top of page

Zakaj včasih pogovorna psihoterapija ni dovolj? [1.del]

Se ti kdaj zazdi, da praktično že vse veš o svoji preteklosti? Kaj se je dogajalo v odnosu z mamo, očetom...? Kako je nate vplivala šola, preizkušnje s partnerji? In čeprav se vsega tega zavedaš, se še vedno marsikaj v tvojem življenju ne in ne premakne in spremeni?

Torej: veliko razumeš o sebi, ampak občutek imaš, da v tvojem življenju še vedno ni prišlo do pravega preboja?

Eden od razlogov za to bi lahko bil, da si v tvojem procesu »dela na sebi« dosegel določeno točko, od katere naprej zavestna predelava težav s pomočjo pogovorov – enostavno ne deluje več.

Oziroma: ne zadošča več.

Zakaj?

Pogovori s psihoterapevtom so izjemo učinkoviti za razumevanje izvorov različnih težav. Zavedanje je prva stopnja v kakršnem koli procesu spremembe.

S pogovorom pa skoraj nič ne moremo narediti pri predelavi kroničnih vzorcev napetosti, ki so posledica bolečih čustvenih izkušenj v preteklosti. Ti vzorci so zapisani v naših telesih.

Boleče izkušnje v našem življenju se pogosto »zapakirajo« v tkiva in mišice telesa.

Predstavljaj si, da se ti zgodi nekaj hudega. Nekdo, ki ga imaš rad, te močno razočara, in čutiš, kako ostaneš sam in izgubiš občutek povezanosti s tem človekom. Doživiš močno žalost.

V tem procesu sodeluje celo telo. Po obrazu lahko tečejo solze, tkiva in mišice se odzovejo s krčenjem.

Ob zelo intenzivni travmatski izkušnji ali če se določene neprijetne izkušnje ponavljajo daljše časovno obdobje, postanejo vzorci zakrčenosti kronični.

Če si v življenju prevečkrat videl, kako tvoj oče pijan grozi in kriči po hiši, ali pa je bila tvoja mama cele dneve potrta, odsotna, prezaskrbljena in v »svojem svetu«, se občutki in napetosti, ki si jih ob tem občutil, vtisnejo v tvoje telo.

Na ta način gradiš svoj mišični oklep. To je v resnici tvoja obramba. Je zaščita tvojih ranljivih občutkov in tega, kdo globoko v sebi zares si.

To je tvoja strategija, s katero si se naučil preživeti v nepredvidljivem ali premalo prijaznem svetu, za ceno tvoje avtentičnosti in resničnosti.

Primer: če je tvoja strategija, da si prijazen in uslužen, lahko to kot telesni psihoterapevt vidim že v tvoji drži, skozi celo tvojo stojo in postavo. Vem, da si za to uslužnost moral žrtvovati tvojo avtonomnost, tvoje edinstvene potrebe in želje po biti samostojen. Tvoje življenje je lahko mogoče navidezno polno, ker skrbiš za vse okrog sebe in te ljudje v tem tudi potrjujejo, vendar globoko v sebi verjetno slutiš, da je to v enem delu igra – da to ni vse, kar si.

Mišični oklep je energijska blokada. Kronično napeta mišica ostaja v napetem stanju z namenom, da preprečuje našim občutkom, da pridejo iz nezavednega v področje našega zavedanja.

V telesu imamo dve vrst energije, energijski tok in energijo, ki je ujeta v energijskih blokadah. Te zaustavljajo oziroma preprečujejo nemoten energijski tok.

V tradicionalni kitajski medicini bi rekli, da smo zdravi takrat, ko je pretok čija močan in neoviran.

V telesni psihoterapiji Core Energetics govorimo o toku vitalne življenjske energije. Njen tok pomeni življenje, zaustavitve v toku pomenijo bolezen.

V telesni psihoterapiji delamo predvsem z energijami, ki zadržujejo in zmanjšujejo energijski tok.

Seveda je to poenostavitev, vendar lahko dobro prikaže osnovni koncept zdravja.

Vsaka bolezen je namreč izraz kompleksnega in ponavadi dolgo nastajajočega niza dejavnikov, ki vključujejo telesne, čustvene, mentalne, spiritualne in socialne dejavnike.

V telesni psihoterapiji vidimo fizični simptom kot poskus organizma kot celote, da razreši določen konflikt in da se osvobodi omejitev, ki mu jih mišični oklep prinaša.

Tako lahko npr. napetosti v vratnem delu preprečuje velikemu delu naše ekspresivne energije, ki se nabira v našem trupu in sili navzgor, da dejansko pride navzgor po ozkem vratnem kanalu in se skozi usta in oči tudi izrazi. Blokirano je lahko iskreno govorjenje in/ali iskren stik skozi oči. Ni tako presenetljivo, da se ta ozek prehod zato pogosto »zabaše«. Ta dušeči »ne morem priti skozi« občutek navzgor usmerjene energije, je lahko npr. vir velike anksioznosti v vratnem predelu. To so telesni občutki, ki jih lahko povežemo z različnimi situacijami v življenju, včasih tudi z najzgodnjšimi izkušnjami, ko smo bili npr. pri rojstvu ukleščeni v nekem drugem ozkem prehodu.

O mišičnem oklepu in njegovih t.i. sedmih segmentih je prvi govoril že eden začetnikov telesnih psihoterapij, Wilhelm Reich. Naloga mišičnega oklepa je uravnavanje energijskega toka in regulacija količine energije, ki lahko pride na površje in se nadaljuje v akcijo.

Sedem Reichovih segmentov

(vir: Body Psychotherapy - Advancing Theory in Therapy, ki ga je uredila Tree Staunton)

Določen segment lahko opredelimo po glavni značilnosti vsakega območja. Poznamo segment:

  • oči

  • ust in čeljusti

  • grla in vratu

  • srca

  • pasu