• Tina Božič

Zakaj (dobri) terapevti izdajajo račune?


Timing je včasih vse. Srečati pravega strokovnjaka ob pravem času nam lahko dobesedno reši življenje. Kdaj ste bili nazadnje na urgenci, pri zobozdravniku, odvetniku, frizerju, kozmetičarki, fizioterapevtu, zdravniku, maserki, psihoterapevtu? Ste bili zadovoljni? Ste dobili, kar ste potrebovali?

Še malo in bo deset let, odkar imam odprto mojo prakso v tej luštni Gorici.

Zdi se mi, da je bilo včeraj, ko sem začela delati v tistih mojih prvih, polkletnih prostorih. Moja najmlajša hči je komaj shodila, najstarejša pa je pri treh letih šla v vrtec. Začetki so bili rocky, oh yeah... in ful negotovi. Ampak smo zmogli! Z veliko volje, ljubezni, delavnosti... in itak sem bila vedno tekačica na dolge proge:)

Od takrat se je ogromno spremenilo, pri meni osebno, v moji praksi... in tudi prostori niso več napol vkopani v zemljo, hvala bogu :) Sedaj delava s Samotom skupaj, kar je verjetno najboljše, kar se mi je lahko zgodilo v zadnjih letih, in z veliko entuziazma in ljubezni se še vedno učim, poizkušam dati od sebe vse, kar lahko... in to potem velikokrat deluje... včasih pa žal tudi ne. Tradicionalni psihoterapiji že kar nekaj let dodajam energijsko psihologijo in delo z dušo, vendar ne glede na vse spremembe še vedno drži, da je proces zdravljenja velika veščina, umetnost in ogromno znanja - hkrati.

V +20 letih študija, dela na sebi, dela s klienti in druženja s psihoterapevti... sem bila vsekakor priča izobilju Dobrega.

Videla sem:

  • leta travmatizirajoče tesnobe in groze, ki so se preobrazila v notranjo moč in zaupanje,

  • uspešno zdravljenje odvisnosti,

  • nič več strahu pred letenjem,

  • končno obisk zobozdravnika, po letih izogibanja,

  • nič več prenajedanja,

  • nastopanje pred publiko, ki je bili prej nočna mora,

  • ločitve od narcističnih partnerjev,

  • ublažitve hudih depresij po travmatičnih izgubah,

  • samozavest in uspešnost pri poslu, ki ju prej ni bilo nikjer niti slutiti,

  • etc.

Jasno mi je, da se da marsikaj. Jasno mi je, kako se lahko obup prelevil v dojemanje globokega smisla, tako kot se lahko globoko zavračanje sebe v mirno in trdno Ljubezen.

Vse to sem videla in mnogo od tega, sem prepričana, še bom.

Vem pa, da je pozitivna transformacija možna, tako kot obstaja Ljubezen in nove možnosti, vsak trenutek, tukaj in sedaj.

Življenje je polno možnosti, čeprav je hkrati včasih res nezosno težko.

Obstaja svetloba, in potem tudi tema.

Kar je naravno.

Spiritualni zakon polarnosti.

Zato... podobno kot sem v +20 letih študija, osebnega procesa, dela in treningov doživela dobro, sem žal spremljala tudi nočne more. Iz njih sem se veliko naučila, pustile so me tudi zagrenjeno in pri 40.ih zagotovo nimam več naivnosti, ki sem jo premogla petindvajset let nazaj, ko sem šla študirat psihologijo.

Včasih se na ta račun počutim kot star pes Clarisse P. Estes, cela škilasta in osivela.

So stvari, ki se v zdravljenju nikoli ne bi smele zgoditi. Predvsem problemi z mejami. Ignoranca / aroganca. Neodzivnost. Čustvena slepota.

Marsikaj od tega sem slišala, nekaj doživela.

Povsem človeško je, da se ob takih stvareh instinktivno obrnemo stran. Poskušamo zanikati. Vendar, ko gre nekaj res narobe in globoko vpliva na ljudi, ne smemo mimo. Treba je reagirati in stvari ne morejo iti mimo.

Definitivno pa jih je potrebno transformirati.

Grenkobo in razočaranje lahko obrnemo v nekaj koristnega, tako kot lahko strah obračamo v ljubezen.

In tako sem jaz, tudi iz mojih grenkob in razočaranj - in občutka, da sem star pes, odbrala nekaj osnovnih postavk, ki jih je dobro vedeti o terapevtih, ki so res dobri.

Zato, ker menim, da je izjemno pomembno, koga izberemo in mu dovolimo, da vpliva na nas.

Kot pravi Bruce Lipton, biolog, ki povezuje biologijo in spiritualnost: naše celice se dejansko odzivajo na okolje, v katerem smo. Zato je pametno dobro izbrati, kdo postane naš spiritualni učitelj, šef, ključni zaposlen, ljubimec, prijatelj, zdravnik, zobozdravnik in ... terapevt.

In še prijazno opozorilo: o izobrazbi in znanju in supervizijah tu sploh ne bom razpravljala; jemljem jih kot samoumevne.

Torej: štiri kvalitete res dobrih terapevtov?

1. Dostopni, naravni in preprosti

2. Res jim je mar

3. Imajo odlične meje in skrbijo zase

4. Izdajajo račune

1. Dostopni, naravni in preprosti

Izvrstni terapevti so povsem normalna človeška bitja. In ne zaslužijo si nobene idealizacije. V svojem zasebnem življenju so gotovo izkusili dosti težkih preizkušenj, sicer niti ne bi bili, kjer so. Velika verjetnost obstaja, da so začeli učenje za psihoterapevta oz. terapevta kot svoj lastni proces, iz svoje potrebe, saj so morali najprej pozdraviti svoje lastne rane, preden so lahko začeli pomagati drugim.

Učenja terapije so se lotili iz avtentične potrebe, da najdejo sebe in svojo celostnost.

Ko ste v družbi z njimi, se ne dogaja nič posebnega v smislu drame. Nobene dramatičnosti, skrivnostnosti, šarma, arogance, ignorance, nedostopnosti, izmuzljivosti. Stvari so jasne, transparentne. Veste, s kom imate opravka.

Dobri terapevti delujejo v integriteti: govorijo, kar mislijo in delujejo v skladu s tem, kar povedo.

Ni prelaganja odgovornosti, nimate občutka, da je z vami kaj narobe. Če pride do tega in se to zgodi, se lahko o tem odprto pogovorite in potem se ob njih spet počutite ok.

Ob dobrem terapevtu imate vedno občutek lahkotnosti, odprtosti in stabilnosti.

Veste zakaj?

2. Res jim je mar

Vse ima opravka s terapevtovim srcem in sposobnostjo, da vas čuti in da nosi toplo, preprosto in človeško Ljubezen. Izvrstnim terapevtom je res mar. Zagotovo se ne odzovejo na vsak vaš impulz in niso reaktivni, veste pa, da ste jim pomembni. Na splošno imajo radi človeška bitja, to se čuti. Kažejo neko spoštovanje do življenja na splošno.

Sedaj... prosim, to ne pomeni, da so vegani.

Ali socialni aktivisti.

Da nikoli ne govorijo na glas ali da so čistunski.

Pomeni, da so spoštljivi in čuteči in taki bi bili, tudi če govorijo s prodajalkami ali če bi bili neznanec na letu za Madagaskar.

Iz načina, kako se vedejo, je ta prijazna drža očitna - in vi ste jo deležni.

Lahko jo čutite, vidite in vohate.

3. Imajo dobre meje in skrbijo zase

Meje pomenijo in predstavljajo varnost... in varnost je pogoj kakršne koli dobre rasti.

Dobre energijske meje niso ezoterični koncept. In poleg tega so, v tem velikem svetu, polnem norih offline in online možnosti, verjetno pomembnejše bolj kot kadarkoli prej v zgodovini človeštva.

Imeti dobre meje pomeni, da ostajamo znotraj svoje moči, povezani s sabo in z Virom.

To nam potem pomaga, da se povezujemo z drugimi ljudmi na način, ki je realističen kolikor je to le možno. "Nivo projekcije", kot rečemo temu v psihoterapiji, se pravi obseg pripisovanja svojih lastnih vsebin (občutkov, notranjih slik, misli, želja...) drugim ljudjem, je dovolj nizek. Dobro ločimo med sabo in drugimi. Posledično imamo dokaj harmonične odnose, zaplete pa razrešujemo na spoštljiv način, ki ni nujno prijeten, je pa prebavljiv za vse udeležene.

