V kateri fazi partnerstva sva?

 

Resnična ljubezen zahteva določeno stopnjo zrelosti. Ta je odvisna predvsem od globine stika, ki ga ima človek s sabo in drugimi. Ključni besedi sta zavest in zavedanje. Kako dobro čutim in poznam svojo staro zgodbo – nezavedne vzorce, v katerih sem bila vzgojena? Kakšna je moja volja in notranja moč, da stare, naučene in nekoristne vzorce spreminjam? Kako sem pripravljena, da se potrudim, da čimbolj začutim Tebe - takega ko si, zunaj mojih pričakovanj, razvajenosti, otročje zahtevnosti? 

 

Kaj potrebujemo za odprte in ljubeče odnose

 

Milijone različnih ljudi, milijone različnih odnosov. V psihoterapiji vemo, da si partnerje izbiramo na podlagi nezavednih vzorcev, ki smo jih prinesli iz svojih primarnih družin. Če pogledamo na odnose še bolj celostno, smo v njih tudi v spiritualnem smislu, zato so dogovori med nami lahko tudi veliko globlji in širši kot se to zdi na prvi pogled.

 

Za odprte, ljubeče odnose vedno potrebujemo čutečo maternico (ženske) oz. trebuh (hara pri moških), odprto srce in odprt um. Odprta maternica in trebuh predstavljata našo intimno povezani s svojimi željami, potrebami in impulzi. Z odprtim srcem se lahko povezujemo z ljudmi in vsem živim okoli sebe. Ko je naš um pretočen, smo povezani z višjo resnico, vidno in nevidno realnostjo ter se zavedamo prisotnosti nečesa, kar je več, kot smo mi sami. 

 

Vse to se praktično nikoli ne zgodi avtomatično.

 

In v resnici se niti ne zgodi: je proces in odnos dejansko neprestano nastaja, se odvija in teče.

 

Odnos je nekaj nadvse živega, dinamičnega, dogajajočega se.

 

Odnos je Življenje. 

 

Magija začetka

 

Donna Eden in David Feinstein v knjigi The Energies of Love (Piatkus, 2015) opisujeta, kako v naših možganih obstajajo strukture, ki peljejo ljubezenske odnose skozi faze strasti in romantične ljubezni v fazo razočaranja in soočanja s sencami do faze trajne in globoke ljubezni.

 

Cel sistem nevronskih poti, hormonov in nevrotransmiterjev se namreč koordinira na način, da v določenih obdobjih partnerstva prihajajo do izraza določene stopnje ljubezni.

 

Gre za naravo v nas.

 

Prva stopnja se vrti okoli zaljubljenosti in magije začetka odnosa – vse je izjemno, lahko in dosegljivo. Hodimo deset centimetrov nad zemljo in glava je visoko v oblakih. Vse je možno in zdi se, da ljubezen nima mej.

 

 

Bolečine odraščanja

 

Druga faza sledi prvi – in to vedno. Je najbolj rizična od vseh, hkrati pa je najbolj odločujoča. Vrti se okoli razočaranja. Vse, kar je bilo prej rožnato, postane temno. Bolj kot smo bili v prvi fazi zliti in povezani, večji je padec iz te enosti in povezanosti. Narava nas s tem prisili, da opravimo z vsem, kar v odnosu ni resničnega, postanemo mi bolj resnični in se razvijamo globlje, kot človeška bitja, sposobna zavedanja in zavestnih odzivov, tudi v ljubezni.

 

Do izraza pridejo naša najbolj obupna vedenja; drug pri drugem začnemo prepoznavati stvari, ki jih ne prenašamo.

 

Še vedno se spominjamo nedolžnosti in povezanosti iz prve stopnje odnosa, zato bi na določen način naredili vse, da bi jo dobili nazaj. Če smo pri tem vzajemno motivirani in uspešni, preidemo na stopnjo globoke, trajajoče ljubezni. Če pa se v tej fazi odločimo, da nima smisla, potem odnehamo in odnos zapustimo.

 

 

Alkimija Ljubezni 

 

V tretji fazi odnosa, v fazi globoke in trajajoče ljubezni, zgradimo odnos, v katerem postane 1+1 najprej 3, in nato 11. 

 

V tej fazi začnemo presegati omejenosti drug drugega in ustvarimo nekaj povsem novega. Zapuščamo stare zgodbe, zapuščamo otroštvo, zapuščamo rane, bolečine, boleča hrepenenja in bizarne fantazije. Odpiramo se realnosti, odpiramo se tukaj in sedaj, vstopamo v samo telo in dušo Ljubezni.

 

Ustvarimo bitje odnosa, ki presega individualnost naju obeh, ki ustvarja več kot smo si kdajkoli mislili, da je možno, da lahko damo in dobimo. V tej fazi vedno bolj vešče toleriramo in dobre in manj prijetne plati drug pri drugem. Tak odnos je realističen. Zgrajen je na skupnih izkušnjah, preverjeni iskrenosti, utemeljenem zaupanju, skupnih vrednotah, sprejemanju in trdo pridobljeni veščini kako negovati odnos – skupaj.

 

 

Vrhunski odnos od nas vedno terja resnico

 

Narava razvoja partnerskega odnosa je taka, da nas prisli, da postanemo resnični. Ko prehajamo iz zaljubljenosti v resen in poglobljen odnos, se razpadanje magije zgodi spontano; podobno, kot pride čas, da otroku izpadejo mlečni zobje. Ne zgodi pa se spontano, da vstopimo v območje Alkimije Ljubezni. Karta, ki pelje v to cono, je Resnica. Ljubezenski odnosi so za ogromno nas najmočnejši medij za notranjo rast in transformacijo; v nobenem drugem kontekstu se ljudje tako zelo ne odzivamo na klice življenja po rasti, pa čeprav so ti klici včasih zelo grobi in neprijetni. 

 

Razumeti pa moramo, da če je naša globoka želja, da imamo dober, iskren, poglobljen partenrski odnos, potem potrebujemo tudi partnerja, ki se tega zaveda in mu je to enako pomembno. Drugače žal ne gre. Narave ne moremo prelisičiti ter  preiti v globoko in trajno ljubezen brez vzajemnega sodelovanja obeh partnerjev. 

 

Če te voljnosti ni na obeh straneh, potem se za vedno lahko ulovimo v drugi fazi odnosa, v Bolečinah odraščanja, ter se ad infinitum ciklamo in ciklamo v "igrah", si prizadejamo bolečine ter se lovimo v prepričanju, da nimamo izhodov. 

 

V takih obdobjih ljudje tudi največkrat poiščemo pomoč. 

 

 

Značilnosti ljubezenskih odnosov, ki so ogroženi

 

Ljubezenska razmerja, ki so ogrožena in pod vprašajem, imajo vsaj tri skupne značilnosti:

 

  • iskanje tega, kdo ima v odnosu prav, je utečena stalnica,

  • obtoževanje drugega je navada,

  • partnerja se energično osredotočata na to, kaj ne deluje in kaj vse je narobe

 

Taki odnosi so naporni, dramatični, mučni, zoprni, odvečni. Kar naj bi bila zgolj faza v razvoju partnerstva, lahko za marsikoga postane več let trajajoča mučna realnost. Nekateri ljudje so na tak način skupaj do konca svojih dni. 

 

:(

 

Bivanje v takih razmerjih, kjer obsedeno iščemo "kaj je prav in kaj narobe, kdo ima prav in kdo ne", bolj kot na odnos spominja na sodne procese. Resnica je, da "prav in narobe" nimata dosti iskati v medčloveških odnosih, razen ko trčimo na nedotakljivost življenja in človeškega dostojanstva. "Prav in narobe" uporabljamo izjemoma, ko se gibljemo po robu sprejemljivega in je možnost vzpostavljanja bližine že tako majhna ali nezaželjena, da rajši odidemo kot da bi se še vpletali v odnos.

 

 

Kako mukotrpno situacijo reševati

 

Kadar se močno in mukotrpno zapletemo v “naporno” drugo fazo odnosa, je po mojih najbolj smiselno, da se vsak od partnerjev loti razreševanja svojih globljih ozadij, ki jih nosi v partnerski odnos.

 

Vzporedno s tem seveda lahko delamo tudi na odnosu, vendar je zgolj delo na partnerskem odnosu velikokrat na dolgi rok premalo učinkovito. Otroške in neozaveščene potrebe in primankljaji vsakega od partnerjev so lahko tako pomembni, da ne omogočajo sodelovanja in dogovarjanja, niti s psihoterapevtom, ter sproti minirajo vse, kar bi lahko bilo konstruktivno. 

 

Lahko bi rekli, da v takih kompleksnih, bolečih primerih, kjer se dogajajo tudi nasilje, varanja, manipulacije itd., odnos v resnici vodita majhna otroka, fantek in deklica. Ta dva majhna otroka se nahajata ujeta v odraslih telesih in kričita, tulita ali pa sta povsem otopela, in v nobenem primeru se z njima ni možno pogovarjati razsodno.

 

Nemirnega otroka je najprej treba pomiriti, čustveno nahraniti, mu vse razložiti in mu vrniti občutek varnosti in povezanosti. Če mu je tega skozi življenje zelo manjkalo, je to proces učenja. To počnemo v psihoterapiji, in za to potrebujemo dovolj časa in prostora. Tak prikrajšan otrok dejansko potrebuje individualno pozornost, in tega se ne da omogočiti drugače kot s strpnim in učinkovitim individualnim delom.

 

Pravilo je, da bolj kot smo nezavedni, bolj smo res prepričani, da je drug res kriv za naše težave – in da je mera polna, ta drugi v tem, spet povsem nezavedno, celo sodeluje (projektivna identifikacija). In več kot je takih manevrov, bolj imamo opravka z ranjenimi deli, ki kličejo po individualni pozornosti, tudi v psihoterapiji. 

 

Če smo bili ranjeni v preteklosti oz. nam manjka izkušenj, kako izgleda naraven in ljubeč partnerski odnos, potem so naši intimni odnosi po definiciji naporni in zakomplicirani - ali pa jih preprosto ni.

 

In razreševanje vseh teh ozadij potrebuje svoj čas. In zares nihče od nas ne more uiti samemu sebi. Obstajajo ljudje, pari, ki bi naredili vse, da bi se izognili pogledu vase in bi vse delali “skupaj”, vendar to pogosto ne gre. In obstajajo pari, ki nočejo nič reševati skupaj - in tudi to ne gre. 

 

Kakorkoli obrnemo - dobro partnerstvo sta dva avtonomna posameznika, in avtonomnosti, ki je nimamo - je pač ni! Lahko pa jo izgradimo. To pa je oseben, intimen proces rasti, pri katerem partner realno nima veliko pomembnega opraviti.

 

Tisto, kar nas preganja, so sence iz preteklosti, partner pa je del naše sedanjosti in prihodnosti. 

 

Najprej se moramo pomiriti s svojo preteklostjo, s svojimi osebnimi zmaji, doseči svoje globine, poiskati svoj zaklad ... in s tem lahko hodimo v odnos na zrelejši način.  

 

Moja izkušnja je, da odločitev za delo na sebi vedno razbremeni konflikten partnerski odnos določene teže - pod pogojem, da se za delo odločita oba, bodisi skupaj, bodi vsak posebej in po potrebi vzporedno tudi skupaj. S tem lahko res presežemo neskončno “ciklanje” v začaranem krogu. Dober odnos je vedno rast naprej. Je odprt sistem - spirala, in ne zaprt sistem - krog. In ključno zdravilo je vedno zavedanje. Zavedanje je svetloba, ljubezen in edino zdravilo za naše čustvene bolečine.


Ključ do dobrih odnosov je, da nehamo lagati in se sprenevedati. Da postane naše vedenje in besede usklajene s tem, kar res mislimo, čutimo in zaznavamo. S tem, kdo zares smo. Zato je smiselno, da najprej poznamo sebe in spoznamo, kdo zares smo. 

 

Ko si upamo biti v odnosu – s komer koli - pristni, iskreni in naravni, bo namreč precej hitro jasno, kaj se zares dogaja ter kako bo možno odnos peljati naprej.

 

Resnica in iskrenost sta vzvod, ki vedno premakne najbolj težke in zataknjene situacije v medčloveških odnosih. 

 

 

 

Koristno!

 

V uspešnih odnosih obstaja:

  • skupna namera, da v odnosu podpiramo dobro počutje in rast drug drugega,

  • spoštovanje, upoštevanje in hvaležnost sta stvar vsakdanjika, pozitivna navada!,

  • fokus je na tem, kar deluje in deluje dobro.

 

Ljubezen med dvema je v resnici globoka osebna odločitev, ki temelji na iskrenih občutkih naklonjenosti in spoštovanja. V dobrem odnosu jo povsem zavestno sprejemata oba partnerja. Ljubezen in zmožnost, da zgradimo ljubeč odnos je vedno najprej v nas. Mi smo tisti, ki v odnosu dajemo in sprejemamo; če tega ne znamo, ko tega nočemo - nimamo odnosa, kot si ga želimo. Če želite en sam nasvet, kako rešiti najbolj težke partnerske situacije? Resnica in iskrenost. Resnica in iskrenost sta vzvod, ki vedno premakne najbolj težke in zataknjene situacije v medčloveških odnosih. 

 

 

** Tina Božič je individualna in skupinska psihoterapevtka, psihologinja, živi in dela v Novi Gorici. Mama dveh deklic. Tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Dela individualno ter vodi delavnice, vse in vedno na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase (in zdrave ljubezni do drugih). Če želiš biti o njih obveščena, se prijavi na najine e-novice tukaj ali spodaj z obrazcem in nič ti ne bo ušlo:) 

 

 

 

 

Please reload

Prijava na e-novice
Kategorije
Please reload

Priporočava

Stres, polivagalna teorija in semafor treh stanj

1/10
Please reload

Najnovejše objave
Please reload

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka