angažiramo zato, da bi se zaščitili pred čutenjem svoje lastne bolečine.

Namesto, da bi sami prevzeli skrb za svoje boleče dele, to prelagamo na druge ljudi in v njih vidimo "problem" in seveda tudi "rešitev".

Odvisno od globine naših ran oz. njihove zaceljenosti, ljudje projiciramo bolj “u easy” ali pa bolj “na hard”.

Se pravi, bolj na lahko ali bolj težko.

"Težke" in "lahke" projekcije

Moja projekcija, navedena zgoraj, je primer projekcije, ki je bila dejansko bolj “u easy”. Ko so me prepravila čustva (jeze, žalosti)... sem sicer del moje energije usmerila proti mojemu partnerju (se ga izogibala, se jezila v svojih mislih nanj), vendar sem hkrati ohranjala priseben košček sebe, v takih konfliktih ključen, in sicer moj odrasli del, s katerim sem ohranjala kontrolo ter sem se zavedala, da je moja reakcija

a) intenzivna,

b) usmerjena na mojega partnerja.

Projiciranje prepoznamo po tem, da svojo energijo popolnoma usmerimo navzven.

Zunaj nas je, kar nas moti – in pika!

V to smo neomajno prepričani in ob tem našem prepričanju doživljamo tudi močna občutja in vse, kar se dogaja, moramo reševati hitro, tukaj in sedaj.

Bolj kot smo prepričani v svoj prav in manj kot dvomimo v to, da bi se morda lahko motili, bolj projiciramo na težek, "hard" način. Manj kot smo pogovorljivi, bolj kot smo trmasti in večja kot je čustvena sila v nas, večja je običajno rana, ki se skriva pod našim rohnenjem in zato je tudi sila, ki jo usmerjamo na partnerja, da rane ne bi čutili, večja.

Domneva, ki se skriva pod projekcijo, je vedno ista: če bi se moj partner DRUGAČE obnašal, potem bi se JAZ sigurno počutila bolje.

V mojem primeru sem prepoznala, kaj se dogaja.

Povezala sem mojo osebno zgodbo in doživeto rano iz izkušnje z mamo, s tem, kako sem to prenesla na zgodbo s Samotom.

Ker je Samo človek, ki mi je seveda najbližje, in ker se v taki stopnji intimnosti nujno reaktivirajo blokade in rane iz najstarejših intimnih odnosov s starši, se je ob določeni konstelaciji dogajanja (njegov odhod na Nizozemsko, njegova mentorica in njen materinski odnos do Samota).... moja rana enostavni dvignila na površje.

Ko sem jo prepoznala, sem povezala točke, se do konca izjokala – in pomirilila.

Na Samota sem projicirala zgodnje izkušnje zapuščenosti in zamere do moje mame, in v resnici sem potem z mojim odraslim delom dojela, da me on seveda ne bo zapustil, da me niti mama ni zapuščala namenoma, sem se pa vsekakor počutila zapuščeno kot majhna punčka… in ta žalost v meni se je zgolj obudila in dvignila na površje, z namenom, da se pozdravi (strokovno rečemo “integrira”, nazaj v zavedanje).

Kako pa izgleda, če projiciramo na "hard" ??

Lahko pa bila zgodba povsem drugačna. Če bi bila moja projekcija “hard”, se pravi “težje sorte”, potem bi lahko v odnosu naredila iz take scene celo štalo.

Če bi na mojega partnerja, recimo, projicirala moje nezadovoljene potrebe po odvisnosti od mame ter imela popolnoma neozaveščeno, da od njega v resnici po tihem pričakujem, da 24/7 skrbi zame (ker moja mama pač ni), da mi takoj da vse, kar rabim, da se ukvarja samo z mano, da sem središče njegovega sveta ipd… potem bi lahko začela npr. aktivno napadati njegove želje po tem, da se gre naprej izobraževati.

Lahko bi šla v popolno čustveno dramo in lahko bi šla v manipulacije z obtoževanjem (da mi ne da tistega, kar rabim in da ga nikoli ni tu za mene), z grožnjami (da bom odšla ali si bom kaj naredila), z nesramnostjo (grdo bi govorila o njegovi učiteljici ali izobraževanju ter s prezirom nižala vrednost nečemu, kar njemu veliko pomeni; rekla bi, kako bedna je ali kako glupa je njegova izbira strokovne poti, ali kako draga je in kako mu ne koristi, in ga sramotila v tem, kar mu veliko pomeni).

V vsem tem bi ga lahko posledično celo "pripravila" do tega, da bodisi kompletno popizdi name in/ ali pa se začne odrekati njegovim željam in potrebam ter se npr., posledično, izolira od svojih kolegov in se celo odreče svojemu izobraževanju na Nizozemskem!

Vse to seveda ob predpogoju, da bi bil Samo ranljiv za take napade in dovzeten za manipulacijo, ker bi bil iz odnosov v njegovi primarni družini recimo navajen tega in bi imel hude težave obdržat občutek sebe in stik s svojimi potrebami, ko je v kontaktu z drugimi.

V “hard” projekcijah, na katerih teče življenje parov, ki imajo resne partnerske konflikte in ki niso srečni, srečamo vedno 100% prepričanost v to, da je z drugim nekaj narobe, in gotovost, da če bi se le drugi popravil, potem bi bilo vse ok.

V takih izmenjavah srečamo veliko čustvenega pritiska in igranje na vse ali nič.

Uporabljajo se izrazi "vedno", "nikoli", "vsi", "nihče", "popolnoma", pri čemer hkrati ni sledi o empatiji do sebe in dugega ter spoštljivi obojestranski komunikaciji.

Take projekcije, v katerih smo prepričani, da je "kriv on, kreten!", in ki so tudi jedro OBTOŽEVANJA drugega, govorijo o tem, da imamo mi, ki obtožujemo, svoj problem, ki se ga niti pod točko razno ne zavedamo.

To velja pod pogojem, da imamo na drugi strani SPOŠTLJIVEGA sogovornika, ki se trudi razumet situacijo in ohranja komunikacijo z nami (pri tem, da je treba omeniti, da lahko še tako potrpežljivega sogovornika nekdo, ki ima ogromno notranje bolečine in agresije ter jo usmerja na nanj, dobesedno sprovocira do meje, ko lahko tudi on postane agresiven - kar seveda ni opravičilo, je pa pojasnilo).

Če pa imamo na drugi strani človeka, ki je do nas nespoštljiv, nesramen in tudi nasilen, ter skuša vse obračati na nas brez poizkusov razumevanje sebe ali nas... in mi obračamo hkrati na njega... pa imamo lahko problem v tem, da v njega sicer projiciramo pričakovanja, da bi se on moral spremeniti (kar tudi je res!), vendar pozabljamo, da imamo mi problem, če ostajamo z njim ter pristajamo na nespoštovanje in nasilno vedenje!

Opomba: Pot iz fizično, spolno in čustveno nasilnih odnosov mora biti vedno odhod in absolutno neprepustne meje z nasilnežem. Nasilje v odnosu ni nikoli naključno, začne se s prvo epizodo in nadaljuje z drugo in preraste v "običajnost", ki to seveda ni! Nasilje je običajno stvar globokih karakternih lastnosti nasilnega partnerja, ki niso dostopne s pogovorom ali vašo "ljubeznijo", čeprav bi vi to seveda želeli bolj kot vse na svetu. Ostajati v nasilnem okolju je nevarno in prevečkrat dobesedno igra z življenjem.

Pot iz dogajanja, v katerem pa imamo spoštljivega partnerja - ki sicer ni popoln, se pa očitno trudi spoštljivo komunicirat z nami - pa je ta, da se začnemo zavedati sebe in da začnemo dojemati svojo otroško zgodbo, ki jo usmerjamo nanj.

Najti moramo povezave navznoter, in nehati prenašati odgovornost navzven.

To lahko naredimo samo tako, da se poglobimo vase in da gremo v svoj osebni proces, pogumno, čeprav z zadržki in določeno mero odpora, ki je povsem naraven.

Dejstvo pa je, da obstajajo ljudje, ki tega NOČEJO početi. Obstajajo partnerji, ki so prepričani, da je z njimi vse uredu in da jim ni treba nič spreminjati. Taki odnosi niso samo naporni, ampak so toksični, in če živite z nekom, ki ima vedno svoj prav in ni sposoben prisluhniti temu, kar mu želite povedati, morate iskreno razmisliti o svojih motivih, zakaj ste sploh z njim.

Veliko ljudi ne razume, da je boljše biti sam kot v slabi družbi, podobno kot ne vedo, da je življenje v toksičnih, nasilnih in manipulativnih odnosih pot v anksioznost, depresijo in telesne bolezni.

Gotovo ni naključje, da se toliko ljudi bori s takimi stiskami, in naključje tudi ni, da se mnogi rajši oklepajo svojih stisk kot da bi se soočili s svojimi strahovi pred biti samostojni in odgovori za svoje življenje.

Običajno je tako, da imata oba partnerja v odnosu na začetku povsem podoben nivo zrelosti v smislu empatije in sposobnosti komunikacije. To se začne spreminjati šele z zavestnim delom na sebi in ko vstopita v svoj osebni proces ter začneta ločevati zrno od plev.

V nezdravih odnosih je značilno, da eden od partnerjev vehementno zahteva spremembe od drugega, drugi pa se mu bodisi upira ali podreja, lahko pa se pri tem plesu tudi izmenjujeta. Pod črto gledano pa imata oba težavo razumeti in čutit sebe, brez tega iskrenega razumevanja in čutenja pa tudi ne moreta priti drug do drugega in se povezovat na iskrenem, srčnem nivoju.

Sočutje, spoštovanje, komunikacija

Šele takrat, ko začneta partnerja dobro poznati SEBE, sta tudi sposobna, da drug drugemu spoštljivo rečeta: “Ne, ne strinjam se s tem, kar govoriš o meni”... ali pa sta pripravljena reči: "Mogoče imaš prav, mogoče je nekaj na tem, kar mi praviš".

