top of page

Intimne odnose onemogočajo naše maske in negativnost!

Ljudje smo socialna bitja. Prav vsak izmed nas globoko v sebi hrepeni po intimnem stiku z drugimi. Intimnosti pa nočemo ravno z vsakim. Želimo si jo z ljudmi, ki jih imamo radi. Največkrat so to naši partnerji ali dobri prijatelji.

Pomisli na trenutke, ko si bil/-a z nekom in je bilo vse lahkotno in igrivo, ko je do smeha in užitka prihajalo enostavno in spontano. Pomisli na trenutke, ko si se počutil/-a ob nekomu sproščeno in varno, kot da ji/mu lahko poveš svoje najgloblje skrivnosti in veš, da boš v tem absolutno sprejet/-a.

Naj si bo teh trenutkov v tvojem življenju veliko ali malo, naj si bodo vsakodnevna realnost ali le oddaljen spomin, v vsakem primeru zanje nujno potrebuješ ob sebi še nekoga.

Realnost je, da imamo vsi svoje izzive pri vzpostavljanju odnosov z drugimi.

Globina in kvaliteta medosebnega kontakta pa sta odvisni od stopnje intimnosti.

Prvi pogoj intimnega kontakta je pripravljenost pokazati se drugi osebi točno takega kot v resnici smo in dovoliti, da nas druga oseba vidi kolikor je mogoče takšnega, kot v resnici smo.

Bolj kot smo se pripravljeni odpreti drugemu, več intimnosti bomo imeli v odnosu in bolj se bomo počutil povezanega ter v tesnem stiku z drugimi.

Na nas je, s kom in do kakšnje stopnje smo se pripravljen odpreti in pokazati. Povsem človeško je tudi, da se enim ljudem odpremo lažje kot drugim. To je popolnoma ok.

Drugi pogoj intimnega kontakta je pripravljenost videti in sprejeti drugega takega kot v resnici je. To pa ne pomeni takega kot ga mi hočemo videti, ampak takega kot v resnici je. In tu se pogosto pojavi precejšna razlika.

Za intimni kontakt potrebujemo dve osebi, pri čemer morata biti oba pripravljena odpreti se in pokazati drug drugemu svoj realni in avtentični jaz, ob tem pa morata biti oba pripravljena videti in sprejeti tudi drugega takega, kot v resnici je.

In v tej dinamiki se ponavadi skriva nešteto težav in problemov.

Prvo vprašanje, ki se pojavi je - kdo sploh sem? Kajti, če hočemo pokazati nekomu drugemu kdo sploh smo, se moramo najprej videti sami sebe. Največkrat si domišljamo, da vemo o sebi kar veliko stvari in da je odgovor na to vprašanje peace of cake! Da o sebi ne vemo ravno veliko, pa največkrat spoznamo v kriznih situacijah, ko:

  • se nam začne ustaljeno življenje rušiti,

  • nas nekaj presenti v odnosu; zapusti nas žena/mož,

  • se nam pojavijo zdravstvene težave brez nekega znanega razloga,

  • se ne moremo zbrati in fokusirati v službi,

  • ne zmoremo več opraviti osnovnih stvari,

  • ne moremo več nadzorovati čutev (strahu, jeze, srama...)

  • nas telo enostavno ne uboga več in reagira v določenih trenutkih čisto po svoje (panični napadi, napadi anksioznosti...)

V takih trenutkih spoznamo in moramo sprejeti, da se zavedamo samo majhnega dela dogajanja v naši duševnosti, medtem nam je večji del nepoznan, saj je neozaveščen. Da pa pridemo v stik z nezavednimi deli in se jih začnemo zavedati, pa moramo opraviti neko notranje delo. Drugače ne gre! In v takih trenutkih ljudje največkrat poiščemo tudi strokovno pomoč.

Pri odkrivanju in spoznavanju sebe in drugih torej naletimo na različne plasti naše osebnosti. Poznavanje teh delov sebe je prvi pogoj, da se bolj sprejmemo. Ko pridemo v stik s posameznimi plastmi duševnosti postanemo bolj resnični in posledično lahko gremo globlje v odnose z drugimi.

V telesni psihoterapiji Core Energetics govorimo v grobem o treh plasteh:

  • maski,

  • nižjem jazu in

  • višjem jazu.

Večina ljudi živi večino časa v svojih maskah.

Maska je naša prilagodljiva in družbeno sprejemljiva podoba katere glavna naloga je skrivanje sebičnega in krutega nižjega jaza. Zgradimo jo kot zaščito, kot oklep, ki nas loči od drugih in nas pred njimi varuje. Mask imamo ljudje ponavadi več.

Oklep pa ne prepušča v obe smeri. Kar je zgrajeno kot zaščita pred zunanjostjo, je hkrati tudi prepreka našemu realnemu in avtentičnemu jazu, da bi pokukal na površje in se pokazal v vsej svoji resničnosti. Naše maske na ta način dušijo živahnost naše življenjske energije in ji zmanjšujejo vitalnost.

V maskah ljudje sodimo in obtožujemo, hkrati pa ne sprejemamo nobene odgovornosti za svoja dejanja: ne da se narediti tega ali onega, veliko je vprašanj o tem kaj je prav in kaj narobe, neskončno je razpravljanja kaj bi bilo, če bi bilo ipd.

Dejstvo je, da je v maski nemogoče narediti kakršnokoli resnično spremembo!

V maski bomo vso energijo vedno usmerjali v skrivanje negativnega ali maskiranje neustreznega. Šli se bomo lepo govorjenje, delali prijazne obraze, kazali mišice, razglašali pričakovanja, delili sodbe, obtoževanja in odlašali. Neredili bomo vse, karkoli bo potrebno za izogibanje resnični spremembi.

Zato je veliko dela, ki ga počnemo v telesni psihoterapiji namenjeno temu, da pripeljemo ljudi iz njihovih mask v njihov nižji jaz.

Nižji jaz je namreč prva stvar na katero naletimo, ko se maska odmakne.

Se vam je že