"Zapomni si, vsak problem ima svojo rešitev!"

 

 

Vsak od nas ima v sebi Prostor.

 

Lahko je veliko meščansko stanovanje z visokimi stropovi in svetlimi, dihajočimi sobami. Lahko je drobna hiška iz kamna in lesa, polna topline, potrebna obnove, vendar lepa, res lepa... Lahko je skromna, lična majhna soba. Lahko pa je tudi tako majhna sobica, da se v njej človek ne more niti vzravnati, in čeprav jo čisti, neprestano zaudarja po vlagi, saj vlaga prihaja iz korenin te stavbe, iz slabe gradnje.

 

Zato se ta, nevzravnani človek, nekega dne odloči, da bo svojo skromno sobo zamenjal.

 

Da bo zbral svojo energijo, voljo, čas, denar... in kupil kos zemlje ter si zgradil nekaj dostojnega.

 

Nekaj, kar ga je vredno, ker je pač on vreden: svetlobe, dovolj prostora, čistega zraka. 

 

 

***

 

 

Za razliko od njega, nekateri ljudje tega ne naredijo. Prostori nekaterih ljudi so poln temnine, praznine in niča. Obstajajo ljudje, ki se ujamejo v mentalni labirnit, poln temnih misli, ki so zapisane na njihovih stenah kot obledeli, oguljeni grafiti, in grdih, lažnivih notranjih slik o sebi in drugih, ki jih v resnici preganjajo, jim ne dajo miru. Nekateri ljudje ne uspejo dojeti ali razumeti, da je tudi njihov prostor samo prostor in je tudi ta prostor tak, da se ga lahko preoblikuje in spremeni.

 

Ne uspejo dojeti, da lahko spremenijo - tako kot vsi, tudi oni.

 

Vedno lahko spremenimo.

 

Vendar ne... nekateri ne. Njihove stene so popisane s čudnimi stavki, v katerih ni nobene ljubezni ali spoštovanja do sebe. Ne vedo, da si zaslužijo življenje že samo zato, ker so. Ne čutijo, da si zaslužijo ljubezen - že samo zato, ker obstajajo. Ne dojamejo, da čeprav niso popolni, jih lahko ljubimo. Ne zmorejo sprejeti, da stvari ne tečejo tako, kot so si želeli ali pričakovali... in hkrati ne utegnejo izplezati iz mračnega labirinta uma, temne notranje bolečine.

 

Nekateri se zato odločijo, da odidejo.

 

In odidejo brez slovesa.

 

V nas, ki ostanemo, pustijo rane in boleče srce.

 

Predvsem pa praznino, ki ni primerljiva nobeni drugi praznini...

 

Po mojih strokovnih in osebnih izkušnjah te praznine ne moremo nikoli zares osmisliti. Z odhodi brez slovesa ni nikoli popolnega notranjega miru. Vedno ostanejo vprašanja, in čeprav čustvena bolečina izzveni, se zmehča, odgovorov nikoli ni, preprosto ne pridejo. Lahko se, če to zmoremo in želimo, le potopimo v svojo bolečino ob njihovem odhodu brez slovesu. V občutke žalosti in prepovedanega besa, nemočne jeze, predvsem pa neskončne krivde in neizživete ljubezni.

 

 

***

 

V času, ko boste do konca prebrali ta post, bosta na svetu naredila samomor najmanj dva človeka, vsakih 40 sekund eden. Približno 800.000 ljudi namreč odide stran od tu, brez slovesa, vsako leto. Srhljivo je, da številka samomorov na letni ravni dejansko presega število umrlih zaradi vojn in umorov - skupaj. 

 

:( 

 

Ko sem zaključevala šolanje na idrijski gimnaziji, sem delala mojo raziskovalno nalogo iz psihologije s fantastičnim mentorjem, danes žal pokojnim Andrejem Marušičem. Andrej je bil sredi 90. letih mlad, ambiciozen in zelo entuziastičen raziskovalec samomorilnega vedenja med Slovenci. Bil je zdravnik in hkrati psiholog, predvsem pa izjemen človek in lep moški.

 

Spominjam se, kako sva na nek pomladni dan sedela ob Ljubljanici, v pisarni na Inštitutu za varovanje zdravja na Prešernovem trgu. Ravnokar sem prišla iz avtobusa, ki sem ga ujela po končanem pouku, in se eno uro vozila do Ljubljane, da sva skupaj pregledala moje vprašalnike in se pogovorila o teoretične ozadju raziskovalne. 

 

Spominjam se njegovih prijaznih zelenih oči, njegovih mnenj o psihologiji na Filozofski fakulteti, načrtih za pot v London na nadaljni študij in kako se je po telefonu dogovarjal z enim od bratov za kosilo v Šiški, medtem ko sva interpretirala podatke mini raziskavice o samomorilnem razmišljanju gimnazijcev.

 

Andrej je dnevno delal z ljudmi, ki so bili samomorilno ogroženi. Imel je veliko izkušenj, potrpljenja in prijaznosti. In nekje vmes, ko sva se pogovarjala  - oziroma je govoril bolj on, jaz sem bila takrat namreč še izredno sramežljiva in nesamozavestna - je rekel stavek, ki se je za vse življenje zapisal na stene mojega Prostora:

 

»To, kar ljudje, ki delajo samomor ne vedo je, da ima vsak problem svojo rešitev.«

 

Čisto vsak problem ima svojo rešitev - običajno jih ima več, in smrt naj ne bi bila nikoli ena izmed njih.  

 

Včasih... za koga to tudi postane. 

 

 

***

 

 

Vsako leto je10. september svetovni dan preprečevanja samomora. Na ta dan... in v resnici kadarkoli... lahko na oknu tvojega Prostora prižgeš lučko. Za vse, ki so odšli od nas, brez slovesa. Za vse, ki smo ostali za njimi in smo še vedno tu in lahko prižigamo luči, praznujemo življenje.

 

Naj se naše lučke vidijo daleč.

 

Tudi v nevidni svet, kamor so odšli vsi, ki so si izbrali

 

odhod brez slovesa.

 

 

<3 Tina

 

 

 

Koristno!

 

Kadar imate ob pogovoru z nekom najmanjšo slutnjo, da razmišlja o samomoru, ga o tem odkrito in odprto vprašajte! Naj vas ne bo sram ali nerodno! Samomor ne sme biti tabu, ker edino z odkritim pogovorom o tem lahko pomagamo drug drugemu. Ljudje, ki razmišljajo o samomoru, so v globoki stiski in nujno potrebujejo pomoč. Poiščite dober nasvet, kako ravnati z njimi pri strokovnih službah. V primeru, da se je v vaši družini ali okolju zgodil samomor in ste zaradi tega seveda prizadeti, pa vam svetujem, da si poiščite strokovno pomoč. Lahko si preberete tudi zgodbo o tem, kako sem predelala izgubo dobre prijateljice, ki si je nekaj let nazaj vzela življenje. 

 

 

PS. Za jesen/ zimo 2018/19 s Samotom pripravljava nekaj NOVEGA! Sledi še naprej najinim e-novicam >> za vse, ki še niste prijavljeni, je link klik tukaj ...ter sledi najini FB strani, kjer redno objavljava take in drugačne, klik tukaj!

 

Please reload

Kategorije
Please reload

Priporočava

Da živiš svojo resnico, moraš imeti noge res trdno na tleh

1/9
Please reload

Najnovejše objave
Please reload

Prijava na e-novice

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka