top of page

Slovenci in čustva

Sem Slovenka. Nič posebnega. V moji krvi ni, kolikor vem in kolikor se vidi, nobenih eksotičnih korenin, recimo islandskih ali eskimskih - čeprav imam rada sneg, verjetno bolj kot vse. Od majhnega sem rastla v slovenskem okolju in čustva so bila velik del mojega zgodnjega življenja ozemlje, na katerem se nisem najbolj znašla. Ni bilo zemljevida, niti kompasa, niti primerne obleke in obutve. Ko sem se začela poglabljati v študij psihologije in kasneje šla v intenzivno psihoterapijo, sem dojela, da v tem mučenju nisem edina. Da v resnici številni med nami nimamo razčiščenega odnosa do čustev in občutkov.

Odkar sem se prvič usedla v psihoterapevtsko skupino, pa vse do danes, ko je za mano na tisoče ur terapije, različnih izobraževanj in dela s klienti, lahko rečem, da spoznavanju čustev in občutkov posvečam svoje življenje. Kar je bila moja šibkost, je postalo moja moč in z občutki sem, na dober način, obsedena:)

Predvsem pa v občutke in čustva močno zaupam.

Jemljem jih kot silo narave v nas.

Tako močno verjamem vanje, da sem prepričana, da bi o njih morali učiti v šoli.

Otroke bi bilo potrebno učiti, kako ravnati z njimi - tako kot bi jim morali korak za korakom pomagati odkriti poslanstvo ali jih, v svetu kakršnem je, naučiti finančne pismenosti. V tem primeru bi šola kot sistem lahko pomagala pri nalogi, ki jo vsi starši ne zmorejo, saj jo iz različnih vzrokov ne prevzamejo.

Razlogi za osiromašen odnos do čustev in občutkov v sodobni slovenski družbi so večplastni.

Če pogledamo življenje dve in več generacij nazaj, lahko vidimo, da je bilo življenje za večino ljudi en sam boj za preživetje. Morali dobesedno preživeti - nahraniti sebe, živali in, na koncu, otroke.

Ena izmed sledi odnosa do čustvenega sveta je namreč zagotovo odnos do otrok.

In včasih je bil - katastrofalen.

Otroci so bili delovna sila in hkrati ekonomsko breme.

Še danes so med nami generacije ljudi, katerih starši so dali skozi obe vojni in veliko revščine.

Več ali manj so zgodbe iste.

Malo ljubezni, veliko dolžnosti, veliko krivic, zlorab in čustvenih bolečin (če še nisi, ti v zvezi s tem <3 priporočam, da si ogledaš poučen dokumentarec Otroštvo z Alenko Puhar in Alenko Rebula)...

Taki otroci so kasneje, kot starši, pri vzgoji svojih otrok zašli v drug pol.

Pogosto so vse, kar niso imeli, želeli omogočiti svojim otrokom. In "vse, kar niso imeli", je bilo povečini materialno. Tisto, kar je nijim manjkalo.

Čustven vidik življenja so spregledali, saj zanj sploh niso vedeli.

Krog je šel naprej.

Sedaj smo tu odrasli otroci teh otrok. Povečini - žal ne vedno - se ne borimo več samo za materialno. Velika verjetnost pa je, da sedimo v čustveni, odnosni in spiritualni revščini.

Življenje je še vedno boj, le da povečini ni več boj za hrano, tako kot pri naših babicah in prababicah.

Je pa boj za čustveno, socialno in duhovno hrano.

In vse se prenaša naprej. Krog se vrti.

In revščina, ki iz tega izhaja, je vidna na vsakem koraku in v vsakem sistemu naše družbe.

Vidi se skozi pomanjkanje zaupanja v Dobro. Vidi se v pretirani kontroli staršev nad otroci. Vidi se v razdrtih družinah, ločitvenih statistikah, nasilju in revščini. V osebnih prazninah, pomanjkanju smisla, otopevanju občutkov z alkoholom, drogami, kvazi brezglutenskim zdravim življenjem, spolnostjo, površnimi odnosi, socialnimi omrežji.

Vidi se v pomanjkanju ravnovesja.

Čuti se, da nam manjkajo korenine, občutek temeljne plemenske pripadnosti. Zdravilka, ki jo poznam že mnogo let, mi je nekaj časa nazaj rekla: "Toliko lepe narave kot imamo v Sloveniji in toliko sil v tej naravi ... in hkrati toliko ljudi, ki hodijo naokoli kot zombiji. Vsi tujci se čudijo, kako lepo je tu pri nas, kakšno naravo imamo ... ljudje pa ... "

:(

Navzlic koncentratu inteligentnih in sposobnih ljudi je občutek tak, da nam manjkajo tla pod nogami in osnovne vrednote; umske sposobnosti namreč žal niso dovolj, da si ustvarimo čustveno in socialno dobro okolje in življenje.

Veliko starejših ljudi, s katerimi se pogovarjam, govori o tem, da jih je strah generacij izgubljenih ljudi, ki ne čutijo smisla v tem življenju.

Kažejo se posledice številnih kolektivnih ran, ki jih imamo kot narod, kot družba. In tudi tega, da v naši kulturi nimamo razvitih močnih tradicionalnih zaščitnih mehanizmov, s katerimi bi spoštovali naravo - znotraj in zunaj. V tem pogledu smo kot družba nebogljeni in izgubljeni, veliko veliko premalo opremljeni.

Ljudje smo kot drevesa.

Družba je gozd.

Imamo korenine, debla in krošnje. Vse, kar je povezano z našimi predniki in izvori, se združuje v naše korenine. In ko te korenine ne stojijo dobro in trdno, potem nič nima pomena. Do zavestne manifestacije v realnost in občutenja smisla (deblo in krošnja) sploh ne moremo priti.