top of page

Kaj bi bilo, če bi na način, kot govoriš sam s sabo, govoril s prijateljem?

Niti dva dneva nista minila in je že šla spet cela čokolada…

Dva meseca sta naokoli in tehtnica kaže dva kilograma več namesto pet kilogramov manj…

Cilj je bil preteči polmaraton, pa ni šlo…

Že tretji dan je minil brez jutranje meditacije…

Včeraj sem bil spet nasilen do otroka…

Spet sem se prebudil z mačkom, pa sem se zaoblubil, da ne bom več popival…

Spet sem bila zlobna do prijateljice…

Se imaš še vedno rada oziroma se imaš še vedno rad tudi po taki epizodi? Kaj ti v teh trenutkih pravi tvoj notranji glas? Se počutiš ljubljeno?

Bilo je nekje pred tremi leti, ko sem se nahajal na enem najbolj strmih predelov klanca na cesti na Sveto goro. Ravno sem pretekel skozi ovinek mimo Kapele Sv. Treh Kraljev. Cesta se konkretno vzpne in noge me enostavno niso nesle več naprej. Nekaj ni bilo ok in vsa notranja prepričevanja in motivacijske finte niso več delovale.

Ustavim se.

Diham.

Za seboj nisem imel ne vem koliko kilometov, definitivno se mi je zdelo nenavadno, da ni šlo naprej. V tistem trenutku sem postal pozoren na notranji glas, ki me je začel vrednotiti in obsojati. Poglej se kakšen si, niti tega klančka ne moreš preteči, kako boš sploh pretekel potem…

Po drugi strani sem bil rahlo šokiran in sem opazoval telo. Bil sem v krču. Počutil sem se slabo in čutil sem napetost v nogah. Imel sem težavo narediti najmanjši gib. Planil sem v jok.

Bil sem presenečen in nisem vedel točno kaj se dogaja. Nikoli pa ne bom pozabil tega občutka, občutka ranjenega otroka. Otroka, ki ni bil sposoben izustiti besede.

Bila sta le globoka ranjenost in jok.

Zanimivo je bilo, kaj se je dogajalo naprej z notranjim glasom. Še nekaj časa se je nadaljevalo notranje obsojanje in prepričevanje, da ni nič posebnega in da tečemo naprej. Potem pa sem pred sabo zagledal sliko tega ranjenega otroka. Bil sem šokiran. Notranji glas je obmolknil. Nisem vedel, kaj naj naredim. Objel sem ga in mu začel govoriti, da je vse ok, da bo vse ok in podobno.

Tistega dne je odrasel in kritičen del mene obljubil mojemu ranjenemu otroškemu delu, da bo od tega trenutka dalje bolje skrbel zanj. Ne vem koliko časa je to trajalo, vem samo to, da sem se po tem obrnil in odpešačil domov.

Od tega dne dalje sem postal še bolj pozoren na kakšen način poteka moj notranji dialog pri teku, zavestno sem tudi začel delati s kritičnimi glasovi, če se mi pri teku pojavijo.

Ne samo pri teku, tudi pri drugih aktivnostih.

Opazovanje in zavedanje svojih notanjih glasov je prvi pogoj, če želimo biti ljubeči do sebe.

Ljubezen do sebe je eden ključnih elementov za kvalitetno življenje. Vpliva na izbiro življenskega partnerja in na vse naše odnose, vpliva na uspešnost pri delu in vpliva na to, kako se bomo v splošnem spopadali s težavami in izzivi v življenju.

Vidimo sebe kot nekoga, ki je vreden ljubezni, spoštovanja in sočutja ali se notranje kritiziramo, bičamo, preziramo in smo do sebe ravnodušni. V prvem primeru bo življenje bolj veselo, v drugem pa stalna borba.

Sledenje in opazovanje miselnega toka je zato zelo pomembno. Predvsem je pomembno ohranjati zavedanje v situacijah:

  • ko je nekdo neprijazen do nas ali ko smo mi neprijazni do drugih,

  • ko smo jezni ali spravimo nekoga v jok,

  • ko se nam nič ne da ali počivamo,

  • ko preskočimo neko rutino ali naredimo napako pri delu.

V teh primerih je predvsem pomembno ozaveščanje kritičnih notranjih glasov. Te glasove smo skozi čas pridno pobirali od drugih. Na ta način smo ponotranjili vse kritike, nezadovoljstva in poniževanja drugih in ti so s časoma potiho postali del naših notranjih dialogov.

Pomisli, kaj bi bilo, če bi na način, kot se pogovarjaš sam s sabo, komunicirali s prijatelji. Koliko prijateljev bi še ostalo?

Po drugi strani se je izredno pomembno zavedati, da smo najbolj pomembni človek na svetu mi sami. Da sem zame najbolj pomemben človek na svetu jaz in da si zate najbolj pomemben človek na svetu ti. To ne mislim v nekem narcističnem smislu ampak dejstvo je, da je vse, kar se nam dogaja v življenju, plod našega odnosa do sebe.

Naša odgovornost je, da se naučimo sebe tretirati kot nekoga, ki je vreden ljubezni, spoštovanja in sočutja.

Vsak izmed nas je v preteklosti delal napake zaradi katerih sta načeta naša samozavest in naše zaupanje vase. Razloge za obsojanje moramo spremeniti v najbolj dragocene lekcije, ki nas učijo o nas samih in naših najglobljih delih. Zato se naučimo nekaj iz teh napak!

Obstajata pa dve pomembni razliki, ki vplivata na to, kako težek bo ta proces sprejemanja svojih napak.

Včasih smo dejansko naredili dejanja v času otroštva in jih še dolgo potem, ko smo že odrasli, še vedno vidimo kot napake. In tudi ko delamo napake iz pozicije odraslega, največkrat za temi dejanji stoji naš ranjeni otrok. Če se teh stanj zavedamo, potem si v tem primeru ni težko predstavljati otroka kot ranljivo bitje, ki si želi ljubezni. In to je pot do ljubezni so sebe. Videti sebe kot nekoga, ki hrepeni po ljubezni in si to ljubezen tudi dati.