Jesen, psiha in 5 stvari, ki jih je koristno iz življenja izpustiti

Sem se sprijaznila. Sandali so nazaj po škatlah. Le še v jutranji meditaciji lahko spravim rit na toplo, rdečo mediteransko zemljo in odpotujem. V julij. "Toplota vedno vsebuje užitek meseca julija." Ko po pol ure odprem oči, je noč še vedno trdna. In prst ni niti rdeča niti topla. Vsepovsod je jesen in vse se ohlaja in želi učiti, da sta hlad in tema lahko naša spiritualna zaveznika...

Jesen je čas, ko se narava in ljudje začnemo obračati navznoter.

Je obdobje fantastičnih barv, hkrati pa faza napornih psihičnih tem: obiranja plodov - tistih, ki so in tistih ki jih ni; hvaležnosti za vzgojeno in nabrano; razočaranja nad vsem, kar ni zrastlo. Jesen je tudi čas zaključkov, sloves in žalovanja.

Jeseni tudi zato prihaja do pogostejših čustvenih stisk in sile narave imajo pri tem svojo vlogo. Vse v naravi se začne gibati vedno bolj navznoter. Zunanji prostor se postopoma začenja umirjati in pripravljati k počitku. Dan in noč se najprej uskladita in izenačita, hramonizirata... potem pa se sence začnejo daljšati, počasi pride hlad, nato mraz, ki skupaj s temo narašča ter ustavljata gibanje.

Obsežno zimsko mirovanje, ki se pripravlja v nas in v naravi, je potrebno, da se v globinah začne zgoščati impulz nove rasti. Podobno kot smo več v zaprtih prostorih, si tudi naša Psiha želi pozornosti in kliče zavedanje navznoter. Včasih... preko stopnjujočih se čustvenih stisk.

Smo bitja narave in dogajanje v naši Psihi je tesno povezano z Naravo. Jesen je, v prvi fazi, predvsem čas spravila. Če si predstavljate, kaj delamo z rožami na balkonu in zelenjavo na vrtu in sadjem po sadovnjakih... čisto isto je z balkoni in vrtovi naše Psihe.

Jeseni je tako v nas stimulirano in hkrati podprto vse, kar je namenjeno pospravljanju realnosti, ki je dozorela od prejšnje zime skozi pomlad in poletje.

"Pospravljanje realnosti" pa pomeni soočanje z realnostjo. V enem delu je to praznovanje vsega - vseh plodov, darov, izobilja. Je obred hvaležnosti in čudenja nad bogastvom Narave in vsem, kar je možno in izvedljivo. Hkrati pa je "pospravljanje realnosti" tudi soočanje s polarnostjo. Lahko še tako hrepenim po malinah in kapucinkah, ki so bile junija čudovite, vendar me to hrepenenje ne bo nahranilo. Malin ni več in kapucinke so postale podobne zažganemu plevelu - in to je realnost. Minilo je.

Vsa lepota, ki je bila – in vse delo, ki sem ga v to vlagala... vse je preprosto šlo.

Na začetku ne moremo verjeti, da je tako. Zanikamo. Potem postanemo jezni. Začnemo čutit žalost. In praznino. Na koncu pademo v zavedanje, da nečesa ni več. Sprejmemo minljivost. Minljivost je edina gotovost vsega.

"Maline in kapucinke" so lahko naši odnosi, projekti, načrti, sanje, naše zdravje, ljudje in živa bitja, ki smo jih sprejeli v svoja življenja. Ti so lahko izginili napovedano ali nenapovedano. Lahko smo se odločili, da jih izpustimo iz življenja, lahko se se odločili oni ali pa se je za nas odločil ciklus Življenja-Smrti-Življenja. V vsakem primeru lahko zelo boli.

V periodi od jesenskega enakončja do Martinovega se pospešeno zaključuje ciklus rasti. Praktično to pomeni, da se čisti vse, kar se je dogajalo v naših življenjih od pretekle zime. Zaradi tega tudi rečemo, da je jesen čas novih začetkov. Edino s tem, ko se zaključujejo in prečiščujejo odnosi in projekti in cela naša realnost, ki se nam je dogajala skozi celo leto, se lahko v globokem nezavednem začne odprati prostor za Novo.