Sposobnost sočutenja partnerja, skupaj s spoštljivo komunikacijo in sposobnostjo imeti vizijo skupnega življenja, je tudi nekaj, kar gradi partnerstvo ter ga dela močnega, odzivnega in rastočega.

In ja, sposobnost empatije je osnova za kakršno koli komunikacijo.

Če jaz ne morem čutiti in razumeti Samota, njegovih blokad, ran, darov, globine… nimam šanse za dober partnerski odnos z njim. Če sem preokupirana s sabo, s svojo dramo, s svojimi otroškimi strahovi in če je moj domet projiciranje mojih zahtev in pričakovanj na njega... nimam šanse za intimen odnos. Če se ne morem postaviti v njegovo kožo, kako naj ga sploh dojemam kot človeško bitje?

Empatija je osnova partnerskega odnosa. Tesno je povezana z mojo izkušnjo tega, kako so čutili mene (predvsem mama), in s tem, da jaz kot odrasla obvladam moja čustva ter se znam primerno odzivat v stresnih, čustveno napornih situacijah ter odprto in spoštljivo komunicirat o tem, kaj čutim, ko postane najbolj težko.

Partnerski odnosi, v katerih se ljudje počutijo najbolj slabo, imajo skupno točko popolno pomankanje pristne komunikacije.

Ko govorim z ženskami (delam večinoma z ženskami), ki pridejo iz takih odnosov, v katerih so živele 5, 10, 20, 30 let, me je vsakič znova res groza. Vidim, v kakšnem pomanjkanju so vzgojene in kako nimajo slik, da če nekdo nima želje po pogovoru, po razumevanju, po čutenju, po zanimanju za njih... kaj sploh počnemo z njim?

Če je moj partner – ali jaz – kanta za smeti, za razvrednotenje, za poniževanje, za tišino in molk in neskončne surle... v čem je njegova vredost zame?

Veliko ljudi ostaja v bednih odnosih, ker so tako ranjeni, da niti ne vedo, da je lahko drugače. Včasih jih je tako strah spremembe, da se enostavno nočejo odreči določeni utečenosti življenja. Hkrati pa jih je obupno strah samote. In po mojih izkušnjah je to lepilo vseh toksičnih odnosov: neozaveščena panika pred biti sam in stati sam, na obeh straneh.

Ljudje, ki se znajdejo v nezdravih odnosih, v resnici ne razumejo, da so že tako ali tako sami.

Ljudje v odnosih, kjer so ponižani, se prepirajo in mučijo drug drugega, z besedami in tišino, so globoko osamljeni in ta osamljenost je nekaj, kar je NJIHOVO.

Sami bodo morajo priti do izvira te osamljenosti ali ponižanosti... in jo pozdraviti.

Tega ne more narediti nihče namesto njih.

In za dober odnos?

Bosta to morala narediti oba.

Dober partnerski odnos je delo, ki zahteva oba partnerja.

Iluzija je, da je imeti dober partnerski odnos nekaj enostavnega ali da ga lahko vzpostavi en sam partner s svojim delom na sebi.

Za dober odnos je potrebno ogromno OBOJESTRANSKEGA dela: iskrenosti, pripravljenosti biti ranljiv, se motiti, se učiti in vlagati čas, voljo, energijo, denar.

Predvsem pa je pomembno razumeti, da za partnerski odnos ni nič hujšega kot prepričanje, da imamo v vsem prav in da z nami ni nič narobe.

Iz tisoč in tisoč ur terapiji vem, da so najbolj ranjeni tisti ljudje, ki so kot otroci imeli starše, ki so bili prepričani, da so bili vedno najboljši možni starši in so ostali v tem nedotakljivi.

In v partnerstvu je čisto isto.

Za plesat tango jih je treba... ?

V vsakem odnosu imata oba partnerja svojo zgodbo, svojo individualnost in svoje rane, imata vsak svoje probleme in šele ko se začneta s tem zavestno soočat, prevzemati odgovornost, se sploh lahko začnemo pogovarjati o novih možnostih in perspektivah v partnerskem odnosu...

Koristno!

Partnerstva ne moremo imeti boljšega, kot imamo dober odnos s sabo. Vse, česar nočemo vedeti o sebi, ob začetku zveze avtomatično usmerimo na partnerja. Tu so vse naše rane, naši darovi, otroška pričakovanja... vse, kar hranimo v naši "senci". Ker naš partner ne more in ne sme prevzemati naše sence, naših rane, naše ranljivosti, neizpolnjenih otroških hrepenenja... prej ali slej pridemo do zamere do njega in začne se merjene moči. Edina pot, da to pozdravimo je, da vzamemo svoje projekcije nazaj in se ločimo od slik, kakšen bi naš partner moral biti... ter začnemo čutiti sebe in njega vedno bolj takega, kot je. Ko to lahko počne tudi naš partner, gradimo partnerstvo, v katerem smo srečni, varni, preskrbljeni in pomirjeni.

** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja, ki živi in dela v Novi Gorici. Srečno poročena mama dveh deklet, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, vse se začnejo s prvo. Če želiš ostati povezan_a z nama, se vpiši tudi tukaj (klik) ali spodaj z obrazcem.