Nič blatne vode, nobenega lotusa

 

Z Lynchem pojeva zajtrk v okrepčevalnici ob cesti. Odpravljava se proti puščavi. Neznosno jutro, prevroče je za klopotače. Voziva po široki cesti in spomnim se sanj, ki sem jih imela noč preden sva prvič govorila po telefonu. Vprašam ga: "Lynch, si ti kdaj pil, preveč?" Pogleda me in se posmeji. Reče, da je nehal piti nekaj let po tistem, ko se je vrnil iz Vietnama. Voziva naprej. 

 

 

Ljudje imamo dva odziva, ko naletimo na težave. Z njimi se lahko zavestno soočimo ali pa se zavestno obrnemo stran. Naša reakcija je odvisna od številnih dejavnikov in vsekakor ni enostavno, kako do nje pride. Ljudje smo pač kompleksna bitja in, no, celo vesolje je dokaj kompleksno.

 

Se je dobro soočiti s čustveno bolečino? 

Ali je bolje ubrati strategijo bežanja od nje?

In, kaj je sploh bežanje? 

 

...

 

Predstavljaj si gosenico.

 

Čustvene bolečine so del notranje preobrazbe.

Bolečina je gosenica.

Je zakodirano sporočilo tvojega telesa, uma in duše.

Pripoveduje zgodbo o zanikanju in kontroli tvojih najglobljih občutkov.

Kaj je pod tisočimi in tisočimi pričakovanji drugih ljudi, ki so postala tvoja?

Kaj je pod vsemi izkušnjami, ki so te oblikovale?

Kaj zares čutiš?

Kdo zares si ti?

 

Predstavljaj si metulja.

 

...

 

Stvari velikokrat niso, kar se zdijo na prvi pogled.  Zato tudi čustvena bolečina, ki jo morda sedaj doživljamo, v resnici ni samo čustvena bolečina. Čustvena bolečina je predvsem sporočilo našega inteligentnega notranjega sveta, da je čas, da nekaj ukrenemo.

 

Težave, ki jih imamo in ki ne izginejo spontano, so neke vrste rdeče zastavice. So opozorila. So sporočila iz naše globlje narave, ki kliče. 

 

Včasih zelo glasno: hudi panični napadi, migrene, boleče menstruacije.

 

Včasih potihoma: utrujenost, nezadovoljstvo, tečnoba, notranji nemir, vrvež v prsih ali bolečine trebuhu.

 

Včasih zahrbtno: preveč dela, pijače, hrane, športanja ... vse to na račun odnosov in zdravja.

 

Čustvena bolečina ni nekaj, kar je tu zato, da ignoriramo. In prav je, da bolečine ne poizkusimo zadušit, omamit, otopeti. Čustveni bolečini je dobro prisluhiti in jo "uporabiti".

Ko jo ignoriramo, se namreč pojavi spet in spet. Ali pa se preseli. Imamo telo, čustva, mentalni in spiritualni nivo. Pojav na enem nivoju je vedno hkrati tudi pojav na vseh in med sabo so povezani. 

 

Bolečine je treba razumeti kot klice naše globlje narave, da se moramo ustaviti in začeti urejati svoje življenje. Poiskati novega ravnovesje.

 

Ko nastopi čas bolečine, ko se razraste naše bolečinsko telo, je to preprosto signal, da nam nekaj manjka ali je nečesa preveč. 

 

In, kar nam pogosto manjka, ko imamo čustvene probleme - in to v taki ali drugačni obliki, je vedno občutek povezanost. Zato pozdravit "simptome" ali bolečino, za nas ljudi pomeni se povezovat znotraj in zunaj, v času in prostoru, na tak ali drugačen način. Bolečino ustvarjajo stanja ločenosti in pozdraviti bolečini potem pomeni se povezati bodisi: 

 

  • s svojim jedrom,

  • s svojo preteklostjo,

  • s svojo prihodnostjo,

  • s svojo sedanjosti,

  • z ljudmi okoli sebe ali

  • vsem, kar je več kot smo mi sami (Višja Sila, Bog, Vesolje etc.)...

 

Cilj je, da smo prisotni in da znamo zavestno usmerjati svojo energijo. Ko smo prisotni, smo šele lahko notranje izpopolnjeni, ne nujno srečni, ampak pomirjeni, v ravnovesju polni. In vse se začne tako, da se povežemo znotraj.

 

Pri tem ni treba, da smo perfekcionistični. Perfekcionizem na nivoju psihe, duha in odnosov je vedno toksičen in v resnici ga ne potrebujemo. Gre pa za to, da se učimo prisotnosti. Ljudje smo namreč večinomo priučeni, da sploh ne opazimo, kaj se znotraj nas zares dogaja. Ne znamo pogledati vase, niti ne opazimo, kaj se zares dogaja znotraj drugih ljudi. Delujemo površinsko, hitero. Glavni kanal informacij je pogosto vizualen in hitrost, ki vlada našemu svetu, v resnici izdaja prikrit strah, ki nam vlada. Ljudje smo povečini še vedno usmerjeni navzven, gledamo in vidimo: obleke, ženske, tipi, avti, kolesa in tekaški copati, eksotične destinacije, nepremičnine.

 

Z vsem, samo po sebi, itak da ni nič narobe.

 

Gre zgolj zato, kako mi vse to vzamemo. 

 

In dokler samo gledamo naokoli, in ne čutimo v telesu, smo "v glavi". In naša glava, um, hoče vedno več, vedno več... v njej ni miru. In ni srečne. Lahko imamo vse - ali vsega premalo - in nismo srečni. Nekaj manjka. Vesolje frustracij se rojeva iz tega, ker se ne znamo ustavit, zapreti oči (v dobesednem in prenesenem pomenu)... in začeti iskati navznoter: "Kdo pravzaprav zares sem?"

 

Svoboda se začne, ko začnemo čutit, kdo zares smo.

 

Ko vzamemo ta trenutek tak kot je.

 

In se nehamo boriti v prazno.

 

Bolečina vedno prihaja iz nepovezanosti in odpora, da bi se povezali z resnico tako, kot je. In le ko se nočemo nehati boriti, trpimo. In vir bolečine je običajno prepričanje, da je naša usoda popolnoma odvisna od drugih ljudi. Od družine, partnerja, otrok, od vrednot in geografije okolja, družbe, sistema, cerkve, znanosti, korporacij, svetovne politike.

 

In dejstvo je, da v neki meri tudi je odvisna od vsega tega, saj na svetu nihče od nas ne živi sam in dejansko svet soustvatjamo.

 

Ampak hkrati je odgovornost za marsikaj v našem svetu .... zgolj naša.

 

Predvsem odgovornost za naše misli, besede in dejanja.

 

Ta je povsem in zgolj naša.

 

...

 

Ko je Lynch prišel iz Vietnama, se je zapil. Ljudje se zapijejo in zadrogirajo zaradi bolečine in globokih občutkov nepovezanosti. Tega nikoli ne naredijo zato, ker jim je v življenju fajn. Dejstvo pa je, da nihče ne more njihovega problema rečiti namesto njih. Lynch je imel rad svojo družino in svoje sinove, vendar je moral izgubiti ženo, da je dojel, da se mora spremeniti. Bil je dovolj moder, da je nehal s pitjem in začel reševati svoje probleme, preden si je uničil še svoje zdravje. Življenje si je postavil na novo in zaživel povsem drugače. 

 

Z Lynchem se povsem strinjava, da se je čustveno bolečino dobro soočiti.

 

Smiselno je, da prepoznavamo svoje mehanizme bežanja in jih začnemo spreminjati. In razumeti je treba, da je bežanje vse, kar nas oddaljuje od čutenja sebe in nas pomakne v mehanizem misli, slik, predstav, nemirne akcije. Strategij bežanja velikokrat postanemo navajeni in iz njih se lahko razvijejo kemične in nekemične odvisnosti. Čustvene bolečine pa dejansko vedno lahko zdravimo. Lahko postanejo naši zavezniki in sčasoma se jih naučimo osvoboditi, preobraziti. V bistvu je to proces učenja. Odpreti se je treba in se lotiti. In potrditi kar je, namesto hrepeneti po tistem, česar ni.

 

In razumeti je treba, da nam soočanje z bolečino prinaša notranjo moč, modrost in nam odpira vrata v Ljubezen.

 

Iz gosenice metulj. 

 

Iz blatne vode lotus. 

 

 

Tina  

 

 

PS. Za jesen/ zimo 2018/19 s Samotom pripravljava nekaj NOVEGA! Sledi še naprej najinim e-novicam >> za vse, ki še niste prijavljeni, je link klik tukaj ...ter sledi najini Facebook strani, kjer redno objavljava take in drugačne, klik tukaj!

 

Please reload

Kategorije
Please reload

Priporočava

Da živiš svojo resnico, moraš imeti noge res trdno na tleh

1/9
Please reload

Najnovejše objave
Please reload

Prijava na e-novice

© 2009-2020 Božič Psihoterapija. Vse pravice pridržane. Pravno obvestilo in obvestilo o piškotkih.

Izdelava spletne strani Samo in Tina Božič & Darka