Tudi v naši notranjosti se rast vedno začne dogajati dosti prej, preden se sploh pojavijo njeni zametki, kaj šele otipljivi rezultati. Manifestacija v realnost je kompleksen proces, ki prehodi več stopenj. In prva je ta, da se znotraj nas sploh začne pripravljati prostor za novo - za nov impulz kreacije. To je podobno kot z otrokom. Najprej mora biti maternica. Mora biti Prostor. Ta prostor ima meje. In v ta prostor se potem naseli čarovnija... nekaj vstopi iz spiritualnega na telesno raven ... in čez toliko in tolikov mesecev se zgodi otrok.

In to je, v bistvu, naloga jeseni. Poravnava spiritualnega z materialnim, preko čiščenja prostora vsega, kar mora od sedaj naprej ... pripadati preteklosti.

V tradicionalni kitajski medicini je jesen čas kovine; telesni organ, ki potrebuje posebno pozornost, pa so pljuča. Hkrati je čustveno stanje, ki ustreza jeseni, žalovanje. In žalovanje ni nič drugega kot proces izpuščanja tistega, česar ni več. Karkoli je bilo, odšlo je. Izgube, ki so bile čez leto, se še enkrat vrnejoTam, kjer je bil prej poln prostor – kakršen koli že – je sedaj nastala praznina.

Ko ljudje žalujemo, smo kot drevesa, ki izpuščajo liste. Vedno več je praznega prostora med našimi vejami in ta praznina je včasih grozljiva. Lahko jo težko prenašamo. Najdemo veliko načinov, kako bi se izognili občutkom, ki jo obkrožajo...

Jeza, žalost, krivda, strah...

Vse na kupu, vse narobe, vse prazno.

To je žalovanje, mučen proces, vendar hkrati neizogiben, če želimo odpreti možnosti za nove smeri neba.

S prihodom jeseni imajo, po mojih opažanjih, več težav ljudje, ki imajo v svoji Psihi shranjene “nepredelane” življenjske izgube. Te stare, prastare izgube namreč sedijo v Psihi in padejo v sozvočje z jesenskim pulziranjem narave: vse okoli nas je odhajanje - znotraj nas začnemo čutit vsa odhajanja.Okoli nas je mraz, in zato znotraj nas začnemo čutit pomanjkanje psihične toplote. To pomanjkanje je tipično staro, del vzorcev iz otroštva ali drugih odnosov iz preteklosti. Včasih pa je pomanjkanje del sedanjosti. Neurejeni odnosi, naporno delo, ki ne osrečuje.

Rešitev je, v prvi fazi - kot vedno, ozaveščanje z raziskovanjem. Od kjer prihaja naš notranji mraz? Kaj vse je, kar smo v življenju izgubili – in nikoli odžalovali, nikoli zares izpustili? Česa se oklepamo, čeprav globko znotraj že dolgo časa vem, da ni več živo, ni več naše, ni več Dobro?

Čeprav naporno, je jeseni to, kar zavestno izpuščamo iz svojega življenja, v bistvu veliko lažje izpustiti.

In to velja za sanje, odnose, projekte, načrte... za željene ali nenačrtovane izgube.

Zdi se namreč, da je Vesolje zgrajeno tako, da mora vse, kar v nekem obdobju ne deluje v naše najvišje Dobro, prej ali slej oditi. Kar se ne ujema s tem, kdo smo in kar postajamo, začenja bledeti. In, podobno se zgodi tam, kjer smo realnost zamenjali z iluzijo. Narava ne prenese iluzij, ne dovoljuje laži in sprenevedanja. Ne zares, ne na dolgi rok. Vse, kar je iluzija, torej izgrajeno iz strahu, se mora preobraziti – tako, da zraste ali tako, da izgine.

Jesen je zato naraven čas, da pretehtamo pretekle dogodke in pomagamo Psihi, da se njene sobane sproti čistijo. In ko to počnemo, je hkrati pametno, da pri vsem tem pozorno opazujemo naše sence. Tako kot zunaj narašča tema, namreč spontano narašča tudi naša povezanost s senčnimi deli - in bolj kot se tega zavedamo, lažje je, bolj elegantno vse teče.

Deluje, da se sprijaznimo s tem, da je preboj sence del naravnega ciklusa. Hkrati pa je smiselno, da se zavedamo, da se senca vedno hrani s strahom. V jesenskem obdobju, ko se tema poglablja, na nas deluje dobro, da vztrajamo z držo svetlobe. Pomembno je, da jo še bolj priklicujemo zavestno in ji odpiramo pot v naše življenje. Že preprosta vizualizacija, ko si predstavljamo, da se povežemo z virom svetlobe, ki vstopa v naše energijsko polje nad glavo in sije in teče skozi naše celice … bo pomagala:)

Sicer pa velja.... iz življenja je koristno izpustiti vse, kar:

1. nas izčrpava,

2. praktično neprestano vzbuja slabe občutke,

3. ni bila naša ideja, smo jo pa sprejeli, da bi nekomu ugajali - človeku ali lastnemu idealu,

4. se za to čisto preveč borimo in trošimo ogromno energije,

5. dogajanje traja že zelo dolgo časa, mi pa smo dosedaj ignorirali, kako se naprezamo.

Pri izpuščanju lahko računamo na to, da bomo verjetno soočeni s svojimi demoni in zmaji. Najpogostejši? Vprašanja v stilu:

• Če to storim, kaj si bodo mislili o meni?

• Ali bom v tem primeru še ustrezala pričakovanjem ljudi okoli mene?

• Bom po tem, ko to izpustim iz življenja, sploh še imela možnosti, da dobim, kar potrebujem?

In razmislek, ki da vsemu skupaj piko na i ... so vprašanja, na katera odgovor enostavno mora biti "da":) Torej:

Bom potem, ko to izpustim ...

• Spala mirneje?

• Bila bolj avtentična?

• Me bo to osrečilo?

• Bom s tem zadovoljna pri mojih 88.-ih?

• Čutim v tem dobro perspektivo za prihodnost?

• Sem s tem dober vzgled otrokom?

Hladnost nam pri procesu zavestnega izpuščanja lahko pomaga.

In to je lekcija jeseni.

Najbolj zanesljiv način, da zavestno zaključimo z nečim, česar ne želimo več je, da do tega ohladimo odnos. Nehamo se s tem ukvarjati, se ne odzivamo več. Pustimo stati. In to je lekcija hladu. Hlad nam pomaga, da se nekaj zapre in konča. In vse to je v resnici naravno. Kot letni časi.

Gre za spoštovanje ciklusov rasti.

In ob tem si seveda lahko zastavljamo vsa zgornja vprašanja. Z vsem tem si pomagamo, da odpiramo prostor za novo rast. Izpuščamo. In... če nam je pretežko in se šibimo zaradi ambivalence, občutkov krivde in zmedenosti, potem vedno lahko poiščemo pomoč.

Pomembno je, da v osnovi razumemo, da se v življenju lahko počutim dobro. Problem je le ta, da nas tega nihče ni naučil in da smo hkrati vsi skupaj odraščali v kolektivnem transu, ki prisega na svet strahu, nezadovoljstva, pomanjkanja in bolečine.

Res ni treba, da je tako. Svoj svet lahko gradimo na Ljubezni in vsak dan je nova priložnost za nadaljevanje.

Je pa dejstvo, da Novo lahko v naše Življenje pride le, če imamo za to ljubeče pripravljen odprt in prazen prostor.

In zato potrebujemo iz življenja znati izpustiti tisto, čemur - konec koncev - mi sami ne služimo več Dobro.

Koristno!

Vse, kar predelujemo za nazaj, je v jesenskem času močno podprto. Vzemimo si več časa zase. Razmislimo, kaj smo se naučili v preteklih mesecih in kaj pričakujemo od življenja. Predvsem pa pazimo na svoje rane, iz katerih še vedno izteka strah. Z gojenjem strahu se vlečemo nazaj v preteklost in si zapiramo možnosti za Novo. Dobro je, da si strah in vse ostale njegove negativne “bratce in sestrice” – predvsem jezo, krivdo in sram, priznamo: priznamo pred sabo, nekom, ki mu zaupamo in Višjo silo. Pomembno je, da o občutkih govorimo in jih zavestno predelujemo, ker le tako nevtraliziramo njihov učinek na naše telo in s tem ohranjamo ne le psihično, ampak tudi telesno zdravje. Bistvo jesenske esence je namreč poravnava spiritualnega s telesnim in vse, kar potrebujemo je, da smo iskreni do sebe. S tem si odpiramo novo prihodnost in novo smer neba.

** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja, ki živi in dela v Novi Gorici. Srečno poročena mama dveh deklet, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, vse se začnejo s prvo. Če želiš ostati povezan_a z nama, se vpiši tudi tukaj (klik) ali spodaj z obrazcem.

"Delavnica Pot Maternice je magična izkušnja. Skozi njo začutiš primarno žensko moč ter s Tininim vodenjem vsa ta nova izkustva uporabiš za konkretne spremembe v svojem življenju. Skozi prakse se začneš zavedati sebe in se podaš na pot iskrenosti ter rasti."

- Katja