top of page

Moram biti res popoloma v k****, da grem na psihoterapijo?

V gimnaziji sva bila sošolca. In zato sva bila pred nekaj časa skupaj na odlični žurki. Po dvajsetih letih se nas je srečalo skoraj vseh enaindvajset sošolcev in sošolk iz idrijske gimnazije. Plesali smo, klepetali, jedli, peli, pili... ok, midva ne, sva abstinenta že +10 let:)... in med pogovori je kmalu padlo zelo logično vprašanje: "Kaj misliš, kdo od nas bi bil primeren kandidat za psihoterapijo?"

Ogromno težav, ki jih imamo ljudje sami s sabo in z drugimi, izvira iz preproste resnice. Nočemo zares začutit, prisluhnit in videt sebe. In niti človeka, ki sedi zraven nas. Ali gozda po katerem hodimo, hriba v daljavi, kamna iz morja, jutranjo šalčko kave. Ali čaja.

Sledimo dogajanju zunaj nas.

Obremenjeni smo s kupi domnev o ljudeh in svetu.

Domnevamo, da vemo, kaj mislijo in čutijo, nekritično verjamemo, kaj nam o svetu pripovedujejo drugi.

Premalo ali nič ne preverjamo realnosti.

Izgubljamo se v svoji preteklosti in prihodnosti.

Fokus je bolj ali manj zunaj, zunaj našega prostora in našega časa (edini čas, ki obstaja, je v resnici sedanji).

In čeprav v resnici ni potrebe za to. Davno so namreč mimo časi, ko je bilo naše preživetje odvisno od zaščite pred divjimi zvermi. Takrat smo morali biti oprezni in preveč pozorni na okolje. In tisto, kar je bila včasih nonina obsedenost s tem, kaj bo rekel župnik, in kasneje mamin ja kaj bodo pa sosedje rekli?!?, je danes naš avtomatiziran program. Teče skozi nas in mi se ga največkrat sploh ne zavedamo. Še vedno se sprašujemo, tako kot nona in mama, kaj bodo drugi rekli ter v svet projiciramo večinoma strah in kritiko. Potem se slabo počutimo, nesrečni smo in predvsem popolnoma neustvarjalni.

Ker ko je fokus zunaj, je nemogoče biti ustvarjalen in življenje je zato močno dolgočasno.

Ljudje plujemo skozi poplave informacij, ki nam jih nudijo socialna omrežja in mediji. Seznanjeni smo s tisoče zornih kotov drugih ljudi in sistemov: od vrstniških do verskih, korporacijskih in znanstvenih. Opremljajo nas s podatki, od malih nog, ne naučijo pa nas slediti svojim občutkom in misliti svoje misli.

Zares misliti in zares čutiti.

Najbolj zoprno je, da smo naučeni iluzije, da obstaja pravilen odgovor. Da obstajata prav in narobe. In da smo za pravilno nagrajeni - petka (5) naša. In ko ni pravilno, smo kaznovani - z nižjimi ocenami (4, 3, 2, 1). Pri tem je mimo to, da nikogar zares ne zanima, zakaj je naš odgovor drugačen in kakšen smisel zares ima. Le ocenjujejo nas.

Od majhnega.

In te številke, kakršne koli že, vedno vplivajo na naš občutek sebe. So simbol primerjanja. In tudi konkretno omogočajo primerjanje. Primerjanje pa ubija.

In v njem ni popolnoma nič smiselnega.

Primerjanje je najmanj nekoristno, v najslabšem primeru je strupeno. Lahko je dokaz neznanja, pomanjkanja sočutja in pomanjkanja zavedanja, da smo zares izivirni in ni potrebno, da tekmujemo med sabo.

Predvsem pa je primerjanje odlično gojišče sramu, enega najbolj mučnih in groznih občutkov.

Nasvet?

Opustite ga. In ne se jeziti nase, če ste to do sedaj počeli... like ... big time. Ali small one. Šteje sprememba - danes. Preteklosti namreč ni več.

In ja, mogoče v svoje življenje ali življenje družine, vpeljite pravilo:

Primerjanje? Pri nas prepovedano!

Primerjanje je strupeno, saj v resnici vedno izpodbija realnost tistega, ki je primerjan. In vsebuje kritiko. In kritika ni in niti nikoli ne bo - koristna. Namen kritike - še tako lepe in ovite v zlat seksi celofan - je vedno prizadeti in zmanjšati vrednost.

Če bi želeli res dobro, bi pomagali iskati kreativne rešitve in dobre variante. Kritika pa nima tega namena. Osredotoči se na to, kaj manjka. Kaj mi manjka, da bi bila kot...

  • sošolka,

  • očetove sanje o tem, kdo naj bi postala,

  • moževe fantazije,

  • kolektivni ideal, ki mi ga mimogrede vsiljujejo od vsepovsod.

Kritika in primerjanje ignorirata našo preprostno človeško enkratnost.

Sta nehumani.

In ker smo ljudje v resnici izvirni - absolutni originali - je primerjanje in iskanje referenčnih točk v okolju v osnovi tudi napačna strategija. Žal. Tako pri odnosu do sebe, pri vzgoji otrok ali ... ja, kjerkoli.

Namesto primerjanja - torej usmerjanja navzven - bi se morali učiti, kar nas običajno niso. Kako dostopati do svoje notranje avtoritete? Kaj to sploh je, notranja avtoriteta? Kako se naučimo zaupati svojim občutkom, misliti svoje misli in delati stvari na naš način? Je to sploh možno?

Torej, da se vrnemo na začetek ... pred časom je, na najboljši žurki ever, padlo zelo dobro vprašanje: