Predstavljaj si, da s prijateljem govoriš, kot nagovarjaš sebe!

Še vedno nisem naredila praktično nič, kar sem si zadala...

Leto je naokoli, situacija ista...

Niti dva dneva nista minila in je že šla spet cela čokolada…

Tehtnica kaže pet kilogramov več namesto pet kilogramov manj…

Cilj je bil preteči maraton, pa sem moral odpovedati...

Že tretji teden je minil brez jutranje meditacije…

Včeraj sem bila zadirčna do otork...

Spet sem naredil, kar sem že zdavnaj rekel, da nikoli več!!...

Se imaš še vedno rada oziroma se imaš še vedno rad - tudi po taki "epizodi"? Kaj ti v teh trenutkih govori "tvoj notranji glas"? Se počutiš ljubljeno?

Bilo je nekje pred tremi leti, ko sem se nahajal na enem najbolj strmih predelov klanca na cesti na Sveto goro. Ravno sem pretekel skozi ovinek mimo Kapele Sv. Treh Kraljev. Cesta se konkretno vzpne in noge me enostavno niso nesle več naprej. Nekaj ni bilo ok in vsa notranja prepričevanja in motivacijske finte niso več delovale.

Ustavim se.

Diham.

Za seboj nisem imel ne vem koliko kilometov, definitivno se mi je zdelo nenavadno, da ni šlo naprej. V tistem trenutku sem postal pozoren na notranji glas, ki me je začel vrednotiti in obsojati. Poglej se kakšen si, niti tega klančka ne moreš preteči, kako boš sploh pretekel potem…

Po drugi strani sem bil rahlo šokiran in sem opazoval telo. Bil sem v krču. Počutil sem se slabo in čutil sem napetost v nogah. Imel sem težavo narediti najmanjši gib. Planil sem v jok.

Bil sem presenečen in nisem vedel točno kaj se dogaja. Nikoli pa ne bom pozabil tega občutka, občutka ranjenega otroka. Otroka, ki ni bil sposoben izustiti besede.

Bila sta le globoka ranjenost in jok.

Zanimivo je bilo, kaj se je dogajalo naprej z notranjim glasom. Še nekaj časa se je nadaljevalo notranje obsojanje in prepričevanje, da ni nič posebnega in da tečemo naprej. Potem pa sem pred sabo zagledal sliko tega ranjenega otroka. Bil sem šokiran. Notranji glas je obmolknil. Nisem vedel, kaj naj naredim. Objel sem ga in mu začel govoriti, da je vse ok, da bo vse ok in podobno.

Tistega dne je odrasel in kritičen del mene obljubil mojemu ranjenemu otroškemu delu, da bo od tega trenutka dalje bolje skrbel zanj. Ne vem koliko časa je to trajalo, vem samo to, da sem se po tem obrnil in odpešačil domov.

Od tega dne dalje sem postal še bolj pozoren na kakšen način poteka moj notranji dialog pri teku, zavestno sem tudi začel delati s kritičnimi glasovi, če se mi pri teku pojavijo.

Ne samo pri teku, tudi pri drugih aktivnostih.

Opazovanje in zavedanje svojih notanjih glasov je prvi pogoj, če želimo biti ljubeči do sebe.

Ljubezen do sebe je eden ključnih elementov za kvalitetno življenje. Vpliva na izbiro življenskega partnerja in na vse naše odnose, vpliva na uspešnost pri delu in vpliva na to, kako se bomo v splošnem spopadali s težavami in izzivi v življenju.

Vidimo sebe kot nekoga, ki je vreden ljubezni, spoštovanja in sočutja ali se notranje kritiziramo, bičamo, preziramo in smo do sebe ravnodušni. V prvem primeru bo življenje bolj veselo, v drugem pa stalna borba.

Sledenje in opazovanje miselnega toka je zato zelo pomembno. Predvsem je pomembno ohranjati zavedanje v situacijah:

ko je nekdo neprijazen do nas ali ko smo mi neprijazni do drugih,
ko smo jezni ali spravimo nekoga v jok,
ko se nam nič ne da ali počivamo,
ko preskočimo neko rutino ali naredimo napako pri delu.

V teh primerih je predvsem pomembno ozaveščanje kritičnih notranjih glasov. Te glasove smo skozi čas pridno pobirali od drugih. Na ta način smo ponotranjili vse kritike, nezadovoljstva in poniževanja drugih in ti so s časoma potiho postali del naših notranjih dialogov.

Pomisli, kaj bi bilo, če bi na način, kot se pogovarjaš sam s sabo, komunicirali s prijatelji. Koliko prijateljev bi še ostalo?

Po drugi strani se je izredno pomembno zavedati, da smo najbolj pomembni človek na svetu mi sami. Da sem zame najbolj pomemben človek na svetu jaz in da si zate najbolj pomemben človek na svetu ti. To ne mislim v nekem narcističnem smislu ampak dejstvo je, da je vse, kar se nam dogaja v življenju, plod našega odnosa do sebe.

Naša odgovornost je, da se naučimo sebe tretirati kot nekoga, ki je vreden ljubezni, spoštovanja in sočutja.

Vsak izmed nas je v preteklosti delal napake zaradi katerih sta načeta naša samozavest in naše zaupanje vase. Razloge za obsojanje moramo spremeniti v najbolj dragocene lekcije, ki nas učijo o nas samih in naših najglobljih delih. Zato se naučimo nekaj iz teh napak!

Obstajata pa dve pomembni razliki, ki vplivata na to, kako težek bo ta proces sprejemanja svojih napak.

Včasih smo dejansko naredili dejanja v času otroštva in jih še dolgo potem, ko smo že odrasli, še vedno vidimo kot napake. In tudi ko delamo napake iz pozicije odraslega, največkrat za temi dejanji stoji naš ranjeni otrok. Če se teh stanj zavedamo, potem si v tem primeru ni težko predstavljati otroka kot ranljivo bitje, ki si želi ljubezni. In to je pot do ljubezni so sebe. Videti sebe kot nekoga, ki hrepeni po ljubezni in si to ljubezen tudi dati.

Obstajajo pa trenutki, ko nismo bili več otroci ali ko iz nas niso govorili ranjeni otroci, ampak dobro vemo, da smo reagirali iz pozicije odraslega. Mogoče se počutimo krive ali pa nas je sram teh napak in si tega ne moremo ali nočemo odpustiti. Največkrat je v teh primerih težje in trčimo ob svoj lasten Ego. Pot do ljubezni do sebe je v teh primerih ta, da najprej sprejmemo svojo senco. Svoje negativne in temne dele, ko smo pesimistični, leni, depresivni, trmasti, žaljivi, nasilni ali kruti.

Ključna bo naša pripravljenost videti te temne dele ali pa bomo nadaljevali s slepenjem sebe, da je vse mavrično, polno angelov in svetlobe.

Ponavadi pa samo razmišljanje o tem ni dovolj. Ljubezen do sebe se s časom spreminja in je odvisna od dejanj. Ključna stvar je Akcija.

Podobno, kot so nas “negativna” dejanja v preteklost oddaljila od občutja ljubezni do sebe so “pozitivna” dejanja tista, ki nas bodo pripeljala nazaj.

Ljubezen do sebe je stanje spoštovanja do sebe, ki raste z dejanji, ki podpirajo našo telesno, čustveno, psihološko in duhovno rast.

Ljubezen do sebe ni cilj ampak je proces, pot do cilja. Ko stopimo na to potovanje moramo vedeti, da le to nima konca.

Seveda se lahko zelo enostavno zamotimo z alkoholom, drogo, delom, športom, stresom, igrami na srečo, seksom, slabimi odnosi, zunanjimi potrditvami, bleščečimi slikcami na FB ali Instagramu. Fejkati srečo se zdi enostavno, vendar bodo to dejanja kratke sape, ki bodo momentalno utišala notranje glasove in hrepenenja, na dolgi rok pa sebi definitivno ne delamo najboljše usluge.

Če bomo depresivni sedeli cel dan na kavču in gledal televizijo ali če bomo cel dan presanjali na socialnih omrežjih, vedno se bo našel kdo, ki mu to ne bo všeč. Skoraj zagotovo se bodo našli ljudje, ki nas bodo kritizirali in sodili. Vendar se bodo ravno tako našli ljudje, ki nas bodo kritizirali in sodili tudi, če gremo v svet in začnemo radikalno spreminjati stvari v svojem življenju. V čem je torej problem?

Just do it!

Poleg zavedanja tega kar misliš, čutiš in po čemu hrepeniš je pomembno da v skladu s tem tudi delujemo, ne pa v skladu s tem, kar drugi pričakujejo od nas.

1. Prekinitev negativnega miselnega toka

Prva stvar je prekinitev negativnega miselnega toka. Velika verjetnost je, da so naši notranji glasovi tam že zelo dolgo. Ko jih zaznamo je pomembna odločitev, da želimo spremembo in najbolj učinkovito si je kar na glas reči:

“Sprememba!”

Ko na glas izrečemo “Sprememba!” začnemo prevzemati odgovornost za naš miselni tok. Začnemo ga usmerjati in kontrolirati in mu ne dovolimo da gre v smeri, ki za nas ni ljubeča.

2. Postavljanje mej

Sebe si moramo predstavljati tako, kot da imamo opravka z otrokom, ki potrebuje zaščito. Zato je druga zelo pomembna odločitev ta, da bomo zaščititi tega otroka. Da bomo zaščitili sebe.

Druga zelo pomembna stvar je postavljanje mej.

Postaviti meje pomeni reči NE delu, “ljubezni” in dejanjem, ki nas energijsko izčrpavajo oziroma nam enostavno škodujejo na telesnem, čustvenem ali duhovnem nivoju.

Postaviti meje tudi pomeni izogibati se in ne preživljati časa z ljudmi, ob katerih se počutimo slabo in ki se napajajo z našo bolečino in našimi downiji, ki nas ne spoštujejo, ki nas ponižujejo, ki nas ne sprejemajo take kot zares smo, ki nas manipulirajo ali čustveno izsiljujejo ali kako drugače energijsko pijejo. Po drugi strani pa je naša odgovornost, da se obkrožimo z ljudmi, ob katerih se bomo počutili dobro, ki nas bodo sprejeli take kot smo in ki bodo resnično dobro z našimi uspehi in našo srečo!

3. Radikalno sprejemanje sebe

Ko enkrat sprejmemo odgovornost za svoja dejanja pride tudi do notranjega obtoževanja za narejene napake, stranpoti pri učenju in rasti. Vsa naša dejanja v okolici tudi ne bodo naletela na odobravanje in včasih stvari ob postavljanju na pravo mesto ne potekajo gladko. Prišli bodo dvomi ali celo občutki krivde.

Takrat si moramo biti pripravljeni odpustiti in sprejeti našo temno stran!

Pripravljeni moramo biti sprejeti dejstvo, da smo vsi samo ljudje in da nismo popolni. Tudi jaz sem samo človek! Kako biti prizanesljivi do sebe tudi ko naredimo napake je veščina in kot pri veliko stvareh - vaja dela mojstra!

Tu se prične tudi pravo delo. Delo z našo senco. Individualno in kolektivno.

Nikoli ni prepozno, da postanemo moški, ki zares v resnici smo ali da postanete ženske, ki zares v resnici ste. Maske lahko začnemo odmikati takoj sedaj in to je prvi korak k zdravljenju, rasti in obilju.

Seveda pa to od nas terja jasnost, usmeritev in pogum, da lahko začnemo s procesom mehčanja oklepov, ki nam prepračujejo pristen stik z našimi srci.

4. Vztrajno negovanje ljubeče perspektive

Dnevno začnimo sebe tretirati kot nekoga, ki je pomemben in ki si zasluži ljubezen in spoštovanje.

Dnevno!

Dnevno si začnimo postavljati intence v smeri smiselnega in zdravega življenja. Intence naj vsebujejo stvari, ki so za nas pomembne v telesnem, čustvenem, mentalnem in duhovnem smislu.

Začnimo izbirati dejanja, ki bodo podpirala to usmeritev!

Hkrati pa si dovolimo občutiti veselje in zadovoljstvo, ko bomo z dejanji v tej smeri uspešni.

Koristno!

Ko želimo biti ljubeči do sebe moramo začeti z opazovanjem in zavedanjem svojih notranjih kritičnih glasov. Prekiniti je potrebno z negativnim miselnim tokom in sebe si moramo predstavljati kot otroka, ki potrebuje zaščito in hrepeni po ljubezni. Postaviti moramo meje in se zaščititi pred negativnimi vplivi iz okolja. Sprejeti moramo in delati na svojih senčnih delih ter sebe začeti tretirati kot nekoga, ki je pomemben in ki si zasluži ljubezen in spoštovanje. Prevzeti moramo popolno odgovornost za svoja dejanja in začeti delovati v smeri smiselnega in zdravega življenja. In to dnevno! Na koncu pa si dovoliti občutiti veselje in zadovoljstvo, ko bomo z dejanji v tej smeri uspešni.

* Samo je Core Energetics telesni psihoterapevt, izobraževanje je zaključil na nizozemskem inštitutu NICE - Netherlands Institute of Core Energetics. Živi in dela v Novi Gorici. Je poročen in oče dveh deklet.