• Tina Božič

Kako prepoznam dober odnos [2.del]

Vsako junaško potovanje ima vedno velike preizkušnje. In potovanje k dobrim odnosom je junaško potovanje. Od nas zahteva zelo veliko. Veliko nam lahko da, veliko nam lahko vzame. V resnici je pasti na tej poti več, pošasti in pasti.

Vendar je ena posebej pomembna, to pa zato, ker je osnovna. Basic. Če ne gremo čez to, niti ne pridemo do ostalih.

Več kot 95% našega notranjega sveta je povsem nezavednega. Naše reakcije so plod milijonov in milijonov interakcij, v katerih smo se oblikovali znotraj odnosov s starši, širšo družino in vrstniki ter svetom kot celoto...

Vsi vemo. Rodimo se povsem povsem nebogljeni.

Telo novorojenčka je edinstvena kombinacija enega do pet bilijonov (milijon milijonov) celic, ki v devetih mesecih nastanejo iz dveh samih, samcatih celic. Smo čudež narave, popolnoma odvisen od skrbi drugih ljudi.

In od samega začetka se naša enkratnost prepleta z odvisnostjo od drugih. Od telesne enkratnosti se skozi neskončno število stikov z ljudmi v okolju oblikuje naš notranji svet in tudi v tem smo povsem enkratni. Hkrati pa še vedno povsem odvisni od drugih ljudi - če se tega zavedamo ali ne.

To, kako doživljamo sebe, druge in svet kot celoto temeljno zavisi od tega, kako so z nami ravnali drugi. Ravnanja mame in očeta in drugih pomembnih ljudi postanejo skozi milijone in bilijone interakcij naša ravnanja - niso čisti posnetki njihovih, so pa z njimi zelo povezana. Isto velja za darove, kvalitete, rane in omejitve.

Tudi če verjamemo v spiritualni razvoj duše, ki govori o tem, da je duša naša večna esenca, ki presega to življenje in se skozi številne inkarnacije uteleša samo zato, da se uči o ljubezni - še vedno ostaja dejstvo, da smo ljudje v prvi vrsti in v prvi fazi predvsem ogledalo okolja, v katerem smo odraščali. Tudi naš spiritualni razvoj se v resnici vedno zares začne v tem življenju - in zgodbe iz tega življenja nikakor ne moremo zaobiti.

In v tem življenju so naše reakcije zelo naučene in mi smo ... natrenirane živalice. Prav vsi, brez izjeme.

Poznate zgodbo o bolhi? Tudi to mi je povedal Lynch.

So bile tri bolhe. So zašle v kozarec od kumaric, prazen. Začele so skakati, da bi si odskočile pot v svobodo. Po ne vemo katerem naključju je nekdo, ne vemo kdo, ta kozarec lepo … zaprl. In so skakale bolhe. To je v njihovi naravi, bolhe pač skačejo. Lahko bi bile v pasji dlaki ali v kozarcu od kumaric, one so skakale.

In po novem, zaradi pokrova, so se vsakič znova nabile v ta pokrov.

Potem je, ne vemo kdo in ne vemo točno kdaj (in niti ni zares pomembno) ... odvil pokrov kozarca. Zunaj je bil lep sončen dan, kar je za bolhe načeloma precej nepomembno. Bolhe so skakle. To je v njihovi naravi. Še vedno so skakale, da bi si odskočile pot v svobodo.

Kozarec je bil odprt in od takrat naprej je bil vseskozi odprt. Bolhe so skakale … in nobena nikoli ni skočila izven kozarca.

Nikoli. Never. Ever.

Skakale so točno do tam, kjer je bil prej pokrov... dokler niso vse tri umrle.

:(

Zakaj? So bile neumne?

Ne. Preprosto - navajene.

Navajene. Njihov sistem ni prepoznal nove možnosti, ko je prišla – bile so navajene.

Vsi mi imamo te bolhe v sebi. Ali ujete, žalostne tigre. Udomačene volkulje. Deprimirane in otopele grizlije. V odnosih je to del naše pasti.

Kot smo napisali v prejšnjem postu - dobri odnosi so enostavno dobri. Ob stiku z nekom, ki je dober za nas, učenje poteka skozi spoštovanje, razumevanje in sprejemanje. Ni pomembnega prostora za bolečino, trpljenje, strah in laž. Ko do tega pride, se lahko pogovorimo – ker se želimo pogovoriti, na obeh straneh. Tudi če se stik za nekaj časa prekine in se iz odnosa umaknemo, je vsakič znova na obeh straneh pripravljenost, da se zakrpajo luknje v mostovih med nami. V dobrih odnosih smo resnični.

Past pri vsem tem je, da če smo dolga leta rastli v neprijetnem, obstaja verjetnost, da ne bomo dobro prepoznavali za nas dobrega. Dobrih ljudi. Dobrih priložnosti. Dobrih okolij. Tudi če bodo, se bomo nabijali v navidezen pokrov kozarca od kumaric in ne bomo skočili iz škatle.

“Neprijetno” je naš baseline, avtomatski in nezavedni standard.

Navajeni smo na malo spodbude, nič prijaznih besed, grde besede, hlad, distanco ali vsiljivo bližino, malo ali premalo ali nič občutka, da smo spoštovani, sprejeti, slišani, videni in … predvsem je verjetno vedno nekaj narobe. Nismo ok taki kot smo, ampak bi morali biti … pač, "drugačni".

In to se vedno čuti neprijetno.

Zato je naš prevladujoč občutek v življenju na splošno ta, da smo mi neprijetni … ali pa so drugi neprijetni … in je vse skupaj neprijetno.

Naš kompas ne deluje dobro in vedno iščemo tisto, kar poznamo.

Jug je potem tam, kjer je rekla mama, in ne nujno tam, kjer res je. In če se z očetom pri tem za povrh še nista strinjala, potem je konfuzija v nas popolna. Jug je tam, kjer je rekla mama, in potem je jug tudi tam, kjer je rekel oče. Najverjetneje ... pa je povsem drugje.

Vse to teče dokler smo pretežno nezavedni. Dokler se ne zavedamo vzorcev, iz katerih smo zrastli.

Kar smo se naučili in ne deluje več v naše dobro, se moramo odnaučiti.

Za nekatere ljudi je dovolj pogovor o tem. Dvakrat preberejo in lahko spremenijo stvari. Za veliko večino ljudi, ki se resno "ciklajo" v odnosih, pa je potrebno konkretno učenje novega načina odnosov. In to delamo v kakršni koli obliki psihoterapije, ki ima za osnovo delo s pomočjo zdravilnega odnosa med nami in psihoterapevtom.

Videti in slišati in zaznavati dobro pri sebi in drugih in svetu ... se potrebujemo na novo naučiti. Na neki točki - lahko je to tudi vstop v psihoterapijo - lahko začnemo filtrirati in destilirati svojo preteklost. Si uredimo notranje omare, pospravimo stvari za nazaj, stare obleke damo stran, preluftamo, suhe rože zakurimo in slike ljubimcev, ki so nam strli srce, tudi. Vključno s cd-jko, ki smo jo dobili za rojstni dan. Jo razčetverimo.

Ločimo zrno od plev, uporabno od nekoristnega in dobro od slabega – pri sebi in v odnosih.

S tem dojamemo, da smo mi tisti, ki neprestano režiramo svoj film. Neprestano se odzivamo in filtriramo to, kar se dogaja. In isto velja za priložnosti in nove možnosti - vedno gredo skozi filter preteklih izkušenj. In edini način, da spremenimo smer, je naše

zavedanje.

Da dojamemo, kako kondicionirani smo, kako navajeni smo – in da je ta navajenost naša največja past v odnosu do sebe in drugih.

Vsi imamo ta princip, čisto vsi – se pa med seboj razlikujemo v tem, kaj s tem naredimo.

Najpomembnejši praktični pokazatelj tega, da smo zagotovo ujeti v nezavedne vzorce v odnosu je ta, da ne znamo poslušati.

Zares poslušati.

Poslušanje je namreč ključna kvaliteta dobrega odnosa.

Kot pravi Lynch, ljudje na splošno čisto preveč govorimo. In, posledično, povsem premalo poslušamo.

Poslušanje ne pomeni biti tiho in si skrivoma vrteti svoj film v glavi. Razmišljati o fuzbalu, seksu, zadnji novici na FB-ju, kaj bom skuhala zvečer, vseh opravkih, ki jih še imam danes.

Pomeni si vzeti čas in slišati, kaj nam človek resnično želi povedati.

Poslušati pomeni poslušati z ušesi, očmi, intuicijo.

Poslušati pomeni slišati s kožo.

In brez sposobnosti poslušanja, globokega in iskrenega in mirnega poslušanja, po mojih izkušnjah v resnici nimamo pomembnih šans za dober odnos.

In česar ne znamo, se lahko vedno naučimo. Potrebujemo voljo in iskreno pripravljenost. Potem iščemo in hkrati čakamo. In zaupamo, da se učitelj pojavi, ko je učenec pripravljen.

Koristno!

Štiri ključna vprašanja, s katerimi dobite odgovor na vprašanje ali je določen odnos za vas v resnici dober odnos:

  1. Se v tem odnosu izražam jasno: govorim mojo resnico?

  2. Sem sposobna na najin odnos pogledati iz njegove perspektive?

  3. Mu zaupam?

  4. Sem ga sposobna poslušati in zares slišati, kaj mi pripoveduje?

** Tina Božič je psihodinamska psihoterapevtka z več kot desetimi leti delovnih izkušenj. Klasično psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom s spiritualnim svetom.

Kategorije
Priporočava
Najnovejše objave
Prijava na e-novice

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka