Slovenci in čustva

Sem Slovenka. Nič posebnega. V moji krvi ni, kolikor vem in kolikor se vidi, nobenih eksotičnih korenin, recimo islandskih ali eskimskih - čeprav imam rada sneg, verjetno bolj kot vse. Od majhnega sem rastla v slovenskem okolju in čustva so bila velik del mojega zgodnjega življenja ozemlje, na katerem se nisem najbolj znašla. Ni bilo zemljevida, niti kompasa, niti primerne obleke in obutve. Ko sem se začela poglabljati v študij psihologije in kasneje šla v intenzivno psihoterapijo, sem dojela, da v tem mučenju nisem edina. Da v resnici številni med nami nimamo razčiščenega odnosa do čustev in občutkov.

Odkar sem se prvič usedla v psihoterapevtsko skupino, pa vse do danes, ko je za mano na tisoče ur terapije, različnih izobraževanj in dela s klienti, lahko rečem, da spoznavanju čustev in občutkov posvečam svoje življenje. Kar je bila moja šibkost, je postalo moja moč in z občutki sem, na dober način, obsedena:)

Predvsem pa v občutke in čustva močno zaupam.

Jemljem jih kot silo narave v nas.

Tako močno verjamem vanje, da sem prepričana, da bi o njih morali učiti v šoli.

Otroke bi bilo potrebno učiti, kako ravnati z njimi - tako kot bi jim morali korak za korakom pomagati odkriti poslanstvo ali jih, v svetu kakršnem je, naučiti finančne pismenosti. V tem primeru bi šola kot sistem lahko pomagala pri nalogi, ki jo vsi starši ne zmorejo, saj jo iz različnih vzrokov ne prevzamejo.

Razlogi za osiromašen odnos do čustev in občutkov v sodobni slovenski družbi so večplastni.

Če pogledamo življenje dve in več generacij nazaj, lahko vidimo, da je bilo življenje za večino ljudi en sam boj za preživetje. Morali dobesedno preživeti - nahraniti sebe, živali in, na koncu, otroke.

Ena izmed sledi odnosa do čustvenega sveta je namreč zagotovo odnos do otrok.

In včasih je bil - katastrofalen.

Otroci so bili delovna sila in hkrati ekonomsko breme.

Še danes so med nami generacije ljudi, katerih starši so dali skozi obe vojni in veliko revščine.

Več ali manj so zgodbe iste.

Malo ljubezni, veliko dolžnosti, veliko krivic, zlorab in čustvenih bolečin (če še nisi, ti v zvezi s tem <3 priporočam, da si ogledaš poučen dokumentarec Otroštvo z Alenko Puhar in Alenko Rebula)...

Taki otroci so kasneje, kot starši, pri vzgoji svojih otrok zašli v drug pol.

Pogosto so vse, kar niso imeli, želeli omogočiti svojim otrokom. In "vse, kar niso imeli", je bilo povečini materialno. Tisto, kar je nijim manjkalo.

Čustven vidik življenja so spregledali, saj zanj sploh niso vedeli.

Krog je šel naprej.

Sedaj smo tu odrasli otroci teh otrok. Povečini - žal ne vedno - se ne borimo več samo za materialno. Velika verjetnost pa je, da sedimo v čustveni, odnosni in spiritualni revščini.

Življenje je še vedno boj, le da povečini ni več boj za hrano, tako kot pri naših babicah in prababicah.

Je pa boj za čustveno, socialno in duhovno hrano.

In vse se prenaša naprej. Krog se vrti.

In revščina, ki iz tega izhaja, je vidna na vsakem koraku in v vsakem sistemu naše družbe.

Vidi se skozi pomanjkanje zaupanja v Dobro. Vidi se v pretirani kontroli staršev nad otroci. Vidi se v razdrtih družinah, ločitvenih statistikah, nasilju in revščini. V osebnih prazninah, pomanjkanju smisla, otopevanju občutkov z alkoholom, drogami, kvazi brezglutenskim zdravim življenjem, spolnostjo, površnimi odnosi, socialnimi omrežji.

Vidi se v pomanjkanju ravnovesja.

Čuti se, da nam manjkajo korenine, občutek temeljne plemenske pripadnosti. Zdravilka, ki jo poznam že mnogo let, mi je nekaj časa nazaj rekla: "Toliko lepe narave kot imamo v Sloveniji in toliko sil v tej naravi ... in hkrati toliko ljudi, ki hodijo naokoli kot zombiji. Vsi tujci se čudijo, kako lepo je tu pri nas, kakšno naravo imamo ... ljudje pa ... "

:(

Navzlic koncentratu inteligentnih in sposobnih ljudi je občutek tak, da nam manjkajo tla pod nogami in osnovne vrednote; umske sposobnosti namreč žal niso dovolj, da si ustvarimo čustveno in socialno dobro okolje in življenje.

Veliko starejših ljudi, s katerimi se pogovarjam, govori o tem, da jih je strah generacij izgubljenih ljudi, ki ne čutijo smisla v tem življenju.

Kažejo se posledice številnih kolektivnih ran, ki jih imamo kot narod, kot družba. In tudi tega, da v naši kulturi nimamo razvitih močnih tradicionalnih zaščitnih mehanizmov, s katerimi bi spoštovali naravo - znotraj in zunaj. V tem pogledu smo kot družba nebogljeni in izgubljeni, veliko veliko premalo opremljeni.

Ljudje smo kot drevesa.

Družba je gozd.

Imamo korenine, debla in krošnje. Vse, kar je povezano z našimi predniki in izvori, se združuje v naše korenine. In ko te korenine ne stojijo dobro in trdno, potem nič nima pomena. Do zavestne manifestacije v realnost in občutenja smisla (deblo in krošnja) sploh ne moremo priti.

Odnos do čustva in občutkov je tema naših korenin.

Oblikovan je nezavedno, skozi prenos družinskih vzorcev. Neizbežno je povezan s telesom, kot bazo naše realnosti tukaj in sedaj, in to naredi naš svet občutkov še toliko bolj kompleksen.

V osnovi pa je naš odnos do čustvenega sveta odvisen od stila in načina materinjenja.

To je velika tema in obljubim, da bom napisala nov post, mogoče čez praznike, ko bom spet pri času:)... Ampak samo na kratko: način, kakšna mama sem jaz mojih otrokom, je odvisen od tega, kako je bila poskrbljeno za mene in še pred tem za mojo mamo in babico in vse ženske v moji liniji... Tako kot je mama čutila sebe, tako jaz čutim sebe in tako čutim moje otroke. In, ker nobena mama ne obstaja brez očeta, so v igri seveda tudi moški. Velika, velika stvar.

Če za trenutke preskočimo okolje in nadaljujemo, moramo v igro uvesti koncept zavestne izbire.

Zavestna izbira je top orodje, ki ga imamo ljudje.

Izbira je tako, kot da stojim v dvigalu in vem, da želim navzdol. Dokler se ne odločim in ne pritsnem P za pritličje, se ne bo nič zgodilo. Ko pritisnem P, se dvigalo premakne... do pritličja.

Če so občutki in čustva kompas, je zavestna izbira določevanja cilja, kam želim s pomočjo upoštevanja občutkov in čustev, ki nam govorijo preko telesa, zares priti. S pomočjo izbire ustvarjamo namero in energija potem sledi nameri. Tako, in a nutshell, kreiramo realnost.

Ko se nekega dne odločim, da bom začela ravnati drugače kot so ravnali z mano - dobre dele bom ohranila in slabe spremenila, takrat lahko začnem pisati mojo zgodbo na novo.

To je lepota naše psihe in telesa.

Iz modernih spoznanj epigenetike vemo, da to, kar nas določa, ni okolje, ampak to, kar mi naredimo s tem okoljem. Odloča naša zavest. Zavestna izbira. Edina pot spremembe je rast zavedanja - zavesti.

Da povem še enkrat:)... Kar bom danes ravnala drugače, bo po starodavnem izročilu ameriških Indijancev vplivalo na sedmih generacij nazaj in sedem generacij naprej. In, po spoznanjih moderne kvantne biologije, bo moje drugačno, zavestno ravnanje, preko prenosa skozi morfogenetska polja vplivalo na vse ljudi, ki so mi blizu ali sem z njimi v stiku.

Tudi nate.

V resnici je moja sprememba tvoja sprememba in tvoja sprememba je moja.

To, kako začneš dan, kakšne misli misliš in za kakšna občutenja ter ravnanja se odločaš, je nekaj, kar vpliva na vse ljudi okoli tebe - tudi name.

To pomeni to, da smo v tem vsi skupaj.

In čustva so v tej naši zgodbi sila narave.

So eden najmočnejših medijev, s katerimi si lahko pomagamo ustvarjamo realnost, ki je drugačna - Dobra. Taka, v kateri smo uravnoteženi in zato srečni. Vendar to lahko naredimo le, ko čustva in občutja poznamo in razumemo. Smo z njimi udobni. In po mojih izkušnjah veliko ljudi nima izdelanega odnosa do svojih čustev in občutkov ter jih zato ne zmore uporabiti. Veliko mislijo, sreče pa ni v mislih, tako kot se je ne da kupiti. Sreča je stanje, ki ga občutimo na polno... in brez da čutimo svoje občutke in čustva, te celostnosti preprosto ni.

Moj prvobiten odnos do čustev in občutkov, je bil tak kot tvoj - nezaveden, avtomatičen in spontan.

Bil je natanko tak, kot sem se ga naučila imeti.

Pogojen je bil z družinskimi vzorci čustvovanja in občutenja, ki so se oblikovali skozi generacije in generacije moje družine. Primer:

• če je v družini velja nepisano pravilo, da so občutki nepomembni, jih nisem razumela,

• če je bilo pravilo, da so občutki "kompliciranje", sem se jih skušala znebiti,

• če je veljajo, da so neučinkovita, saj z njimi ne dosežeš nič, potem sem jih odrivala na stran kot problematične in nepotrebne,

• če je veljalo, da fantje ne jokajo in punce tudi ne, sem potlačila gore žalosti in spotoma še vsa ostala čustva ter končala kot depresivna najstnica,

• če je veljajo, da se pri nas ne jezimo, ker se to ne spodobi, sem postala lep predpražnik in ljubek smetnjak za vse žive neumnosti vseh živih okoli mene.

Itd, ipd.

Moj odnos do čustev in občutkov je bil, tako kot tvoj, v veliki meri pogojen s pravili v družini; vsaka ima svoje.

In veliko mojega življenja - in tvojega - se je v prvi, nezavedni fazi oblikovalo na osnovi teh pravil.

Hkrati pa... ne gre pozabiti, da smo ljudje zavestna in duhovna bitja v fizičnem svetu. Po mojem mnenju se naše preizkušnje v tem življenju odvijajo povsem v skladu z razvojem naše duše, čiste energijske substance, ki ostaja, tudi ko naše fizično telo odmre, in njenih nalog.

Zato tudi moji deprasti pubertetniški odzivi niso bili pogojeni samo s tem, kje sem odraščala in divjimi hormonskimi spremembami telesa, ampak so bili usklajeni z najglobljim namenom in potjo, na kateri sem. Kar pa, logično, zgodnjega življenja v družini seveda ne odveže njegove teže, pomembnosti, odgovornosti.

Vse ostaja smiselno.

In ljudje smo zavestna bitja, ki imamo poleg energije na razpolago zavest in to je v resnici tisti del nas, s katerim edino, edino, edino... lahko oblikujemo drugačno življenje.

Smo kreatorji.

In naša notranja rast je rast zavesti.

Ključ ves ta čas leži znotraj, čeprav iščemo in divjamo naokoli.

Vse je tu in čaka.

<3

Tina

Koristno!

Ni treba, da smo žrtve svoje preteklosti. V resnici se lahko v vsakem trenutku odločimo in začnemo pisati svojo zgodbo na novo. To naredimo tako, da začnemo uporabljati moč zavesti in začnemo poganjati nove, močnejše korenine. Gre za točko odločitve in zaupanje, da smo v vsem, kar dobrega počnemo, podprti, vodeni in zaščiteni.

** Tina Božič je psihoterapevtka in psihologinja, ki živi in dela v Novi Gorici. Srečno poročena mama dveh deklet, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase, vse se začnejo s prvo. Če želiš ostati povezan_a z nama, se vpiši tudi tukaj (klik) ali spodaj z obrazcem.

PS. Prvič bereš najin blog? Pridruži se vsem, ki nam ni vseeeno, kam gre ta svet & zato živimo zavestna življenja, na inteligenten način ;) Vpiši tvoj e-mail tu spodaj ... in se beremo <3