Ššššš, bodi pridna!

Ššššš! Bodi pridna. Ne govori "hočem". Ubogaj. Ne jezikaj. Sledi pravilom. Navodilom. Pazi, kaj si želiš; skromnost je lepa čednost. In me nočemo biti grde. Ker travo, ki raste visoko, kosijo. Mora izgledati lepo. Poleg tega, saj veš kako je, kdor visoko leta ... no, ni lepo. In nizko pade. Me pa nočemo, da nas boli in hočemo biti lepe.

 

 

Znano?  

 

Pred davnimi časi, veliko let nazaj, so nas v kraljestvu naše mladosti naučili, kakšne »moramo« biti.

 

Vse, kar so vedeli o življenju, dobrega in slabega, so prenesli na nas.

 

To je bila njihova naloga.

 

In zato smo jih ljubile.

 

V vseh teh letih, ko smo »morale« početi stvari, za katere so nas naučili, da jih »moramo« početi... smo v resnici prišle ... kar daleč.

 

Postavile smo si življenja, se spravile k sebi, se ovile v lepo blago in si naredile lepe obleke.

 

Potem se nekega dne ugledamo v ogledalu.

 

Nekaj se zgodi.

 

Naletimo na nekoga, preberemo post, slišimo novico o nekom, ki ga mogoče sploh ne poznamo.

 

Ustavimo se in se zazremo v podobo pred sabo.

 

Ustavimo se in zaslišimo glas znotraj sebe.

 

Pogledamo se v ogledalo...

 

in začnemo čutiti, da to, kar nosimo, sploh

 

ni naše.

 

Pozabile smo, da hodimo v lepem blagu, ki ni naše.

 

Pozabile smo, da smo v lepi obleki, ki ni bila

 

sešita po naših merah.

 

Dojamemo, da ne živimo to, kar... 

 

Potrebujemo,

želimo, 

hrepenimo.

 

Stara slika se razbije in poti nazaj ni več.

 

Temu, kar vidimo in čutimo, sicer najprej nočemo verjeti.

 

Prej ali slej se obrnemo stran, gremo naprej.

 

Mimo gre poletje, jesen, zima. 

 

In še eno, in še eno.

 

Naši mladiči - človeški, pasji, mačji, vsi drugi - rastejo. Po tem vemo, da nismo več iz leta v leto mlajše.

 

Vsakič, ko se pogledamo v ogledalo, upamo, da ne bomo opazile in čutile nič.

 

Potem pride neko poletje, ko si priznamo, da vidimo in čutimo.

 

Se odločimo.

 

Čeprav nas je strah lastne golote in strah pred neznanim odžira noči, 

 

se slečemo.

 

Hočemo biti zgolj take, kot smo.

 

Samo take, kot zares

 

smo. 

 

Excuse me, while I kiss the sky...

 

 

Preveč pridne, premalo svobodne. 

 

Lahko smo drugače.

 

Lahko naredimo drugače. 

 

Učimo se, širimo se, poglabljajmo, rastemo.

 

Stopamo iz cone udobja, ki je drugo ime za cono otroštva.

 

Ko dojamemo, da ne živimo v skladu s tem, kdo globoko v sebi zares smo, naletimo na intimni zid. Na dno. Na trenutek uvida. Včasih se ogledalo in srce od bolečine razpočita ali pa se bojimo, da se bosta. Temu, kar vidimo, velikokrat sprva nočemo verjeti. Ne zaupamo svojim zaznavam, ne zaupamo svojim občutkom. Zato včasih preteče veliko poletij, preden si dokončno slečemo oblačila, ki niso naša in odložimo blago, ki ni naše.

 

Ni pa treba, da je tako.

 

Nobena skrivnost ni, kako živeti iz svojih globin in v skladu s svojimi najglobljim bistvom.

 

Ko smo se to pripravljene

 

naučiti,

 

se lahko. Se bomo.

 

Damo življenju vrednost, o kateri bi sicer samo sanjale.

 

Dodamo srečo, radost in magijo.

 

Dušo.

 

<3

 

 

 

Koristno!

 

Ena pot v avtentičnost zagotov vodi preko stika s svetom naših občutkov. Ne čustev, ampak občutkov. In ne, ni glava, naš "um" tisti, ki "vse ve", ampak je znanje skrito v čisto vseh celicah našega telesa in mi dobesedno občutimo, kaj je prava smer, dobra smer za nas. Premik od tega, kar "bi morala" ... k temu, kaj si res želiš, zato vedno vodi preko občutkov. Veliko premalo ljudi to ve, še manj ljudi se tega poslužuje. Kar je velikanska škoda! To, kar občutiš in si globoko znotraj res želiš - zunaj vseh strahov in negativnosti, ki jih šepeta tvoj um -  namreč kaže na to, kdo v resnici si. Se zavedaš tega? Gre za drugačen pogled na realnost in drugačen način razmišljaja, ki se ga moramo večinoma priučiti. Vodi pa k občutku sreče in notranjega zadovoljstva. Če čutiš, da kliče k temu potovanju vase, spoznavanju sebe ... se spodaj prijavi na e-novice in obveščena boš tudi o mojih delavnicah. Spoznajva se, enkrat ob priliki:) 

 

 

** Tina Božič je individualna in skupinska psihoterapevtka ter psihologinja, živi in dela v Novi Gorici. Mama dveh deklic. Ima <3 vse, kar je lepo, ker ima dušo. Tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z duhovnim svetom. 

 

PS. Prvič bereš najin blog? Pridruži se vsem, ki nam ni vseeeno, kam gre ta svet & zato živimo zavestna življenja, na inteligenten način ;) Vpiši tvoj e-mail tu spodaj ... in se beremo <3 

 

Please reload

Prijava na e-novice
Kategorije
Please reload

Priporočava

OMFG! #koronavirus

1/10
Please reload

Najnovejše objave
Please reload

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka