Moram biti res popoloma v k****, da grem na psihoterapijo?

V gimnaziji sva bila sošolca. In zato sva bila pred nekaj časa skupaj na odlični žurki. Po dvajsetih letih se nas je srečalo skoraj vseh enaindvajset sošolcev in sošolk iz idrijske gimnazije. Plesali smo, klepetali, jedli, peli, pili... ok, midva ne, sva abstinenta že +10 let:)... in med pogovori je kmalu padlo zelo logično vprašanje: "Kaj misliš, kdo od nas bi bil primeren kandidat za psihoterapijo?"

Ogromno težav, ki jih imamo ljudje sami s sabo in z drugimi, izvira iz preproste resnice. Nočemo zares začutit, prisluhnit in videt sebe. In niti človeka, ki sedi zraven nas. Ali gozda po katerem hodimo, hriba v daljavi, kamna iz morja, jutranjo šalčko kave. Ali čaja.

Sledimo dogajanju zunaj nas.

Obremenjeni smo s kupi domnev o ljudeh in svetu.

Domnevamo, da vemo, kaj mislijo in čutijo, nekritično verjamemo, kaj nam o svetu pripovedujejo drugi.

Premalo ali nič ne preverjamo realnosti.

Izgubljamo se v svoji preteklosti in prihodnosti.

Fokus je bolj ali manj zunaj, zunaj našega prostora in našega časa (edini čas, ki obstaja, je v resnici sedanji).

In čeprav v resnici ni potrebe za to. Davno so namreč mimo časi, ko je bilo naše preživetje odvisno od zaščite pred divjimi zvermi. Takrat smo morali biti oprezni in preveč pozorni na okolje. In tisto, kar je bila včasih nonina obsedenost s tem, kaj bo rekel župnik, in kasneje mamin ja kaj bodo pa sosedje rekli?!?, je danes naš avtomatiziran program. Teče skozi nas in mi se ga največkrat sploh ne zavedamo. Še vedno se sprašujemo, tako kot nona in mama, kaj bodo drugi rekli ter v svet projiciramo večinoma strah in kritiko. Potem se slabo počutimo, nesrečni smo in predvsem popolnoma neustvarjalni.

Ker ko je fokus zunaj, je nemogoče biti ustvarjalen in življenje je zato močno dolgočasno.

Ljudje plujemo skozi poplave informacij, ki nam jih nudijo socialna omrežja in mediji. Seznanjeni smo s tisoče zornih kotov drugih ljudi in sistemov: od vrstniških do verskih, korporacijskih in znanstvenih. Opremljajo nas s podatki, od malih nog, ne naučijo pa nas slediti svojim občutkom in misliti svoje misli.

Zares misliti in zares čutiti.

Najbolj zoprno je, da smo naučeni iluzije, da obstaja pravilen odgovor. Da obstajata prav in narobe. In da smo za pravilno nagrajeni - petka (5) naša. In ko ni pravilno, smo kaznovani - z nižjimi ocenami (4, 3, 2, 1). Pri tem je mimo to, da nikogar zares ne zanima, zakaj je naš odgovor drugačen in kakšen smisel zares ima. Le ocenjujejo nas.

Od majhnega.

In te številke, kakršne koli že, vedno vplivajo na naš občutek sebe. So simbol primerjanja. In tudi konkretno omogočajo primerjanje. Primerjanje pa ubija.

In v njem ni popolnoma nič smiselnega.

Primerjanje je najmanj nekoristno, v najslabšem primeru je strupeno. Lahko je dokaz neznanja, pomanjkanja sočutja in pomanjkanja zavedanja, da smo zares izivirni in ni potrebno, da tekmujemo med sabo.

Predvsem pa je primerjanje odlično gojišče sramu, enega najbolj mučnih in groznih občutkov.

Nasvet?

Opustite ga. In ne se jeziti nase, če ste to do sedaj počeli... like ... big time. Ali small one. Šteje sprememba - danes. Preteklosti namreč ni več.

In ja, mogoče v svoje življenje ali življenje družine, vpeljite pravilo:

Primerjanje? Pri nas prepovedano!

Primerjanje je strupeno, saj v resnici vedno izpodbija realnost tistega, ki je primerjan. In vsebuje kritiko. In kritika ni in niti nikoli ne bo - koristna. Namen kritike - še tako lepe in ovite v zlat seksi celofan - je vedno prizadeti in zmanjšati vrednost.

Če bi želeli res dobro, bi pomagali iskati kreativne rešitve in dobre variante. Kritika pa nima tega namena. Osredotoči se na to, kaj manjka. Kaj mi manjka, da bi bila kot...

• sošolka,

• očetove sanje o tem, kdo naj bi postala,

• moževe fantazije,

• kolektivni ideal, ki mi ga mimogrede vsiljujejo od vsepovsod.

Kritika in primerjanje ignorirata našo preprostno človeško enkratnost.

Sta nehumani.

In ker smo ljudje v resnici izvirni - absolutni originali - je primerjanje in iskanje referenčnih točk v okolju v osnovi tudi napačna strategija. Žal. Tako pri odnosu do sebe, pri vzgoji otrok ali ... ja, kjerkoli.

Namesto primerjanja - torej usmerjanja navzven - bi se morali učiti, kar nas običajno niso. Kako dostopati do svoje notranje avtoritete? Kaj to sploh je, notranja avtoriteta? Kako se naučimo zaupati svojim občutkom, misliti svoje misli in delati stvari na naš način? Je to sploh možno?

Torej, da se vrnemo na začetek ... pred časom je, na najboljši žurki ever, padlo zelo dobro vprašanje:

" Kdo od nas je primeren za psihoterapijo?"

Lahko bi šla v detajle in lahko bi naredila stvari bolj elegantne, kot so. Ampak iskreno?

Potencial za psihoterapijo imamo pravzaprav vsi.

Psihoterapija je namreč predvsem proces raziskovanja in učenja o sebi.

In nihče od nas ni brez ran, konfliktov in lukenj v sebi.

Poleg tega pa:

edino skozi čisto, jasno, pogumno, včasih brutalno zavedanje sebe in sveta se začne sprejemanje sebe in sveta. In šele v tem sprejemanju se začne odvijati sprememba.

Psihoterapevti smo različnih vrst in načini, kako ljudem pomagamo dvigovat zavedanje in zdraviti, so vsekakor različni, ampak dejstvo ostaja, da je psihoterapija v resnici zgolj in samo proces

učenja.

In učimo se to, kar nas niso v šolah in kar nas niso starši.

Zdravimo posledice napačnih prepričanj in nekonstruktivnih strategij, ki smo se jih naučili - v družinah, v šolah, med vrstniki. V psihoterapiji skušamo nadoknaditi zamujeno, obrniti smer negativnega razvoja v pozitivnega in poiskati manjkajoče delčke ter dopolniti, kar manjka.

In ja, srednjeveški predsodek je, da je psihoterapija za čudne ljudi.

Ali nekoga, s katerim je nekaj res "hudo" narobe.

Kvečjemu velja nasprotno.

Ljudje, ki se odločijo, da bodo pogledali vase, predelali stare travme in spremenili vzorce delovanja, ki jih ne osrečujejo, spreminjajo ta svet in to človeštvo, ki spremembo še kako rabi.

In zapomnite si še nekaj: vsak od nas, ki dela spremembo, spreminja energetske vzorce zase in ljudi, ki so bili pred njimi in vse, ki prihajajo za njim. Ameriški Indijanci pravijo, da vsako zdravljenje seže sedem generacij naprej in sedem generacij nazaj. Nihče, ki hodi na psihoterapijo, ne hodi samo zase. Hodi za svoje prednike in svoje potomce. Ker vse to se prenaša: kako ljubimo in kako nas je strah ... vse to se prenaša.

Zato vas ni treba biti sram, če kdo v vaši družini hodi na psihoterapijo ali o psihoterapiji razmišljate sami. Lahko ste ponosni na to.

Časi sramu morajo biti mimo, že davno morajo biti mimo!

In... ja. Odgovor na vprašanje Moram biti res popolnoma v k****, da grem na psihoterapijo?, je seveda

ne.

Niti ne priporočamo čakanja na to, da se zadeve povsem zakomplicirajo.

