• Piše: Tina Božič

Kako prepoznam zame dobre odnose?

Dobri odnosi so hranljivi. Za obe strani. Veliko je vitaminov, mineralov, dobrih sladkorjev, vlaknin. Veliko je svežine in malo junk fooda, malo industrijsko predelane hrane, ki na policah stoji petsto let. Dobri odnosi so podpirajoči in to vedno velja za obe strani.


Kar je hrana za naše telo, so odnosi za psiho.


V dobrih odnosih se notranje širimo in postajamo vedno bolj mi, taki kot smo v resnici, polni samosvojih potencialov in kreativnosti. Taki, kot je bilo mišljeno, da postanemo; iz našega jedra, od tam, kjer smo povezani z večnostjo; iz naše duše. Ta trend vidimo in opazujemo skozi čas. Leto, dve, pet, deset, petindvajset.

Dobri odnosi delujejo kot spodbuda.


Gremo tja, kamor sicer ne bi. Od sebe damo več, kot smo si kadarkoli mislil, da lahko. Oblikujemo življenje, o katerem nismo upali niti sanjati. Ko naletimo na strahove in ovire, jih s pomočjo dobrih odnosov pretehtamo, pomirmo, preskočimo in najdemo naslednjo možnost.

Dobri odnosi niso samo katalizatorji rasti. Katalizatorji namreč vstopajo v reakcijo in iz nje potem izstopajo nespremenjeni.


V dobrem odnosu pa nihče, ki vstopi, ne izstopi nespremenjen.

Dobri odnosi so enostavno dobri.

They feel good.

V dobrem odnosu čutimo, da obstajamo v sozvočju, in ta občutek sozvočja je nekaj, kar nam prija, nam koristi, pomaga.

Naš organizem je fiziološko narejen tako, da je telesno bolj odziven na negativno kot pozitivno. Hkrati pa imajo dobra in prijetna občutja magičen učinek, da lahko nevtralizirajo negativna - temu rečemo "undoing effect". Pozitivni občutki – določena količina dobrih občutkov! - vpliva na moč imunskega sistema, niža nivo stresa, niža krvni tlak, umirja srčni utrip in nas naredi priljudne, torej take, da so ljudje potem nekako radi v naši družbi.

Da pa smo res srečni - da cvetimo – potrebujemo točno določeno razmerje med dobrimi in slabimi doživljanji v odnosu.

Vprašanje zate! Se ti običajno v dnevu zgodijo najmanj trije (3) pozitivni občutki na enega (1) neprijetnega, negativnega?

Če je tako, potem po vsej verjetnosti sodiš med 20% ljudi, ki so na splošno zadovoljni z življenjem in cvetijo.

To, da za ravnovesje potrebujemo več dobrega kot slabega – velja za vse odnose. V dobrih partnerskih razmerji je razmerje med pozitivnimi in negativnimi interakcijami še višje, v skupinah oziroma ekipah, timih, pa še višje.


Za nevtralizacijo ene same (1) negativne izkušnje v partnerskem odnosu namreč potrebujemo kar pet (5) pozitivnih izkušenj.

Torej, en sam negativen komentar, ki me globoko prizadene, potrebuje za nevtralizacijo pet pozitivnih, naknadnih izkušenj, s pomočjo katerih se mi spet uravnoteži prevladujoč občutek, da je v odnosu vse ok.

Se ti to zdi veliko?

Če živiš v dobrih odnosih, verjetno ne. Če pa živiš v neprijetnih, celo ogrožujočih odnosih, pa se lahko zdi celo nedosegljivo :(


V dobrih odnosih obstaja obilje dobrih stikov. Veliko je spodbude, prijaznih besed, topline, objemov, dotikov, občutka … spoštovanja, sprejemanja in ta občutek, da smo slišani in videni in prepoznani taki kot smo. In da lahko dajemo to tudi nazaj.

V dobrih odnosih ni vse idilično, mavrično, kristalno, sladko. Vsekakor pa pozitivno zagotovo pretehta negativno.

Ob stiku z nekom, ki je za nas dober – in mi zanj, vsakič znova za en odtenek bolj osvobodimo sebe. Kar se običajno čuti kot prijetno. Čutimo svoje svetle dele in tudi tiste bolj temne, vendar učenje poteka skozi spoštovanje, razumevanje in sprejemanje.

Ni pomembnega prostora za bolečino, trpljenje, strah in laž.

Ko do tega pride, se lahko pogovorimo – ker se želimo pogovoriti, na obeh straneh. Tudi če se stik ali pa celo odnos za nekaj časa prekine ter se iz njega umaknemo, je vsakič znova na obeh straneh pripravljenost, da se zakrpajo luknje v mostovih med nami.

Predvsem pa, v dobrih odnosih smo lahko resnični. Ni nam treba igrati. Fake it! tu ne velja, igra ni cenjena. Kar šteje, je resnica.

Preprost test ali je odnos dober zame

Praktično sito, skozi katerega lahko spustimo vsak odnos, je zelo preprosto. Zanj sem izvedela od Lyncha, ko sva odhajala v Sonoransko puščavo. Zamislimo si odnos z nekom, ki nam je pomemben. Sebe, njega - atmosfero med nama. Občutek odnosa, vsebino odnosa. Nato se zamislimo in se vprašamo, zelo iskreno in 100% pogumno:

  1. Se v tem odnosu izražam jasno: govorim mojo resnico?

  2. Sem sposobna na najin odnos pogledati iz njegove perspektive?

  3. Mu zaupam?

  4. Sem ga sposobna poslušati in zares slišati, kaj mi pripoveduje?

Če karkoli od tega ne prestane tega preprostega presejalnega testa ... torej ostane na situ, ker je preveliko, da bi šlo skozenj... potem bo potrebno spremeniti navigacijo. Nismo namreč v temu, čemur Lynch reče "resnični odnos".

Ko nismo v resničnem odnosu, smo lahko le v lažnem.

Kar preprosto pomeni, da določene dele sebe skrivamo pred samim sabo in drugim.

Seveda imamo svoje razloge za to. In človek na drugi strani ima njegove razloge za to. Vendar nam to zavedanje samo po sebi ne reši problema. Laž nikoli ne postane resnična. Zavedanje pa je zgolj prvi korak k spremembi. Resnična rast je dejanje, je akcija. Je učenje drugačnega ravnanja sredi viharja ... ali kar tako.

Zato so odnosi včasih tako zakomplicirani. Ker dejansko potrebujemo za dober odnos dva – dva odprta posameznika, ki sta pripravljena to kompleksnost odnosov razumeti in živeti. In kompleksnost življenja s časom običajno narašča. Zato na splošno tudi ne priporočamo čakanja, ampak sprotno reševanje težav in problemov.

Zgodba


Poslušaj sedaj to zgodbo.


Bile so tri bolhe. Zašle so v kozarec od kumaric, prazen. Začele so skakati, da bi si odskočile pot v svobodo. Po ne vemo katerem naključju je nekdo, ne vemo kdo, ta kozarec… zaprl. In so skakale bolhe naprej, ker to je v njihovi naravi, bolhe pač skačejo. Lahko bi bile v pasji dlaki ali v kozarcu od kumaric, vseeno je, one so narejene, da skačejo.

In po novem, zaradi navitega pokrova, so se ob vsakem skoku nabile v ta pokrov.

Potem je, ne vemo kdo in ne vemo točno kdaj, ker niti ni zares pomembno, odvil pokrov kozarca.


Zunaj je bil lep sončen dan, kar je za bolhe načeloma precej nepomembno, ampak verjetno vseeno bolje, kot da bi deževalo. In bolhe kot bolhe ne bi bile bolhe, če ne bi skakle. Še vedno so skakale, da bi si odskočile pot v svobodo; to je v njihovi naravi.

Kozarec je bil sedaj odprt in od takrat naprej je bil vseskozi odprt. Bolhe so skakale še naprej, vendar od takrat naprej nobena nikoli ni skočila iz kozarca.

Nikoli. Nobena. Ever.

Skakale so natančno do tam, kjer je bil prej navit pokrov.... dokler niso vse tri umrle.

:(

Zakaj? So bile neumne?

Bile so natrenirane. Navajene. Kondicionirane.

Navajene. Njihov sistem ni prepoznal nove možnosti, ko je prišla – bile so zgolj navajene.



Smo natrenirane bolhe - dokler nismo


Več kot 95% našega notranjega sveta je povsem nezavednega. Naše reakcije so plod milijonov in milijonov interakcij, v katerih smo se oblikovali znotraj odnosov s starši, širšo družino in vrstniki ter svetom kot celoto...


Ljudje se rodimo povsem povsem nebogljeni.Telo novorojenčka je edinstvena kombinacija enega do pet bilijonov (milijon milijonov) celic, ki v devetih mesecih nastanejo iz dveh samih, samcatih celic. Smo čudež narave, popolnoma odvisen od skrbi drugih ljudi. In od samega začetka se naša enkratnost prepleta z odvisnostjo od drugih. Od telesne enkratnosti se skozi neskončno število stikov z ljudmi v okolju oblikuje naš notranji svet in tudi v tem smo povsem enkratni. Hkrati pa še vedno povsem odvisni od drugih ljudi - če se tega zavedamo ali ne.

To, kako doživljamo sebe, druge in svet kot celoto temeljno zavisi od tega, kako so z nami ravnali drugi. Ravnanja mame in očeta in drugih pomembnih ljudi postanejo skozi milijone in bilijone interakcij naša ravnanja - niso čisti posnetki njihovih, so pa z njimi zelo povezana. Isto velja za darove, kvalitete, rane in omejitve.

Tudi če verjamemo v spiritualni razvoj duše, ki govori o tem, da je duša naša večna esenca, ki presega to življenje in se skozi številne inkarnacije uteleša samo zato, da se uči o ljubezni - še vedno ostaja dejstvo, da smo ljudje v prvi vrsti in v prvi fazi predvsem ogledalo okolja, v katerem smo odraščali. Tudi naš spiritualni razvoj se v resnici vedno zares začne v tem življenju - in zgodbe iz tega življenja nikakor ne moremo zaobiti.

In v tem življenju so naše reakcije zelo naučene in mi smo ... natrenirane živalice. Prav vsi, brez izjeme.


Problem dobrih odnosov


Če smo dolga leta rastli v za nas neugodnem, slabe, celo škodljive okolju, obstaja izjemno velika verjetnost, da nas bo vleklo v neugodna, slaba in celo škodljiva okolja, predvsem pa ne bomo dobro prepoznavali za nas dobrega. Dobrih ljudi. Dobrih priložnosti. Dobrih okolij.


Nabijali se bomo v navidezen pokrov kozarca od kumaric.

“Neprijetno” je v tem primeru naš baseline, avtomatski, pogojevan, nezavedni standard.

Navajeni smo na malo ali nič spodbude, nič prijaznih besed, grde besede, morda hlad, distanco ali vsiljivo bližino. Poznamo malo ali premalo ali nič občutka, da smo spoštovani, sprejeti, slišani, videni in … predvsem je verjetno vedno nekaj narobe. Nismo ok taki kot smo, ampak bi morali biti … pač, "drugačni".

In to se vedno čuti neprijetno.

Zato je naš prevladujoč občutek v življenju na splošno ta, da smo mi neprijetni … ali pa so drugi neprijetni … in je vse skupaj neprijetno.

Naš avtomatični, nezavedni kompas deluje po principu, da vedno iščemo tisto, kar poznamo.

Resnica je potem to, kjer je rekla mama, in ne nujno to, kar res je. In če se z očetom pri tem za povrh še nista strinjala, potem je konfuzija v nas popolna. Resnica je tam, kjer je rekla mama, in potem je resnica tudi tam, kjer je rekel oče. Najverjetneje ... pa je povsem drugje.

Vse to lepo in gladko teče dokler smo pretežno nezavedni. Dokler se ne zavedamo vzorcev, iz katerih smo zrastli in jih ne predelamo in zavestno začnemo izbirati drugače. Kar smo se naučili in ne deluje v naše dobro, se moramo dobesedno odnaučiti... in naučiti novega.

Za veliko večino ljudi, ki se resno "ciklajo" v odnosih, je potrebno konkretno učenje novega načina odnosov. In to delamo v kakršni koli obliki psihoterapije, ki ima za osnovo delo s pomočjo odnosa med nami in psihoterapevtom. Ker videti in slišati in zaznavati dobro pri sebi in drugih in svetu ... se potrebujemo na novo naučiti. Na neki točki potem začnemo filtrirati in destilirati svojo preteklost. Si uredimo notranje omare, pospravimo stvari za nazaj, stare obleke damo stran, preluftamo, suhe rože zakurimo in slike ljubimcev, ki so nam strli srce, tudi. Vključno s cd-jko, ki smo jo dobili za rojstni dan.

Z intenzivnim, predanim notranjim delom ločimo zrno od plev, uporabno od nekoristnega in dobro od slabega – pri sebi in v odnosih.

S tem dojamemo, da smo mi tisti, ki neprestano režiramo svoj film. Neprestano se odzivamo in filtriramo to, kar se dogaja. In isto velja za priložnosti in nove možnosti - vedno gredo skozi filter preteklih izkušenj. In edini način, da spremenimo smer, je naše zavedanje. Da dojamemo, kako kondicionirani smo, kako navajeni smo – in da je ta navajenost naša največja past v odnosu do sebe in drugih.

Vsi imamo ta princip, čisto vsi – se pa med seboj pomembno razlikujemo v tem, kaj s tem potem tudi naredimo...


Kako naj vem, da sem ujeta v nezavedne vzorce v odnosu?


Eden bolj praktičnih pokazatelj tega, da smo zagotovo ujeti v nezavedne vzorce v odnosu je ta, da ne znamo poslušati in da hkrati nismo slišani. Zares poslušati. Poslušanje je namreč ključna kvaliteta dobrega odnosa.

Ljudje na splošno čisto preveč govorimo in, posledično, povsem premalo poslušamo.

Poslušanje ne pomeni biti tiho in si skrivoma vrteti svoj film v glavi. Razmišljati o tisoč skrbeh, otrocih, delu, fuzbalu, seksu, zadnji novici na FB-ju, kaj bom skuhala zvečer, vseh opravkih, ki jih še imam danes. Ali prijazno kimati, medtem ko me v resnici "ni" med pogovorom, od utrujenosti, recimo.

Poslušati pomeni si vzeti čas in slišati, kaj nam človek resnično želi povedati.

Poslušati pomeni poslušati z ušesi, očmi, intuicijo.

Poslušati pomeni slišati s kožo. Pomeni slišati, kar ni izrečeno. In kar morda nikoli ne bo izrečeno.

Brez sposobnosti poslušanja, globokega in iskrenega in mirnega poslušanja, nimamo pmožnosti za dober, vzajemen, izpopolnjujoč odnos. Je pa dejstvo, se lahko vedno naučimo - potrebujemo voljo in iskreno pripravljenost ter odločitev za učenje, ovito v zaupanje, da bomo našli prave ljudi, ob katerih se bomo tega lahko naučili.


Notranje delo v psihoterapiji je tudi izkušnja in "trening" poslušanja: izkušnja tega, kako je, ko nas sliši nekdo drug, in trening poslušanja samega sebe. Brez tega, da imamo izkušnjo, da smo slišani, običajno ne moremo poslušati. In brez tega, da znamo slišati in dojeti sebe, ne moremo dojeti drugega.


Če smo dolga leta rastli v neprijetnem, obstaja verjetnost, da ne bomo dobro prepoznavali za nas dobrega. Dobrih ljudi. Dobrih priložnosti. Dobrih okolij. Tudi če bodo, se bomo nabijali v navidezen pokrov kozarca od kumaric in ne bomo skočili iz kozarca. “Neprijetno” je naš baseline, avtomatski in nezavedni standard, ki nam ne prinaša nič dobrega, vendar pa se moramo zavedati, da ga lahko vedno tudi spremenimo z zavestnim in vztrajnim delom na sebi.




Koristno!


Štiri ključna vprašanja, s katerimi dobite odgovor na vprašanje ali je določen odnos za vas v resnici dober odnos:

Se v tem odnosu izražam jasno: govorim mojo resnico?

Sem sposobna na najin odnos pogledati iz njegove perspektive?

Mu zaupam?

Sem ga sposobna poslušati in zares slišati, kaj mi pripoveduje?



** Tina Božič je individualna in skupinska psihoterapevtka, psihologinja, živi in dela v Novi Gorici. Mama dveh deklic, ki tradicionalno psihoterapijo razširja z energijsko psihologijo in delom z "nevidnim", spiritualnim svetom. Dela individualno in vodi različne delavnice na temo neprekinjene ljubeče skrbi zase. Če želiš biti o njih obveščena, se prijavi tukaj ali spodaj z obrazcem in o vsem boš obveščena pravočasno!




Prijava na e-novice
Najnovejše objave
Priporočava