top of page

Jesen in psiha

Sem se sprijaznila. Sandali so nazaj po škatlah. Le še v jutranji meditaciji lahko spravim rit na toplo, rdečo mediteransko zemljo in odpotujem. V julij. "Toplota vedno vsebuje užitek meseca julija." Ko po pol ure odprem oči, je noč še vedno trdna. In prst ni niti rdeča niti topla. Vsepovsod je jesen in vse se ohlaja in želi učiti, da sta hlad in tema lahko naša spiritualna zaveznika...

Jesen je čas, ko se narava in ljudje začnemo obračati navznoter. Je obdobje fantastičnih barv, hkrati pa faza napornih psihičnih tem: obiranja plodov - tistih, ki so in tistih ki jih ni; hvaležnosti za vzgojeno in nabrano; razočaranja nad vsem, kar ni zrastlo. Jesen je tudi čas zaključkov, sloves in žalovanja.


Jeseni tudi zato prihaja do pogostejših čustvenih stisk in sile narave imajo pri tem svojo vlogo. Vse v naravi se začne gibati vedno bolj navznoter. Zunanji prostor se postopoma začenja umirjati in pripravljati k počitku. Dan in noč se najprej uskladita in izenačita, hramonizirata... potem pa se sence začnejo daljšati, počasi pride hlad, nato mraz, ki skupaj s temo narašča ter ustavljata gibanje.


Obsežno zimsko mirovanje, ki se pripravlja v nas in v naravi, je potrebno, da se v globinah začne zgoščati impulz nove rasti. Podobno kot smo več v zaprtih prostorih, si tudi naša Psiha želi pozornosti in kliče navznoter.

Včasih... preko stopnjujočih se čustvenih stisk.

Smo bitja narave in dogajanje v naši Psihi je tesno povezano z Naravo. Jesen je, v prvi fazi, predvsem čas spravila. Če si predstavljate, kaj delamo z rožami na balkonu in zelenjavo na vrtu in sadjem po sadovnjakih... čisto isto je z balkoni in vrtovi naše Psihe.


Jeseni je tako v nas stimulirano in hkrati podprto vse, kar je namenjeno pospravljanju realnosti, ki je dozorela od prejšnje zime skozi pomlad in poletje.

"Pospravljanje realnosti" pa pomeni soočanje z realnostjo. V enem delu je to praznovanje vsega - vseh plodov, darov, izobilja. Je obred hvaležnosti in čudenja nad bogastvom Narave in vsem, kar je možno in izvedljivo. Hkrati pa je "pospravljanje realnosti" tudi soočanje s polarnostjo. Lahko še tako hrepenim po malinah in kapucinkah, ki so bile junija čudovite, vendar me to hrepenenje ne bo nahranilo. Malin ni več in kapucinke so postale podobne zažganemu plevelu - in to je realnost. Minilo je.


Vsa lepota, ki je bila – in vse delo, ki sem ga v to vlagala... vse je preprosto šlo.

Na začetku ne moremo verjeti, da je tako. Zanikamo. Potem postanemo jezni. Začnemo čutit žalost. In praznino. Na koncu pademo v zavedanje, da nečesa ni več. Sprejmemo minljivost. Minljivost je edina gotovost vsega.

"Maline in kapucinke" so lahko naši odnosi, projekti, načrti, sanje, naše zdravje, ljudje in živa bitja, ki smo jih sprejeli v svoja življenja. Ti so lahko izginili napovedano ali nenapovedano. Lahko smo se odločili, da jih izpustimo iz življenja, lahko se se odločili oni ali pa se je za nas odločil ciklus Življenja-Smrti-Življenja. V vsakem primeru lahko zelo boli.

V periodi od jesenskega enakončja do Martinovega se pospešeno zaključuje ciklus rasti. Praktično to pomeni, da se čisti vse, kar se je dogajalo v naših življenjih od pretekle zime. Zaradi tega tudi rečemo, da je jesen čas novih začetkov. Edino s tem, ko se zaključujejo in prečiščujejo odnosi in projekti in cela naša realnost, ki se nam je dogajala skozi celo leto, se lahko v globokem nezavednem začne odprati prostor za Novo.

Tudi v naši notranjosti se rast vedno začne dogajati dosti prej, preden se sploh pojavijo njeni zametki, kaj šele otipljivi rezultati. Manifestacija v realnost je kompleksen proces, ki prehodi več stopenj. In prva je ta, da se znotraj nas sploh začne pripravljati prostor za novo - za nov impulz kreacije. To je podobno kot z otrokom. Najprej mora biti maternica. Mora biti Prostor. Ta prostor ima meje. In v ta prostor se potem naseli čarovnija... nekaj vstopi iz spiritualnega na telesno raven ... in čez toliko in tolikov mesecev se zgodi otrok.

In to je, v bistvu, naloga jeseni. Poravnava spiritualnega z materialnim, preko čiščenja prostora vsega, kar mora od sedaj naprej ... pripadati preteklosti.

V tradicionalni kitajski medicini je jesen čas kovine; telesni organ, ki potrebuje posebno pozornost, pa so pljuča. Hkrati je čustveno stanje, ki ustreza jeseni, žalovanje. In žalovanje ni nič drugega kot proces izpuščanja tistega, česar ni več. Karkoli je bilo, odšlo je. Izgube, ki so bile čez leto, se še enkrat vrnejoTam, kjer je bil prej poln prostor – kakršen koli že – je sedaj nastala praznina.

Ko ljudje žalujemo, smo kot drevesa, ki izpuščajo liste. Vedno več je praznega prostora med našimi vejami in ta praznina je včasih grozljiva. Lahko jo težko prenašamo. Najdemo veliko načinov, kako bi se izognili občutkom, ki jo obkrožajo...

Jeza, žalost, krivda, strah...

Vse na kupu, vse narobe, vse prazno.

To je žalovanje, mučen proces, vendar hkrati neizogiben, če želimo odpreti možnosti za nove smeri neba.

S prihodom jeseni imajo, po mojih opažanjih, več težav ljudje, ki imajo v svoji Psihi shranjene “nepredelane” življenjske izgube. Te stare, prastare izgube namreč sedijo v Psihi in padejo v sozvočje z jesenskim pulziranjem narave: vse okoli nas je odhajanje - znotraj nas začnemo čutit vsa odhajanja.Okoli nas je mraz, in zato znotraj nas začnemo čutit pomanjkanje psihične toplote. To pomanjkanje je tipično staro, del vzorcev iz otroštva ali drugih odnosov iz preteklosti. Včasih pa je pomanjkanje del sedanjosti. Neurejeni odnosi, naporno delo, ki ne osrečuje.

Rešitev je, v prvi fazi - kot vedno, ozaveščanje z raziskovanjem. Od kjer prihaja naš notranji mraz? Kaj vse je, kar smo v življenju izgubili – in nikoli odžalovali, nikoli zares izpustili? Česa se oklepamo, čeprav globko znotraj že dolgo časa vem, da ni več živo, ni več naše, ni več Dobro?

Čeprav naporno, je jeseni to, kar zavestno izpuščamo iz svojega življenja, v bistvu veliko lažje izpustiti.

In to velja za sanje, odnose, projekte, načrte... za željene ali nenačrtovane izgube.

Zdi se namreč, da je Vesolje zgrajeno tako, da mora vse, kar v nekem obdobju ne deluje v naše najvišje Dobro, prej ali slej oditi. Kar se ne ujema s tem, kdo smo in kar postajamo, začenja bledeti. In, podobno se zgodi tam, kjer smo realnost zamenjali z iluzijo. Narava ne prenese iluzij, ne dovoljuje laži in sprenevedanja. Ne zares, ne na dolgi rok. Vse, kar je iluzija, torej izgrajeno iz strahu, se mora preobraziti – tako, da zraste ali tako, da izgine.

Jesen je zato naraven čas, da pretehtamo pretekle dogodke in pomagamo Psihi, da se njene sobane sproti čistijo. In ko to počnemo, je hkrati pametno, da pri vsem tem pozorno opazujemo naše sence. Tako kot zunaj narašča tema, namreč spontano narašča tudi naša povezanost s sencami - in bolj kot se tega zavedamo, lažje je, bolj elegantno vse teče.

Deluje, da se sprijaznimo s tem, da je preboj sence del naravnega ciklusa. Hkrati pa je smiselno, da se zavedamo, da se senca vedno hrani s strahom. V jesenskem obdobju, ko se tema poglablja, na nas deluje dobro, da vztrajamo z držo svetlobe. Pomembno je, da jo še bolj priklicujemo zavestno in ji odpiramo pot v naše življenje. Že preprosta vizualizacija, ko si predstavljamo, da se povežemo z virom svetlobe, ki vstopa v naše energijsko polje nad glavo in sije in teče skozi naše celice … bo pomagala:)


Sicer pa velja.... iz življenja je koristno izpustiti vse, kar:

  1. nas izčrpava,

  2. praktično neprestano vzbuja slabe občutke,

  3. ni bila naša ideja, smo jo pa sprejeli, da bi nekomu ugajali - človeku ali lastnemu idealu,

  4. se za to čisto preveč borimo in trošimo ogromno energije,

  5. dogajanje traja že zelo dolgo časa, mi pa smo dosedaj ignorirali, kako se naprezamo.

Pri izpuščanju lahko računamo na to, da bomo verjetno soočeni s svojimi demoni in zmaji. Najpogostejši? Vprašanja v stilu: