Kolikokrat na teden je že treba seksati?
Počasi se oddaljujemo od glavne železniške postaje v Milanu. Udobno sem se namestil, predse sem postavil računalnik. Čas je, da dokončam post, o katerem se s Tino pogovarjava že kar nekaj časa. Po štiridnevnem workshopu me čaka pet ur vožnje z vlakom nazaj domov. Utrujen sem, a hkrati izpolnjen. Poln vtisov in novih spoznanj o sebi in drugih. Predvsem pa fasciniran nad novimi načini, kako lahko delamo s temo seksualnosti. Pure joy!
Spet sem imel privilegij biti in delati med ljudmi, s katerimi smo si pristno delili interes spoznavati tiste naše notranje dele, ki se pridno skrivajo v nezavednem, ter pričarati izkušnjo, ki nas vse pelje dlje in mnogo globlje vase.
Tokrat se vračam iz delavnice telesnega psihoterapevtskega pristopa Pelvic-Heart Integration®*.
"Integracija medenice in srca", kot bi se glasil prevod, je telesno psihoterapevtski pristop, v katerem se na zahodnjaški način učimo, kako preseči eno največjih ran zahodne družbe - razcep med glavo in telesom, predvsem pa aspekt tega, razcep med seksualnostjo in ljubeznijo, med notranjim moškim in ženskim delom, med spolnimi organi... in srcem.
Seks ali ljubezen?
Vsakdo, ki je na poti notranje preobrazbe - in se ne zadovolji samo s tem, da mu je "malo bolje"... hkrati pa je že prešel najgloblje, prvinske tesnobe povezane s preživetjem, se na poti prej ali slej sreča z vprašanjem seksualnosti.
Predvsem z odnosom med seksualnostjo in ljubeznijo.
In tako kot vedno, se vse začenja že v otroštvu.
Svobodno občutenje in izražanje vzburjenja v medeničnem obroču je dejansko zaključna faza naravnega, naraščajočega energijskega toka v otrokovem razvoju in hkrati osnova za kasnejši odnos do njegove lastne seksualnosti.
Otroška seksualnost je zadnja postaja v kompleksnem otrokovem energijskem razvoju.
Ker življenje ni idealno in zahteva določene prilagoditve na družbo kot celoto, je tudi naravni, naraščajoči energijski tok v otrokovem razvoju popravilu vedno tako ali drugače omejevan in zatiran.
Otroški razvoj se zaključi z izražanjem in ekspresijo tega energijskega toka, pri čemer pa je seveda najbolj pomembno, na kakšen odziv to izražanje naleti pri otrokovih starših. In to ne velja samo za zadnjo, ampak tudi za vse predhodne faze v otrokovem. Glede na to, kdaj so se te omejitve dogajale in kakšna je bila njihova intenziteta je odvisno, kakšne čustvene rane nosi človek s seboj v življenju in kako se bodo te rane v telesu "zapekle" v obliki raznih tenzij in napetosti, predvsem pa v težavah na čustvenem nivoju in v odnosih z drugimi ljudmi.
In tako kot je seksualnost zadnja postaja v kompleksnem otrokovem razvoju, tudi v osebnostnem razvoju v odraslosti pride seksualnost v resnici na vrsto kot eden zadnjih problemov - ali pa prvi.
Sploh pri moškemu je to eden najmočnejših signalov.
Moški se z veliko verjetnostjo najbolj polno zave, da je potrebno v življenju nekaj spremeniti, ko ga "življenje udari" po njegovi spolnosti.
Velikokrat se to kaže v miselni preokupaciji s seksom ali pa z izogibanjem. Včasih mu žena sporoča, da ni zadovoljna z njegovo seksualnostjo - te je preveč ali pa povsem premalo.
V vsakem primeru želi moški imeti svojega korenjaka največkrat pod strogo kontrolo in pričakuje delovanje na ukaz.
V akcijo bi moral stopiti tolikokrat, kot se njemu - njegovemu ego oziroma glavi - zdi "prav" in primerno. Dolžina spolnega odnosa bi morala trajati ravno toliko časa kot je, spet, "prav" in primerno. Pri tem je kriterij za "prav" seveda umetni družbenimi konstrukti o spolnosti, ki se ga moški nauči navečkrat skozi pornografijo.
Seveda, tudi ženske lahko preveč pozornosti namenjajo seksualnosti. Vendar je to redkeje kot pri moških. Ženska svojo seksualnost velikokrat zanika ali pa je do nje odklonilna.
Predvsem pa se veliko žensk v seksualnosti moškemim podreja.
Poskušajo se prilagoditi in mu ugajati. Če hoče moški seks vsak dan, to za žensko pomeni seks vsak dan, ne glede na njeno počutje in zaznave. Če moški ne želi seksa več kot 3x na leto to pomeni seks 3x na leto, ne glede na njeno počutje in zaznave.
Spolnost je lahko polje mučnega medsebojnega obračunavanja prav v vsakem odnosu.
In težave v spolnosti so, ko zdravniki izključijo organske disfunkcije, v resnici vedno odnosno-čustven problem.
To velja za težave z impotenco, frigidnosto, vaginizmom, erekcijo v neprimernih trenutkih ali težave s prezgodnjim izlivom. Vse to kaže na problem v odnosu do sebe, svojega telesa ter telesa in bitja svoje partnerke ali partnerja.
Rešitve?
Že samo preusmeritev fokusa od pričakovanj, kakšna naj bi seksualnost morala biti, bi za vse nas pomenilo ogromno olajšanje.
Veliko preveč moških je npr. prepričanih, da bodo vse njihove težave izginile, če bi le imeli "dva seksa več na teden" ali "če bi seks trajal 10 minut dlje".
Večkrat slišim: "Ko bi le žena razumela, kaj čutim, bi bilo...".
Da bo žena razumela, kaj čutim??? Pričakovanje, ki je že v osnovi problematično. Človeška bitja imamo sposobnost sočutenja in ustvarjanja predstav o tem, kaj drugi ljudje čutijo. Vendar pa v tem primeru ne gre za to. Gre namreč za nezavedna pričakovanja, ki jih ima moški (ali ženska).
V tej situaciji moški ne hrepeni po razumevanju ženske, pač pa hrepeni po mamici. Mamici, ki mu bo nudila ugodje, brala misli in zadovoljevala njegove najgloblje potrebe in hrepenenja.
Če bi bilo to resnično stvar razumevanja bi bilo to lahko rešljivo skozi odprto in iskreno komunikacijo. Vendar ni. Ker gre za nezavedne notranje mehanizme, jih mora vsak rešiti sam. Tega partner ne more rešiti namesto tebe.
Ne razumimo narobe. Seks na tem nivoju obstaja. In ogromno parov ima spolne odnose na tak način. Vendar pa je to spolni odnos na mehanicističen način - "iz glave". Dogaja se iz slik, ki jih imata partnerja v glavi in ne iz sočutenja in občutenja v tukaj in sedaj. Ne služi odnosu in rasti, ampak samo trenutnemu olajšanju, ki ga praviloma doživi samo eden od partnerjev -- drugi pa se prilagaja.
Zato je nujno telesnim težavam in miselni preokupaciji s seksom pri spreminjanju dodati tudi fizični, čustven in duhovni vidik. Kar je logično, saj je seksualnost sestavni del odnosa, vsak odnos pa ima svoj
fizični,
mentalni,
čustveni in
duhovni aspekt.
Čas je, da oboji stopimo nazaj v stik s svojim poslanstvom!
Moški s poslanstvom moškega in ženska s poslanstvom ženske.
Nemogoče se bo srečati zgolj z umom, njegovimi pričakovanji - z "glavami".
Moški smo enostavno pozabili, da imamo poleg glave in genitalji tudi srce in trebuh. In ko pozabimo na srce in trebuh je prepad med glavo in genitalijami neskončno velik. Ženske pa so v svoji želji po enakopravnosti ob vstopu v moško območje razuma in glave enostavno žrtvovale preveč.
Srečati se moramo s srci.
Biti z nekom v stiku z glavo je povezava na kratki rok.
Malo se spremenijo okoliščine in glava analizira situacijo malo drugače. In že imamo lahko problem.
Biti z nekom v stiku s srcem je povezava na dolgi rok!
Da pa pridemo v stik z nasprotnim spolom moramo najprej priti v stik s sabo: s svojo prvinskostjo - moški z moško, ženska z žensko energijo.
Čeprav se znotraj moškega pretaka tako moška kot tudi ženska energija - in skozi žensko se poleg ženske pretaka tudi moška energija, moram najprej obvladati svojo primarno energijo.
Ženska energija je v svoji osnovi receptivna, medtem ko je moška energija v svoji osnovi ekspresivna - obe pa se pri vsakem posamezniku izražata ob vsakem vdihu in izdihu. Brez dihanja pa nas ni!
Ti principi imajo svoj izvor v otrokovem razvoju od njegovega rojstva pa nekje do 5 - 6 leta starosti, torej v obdobju, ko človek še ni racionalno odraslo bitje, temveč mu možgani prevladujoče delujejo v delta stanju in od drugega leta naprej v theta stanju. V teh stanjih se otrok sprva uči večinoma telesno in konkretno, šele kasneje pa s prehodom med mešanico realnega in domišljijskega preide v fazo kognitivnega in abstraktnega učenja.
Ker seveda nimamo oziroma nismo imeli idealnih staršev, smo bili tekom odraščanja ranjeni. Ponavljajoče rane pa tvorijo v telesu blokade v obliki mišične napetosti in zakrčenosti, in tem zakrčenostim odgovarjajoča čustvena stanja tesnobe, depresivnosti, nemirnosti, obsesij ipd. Blokade, ki jih tekom razvoja pridobimo predvsem v odnosih doma, nam predvsem preprečujejo energijsko bogato ter spontano in svobodno dihanje - na telesnem nivoju, ki se nam kasneje kaže v celi sliki življenja: v zmanjšani kreativnosti, težavah v odnosih, pomanjkanju užitka, vključno s spolnostjo.
Z odraščanjem in s tem, ko jih odrivamo v nezavedno, se blokade le še stopnjujejo.
Zato je nunjo, da se zavedamo, da vsak od nas v odnose vstopa tako s svojo zavedno motivacijo kot z nezavedno prtljago. V bazi so osnovne težave v odnosih, vključujoč spolnost, vedno informacija o relaciji z mamo oziroma z očetom. Tu je največkrat izvor problemov - in hkrati rešitev.
Ko se odločimo spremeniti svoj fokus v odnosu, vključno s spolnostjo, ali pa osvetliti naše nezavedne vzorce, po katerih ponavljamo ene in iste neuspešne odnose iz leta v leto, je telesna psihoterapija lahko izredno koristna. Je izzivalna in koristna. Postavlja nas na rob znanega in izziva našo potrebo po kontroli, po imeti prav.
Ljudje, ki zberejo pogum in se tega procesa lotijo, zaživijo novo kvaliteto življenja, ki je ljudjem, ki ne čutijo svojih teles, nedoumljiva.
V širokem spektru dela na sebi, ki ga psihoterapija ponuja je del nje učenje tega, kako skozi življenje leta in leta, znova in znova, ločujemo našo seksualnost od občutkov srca. S tem ko bežimo stran od svojih občutkov in globoke notranje bolečine vlagamo ogromno energije v našo predstavo, kako naj bi naša seksualnost izgledala.
Bolj kot bežimo od svoje notranje realnosti - najgloblje bolečine in največjih radosti - močnejše predstave imamo o tem, kako bi "moralo" življenje izgledati. In to vključuje seveda tudi, kako bi "moral" izgledati seks.
Ločujemo ljubezen in seks.
In to se nam pozna na telesu in v odnosih.
Z močnimi prepričanji - z močjo glave - se namreč nasilno ločujemo od svoje vitalne energije, ki teče skozi vse celice, tkiva in energijske centre. Bolj ko si mislimo, kako bi nekaj moralo izgledati, bolj smo lahko prepričani, da o tem nimamo niti najmanjšega pojma in smo že v štartu zgrešili bistvo.
Poanta je, da gremo s tem, kar je. Ne s tem, kar si mislimo, da bi moralo biti. Poanta je, da čutimo živost v sebi in zaupamo telesu, da vodi. Srce je tisto, ki daje usmeritev. Glava mu sledi, usklajuje in koordinira vse ostale telesne signale.
Telo je medij, s katerim se gibljemo po planetu Zemlja - in brez čutenja in razumevanja telesa nas preprosto ni. Posledično tudi ne moremo biti in nismo srečni.
Še manj pa imamo lahko srečne odnose in zadovoljujočo spolno življenje.
Učinkovita telesna psihoterapija je način, kako se lahko s temi izzivi spopadamo.
Istočasno delo z dihanjem, dotikom, gibanjem, čustvi in mislimi je način, kako se spustimo z glave nazaj v telo, kjer domuje srce, ter od srca še naprej globlje preko trebuha proti medeničnemu obroču in nogam.
Na ta način lahko spet odpremo energijski tok znotraj našega telesa in se odpremo za ljubezen do samega sebe in do drugih.
Pot za resnično pogumne!
<3
Koristno!
Preusmerimo torej fokus od pričakovanj, kakšna bi seksualnost morala biti - in sledilo bo ogromno olajšanje. Pojdimo s tem, kar je in ne s tem, kar si mislimo, da bi moralo biti. Zaupajmo sebi in telesu. Zaupajmo srcu, da nam daje pravo usmeritev.
Čas je, da moški in ženske stopimo nazaj v stik s svojim izvornim poslanstvom! Moški s poslanstvom moškega in ženska s poslanstvom ženske. Da bi to lahko, najprej potrebujemo vpogled v naše nezavedno. V bazi so osnovni ključi naše sreče v odnosih, vključujoč spolnost, vedno zakodirani znotraj informacij o relaciji z mamo in očetom. Čeprav smo spiritualna bitja v fizičnih telesih, se naša inkarnacija začenja v trikotniku z obema staršema - in s tem je pomembno povezana zgradba osnovne matrice naše energije. Tu je izvor problemov - in predvsem rešitev:)
Čas je, da se srečamo s srci. Kajti biti z nekom v stiku s srcem, je vez, ki je trdna, trpežna in lahko traja.
In če iščete rešitve za vašo odtujenost od srca in telesa kot celote, je smiselno, da razmislite o tem, da je lahko učinkovita telesna psihoterapija vaš prvi izbor. Je najbolj dodelan zahodnjaški sistem, kako se spustimo iz prevlade uma (glave) nazaj v čutenje in so-čutenje (v srce, trebuh in celo telo).
* Pelvic-Heart Integration® - povezovanje medeničnega obroča in srca, je specializacija pristopa Postural Integration®, celostnega telesno psihoterapevtskega pristopa, s katerim rahljamo in sproščamo naše rigidne telesne postavitve, naše na pol pozabljene telesne, čustvene in mentalne navade in vzorce, ki pa so nezavedno še kako aktivni in ki smo jih skozi leta razvili za soočanje z bolečino in s stresom v naših življenjih.
** Samo je zaključil triletno izobraževanje iz Core Energetics® v okviru Swiss Institute of Core Energetics in Metta Instituta v Sloveniji. Trenutno nadaljuje s študijem in je specializant telesne psihoterapije na nizozemskem inštitutu NICE - Netherlands Institute of Core Energetics.
** Tina se je šolala za psihodinamsko psihoterapevtko. Je tudi psihologinja. Predvsem pa tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z duhovnim svetom.