Ljudje imamo ogromno odporov pred spremembo in v globinah svoje biti vemo, da vedno, ko se odločimo za psihoterapevtski proces, se bo točno to zgodilo - spremembe. Ker, roko na srce, čeprav smrdeče, je sedeti v dreku včasih precej toplo.

:)

Za psihoterapijo potrebujete pogum.

In nobenih fig v žepu, ko pridete.

Nobenih skritih namenov, polovičarstva.

In velikooooo pripravljenost, da opustite vlogo Žrtve - once and for all.

V najini psihoterapevtski praksi vsakič znova ugotavljava, da sodelujeva z res prijetnimi ljudmi. In vsem po vrsti je skupno to, da so se na neki življenja točki zavedli, da se navzlic vsem dragocenim izkušnjam, šolam, uspešnosti, mogoče diplomam, maratonom in materialnim dobrinam... ali pa tudi marsičemu drugemu ali nič od tega... res niso povsem dobro naučili:

• slediti svojemu telesu in s tem občutkom - predvsem trebuhu in srcu (čuteča telesna centra),

• se naučili razvijati in spoštovati svoje izvirne misli,

• si vzeti notranjo in zunanjo podporo, da svoje notranje življenje udejanjajo.

Psihoterapija je tako po najinih izkušnjah koristna za odprte ljudi, ki se zavedajo, da so:

• odgovorni za svoje življenje,

• da ne obstaja nič zunaj njih, kar jih bo odrešilo lastne odgovornosti za oblikovanje lastnega življenja,

• da je izbira vedno njihova.

Psihoterapija sama po sebi je praznovanje enkratnosti in izvirnosti vsakega od nas.

In to, kar se lahko nauči vsak od nas uporabljati, je - kar ima. Samega sebe. In to na najboljši možen način. Vsi odgovori so znotraj. In čutenje sebe ter razmišljanje svojih misli je tisto, ki oblikuje pot. Prepričana sva, da je to edini način, da lahko to življenje odživimo zares mi, zares srečno in polno. Ker...

... vse poti so iste, vse poti v resnici vodijo nikamor.*

In razlika je le v tem, kako nam je - biti na določenih od teh poti.

Poti, ki imajo srce, so vedno smiselne. Lahko so težke, naporne in tudi boleče, vendar globoko v trebuhu in srcu vemo, da so dobre za nas.

Vse ostale so nesmiselne.

In jih je bolje opustiti, preden one opustijo nas.

Slediti srcu je edina, edina pot.

Koristno!

Ko boste naslednjič želeli preveriti vašo pristnost in boste v dilemi ali v tej točki življenja sledite svoji notranji avtoriteti, se za trenutek ustavite in si predstavljajte... Predstavljajte si, da ste stari 88 let in nekako veste, da je prišel vaš čas. Čutite. V kosteh je jasno, da je tu: vprašanje časa, da odidete in zapustite to življenje, kakršno že pač je bilo.

Predstavljajte torej si, kako iz te starosti pogledate nazaj. In vprašajte: "Sem v tej situaciji v mojem življenju zares srečna?"

- Sem v avtentična?

- Je to, kar živim, zares moje?

- Sledim svojim sanjam?

- Sledim temu, kar globoko v sebi zares čutim, da sem?

Ne dopustite, da živite v nočni mori, ki vam jo ustvarjajo pričakovanja drugi ljudi in sistemov okoli nas. Vztrajajte. Sledite temu, kar čutite v sebi, da je dobro in smiselno, čeprav včasih ni enostavno in ni lahkotno in ni samo prijetno.

Nikjer ni pisalo, da bo pot enostavna. Vendar tudi nikjer ne piše, da mora biti nesrečna in polna trpljenja.

** Tina in Samo Božič živita in delata v Novi Gorici. Klasično psihoterapijo razširjata z energijskim delom in duhovnostjo. Samo je telesni psihoterapevt, ki je končal izobraževanje na uveljavljenem nizozemskem inštitutu NICE - Netherlands Institute of Core Energetics.; Tina je psihologinja in psihodinamska psihoterapevtka, ki že nekaj let v delo vpeljuje delo s subtilno energijo in spiritualnostjo.

*** Carlos Castaneda.

PS. Kako polno živeti življenje iz Duše? Naročite se na najine e-novičke, tu spodaj. Nočete zamuditi vsega, kar pripravljamo za vas :)