top of page

Odhodi brez slovesa #samomor

Vsak od nas ima v sebi Prostor. Lahko je veliko meščansko stanovanje z visokimi stropovi in svetlimi, dihajočimi sobami. Lahko je drobna hiška iz kamna in lesa, polna topline, potrebna obnove, vendar lepa, res lepa... Lahko je skromna, lična majhna soba. Lahko pa je tudi tako majhna sobica, da se v njej človek ne more niti vzravnati, in čeprav jo čisti, neprestano zaudarja po vlagi, saj vlaga prihaja iz korenin te stavbe, iz slabe gradnje. Zato se ta, nevzravnani človek, nekega dne odloči, da bo svojo skromno sobo zamenjal. Da bo zbral svojo energijo, voljo, čas, denar... in kupil kos zemlje ter si zgradil nekaj dostojnega. Nekaj, kar ga je vredno, ker je pač on vreden: svetlobe, dovolj prostora, čistega zraka.


Za razliko od njega, nekateri ljudje tega ne naredijo. Prostori nekaterih ljudi so poln temnine, praznine in niča. Obstajajo ljudje, ki se ujamejo v mentalni labirnit, poln temnih misli, ki so zapisane na njihovih stenah kot obledeli, oguljeni grafiti, in grdih, lažnivih notranjih slik o sebi in drugih, ki jih v resnici preganjajo, jim ne dajo miru. Nekateri ljudje ne uspejo dojeti ali razumeti, da je tudi njihov prostor samo prostor in je tudi ta prostor tak, da se ga lahko preoblikuje in spremeni. Ne uspejo dojeti, da lahko spremenijo - tako kot vsi, tudi oni lahko.

Vedno lahko spremenimo.

Vendar ne, nekateri ne. Njihove stene so, mogoče, popisane s čudnimi stavki, v katerih ni ljubezni ali spoštovanja do sebe. Ne vedo, da si zaslužijo življenje že samo zato, ker so. Mogoče ne čutijo, da si zaslužijo ljubezen - že samo zato, ker obstajajo. Mogoče ne dojamejo, da čeprav niso popolni, jih lahko ljubimo. Ne zmorejo sprejeti, da stvari ne tečejo tako, kot so si želeli ali pričakovali, in dojeti, da je vseeno, da je važno le, da so, v izkušnji življenja. In hkrati ne utegnejo izplezati iz mračnega labirinta uma, temne notranje bolečine.

Nekateri se zato odločijo, da odidejo.


In odidejo brez slovesa.


V vseh, ki ostanejo, se naredijo globoke rane.

Predvsem pa nastopi prazniao, ki ni primerljiva nobeni drugi praznini...

Po izkušnjah tovrstne praznine, ki ostane po samomoru nekoga, ki nam je bil pomemben, ne moremo nikoli zares osmisliti. Z "odhodi brez slovesa" ni nikoli popolnega notranjega miru. Vedno ostanejo vprašanja, in čeprav čustvena bolečina izzveni, se zmehča, odgovorov nikoli ni; preprosto ne pridejo. Lahko se, če to zmoremo in želimo, le potopimo v svojo bolečino - v občutke žalosti in besa, nemočne jeze, predvsem pa neskončne krivde in neizživete ljubezni. In upamo, da iz bolečine zraste nekaj drugačnega, nekaj smiselnega.

--

V času, ko boste do konca prebrali ta post, bosta na svetu naredila samomor najmanj dva človeka. Vsakih 40 sekund ga naredi en človek. Približno 800.000 ljudi namreč odide brez slovesa, vsako leto. Srhljivo je, da številka samomorov na letni ravni dejansko presega število umrlih zaradi vojn in umorov - in to skupaj.

Ko sem zaključevala šolanje na idrijski gimnaziji, sem delala raziskovalno nalogo iz psihologije s fantastičnim mentorjem, pokojnim Andrejem Marušičem. Andrej je bil sredi 90. letih mlad, ambiciozen in res entuziastičen psihiater, hkrati pa raziskovalec samomorilnega vedenja med Slovenci. Bil je zdravnik in psiholog.

Spominjam se, kako sva na nek pomladni dan sedela ob Ljubljanici, v pisarni na Inštitutu za varovanje zdravja na Prešernovem trgu. Ravnokar sem prišla iz avtobusa, ki sem ga ujela po končanem pouku na idrijski gimnaziji, in se več kot eno uro vozila do Ljubljane, da sva skupaj pregledala moje vprašalnike in se pogovorila o teoretične ozadju raziskovalne naloge.

Spominjam se njegovih prijaznih oči, mnenj o mojem planiranem študiju psihologije na Filozofski fakulteti, njegovih načrtih za pot v London na njegov študij in kako se je po telefonu dogovarjal z enim od bratov za kosilo v Šiški, medtem ko sva interpretirala podatke moje mini raziskavice o samomorilnem razmišljanju gimnazijcev.

Andrej je v tistih letih dnevno delal z ljudmi, ki so bili samomorilno ogroženi. Imel je dovolj izkušenj, potrpljenja in prijaznosti. In nekje vmes, ko sva se pogovarjala, je rekel stavek, ki se je za vse življenje zapisal na stene mojega Prostora:

»To, kar ljudje, ki delajo samomor ne vedo je, da ima vsak problem svojo rešitev.«

Čisto vsak problem v življenju ima svojo rešitev.


Z leti sem ugotovila, da jih ima običajno več, in moje mnenje je, da smrt naj ne bi bila nikoli ena izmed njih.

--


Vsako leto je 10. september svetovni dan preprečevanja samomora. Na ta dan... in v resnici kadarkoli... lahko na oknu tvojega Prostora prižgeš lučko. Za vse, ki so odšli od nas, brez slovesa. Za vse, ki smo ostali za njimi in smo še vedno tu in lahko prižigamo luči, praznujemo življenje. Naj se naše lučke vidijo daleč, tudi v nevidni svet, kamor so odšli vsi, ki so si izbrali odhod brez slovesa.

Z ljubeznijo, pazite nase in na vse, ki jih imate radi.

Tina

Koristno!


Kadar imate ob pogovoru z nekom najmanjšo slutnjo, da razmišlja o samomoru, ga o tem takoj odkrito in odprto vprašajte! Naj vas ne bo sram ali nerodno! Samomor ne sme biti tabu, ker edino z odkritim pogovorom o tem lahko pomagamo drug drugemu. Ljudje, ki razmišljajo o samomoru, so v globoki stiski in nujno potrebujejo pomoč. Poiščite dober nasvet, kako ravnati z njimi in to pri strokovnih službah. V primeru, da se je v vaši družini ali okolju zgodil samomor in ste zaradi tega seveda prizadeti, si nujno poiščite strokovno pomoč. Lahko si preberete tudi mojo zgodbo o tem, kako sem predelala izgubo prijateljice, ki si je nekaj let nazaj sama vzela življenje.


** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja, ki živin dela v Novi Gorici. Srečno poročena mama dveh deklet, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, vse se začnejo s prvo. Če želiš ostati povezan_a z nama, se vpiši tudi tukaj (klik).