Vsak učitelj nam lahko pokaže samo pot do znanja, ki ga on obvlada.

In v psihoterapiji ni nič drugače.

Za terapevta nikakor ni dovolj miselno razumevanje tega, kaj se s sočlovekom dogaja in kako se mu lahko pomaga. Ne pomaga diploma sama po sebi kot dokaz nekega kognitivnega razumevanja psihe.

Terapevt mora poznati proces na čustvenem nivoju in da lahko nudi sozvočje, ki omogoča resnično transformacijo pri klientu, mora zelo dobro poznati sebe in svoje globine. To je veliko bolj subtilno razumevanje od kakršnega koli racionalnega "razumevanja" - in to "sozvočje" klient zaznava kot občutek, da je razumljen, sprejet in hkrati potrjen... in v tem sozvočju, skupaj z določenimi terapevtovimi veščinami, s katerimi mu pomaga spreminjati percepcijo, predelovati čustvene in mentalne blokade etc. ... se dogaja transformacija.

Dobri terapevti imajo za sabo dovolj svojega lastnega notranjega dela. Bili so klienti. Vedno, kaj pomeni bolečina in zavedajo se svojih kvalitet. Večino glavnih ran in trav imajo zaceljenih. Pogosto je kvaliteta terapevta globina bolečine, ki so jo izkusili - in kako dobro so jo predelali ter osmislilil.

Delo na sebi ohranjajo še naprej.

To je tudi njihova zaščita pred najbolj nedopustnimi deli zdravilskega poklica - čustvenimi, seksualnimi in finančnimi uporabami ali zlorabami, ki se dogajajo, čeprav se nikoli ne bi smele.

Delo zdravilca je sveto. In klienti morajo biti v tem procesu vedno zaščiteni. Nikoli in nikdar ne bi smelo prihajati do ljubezenskih afer, spolnih odnosov, poslovnega sodelovanja... do kakršnih koli dvojnih vlog med terapevtom in klienti.

In do tega tudi ne prihaja, ko imajo terapevti razčiščeno v svoji glavi.

Ob dobrih terapevtih lahko čutite, da imajo meje.

So dostopni in spoštljivi, in hkrati znajo reči ne in lahko se zanesete na to. Imajo zasebno življenje in seveda delijo svojo človeškost z vami. Vendar njihovo govorjenje o sebi ni skoraj stalna tema vaše terapevtske ure. Ko ima terapevt - ali kdorkoli drug, v bistvu - dobre meje, se počutite dokaj varne govoriti svobodno. Lahko imate zadržke, ki so povezani z vašo osebno zgodbo, ampak nekako se da biti iskren. In terapevti vas spodbujajo k temu, saj jih vaše mnenje ne ogroža, čeprav jim ni nujno prijetno ali vedno lagodno ob njem; so samo ljudje.

Dobri terapevti vas ne bodo zapeljevali ali poizkušali očarati.

Ne boste imeli občutka, da morate skrbeti za njih ali jih oboževati, jih zagovarjati ali ščititi. Tudi če boste to počeli, boste v živem pogovoru z njimi prej ali slej zaznali, da ni potrebe za to, saj ste v terapiji zaradi sebe, ne zaradi njih.

Dobri terapevti so živi, človeški in nekako preprosti.

In vedo, da se vsak odnos in začne in konča.

Zato terapija z njimi ni neskončen proces.

Dejansko jim je uredu, da ste z njimi in uredu jim je, da prenehate z delom, in to vam je jasno od prvega trenutka. Zaznavate, da terapevt ni odvisen od vas - niti čustveno, niti finančno.

In veste, da dobro skrbijo zase. To veste preprosto po tem, da izgledajo uredu in zdravi, njihovi prostori delujejo prijetno. Hodijo na počitnice in znajo ne-delati.

In nadvse spoštujejo vaš in seveda tudi svoj čas.

4. Izdajajo račune

Pika.

Še vedno se mi zgodi, da sem in tja pride nov klient in pove, da ne rabi računa.

In jaz mu prijazno povem, da ga jaz rabim.

Ali pa mi kdo reče: "Ta DDV tukaj, a veš, hm, to je samo moj strošek...".

Če le utegnem, potem v edukacijske namene povem zgodbo, kako sem dan po Božiču, leta nazaj, sedela v rešilcu, ki je peljal mojega otroka v šempetersko bolnišnico.

Če ste kdaj doživeli anafilaksijo pri otroku, potem veste, kako to gre.

Veste, kaj pomeni, da začnejo zatekati mehka tkiva, da se pulz niža, dihanje postaja oteženo, koža se prekrije z grozljivimi izpuščaji... in da je vprašanje minut ali bo otrok preživel ali umrl.

Tisti dan je šlo za vprašanje minut.

In verjemite mi, da tisti rešilec s tistimi usposobljenimi in supersrčnimi medicinskim osebjem, ki je mojemu otroku dali adrenalin, Medrol in ga priklopili na aparate in mu rešili življenje... takrat ne bi deloval, če... med drugim... jaz in vi ne bi plačevala DDV-ja. Ali dohodnine.

Velikokrat si mislim, ko slišim n-zgodb o psihoterapiji na črno in sivo:

"Od kje mislite, ljudje, da se financirajo službe, ki delujejo v naše skupno dobro? Pizdarija, česa ne razumete? Koncepta "skupno dobro"? Tega, da je za tu-zemsko delovanje praktično vsega v 21. stoletju potreben vir financiranja? Tega, da v tej družbi sistem temelji na denarju in da ne gre drugače? Kaj vam zares ni jasno?"

To je vprašanje za čisto vse moje kolege, za katere se ve, da ne izdajajo računov.

In hkrati je to vprašanje za čisto vse kliente, ki so v resnici potrošniki - ker smo vsi potrošniki, in ki barantajo za 22% DDV ali enostavno pustijo, da odhajajo iz terapevtskih in drugih ordinacij brez računov.

S temi računi je namreč stvar malce bolj globlja, kot se zdi na prvi pogled.

Veste, glavni razlog, da ljudje pridejo na terapijo je, da se počutijo nepovezani.

Mogoče to ni njihova pritožba ali njihov simptom na prvem nivoju, ampak verjemite mi, ko gremo globlje, ko pogledamo stvari kot so, vedno, vedno, vedno... pridemo do stanj resnih nepovezanosti.

Ljudje se skozi psihoterapijo in podobne oblike notranje rasti začenjamo zavedati svojega manjka in se pogumno podajamo na pot notranjega dela, da bi se povezali in osvobodili.

V najboljšem primeru nehamo ustvarjajo navidezne občutke povezanosti s pomočjo alkohola, drog, zabav, obsesivne spiritualnosti, nakupovanja, rigidnega prehranjevanja, ljubezenskih afer in trikotnikov in petkotnikov in seksualnih igric etc.

Na splošno je problem družbe namreč v veliki meri res vezan na to, da nam manjka zaznava in občutek in dojemanje, da smo

povezani.

S sabo, s soljudmi, s svojo Dušo, s spiritualnim Virom, z naravo.

Manjka zaznava/ občutek/ dojemanje, da je vse povezano z vsem.

In ja, če še nekako razumem, da ljudje, ki prihajajo po pomoč, tega ne razumejo... mi je povsem out in mimo, da tega ne dojemajo številni strokovnjaki, ki delajo z ljudmi - veselo brez računov.

Da to počnejo terapevti, pa to izraža zgolj njihovo lastno nepovezanost in pomanjkanje integritete... in čisto nič drugega.

In zato ja, dobri terapevti pač vedno izdajajo račune, saj v resnici zaznavajo / čutijo / razumejo, da na svetu niso sami in da je v resnici

vse povezano z vsem.

V vsem tem smo skupaj.

In prej kot bomo to dojeli, lažje nam bo.

** Tina Božič je individualna in skupinska psihoterapevtka ter psihologinja, živi in dela v Novi Gorici. Mama dveh deklic. Ima <3 vse, kar je lepo, ker ima dušo. Tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z dušo. Vodi delavnice in obožuje pohajanje po svetu.

PS. Prvič bereš najin blog? Pridruži se vsem, ki nam ni vseeeno, kam gre ta svet & zato živimo zavestna življenja, na inteligenten način ;) Vpiši tvoj e-mail tu spodaj ... in se beremo <3

Kategorije
Priporočava
Najnovejše objave
Prijava na e-novice

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka