top of page

Partnerska terapija: da ali ne?

Zrela partnerska ljubezen zahteva zrelosti dveh. Za veliko nas je to, kako se znajdemo v intimnosti in kakšne povezave gradimo s svojim partnerjem, ena najbolj pomembnih tem v življenju. Veliko nas je, ki si - navzlic napornim epizodam v nadaljevanki "Življenje v dvoje" - ne predstavljamo, da bi živeli sami in se za to, da bi skupaj prišli ali pa skupaj ostali, precej potrudimo. O odnosu razmišljamo, pripravljeni smo se pogovarjati, biti iskreni, hkrati sočutni, razumevajoči in do sebe in do našega partnerja. Izkušnja kaže, da veliko, če ne kar skoraj vse, v partenrstvu zavisi od naše pripravljenosti na smiselno komunikacijo in hkrati globine notranjega stika, ki ga imamo sami s sabo, ki hkrati določa odprtost za pristen čustven stika z Drugimi.


Povedano preprosto, gledano na dolgi rok, partnerstva najverjetneje ne moremo imeti boljšega, kot imamo dober odnos s sabo in z ljudmi in svetom na splošno. Znotraj vsega tega so v osnovi prisotne iste naše poteze, predvsem sposobnost občutenja sebe, prepoznavanje svojih čustev in kako o njih razmišljamo in govorimo, sposobnost sočutja do drugih in sposobnost, da o sebi in drugih aktivno razmišljamo.


Ljudje imamo dober odnos s sabo, kadar se počutimo v svoji koži relativno udobno, smo ok s svojim telesom in ga ne mučimo, se relativno sprejemamo v svojih lastnostih, smo nevtralni do svojih "slabosti", smo večino časa zaupljivi do sveta in ljudi, naši stiki so dobrodejni, znamo poskrbeti za svoje osnovne potrebe, želje, vizije ter znamo prisluhniti drugim ljudjem ter sodelovati z njimi, ko je potrebno, brez da bi ob tem povsem izgubili sebe (in se ne znali več najti nazaj:).


Ključne besede pri oblikovanju odnosa do sebe in drugih so zavest in zavedanje, ter empatija in sočutje. Kako dobro poznam svojo staro zgodbo in s tem nezavedne vzorce, v katerih sem bila vzgojen_a? Kako predelane imam in kako se znam od njih disancirati, da mi ne maličijo realnosti tukaj in sedaj? Kako dobro znam oceniti, kaj je zame dobro in varno v odnosu? Koliko volje imam, in pripravljenosti, da se potem v varnem odnosu potrudim, da spoznam in začutim Tebe, takega_o ko si, zunaj mojih pričakovanj, razvajenosti, otročje zahtevnosti... in:

  • namesto obtoževanja uporabljam razumevanje,

  • namesto manipulacije iskrenost o mojih čustvih (predvsem strahovih),

  • namesto moledovanja uporabljam dostojanstvo,

  • zahteve spreminjam v spoštovanje,

  • poizkuse spreminjanja drugega, da ustreza mojim pričakovanjem, v radikalno ljubezen.

Kaj potrebujemo za odprte in ljubeče odnose

Energijsko gledano je tako, da za odprte in ljubeče odnose potrebujemo energijsko pretočen notranji prostor:

  • aktiviran maternični prostor (ženske) oz. odprt trebušni prostor (hara pri moških),

  • odzivno srce in

  • odprt um.


Energijsko potrebujemo biti pretočni skozi vse te tri osnovne nivoje sebe, hkrati pa ima vsak ta energijski nivo svoje psihološke komponente. Odprta maternica in trebuh predstavljata našo intimno povezani s svojimi željami, potrebami in impulzi. Z odprtim srcem se lahko povezujemo z ljudmi in vsem živim okoli sebe. Ko je naš um pretočen, smo povezani z višjo resnico, vidno in nevidno realnostjo ter se zavedamo prisotnosti nečesa, kar je več, kot smo mi sami.


Dejstvo je, da živimo v globoko ranjeni družbi, ki je konkretno odtujena od pristnega in naravnega v vseh oblikah in izvedbah. Zato je redko kdo od nas zrastel v tej idealni notranji poravnanosti, čeprav bi teoretično seveda lahko. Za večino od nas tako velja, da se moramo za to našo psihološko prisotnost in energijsko pretočnost potruditi, jo vzpostaviti ali, bolj fer povedano, jo vzpostavljati zavestno. Naša notranja povezanost, ki vpliva na našo povezanost navzen, je namreč neskončen proces učenja o sebi, drugih in svetu, in, podobno kot partnerski odnos, se dejansko neprestano poraja, odvija in teče, gradi.

Odnos s sabo in odnos z drugim je konec koncev vedno nekaj živega, dogajajočega se. Odnos je kot Življenje, ker je Življenje. Iz odnosov Življenje nastaja in se poraja, se hkrati nikoli ne ustavlja ali teče nazaj...

Faze ljubezni? Tri faze ljubezni!


Donna Eden in David Feinstein v knjigi The Energies of Love (Piatkus, 2015) opisujeta, kako v naših možganih obstajajo epigenetske strukture, ki peljejo naše ljubezenske odnose skozi faze strasti in romantične ljubezni v fazo razočaranja in soočanja s sencami do faze trajne in globoke ljubezni. Cel sistem nevronskih poti, hormonov in nevrotransmiterjev se namreč koordinira na način, da v določenih obdobjih partnerstva prihajajo do izraza določene stopnje ljubezni. Gre za naravo v nas in ta narava deluje v nas.


I. faza: Magija začetka

Partnerje si v štartu izbiramo na podlagi nezavednih vzorcev, ki smo jih prinesli iz svojih primarnih družin. Manj kot se zavedamo sebe, bolj so naše izbire avtomatične in nezavedne in bolj smo nagnjeni k zaljubljanju in odljubljanju, in bolj skačemo iz očaranosti v očaranost in se ne nehamo zaljubljati in odljubljati.


Prva stopnja v odnosu se vrti okoli zaljubljenosti in magije začetka odnosa. V tej magiji in očaranosti je vse izjemno, lahkotno, dosegljivo. Hodimo deset centimetrov nad zemljo, glava je visoko v oblakih, vse je možno in zdi se, da nimamo mej, še manj pa življenje in naša ljubezen. To je čas fascinacije, čas nevidnih obljub o končno uresničenih skritih hrepenenjih. Lebdimo v stanju transa in očaranosti; smo odzemljeni, plavamo v fantaziji, naš um je odprt in razširjen, naše srce skoraj preobremenjeno z neskončnim tokom energije in telo nabito s hormoni, poželenjem in strastjo.


Hecna resnica je, da bolj kot smo osebnostno zreli in zavestni sebe - prizemljeni in realni, manj smo dejansko sposobni se odbito zaljubljati. Bolj kot vemo, kdo smo, bolj kot se zavedamo sebe, svojih senc in potencialov, bolj kot znamo govoriti o sebi in razmišljati o sebi, manj vsebin imamo namreč na razpolago za projekcije in manj je naša psiha sposobna intenzivne projekcije, ki se mora zgoditi za zaljubljenost.


Zaljubljenost je, tehnično gledano, stanje norosti. Je odklop od realnosti, idealiziran in v tej družbi iskanja odklopov zaželjen odklop, iskan kot odrešitev, čaščen kot maksimum življenja. V bistvu pa je le fascinacija, ki je resnična zgolj v toliko, kot je resnična možnost globljega in dejanskega ujemanja med bodočima partnerjema. V zaljubljenosti dejansko ne vemo in ne moremo vedeti ali med nami dejansko obstaja dobra popolnjenost, dobro ujemanje in dobra privlačnost, ali pa vse temelji na projekciji naših nezavednih vsebin in torej dobesedno na iskanju "manjkajočega koščka", s katerim bi dopolnili in uravnovesili naša nezavedna hrepenjenja iz odnosa s starši in pozdravili naše psihološke rane.

II. faza: Bolečina odraščanja? In "sex issues"...

Druga faza sledi prvi, seveda. In to res vedno. Je najbolj rizična od vseh, najbolj odločujoča, najbolj zahtevna. Druga faza je preizkušnja odnosa, je spust v globino, je spust v resnico - nas samih, partnerja in potenciala našega odnosa. Lahko traja dolgo časa, več let, tudi deset in več. Vrti se vedno okoli razočaranja. Vse, kar je bilo prej možno, postane nemogoče in barve se izgubijo in svet postane postane temnejši. Bolj kot smo bili v prvi fazi zliti in odbiti in povezani, večji je padec iz te enosti in povezanosti in bolj pristanek boli. Narava nas s tem primora, da zavestno opravimo z vsem, kar v odnosu ni resničnega, hkrati pa - če se na ta klic odzovemo in delamo naprej - mi postajamo bolj resnični in se razvijamo globlje, kot človeška bitja, sposobna zavedanja in zavestnih odzivov, tudi v ljubezni.

V fazi dva pridejo do izraza naša najbolj obupna vedenja, poteze in navade; drug pri drugem začnemo prepoznavati stvari, ki jih preprosto "ne prenašamo". Še vedno se mogoče spominjamo nedolžnosti in povezanosti iz prve stopnje odnosa, zato bi na določen način naredili vse, da bi jo dobili nazaj, hkrati pa smo izgubljeni v novih ritmih in novih zvokih odnosa. Nič ni tako, kot smo pričakovali in jasno je, da za taka jajca nismo podpisali. Velikokrat smo jezi, razočarani, nemočni, celo obupani na sabo, partnerjem in bednim odnosom, ki je nastal.


Če smo znotraj te faze vzajemno motivirani in rinemo naprej, in če obstaja dobra osnovan povezanost med nami preko osnovnih vrednot in osebnostne sorodnosti, bomo uspešni in prešli bomo na stopnjo globoke, trajajoče ljubezni. Če pa se v tej fazi odločimo, da nima smisla vztrajati, da smo v "nepremostljivih razlikah", potem bomo odnehali in odnos bomo zapustili.


Ta faza je izziv, ker se odprejo naše rane in otroška pričakovanja... vse, kar hranimo v naši "senci", "za ekranom". Če se je zdelo, da je partner v fazi I. "potegnil iz nas" najboljše, je sedaj očitno, da "potegne iz nas najslabše". Jasno je seveda, da nihče "ne potegne" iz nas ničesar, smo pa zagotovo te vsebine stimulirajo v našem nezavednem in začnemo dogajati. Ker je narava odnosov taka, da nihče, niti naš partner ne more in ne sme prevzemati naše sence, naših ran, ranljivosti, neizpolnjenih otroških hrepenenj etc., prej ali slej pride do konfliktov in tudi zamere do njega; začne se merjene moči.


Velikokrat se konflikti začnejo vrteti okoli spolnosti. Iz prakse vemo, da ko partnerji enkrat vzpostavijo globlje nivoje komunikacije in postanejo čustveno prisotni, odzivni in sodelujejo drug z drugim - kar pomeni, da morajo biti čustveni prisotni, odzivni in sodelujoči tudi navznoter do sebe, problemi s seksom velikokrat čudežno izginejo in stvari "v spalnici" se z veliko verjetnostjo uredijo. "Sex issues" so tipično vedno najprej problemi komunikacije in sposobnosti čustvene bližine med partnerjema. Po domače povedano - če ni iskrenosti, ljubeče prisotnosti, odzivnosti in sočutja, ki so v bistvu izziv te druge fase, potem lahko pozabite na tantrične prakse in "50 odtenkov sive", ker bo seks zgolj sredstvo za čustveno manipulacijo ali pa odraz "50 odtenkov" odvisnostnih potez (in s tem globljih travm) pri enem, drugem ali obeh.