4 koraki do življenja po merah tvoje Duše

Vsakič, ko se odločim, da si še bolj oblikujem življenje po merah moje Duše, so koraki eni in isti. Nobena skrivnost niso. Recept je preprost. V štirih korakih, kot torta iz štirih plasti. Osnovna plast je, da ozavestim, česa si ne želim. To je običajno tisto, kar je trenutno vidik moje realnosti, pa mi hkrati ni všeč. Naslednja plast je, da si priznam, kaj si pravzaprav želim? In tretja, da se znam soočiti z negativnimi prepričanji in občutki, ki jih zavedanje mojih iskrenih želja dvigne. Četrta plast je, da se vztrajno vračam v pozitivno občutenje želje. Zanjo naredim vse, kar je praktično v moji moči, hkrati pa dovolim Življenju, da poskrbi za vse ostalo. 

 

 

Gre takole. Česa si ne želim, dobro vem. Običajno mi vsi to dobro vemo. To je tisto, nad čim se pritožujemo in česar ne maramo, ker nam vzbuja slabe občutke in počutje. 

 

Pretty much easy. 

 

Izkristalizirati pristno željo... pa je drugačna zgodba. 

 

Pri meni je tako, da včasih že samo da pridem do nje, traja. V šumu vse te energije - ljudi, pogovorov, stikov, dotikov, zvokov, misli, slik, občutkov in čustev ... je včasih umetnost prepoznati...

 

Kaj si pravzaprav zares želim?

 

Vsaka, čisto vsaka iskrena, srčna želja, prepoznana, je razlog za praznovanje, zadovoljstvo.

 

Meditacija pod smreko, vsako jutro.

 

Jutra, meditacija, smreka, vsak dan. 

 

Do tja, da si to željo, skupaj z Življenjem uresničim, je res lahko še pot..., ampak že samo to, da vem, kaj si želim, je razlog za hvaležnost.

 

Vem namreč, kaj pomeni biti brez želja.

 

Vem, kakšno je življenje, ko ni vizije, ko ni upanja, ko ni ničesar.

 

Zato jih tako cenim, te impulze, ki zrastejo od znotraj.

 

Želja je dinamična sila notranjega sveta.

 

In v resnici je jezik Duše.

 

Nič želja, nič življenja. Nič želja, nobene sočnosti. Iskrene želje enostavno ... odprejo svet. V bistvu pripeljejo v moje – in tvoje - življenje svetlobo. Razširijo ga in predihajo.

 

Nosijo upanje, dobro in ljubezen.

 

Želje v osnovi »naložimo«. Ne izmislimo si jih. One pridejo do nas. Prihajajo iz mesta, ki je višje kot naša običajna zavest in vse pridejo samo zato, da poglabljajo izkušnjo tega življenja in lekcije ljubezni, ki se jih rabimo učiti.

 

Obstaja poseben del v našem umu, ki mu rečemo »višji jaz«. Ta del naše notranje hiše je posrednik za sporočila Duše. Hkrati pa je telo, z najglobljimi dobrimi občutki, prevodnik za njena sporočila. Občutki so namreč kraljevska pot do duše.

 

Ko grem v stik s temi občutki, se uglasim na vibracijo naše Duše.

 

Ko oboje združimo, imamo željo na dosegu roke.

 

In življenje po merah naše Duše, na dosegu roke.

 

Do tu je vse lepo in prav. 

 

Potem pa se začne drugi del zgodbe.

 

Ko namreč enkrat dojamemo, kaj si zares želimo, se zgodi neizbežno: naš um začne producirati misli.

 

In to ne kakršnekoli.

 

Um je orodje preživetja in kot tak vedno preverja okolje in situacije, realne in fantazirane, vedno je v preteklosti ali prihodnosti in vse gleda skozi prizmo nevarnosti. Za naš um vedno obstaja najprej negativno. Deluje kot prezaščitniški starš, ker to v resnici tudi je - skozi evolucijo je bila to njegova naloga in tega mu ne moremo zameriti. Lahko pa se od tega oddaljimo, če njegovo naravo razumemo.

 

To je namreč ključni trenutek, v katerem večina ljudi odneha slediti svojim željam in sanjam.

 

Kar je škoda, velika škoda.

 

Svet potrebuje veliko več srečnih ljudi. In ko delujemo iz svoje duše, iz svojega višjega jaza, s svojo srečo služimo vsem. 

 

“When we live from our Highest Self, we are giving our best to the world.”

 

- Deepak Chopra

 

Zato je, če želimo graditi življenje v barvah svoje Duše, nujno, da se znam soočiti z neprijetnimi občutki, ki nam jih pristne, srčne želje, vedno dvignejo. Kot usedline v kozarcu navidezno čiste vode so: krivda, dvomi, tesnoba, sram. 

 

Zmaji.

 

Nujno je, da smo pozorni, kako se ti negativizmi valijo iz našega uma, kot kinder jajčka ... rastejo namreč iz omejujočih negativnih prepričanja, ki jih nosi naš um. Um s tem stimulira celo naše energijsko polje, da se prilagodi njegovi vibraciji strahu. 

 

Ta omejujoča negativna prepričanja  - kako nekaj

 

ni varno,

si tega ne zaslužimo,

nismo pripravljeni,

ne bo koristno za naše odnose,

ni možno, da se zgodi

ipd. ...

 

so centralne blokade za oblikovanje naše realnosti.

 

Prepričanja namreč oblikujejo našo percepcijo in v skladu z našo zaznavo se energijsko polje okoli nas dobesedno ustvarja - za nas. Po domače povedano: kar želimo videti, to bom videli. In obratno. 

 

Na potovanju oblikovanja življenja iz duše je zato osrednjega pomena, da se vsakič znova vračam k temu, kar si res želimo in da se zavedamo, da bodo slabi občutki in negativne misli prej ali slej prišli.

 

Ne gre za vprašanje "ali" bodo negativne misli in občutki prišli, ampak "kdaj" bodo prišli. 

 

Predvsem pa, kaj bomo mi z njimi storili? 

 

Kakšen odnos bomo zavzeli do njih?

Jih bomo poslušali?

Kako jih bomo spremenili?

Kako jim bomo odvzeli moč?

 

Pomembno je, da smo vztrajni in da se potrpežljivo vračamo k tistemu, kar si globoko v sebi želimo. 

 

Da vztrajamo na merah svoje Duše, hkrati pa dopuščam, da Življenje dela za nas.

 

To pomeni, da ne visimo na željah, ampak jih nosimo s sabo.

 

Zaupamo in smo z njimi.

 

Včasih nas negativnost, dvom in strah odpeljejo stran od njih … za popoldne, mesec ali leto.

 

Ampak kar je resnično, se vedno znova vrača. 

 

Kliče, opominja, spominja. 

 

Če nič drugega, na to se lahko zanesemo. 

 

 

Življenje si torej kreiramo bodisi iz uma ali iz Duše.

 

Razlika je gromozanska.

 

Ko živimo iz svoje Duše, smo preprosto srečni.

 

Ko živimo iz svojega uma, smo nastresirani.

 

Neprestano razmišljamo, preigravamo možnosti in se borimo s strahom, dvomi in tesnobo.

 

Kontroliramo, ker dojemamo življenje kot kup nevarnosti in negotovosti.

 

Življenje iz Duše je drugačno.

 

Sledimo svojim najglobljim občutkom in sledimo željam in smo povezani s svojo večno esenco in s tem z Vsem, kar obstaja.

 

Smo zaupljivejši, mirnejši in varni.

 

Svobodno odločanje se začne, ko vemo, kaj potrebujemo in kaj si želimo. 

 

Predstavljaj si... 

 

Ko nisi v stiku s tem, kar so tvoje pristne želje, enostavno nisi srečna.

 

Nekaj ti manjka. Hočeš se napolniti, hkrati pa te tisto potem ne zadovolji.

 

Rečeš si, res rabim še eno šalčko vaniljevega sladoleda iz Hoferja.

 

Ker je božanski.

 

Ena šalčka, med pavzo od tega, ko si ustrežljiva in potrpežljiva.

 

Nasmešek! Nasmešek? Nasmešek!!

 

Imaš dolgo zažigalno vrvico, veliko preneseš, vedno so ti govorili, kako močna si. Zato kar traja, da dojameš, da se v resnici od vsega skupaj počutiš precej škifo!

 

Ignorirano in zanemarjeno in praktično nepomembno. Slabo! 

 

Ole! Zakaj že? 

 

Ker ignoriraš in zanemarjaš in si nepomembna sama sebi?

 

Včasih rečem, vsi čistimo stanovanja – tudi svoje glave?

 

Klepetuljast um, ki govori in govori in govori...? 

 

Se vsedemo za pol ure … deset minut... in si dovolimo…

 

da za zaprtimi očmi…

širok slap neskončne, mehke zlate svetlobe…

varno in enostavno odplavi ...

 

dvome, ga. Tesnobo, katastrofične misli in scenarije o koncih sveta?

 

Ne, na splošno večkrat hodimo z zaprtimi očmi. In si potem dajemo na slepo. Sladolede!

 

In vse ostalo, kar v resnici ne potrebujem, še manj pa si želimo.

 

Če bi si vzeli čas in se poglobili vase, bi bilo lahko marsikaj drugače.

 

Ko si bom vzela čas in se še bolj poglobila vase, se bo svet še vedno vrtel naprej.

 

Le jaz bom srečnejša.

 

In spet bom dojela.

 

Zaslužim si precej več kot tisto božjo kepico vanilje iz Hoferja.

 

Pa čeprav je božanska.

 

<3

 

 

 

Koristno!

 

Štirje koraki oblikovanja življenja iz Duše so NE ŽELIM SI, ŽELIM SI, VOJNA, ZMAGA. 

 

NE ŽELIM SI: Ozavestim, česa si ne želim. To je običajno tisti del mojega življenja, ki mi v resnici ni prav nič všeč. ŽELIM SI: Ozavestim in si iskreno priznam, kaj si pravzaprav želim? VOJNA: Pogumno in zvito se soočim z zmaji v obliki z negativnih prepričanj in občutki, ki jih zavedanje mojih iskrenih želja dvigne iz nezavednega. ZMAGA: Zmagam zato, ker se vztrajno vračam v občutenje mojih pristnih želja, naredim vse, kar je v moji moči in hkrati dovolim Življenju, da poskrbi za njihovo manifestacijo. 

 

Dejstvo je, da je svobodno odločanje možno šele na podlagi tega, da res vemo, kaj si sploh želimo. Veliko ljudi pa v resnici sploh ne ve, katere so njihove pristne želje. Če nimamo stika s tem, kaj si res želimo, ne moremo biti res srečni, saj najverjetneje živimo v skladu s tem, kar smo bili naučeni - to pa ni nujno v skladu s tem, kdo zares smo. Lahko je, lahko pa ni, vsekakor pa naše koristi v takem načinu življenja ni veliko, zato tudi nismo srečni ali izpolnjeni.

 

Priti v stik z željami je most, preko katerega gremo, da pridemo na ozemlje, kjer je možno živeti svobodno. In tega se lahko naučimo.

 

 

 

** Tina Božič je individualna in skupinska psihoterapevtka ter psihologinja, živi in dela v Novi Gorici. Mama dveh deklic. Ima <3 vse, kar je lepo, ker ima dušo. Tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z duhovnim svetom. 

 

PS. Prvič bereš najin blog? Pridruži se vsem, ki nam ni vseeeno, kam gre ta svet & zato živimo zavestna življenja, na inteligenten način ;) Vpiši tvoj e-mail tu spodaj ... in se beremo <3 

Please reload

Kategorije
Please reload

Priporočava

Da živiš svojo resnico, moraš imeti noge res trdno na tleh

1/9
Please reload

Najnovejše objave
Please reload

Prijava na e-novice

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka